29.05.2010

Golažijada in četrto mesto ekipe Zlata leta

Objavljeno v Žlica vegete 22:57 avtor: sosed

Nikoli nisem bil prav velik ljubitelj mesa. Tudi golaž ni spadal med moje najljubše jedi. Ampak danes, danes se je vse to spremenilo!

Zbudil sem se malo po šesti uri, do konca pa me je predramil vzpodbuden SMS, ki mi ga je iz savinjskega konca poslal Pi.Roman: v Mozirju nas čaka sonce! Podojili in previli smo Majo, sam sem spakiral še najljubšo dilco in kuharski nož in oddrveli smo proti Mozirju, kjer sva z Romanom na golažijadi zastopala Zavod Zlata leta.

In ljudje – najin golaž je bil odličen! Ne da se hvalim, ampak jaz v življenju nisem jedel boljšega golaža, kot je bil ta gurmanski paket, sestavljen iz štirih kilogramov mesa in prav toliko čebule. Resno, golaž je bil da best!

S tem se je strinjala tudi strokovna žirija. Kljub temu, da sva v močni konkurenci štiridesetplusnekaj ekip tretje mesto zgrešila za  mišjo dlako (beri: pol točke!!!), sva bila  oba ponosna na najin kulinarični izdelek.

10 litrov golaža sva razprodala v nekaj minutah, pred najinim štantom pa je ostalo kar precej tistih, ki so žal prišli prepozno.

Že ko so si mimoidoči med samim kuhanjem brisali sline, delali rezervacije ter nosili plastične posode, kamor naj kasneje servirava toliko in toliko porcij “za domov”, sva vedela, da sva na pravi poti. Jah, če golaž izgleda in diši tako dobro kot je ta, potem že mora biti dober, ne?! Napaka!!! Bil je še boljši! Tisti, ki so ga okusili, to dobro vedo.

Kuhanje je deloma zmotil le medklic Francija Keka, nekdaj žurerja, danes menda politika, ki nama je pol v šali – pol zares zelo nepolitično zabrusil, da sva za Zlata leta pač premlada. Pravzaprav smo ravno zaradi takšnih patronov ustanovili zavod za medgeneracijsko povezovanje. Za zlata leta nihče ni premlad. In za zlata leta, dragi Franci, ni nihče prestar.

Zlata leta so lahko vsa leta – to je sporočilo, ki sva ga skušala zapakirati skupaj z golažem in mislim, da so tisti, ki so se po obedu vrnili z zahvalo in pohvalo, to sporočilo tudi dojeli.

Kar se mene tiče sva zmagala. Brez domačega peciva, narezkov in slaščic. Brez aranžmajev in konfekcijskih dodatkov na mizi. Brez fensi top-shop sekljalnikov za čebulo. Brez zgodnjega štarta ter rezanja eno uro pred otvoritvijo prireditve. Vendar z veliko dobre volje, občutka, nekaj vina ter predvsem z odličnim golažem. In sedaj komaj čakam, da drugo leto zadevo ponovimo.

Ja, postal sem ljubitelj golaža! Ker golaž je kul. Golaž je zakon. In golaž je nenazadnje …  totalno medgeneracijski!

  • Share/Bookmark

23.05.2010

Gora pa je spet rekla NE

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 21:12 avtor: sosed

Skuta… Tretji vrh Kamniško-Savinjskih Alp je bil eden izmed ciljev, ki jih v soboto, tokrat v družbi ‘Doktorja’, nisem uspel uresničiti. Vreme se tudi tokrat ni dalo.

Začrtana pot Kamniška Bistrica – Kamniško sedlo – Turska gora – Skuta -  Bivak pod Grintovcem – Kokrsko sedlo – Kamniška Bistrica se je sesula v prah že na prvi stopnički. Ob prihodu na sedlo se je nebo zaprlo, obdala naju je gosta megla, veter pa skoraj odpihnil. Po nekaj višinskih metrih trmoglavega zaletavanja v goro sva se preprosto morala vdati. Tura bo morala počakati…

Kamniško sedlo in zadnje zaplate snega sva izkoristila za vaje zaustavljanja s cepinom, nato pa sva se zagnala v dolino, da bi se takoj za tem ponovno dvignila nad njo. Takoj po Kamniškem sva se namreč vzpela še na Kokrško sedlo. Kurc, kaj pa naj. Drugače bi nama malica ostala v nahrbtniku…

Kljub temu, da so cilji ostali neizpolnjeni, sem bil zvečer pošteno utrujen, to pa je nenazadnje tisto, zaradi česar sem na dela prost dan navil budilko ob 4:30. Aja, in če misliš, da sem zaradi tega kaj manj normalen kot ti (ali pa ti je ime Tomaž) … prosim obišči tale link.

