29.05.2010

Golažijada in četrto mesto ekipe Zlata leta

Objavljeno v Žlica vegete 22:57 avtor sosed

Nikoli nisem bil prav velik ljubitelj mesa. Tudi golaž ni spadal med moje najljubše jedi. Ampak danes, danes se je vse to spremenilo!

Zbudil sem se malo po šesti uri, do konca pa me je predramil vzpodbuden SMS, ki mi ga je iz savinjskega konca poslal Pi.Roman: v Mozirju nas čaka sonce! Podojili in previli smo Majo, sam sem spakiral še najljubšo dilco in kuharski nož in oddrveli smo proti Mozirju, kjer sva z Romanom na golažijadi zastopala Zavod Zlata leta.

In ljudje – najin golaž je bil odličen! Ne da se hvalim, ampak jaz v življenju nisem jedel boljšega golaža, kot je bil ta gurmanski paket, sestavljen iz štirih kilogramov mesa in prav toliko čebule. Resno, golaž je bil da best!

S tem se je strinjala tudi strokovna žirija. Kljub temu, da sva v močni konkurenci štiridesetplusnekaj ekip tretje mesto zgrešila za  mišjo dlako (beri: pol točke!!!), sva bila  oba ponosna na najin kulinarični izdelek.

10 litrov golaža sva razprodala v nekaj minutah, pred najinim štantom pa je ostalo kar precej tistih, ki so žal prišli prepozno.

Že ko so si mimoidoči med samim kuhanjem brisali sline, delali rezervacije ter nosili plastične posode, kamor naj kasneje servirava toliko in toliko porcij “za domov”, sva vedela, da sva na pravi poti. Jah, če golaž izgleda in diši tako dobro kot je ta, potem že mora biti dober, ne?! Napaka!!! Bil je še boljši! Tisti, ki so ga okusili, to dobro vedo.

Kuhanje je deloma zmotil le medklic Francija Keka, nekdaj žurerja, danes menda politika, ki nama je pol v šali – pol zares zelo nepolitično zabrusil, da sva za Zlata leta pač premlada. Pravzaprav smo ravno zaradi takšnih patronov ustanovili zavod za medgeneracijsko povezovanje. Za zlata leta nihče ni premlad. In za zlata leta, dragi Franci, ni nihče prestar.

Zlata leta so lahko vsa leta – to je sporočilo, ki sva ga skušala zapakirati skupaj z golažem in mislim, da so tisti, ki so se po obedu vrnili z zahvalo in pohvalo, to sporočilo tudi dojeli.

Kar se mene tiče sva zmagala. Brez domačega peciva, narezkov in slaščic. Brez aranžmajev in konfekcijskih dodatkov na mizi. Brez fensi top-shop sekljalnikov za čebulo. Brez zgodnjega štarta ter rezanja eno uro pred otvoritvijo prireditve. Vendar z veliko dobre volje, občutka, nekaj vina ter predvsem z odličnim golažem. In sedaj komaj čakam, da drugo leto zadevo ponovimo.

Ja, postal sem ljubitelj golaža! Ker golaž je kul. Golaž je zakon. In golaž je nenazadnje …  totalno medgeneracijski!

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev »

  1. Špelca pravi,

    31.05.2010 ob 12:13

    Je bela cesta al je črna? ;)
    Kaj če bi naredila nov pisker golaža in ga prinesla v Maribor – jaz sem laaaaaaaaaaaaačna. Prosim no.

  2. sosedsosed pravi,

    31.05.2010 ob 14:47

    uf, s pravo spodbudo bi se dalo vse zmenit ;) samo da te opozorim – tisti golaž sva skupaj s pripravami kuhala cca 4 ure, tako da če si lačna zdaj, boš do takrat ko bi ga pripravila v mariboru že pisker glodala pa bi bil najboljši obrok na svetu ;)

  3. Soseda pravi,

    1.06.2010 ob 14:58

    Jaz bi tudi zdaj jedla golaž :-)

  4. RadoRado pravi,

    1.06.2010 ob 15:21

    Golaž.
    Hm? Jaz sem bolj specialist za bograč. Tukaj imate za pokušino: http://rado.blog.siol.net/2009/05/09/138/
    LP

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !