29.06.2010

Totalno sem se spremenil?

Objavljeno v Žlica vegete 21:53 avtor: sosed

Vam ta stavek kdaj odmeva v ušesih? Meni zadnje čase pogosto. Spremembe opažajo ljudje z različnih vetrov, običajno pa to ne pomeni nič dobrega. Saj veste, ljudje smo navajeni na rutino, ravnovesje in odmik v katerokoli smer od ‘običajne tirnice’ najpogosteje pomeni eksces.

Totalno si se spremenil … Pa sem se res? In to – totalno?

Jaz se sam sebi zdim vedno isti. OK, človek tu pa tam zamenja kak hobi, navado, šport… Ja, ok, tudi pričesko… Če me danes veseli neka stvar, ni nujno, da me bo tudi jutri in če me danes nič ne boli, bom imel jutri najverjetneje zvit gleženj (šala … vem, slaba). AMPAK bistvo, bistvo pa ostaja isto. Vedno sem imel neko rdečo nit in te, vsaj tako mislim sam, nisem pretrgal. No, vsaj ne v zadnjem času.

Mogoče pa tisto kar se je spremenilo, sploh nisem jaz? Mogoče se je spremenil zgolj odnos med mano in osebo, ki opaža vse te totane spremembe? Mogoče je to tisto, kar je ušlo iz tirnice in je najin odnos … dragi moj, draga moja … enostavno … drugačen? Jaz pa sem kljub temu tisti isti jaz, kot sem vedno bil. Včasih trmast, običajno zmeden, zadnje čase pa tudi malo bolj tečen in živčen, ampak, da bi se spremenil… In to totalno… Ne, tega pa ne kupim. Ker tukaj sem pravzaprav čisto ta pravi Slovenec: sprememb pravzaprav ne maram. … Več. Vsaj ne tistih kozmičnih, ki mi porušijo svet ali pa pogled nanj. Pravzaprav, starejši ko sem, bolj izrazito mi gredo na živce. In če že, potem je morda prav to moja največja spememba…

  • Share/Bookmark

27.06.2010

Na obisku med kozorogi

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 21:25 avtor: sosed

Ko sem v petek z velikim “Jaaaaaaa!” odgovoril na SMS, če bi se v soboto podal na turo proti Kriškim podom, nisem imel pojma, kako fantastičen dan je pred mano. Sobota je presegla vsa pričakovanja: tura je bila dolga in ravno prav naporna, okolica ter panorama pa naravnost božanska.

Iz Ljubljane smo se podali ob 5:30, dve uri kasneje pa smo se izpred Aljaževega doma v troje podali proti Luknji. Pot smo nadaljevali proti skoraj 2400 metrov visokemu Bovškemu Gamsovcu, se spustili do Dovških vrat, od tam pa naprej proti Kriškim podom in Pogačnikovem domu. Po malici v koči sem se s težkim srcem poslovil od druščine, ki je svoje bivanje v raju podaljšala do drugega dne, ter se prek Dovških vrat čez Sovatno podal poti dolini.

Kljub temu, da imam za sabo že nekaj obiskov gorskega sveta, me mogočnost in lepota narave včasih še vedno ujameta nepripravljenega. V soboto je bil tak dan. Ob spustu sem se tako večkrat ujel v razmišljanju, kako  zavidam prijateljema, ki sta ostala nad 2000 metri in prenočila v naročju gora. Tolažilo me je le dejstvo, da se kmalu spet vrnem. In to drži kot pribito.

Sicer fotografije žepne ‘trotlce’ niti pomotoma ne morejo ponazoriti občutka ponižnosti, ki sem ga čutil ob tem, ko sem pritiskal na sprožilec, pa naj vseeno služijo kot ilustracija vsega, kar zamujate tistii, ki proste dneve raje preživljate v mestu…

Luknja in pogled na drugo stran, kjer se vije pot iz Zadnjice

Le skok čez rob in pristal bi na Triglavu...

Proti Bovškemu Gamsovcu

Vrh!

Spodnje Kriško jezero daleč pod nami

Svoboda ...

Pogled proti Križu, Stenarju in Škrlatici v ozadju

Sestop z vrha in ...

... spust proti Dovškim vratom.

Še malo pa smo pri koči...

Prvi izmed treh tropov kozorogov, ki sem jih srečal, ko sem se sam vračal v dolino.

Gospod Kozorog, ki mi je že kar preveč domače prečkal pot...

Še zadnji spust pred gozdno mejo

Poslednji pozdrav prebivalcev teh krajev z obljubo o skorajšnji vrnitvi.

  • Share/Bookmark