Doktor pod Kamniškim sedlom

Zavesa se spušča

V meglo ...

Pod Kokrškim sedlom

Še malo pa vrh ... al pa infarkt!

Up we go

Pogled v dolino

  • Share/Bookmark

13.05.2010

Dež …

Objavljeno v Žlica vegete 16:00 avtor: sosed

… vsakič mi naredi isto. Zavlekel bi se v temen kot in najraje vse skupaj prespal. Oblaki, nizek pritisk in voda. Ultimativen recept za otožnost. Običajno pa je tako, da ne pridejo sami. Žal. Največkrat hodijo v korak z nekimi problemi čisto druge dimenzije, ki jih dodatno hranijo s temno energijo.

Ne, ni zdravo biti slabe volje na deževen dan. Škodiš sebi in ljudem, s katerimi si nehote v stiku. In bi najraje spal. Nekje na varnem. Tam kjer ne bi škodil nikomur. In kjer nihče ne bi škodil tebi. Poznaš filing? Pokril bi se do vratu in odsanjal. Še prej pa bi si zavrtel kakšno depresivno muziko. Tako, ki bi ti pomagala čutit to kar čutiš. Pomagala bolje doživeti. Trpeti. Ker pravzaprav je to točno tisto, kar rabiš. Rad bi scal kri, zato, da se boš naposled lahko zbudil, ugasnil plejer in šel naprej močnejši, lažji in osvobojen skrbi in črnih scenarijev. Če pa se bo vseskupaj poklopilo in bo takrat posijalo še sonce, potem … Potem si pa res zmagal…

Danes se mi po glavi že cel čas podi tale…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

9.05.2010

Na vrhu Kamniško-Savinjskih Alp

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 19:32 avtor: sosed

Osvojil sem Grintovec. Pa ga sploh nisem imel v planu. Ne danes. Namenil sem se na Kokrsko sedlo, v najboljšem primeru sem izlet nameraval podaljšati do Bivaka pod Grintovcem, ampak na razpotju sem se, opogumljen zaradi skupinice  pohodnikov (ti so bili med redkimi, ki so danes kolovratili po teh koncih) odločil drugače. In bilo je super. Fantastično!

Od izhodišča pri Suhadolniku, čez Taško, pa vse do sedla je bil izlet idiličen. Lepo vreme, nikjer žive duše, samo jaz, ptice in švic, ki je letel od mene ob ubijalskem tempu. Prav osvežujoči kontrast norišnici, ki vlada v mestu.

Kmalu ko sem se začel dvigati nad sedlo pa se je nad vrhovi začelo počasi zapirati, gore so se zavile v gosto meglo in vse do vrha sem videl bore malo pred sabo. Megla me je prikrajšala tudi za razgled (in fotografije) z vrha, ampak to je zgolj en razlog več, da bom staro Grinto ponovno obiskal v prihodnjih, toplejših mesecih.

Kljub temu, da se nisem ravno naužil panorame pa sem bil neizmerno vesel, da sem osvojil Kamniško-Savinjskega carja.

Ko sem se spustil nazaj proti sedlu, se je vreme še poslabšalo in ravno sem si hotel privoščiti zasluženo malico ter 10 minut oddiha, ko je začelo še deževati. Ampak dobre volje ni mogel sprati niti dež. Smejalo se mi je vse do avta in še vedno se mi. Dobro sem napolnil baterije pred novim, dolgim tednom. Ponedeljek bo zagotovo lepši, kot bi bil sicer…

Stairway to heaven

Cojzova Koča na Kokrskem sedlu

q

Mesto odločitve

Pogled nazaj proti koči

Četica pohodnikov, ki je štartala iz doline Kamniške Bistrice

Razgled v dolino, ko se nebo odpre ...

... in nekaj trenutkov kasneje.

