13.07.2010

Srečanje z gospodarjem planin

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 07:00 avtor: sosed

Tokrat se je res vse poklopilo. Preostanek familije si je v soboto privoščil ekskluzivo v toplicah – odrasli moški nezaželeni (čeprav mi ni jasno po katerem ključu to mene izključuje, ampak ok, nisem upal ugovarjat). Medtem ko se je moj trop namakal v topli vodi, pa sem jaz prosti termin ponovno izkoristil za izlet v Alpe.

Z ‘doktorjem’ sva se podala na turo, ki sva jo pred časom zaradi slabega vremena opustila že na sedlu. Tura je bila za en dan kar impresivna (Kamniška Bistrica – Kamniško sedlo – Turska gora – Skuta – Kokrško sedlo – Kamniška Bistrica), sonce neizprosno, noge pa tokrat sumljivo težke. Kljub temu sva zmogla brez večjih težav in če ne bi bilo tako pozno, bi naredila še en krog … No, ja… Mogoče niti ne…

Za svojo upornost sva bila nagrajena malo pod vrhom Skute. Tam naju je čakal sam gospodar tistih koncev in čeprav naju je med plezanjem po vznožju skupaj s svojimi podložniki vztrajno zasuval s kamenjem, naju je ob srečanju lepo sprejel in ponosno pozdravil v njegovem domovanju. Prisežem, da mi je ob srečanju pomežiknil. Majke mi! Samo čakal sem, kdaj bo izza skale potegnil Laško pivo in mi ga ponudil pred nadaljevanjem poti.

Kakorkoli, tokrat so ostale fotke nepomembno brezpredmetne. Resnično je srečanje ponudilo enkraten, fascinanten, neverjeten in predvsem neponovljiv prizor. V gorah to frazo uporabljam pogosto, ampak tokrat je res bilo kot v pravljici. Ta žival je neverjetna, vsak njen gib in gesta pa sporočajo le eno: I own this place!

  • Share/Bookmark

8.07.2010

Triglav je lep vrh, ni pa edini

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 16:00 avtor: sosed

Končno sem zlezel na Triglav! Aleluja. Vesel sem, da sem bil gor in celotni izlet je bil odličen, ampak kot vrh pa po svoji lepoti zagotovo ne dosega svoje velike slave. Ključna težava je forsiranje zgodbe, ki identiteto Slovenca tako ali drugače povezuje s Triglavom in mu daje neko mitološko razsežnost. To na koncu privede do totalne preobiskanosti te boge gore, med mnogimi obiskovalci pa potem najdeš tudi take, ki gor rinejo v supergah, s pivom v roki, ali pa jih nekje na pol poti po grebenu zagrabi smrtni strah, ki spravlja v nevarnost tako njih same, kot tudi ljudi v njhovi bližini. In to je tisto, kar na Triglavu ni kul. Ta imperativ povprečnega Janeza, da enkrat v življenju mora zlesti tja gor, pa naj se zgodi kar hoče. Tudi če nima pojma o gorah, o gorništvu in je do tega trenutka osvojil kvečjemu kakšno Šmarno goro pa še pri tem ga je na pol poti skoraj kap…

Ampak ok, vsak ima svoje želje, svoje cilje in jaz sem zadnji, ki bi komurkoli pokal milne mehurčke. Kar sem hotel povedat je to, da sem imel zaradi vseh teh stvari pred obiskom Triglava mešane občutke. Zato smo se tudi odločili za štart sredi tedna, ko je prometa običajno bistveno manj in čeprav do Kredarice res nismo srečali žive duše, smo bili na poti po grebenu še vedno priča nekaj zanimivim prizorom…

Kakorkoli, vrh sem osvojil in v tem pogledu sem vesel, hkrati pa priznavam, da na zgoraj opisano mitologijo o Janezu in Triglavu tudi sam nisem imun. Vseeno pa me je bolj kot vzpon na našega očaka, ki je bil seveda finale naše poti, navdušila pot čez obe Vrbanovi špici. Idila, vam povem. Razgled na obe strani, ravno prav “zluftan” in razgiban teren … skratka, užival sem vsak trenutek. To je bil tisti del poti, ki si ga bom od omenjenega izleta najbolj vtisnil v spomin.

Iz Kota smo štartali ob 5h zjutraj, pot nadaljevali proti Spodnji in Visoki Vrbanovi špici in prispeli do Staničevega doma kakšni 4 uri kasneje, od tam naprej pa prek Kredarice na Triglav. V dolino smo se ob solidnem tempu vrnili nekaj minut čez 15. uro. Tako družba kot izlet sam je bil čudovit, edina stvar, za katero smo bili prikrajšani, pa je bil razgled z vrha domovine, ki nam ga je vzela megla. Vendar nekaj pa mora ostati tudi za prihodnji obisk, ki bo kljub vsemu verjetno v kratkem spet na sporedu.

Seveda pa bi še enkrat poudaril, da pri nas seveda obstajajo tudi drugi cilji. Cilji, ki so prav tako lepi, nekateri še precej lepši, predvsem pa so manj obljudeni in … ‘popularni’ (joj, kako grozen pridevnik za goro). In ja, čeprav Triglav JE lep vrh, je daleč od tega da bi bil tudi edini.

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Proti Spodnji Vrbanovi špici (2299 m)

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Visoka Vrbanova špica. Ampak je res špičasta...

Gor, gor, gor...

Gor, gor, gor...

Na špici pa spet ... špica (2408 m)

Dom Valentina Staniča pod nami

Dom Valentina Staniča pod nami

Tole pa vsi poznate, ne?

Tole pa vsi poznate, ne?

Po grebenu do vrha.

Po grebenu do vrha.

Aljažev stolp

Ena hiška na vrhu, pojma nimam kaj tam počne :)

kozorogi

Sami pa nismo bili niti med spustom.

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Nazaj v dolino...

  • Share/Bookmark