30.03.2010

Idila na Kamniškem sedlu

Objavljeno v Foto utrinki, Smeh, alpinizem 22:38 avtor: sosed

Tale post je za vse tiste, ki ste v moji prejšnji objavi našli razlog več, da ostanete v dolini. Tokrat vam ponujam drugo plat medalje. Slike, ki sem jih prilimal v nadaljevanju so povsem na nivoju starega žepnega aparata in slabega fotografa, ki je z njim rokoval, ampak kljub temu upam, da bodo služile kot dovolj verodostojen argument in vas prepričale, da je vredno kdaj pa kdaj zlesti na kak kucelj in doživeti to, kar ti lahko da zgolj narava.

Ja, nedeljski izlet v gore mi je dal vse tisto, kar je manjkalo prejšnjemu. Sončno in toplo vreme, nebo brez oblačka in čudovita panorama… Ekstaza! Takoj bi šel nazaj!

Iz Kamniške Bistrice sem štartal okoli osme ure in ob precej močnem tempu sem še pred deseto pil čaj pred kočo na Kamniškem sedlu poln vtisov, ki jih je name naredila slikovita pokrajina.

Čeprav sem se na pot odpravil sam, je bilo hribovcev na sedlu ogromno, saj je ravno v nedeljo potekal Kamniški memorial za smučko in cepin, ki je bil poleg vremena glavni faktor za množičen obisk sedla.

Po kratkem počitku sem se, opogumljen zaradi idiličnega vremena, optimistično zagnal proti Brani, a kmalu zatem, ko sem se iz oči v oči srečal z zloglasnim meliščem, sem si v hipu premislil. Po domače: sosed se je upičketio. Ostaja pa dejstvo, da zimskega vzpona na Brano, v kolikor bi se ga lotil, ne bi mogel pripisati trmi, ampak zgolj – neumnosti. In totalni neizkušenosti. Zagotovo pa se vrnem poleti, upam le, da mi Brana do takrat ne bo ušla.

Skozi gozd...

Pogled v dolino

Tujega nočemo, svojega ne damo ;)

Slabo znamenje - manjkajoča tabla za pot na Brano

Na robu...

Mesto, kjer sva z Brano zelo na hitro zaključila druženje

Proti koči in vzhodni sosedi - Planjavi

  • Share/Bookmark

21.03.2010

V soboto sem osvojil Snežnik … se mi zdi

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 20:37 avtor: sosed

Končno sem našel dovolj časa za manjšo turo in glede na to, da so razmere v gorah (predvsem za zelenca kot sem sam) še vedno precej negotove, sem se odločil za nekoliko nižji vrh -  padel bo 1796m visoki primorski mogotec Veliki Snežnik.

In da bo stvar popolna, sem prvič s seboj vzel fotoaparat. Doslej sem ga namreč vedno pozabil doma, ampak ne, ne, tokrat pa ne. Naredil bom 100 slik, za vse zamujene priložnosti nazaj in naprej. No in sedaj te slike iz inata objavljam na blogu. Ja, v bistvu pojma nimam, kje sem sploh hodil. Zaradi megle (da o burji sploh ne začnem!) nisem videl niti lastnih nog. Največji absurd je pa to, da Snežnik, kot najvišji vrh daaaleč nakokoli, slovi predvsem po čudovitem razgledu na večji del Slovenije in vrhove Gorskega Kotarja (ja, zato fotoaparat). Ampak kaj ti bo tak razgled, v razmerah, ko greš na minus v naravi in ne vidiš niti do konca curka. Pa ne da mi tako daleč nese …

Kakorkoli, že na poti do Sviščakov mi je postalo jasno, da tura ne bo kar tako. Magla svuda… Ampak res. Takole je izgledal pogled iz avta.

Stanje se je nekoliko popravilo na izhodišču pri planinskem domu. Našel sem celo smerokaz!

Ampak ni minilo veliko, ko je ponovno zavladala belina. Tej se je kmalu pridružila tudi nenormalno močna burja. Slednja me je dobesedno premetavala sem in tja. Tako močnega vetra še nisem doživel. Respect!

Čeprav so se pred mano pohodniki zaradi neverjetne burje pod vrhom obračali, me trma tudi tokrat ni pustila na cedilu. Malo po dveh, malo po štirih sem se prebil do sicer zaprte koče, kjer sem se v zavetju probal pogreti s čajem, ob tem pa so mi skoraj zmrznili prsti. Veter je res naredil svoje. Mater sm talent.

Le nekaj minut kasneje sem končno stopil na vrh. Prisežem, da je tukaj nekje. Res, no!

Na vrhu sem naredil nekaj resnično čudovitih slik okolice. Spodaj je le ena izmed številnih podobno izjemnih. Vid’te ljudje, zato se pa splača hodit v hribe… No, ja…

Kljub vsemu pa so mi bile malo slabše razmere na nek mazohističen način pravzaprav zelo všeč. Jebiga, če sem že izbral malo lažjo turo, mi je vsaj vreme pomagalo, da je vse skupaj izpadlo “malo jače”.

Ja, konec koncev je bilo prav fajn. Čist zares!

  • Share/Bookmark

5.03.2010

3. mesto na “fotografski olimpijadi”

Objavljeno v Žlica vegete 13:04 avtor: sosed

Samo did it again! V izjemni konkurenci je osvojil tretje mesto na prestižnem tekmovanju poročnih fotografov in sicer v kategoriji zaročna fotografija.

Ampak ej… s takimi modeli bi bil tudi jaz lahko ‘award winning photograph’ :) Hecam se, bravo Samo!

Sicer je pa ta fotka res nekaj posebnega – med drugim krasi tudi našo dnevno sobo – babici sta pa itak legendarni.

  • Share/Bookmark