Vrh Grintovca. Res, no ... Majke mi!

Joj, a sem omenil, da zjutraj skoraj nisem šel na pot, ker je moja mala glasno protestirala od 4h dalje? Ampak to je že material za nov post. Lep teden vsem skupaj!

  • Share/Bookmark

8.05.2010

Ko mazohizem dobi novo dimenzijo

Objavljeno v Žlica vegete 12:04 avtor: sosed

Od porodov, otrok, gospodinjskih del in tamponov za moške domaćice, k malo bolj testosteronskim temam. Govora bo o t.i. ‘3oo workout planu’… Tisti med vami, ki ste se kdaj ukvarjali s fitnesom, zadevo verjetno že poznate, zame osebno pa je nekaj novega in zanimivega. Popestritev enoličnemu premetavanju uteži za takrat, ko je vreme prekislo ali pa je premalo časa za dober kardio, bicikel, izlet v hribe…

Ok, korak nazaj. Za film 300 ste že slišali, ne? Gre za precej brutalni prikaz mita o 300 špartanskih vojščakih, ki so se brez možnosti za končno zmago, pri Termopilah uprli močnejši in številčnejši perzijski vojski. Epski prikaz junaštva, poguma, predanosti … skratka testosterona, ki (poleg krvi) šprica po platnu vseh 90 in nekaj minut filma.

Kar se zgodbe tiče, izdelek ni prinesel nekega presežka, zanimiva je predvsem njegova ‘estetska’ vrednost, režija, fotografija… In v ta ‘paket’ spada tudi 300 izklesanih igralcev, ki vsi po vrsti izgledajo, kot bi se že od zibke dalje ukvarjali z bodybuildingom. Ja, toliko Arnoldov na kupu ne premore noben drug akcijski film.

Kmalu po izzidu filma je Men’s Health objavil ’skrivnost’ izklesanih bojevnikov. Igralci naj bi nekaj mesecev pred snemanjem več ur dnevno preživljali v telovadnicah, delali pa naj bi po posebnem programu imenovanem ‘300′. Prikladno, ne?

Kar se mene tiče, je ‘300′ bolj test kot pravi trening. Test vzdržljivosti, moči in kondicije. Kljub temu da je sestavljen iz vaj za moč, gre pravzaprav za kardio trening.

300 trening:
(klikni na link za sliko)

Skupno 300 ponovitev

Pravilo je pravzaprav smo eno: končati vse vaje eno za drugo v čim krajšem času.

Če ne moreš narediti denimo 25 dvigov trupa v kosu, si lahko razdeliš na dva ali tri sete in vmes počivaš. Cilj je čim manj počitka med seti in med posameznimi vajami. Končni rezultat je torej čas od prve do zadnje uspešno zaključene ponovitve. To omogoča, da je vaja (ali bolje rečeno test) primerna ne glede na pripravljenost posameznika, hkrati pa ti tak način treninga ne dopušča niti malo počitka, če si le dovolj predan in odločen (beri: trmast).

Je pa ta program totalen boom – popolnoma te odpihne, zato nikakor ni primeren za začetnike. Pred treningom se tudi dobro ogrejte, ker obremenitve gredo od 0 do 100 v sekundi, ostane komaj dovolj časa za dihanje!

Za ’slabše’ pripravljene predlagam naslednjo variacijo. Vse vaje so na osnovi premagovanja lastne teže, vaj je več, ponovitev manj, cilj pa enak: zaključiti vse ponovitve v čim krajšem času. Moj rezultat po precej napornem tednu je bil 23:55. Pojma nimam ali je to dober ali slab rezultat, sem bil pa po 24 minutnem treningu bolj izčrpan, kot če bi tekel dve uri.

300 Version 1

  • 30 Pull Ups
  • 30 Jump Squats
  • 30 Explosive Push Ups
  • 30 Bicycle Crunches
  • 30 Chin Ups
  • 30 Jumping Splut Squats
  • 30 Hanging Knees to chest
  • 30 Diamond Push Ups
  • 30 Calf raises
  • 30 Bent Over Mornings

Prikaz zgornjih vaj:
YouTube slika preogleda

Nič, grem telovadit! Srečno vsem, ki se boste lotili vaj – obljubim, da vam ne bo žal.

  • Share/Bookmark