23.10.2010

Ljudje, ne pozabite dihat!

Objavljeno v Žlica vegete 10:20 avtor: sosed

Po moji prvi alpinistični smeri – prečenju Zeleniških špic prejšnji teden in po včerajšnji zelo zanimivi turi na Ratitovec v mesečini (in hudem vetru), me konec naslednjega tedna čaka še ena poslastica.

V petek zgodaj zjutraj štartamo za Paklenico, kjer se bomo do nedelje učili štrikat, navezovat, reševat, predvsem pa plezat!

Ja, če še ne veste, Sosed je po novem član Alpinističnega kluba Vertikala, status – tečajnik (beri: gušter). Itak, da nimam časa, seveda imam že tako preveč obveznosti, hobijev… In dva otroka, ja. In dan ima še vedno samo 24 ur. Vse to je res. Ampak imam pa še nekaj, kar drugi nimajo. Eno tako zlo fajn ženkico. Ma ne, jaz to čist resno. Nekako ji je uspelo najt način, da prenaša mene in moje hobije, hkrati pa daje še občutek, da v vsem skupaj dejansko uživa. Ženske… Včasih vas res ne štekam. :)

Ok, zdej pa resno (ja, valda…), marsikdo ne šteka te želje ‘biti aktiven’. V prvi vrsti mislm tu fizično aktiven. Migati. Trenirati. Pa naj je to tek, plavanje, kolo, fitnes, hribi … . Si postavljati neke osebne cilje in čutiti neizmerno zadovoljstvo, ko jih dosežeš. Odklopiti. Pozabiti na službo, obveznosti in skrbi. Spucati glavo in filtati baterije s pozitivno energijo. En čisto taprav dec, ki je na Everestu žal ostal brez vseh prstov, roke in nosu, je za nek intervju dejal nekaj takšnega: “V gorah sem načrtno izčrpaval svoje telo do same meje mogočega. Ko sem se boril sam s sabo, ni bilo prostora za kakršnokoli misel. In ta odsotnost razmišljanja je tista, ki prinaša osvoboditev…”

Okoli sebe vidim veliko zagrenjenih posameznikov. Ljudi, ki nimajo nekih hobijev, želj, osebnih ciljev, o katerih sem pisal zgoraj. Ljudi, ki pač … bivajo. Poso – kuča, kuča – poso. Ali drugače: pisarna – kavč, kavč – pisarna. Ja, nekje vmes je običajno še družina, ampak kaj pa lahko daš otrokom in partnerju, če si sam totalno prazen? Ej, koliko ljudi se odreče svojim ambicijam, ker imajo zdaj družino in te stvari pač ne gredo skupaj… Ampak, a se kdo od njih vpraša zakaj pa ne?

V primeru letalske nesreče, ko se v avionu spustijo kisikove maske, velja pravilo, da morajo starši vedno masko najprej nadeti sebi, šele nato otrokom. Mogoče se sliši kruto, ampak kako boš pomagal otrokom, če sam omahneš? Najprej morate dihati vi!

Podobno je s temle mojim športom, hribi, plezarijo. To je tisto, kar mi prinaša nekaj več od vsakodnevne rutine. Podobno kot moji dragi recimo pilates. Možnost odklopa. Nekaj kar počneva vsak zase, Zaenkrat se poslušava, ne omejujeva in zadeva funkcionira. Upam, da bo vedno tako.

Torej ja, sem oče, sem mož, imam družino, pa vseeno vem, da nihče od nas ne bi bičesar pridobil, če bi šel jaz čez življenje zagrenjen, nesrečen in … prazen. In ni mi jasno, zakaj ljudje (in večinoma gre za tiste iz poso-kuča zgodbe nekaj vrstic višje) tega nikakor ne morejo razumeti.

  • Share/Bookmark

11.10.2010

Vzrok … posledica

Objavljeno v Žlica vegete 09:00 avtor: sosed

Neverjetno je, kako daljnosežne posledice imajo lahko najmanjše stvari, ki jih storimo. Malenkosti, o katerih takrat ne razmišljamo, nas privedejo do nečesa velikega, pomembnega. Spremnijo tok ali kvaliteto življenja, pogled na svet, vsakdan. Kasneje ti ostanejo če-ji. Kako bi lahko bilo, če… In kaj, če ne bi…

Ne verjamem v usodo. Nikoli nisem. Vse kar sem dosegel – in tisto kar nisem! – je plod mojih odločitev in vrste (ne)predvidljivih dogodkov, ki so te odločitve spremljali. Veliko teh odločitev je bilo napačnih.

Ko poslušam in berem razne intervjuje, se vedno nasmejim, ko na sicer butasto vprašanje »Kaj bi spremenil-a v svojem življenju,« vprašani vedno odgovarjajo z: »Nič, vse bi naredil isto, kot sem,« ali pa: »Ponosen sem na vse stvari, ki sem jih naredil v življenju.« Bullshit! Lažeš ali pa si slep. Nihče ne naredi vsega iz prve prav. Vsak ima obžalovanja, vsak je že trpel zaradi napačne odločitve, dejanja ali besede. Moj seznam stvari bi bil prekleto dolg…

Zakaj smo ljudje tako nehvaležni? Zakaj vse jemljemo tako samoumevno? V naši naravi je, da se ne sprašujemo, kaj imamo in ali smo si to resnično zaslužili. Pa naj bo to topla voda, svež kruh na mizi, cela ličnica, čudovita žena in otroci… V naši naravi je, da hočemo vedno več. Grabimo! Zadovoljujemo potrebe. Nekako tako kot jih je zapisal Maslow. Najprej tiste osnovne, fiziološke, potem poskrbimo za varnost, nato hrepenimo po pripadnosti, ljubezni… Problem je v tem, da se seznam nikoli ne konča. Vedno hočemo več in še. In nevede pozabimo na tiste osnovne stvari za katere bi morali biti hvaležni. Nikoli nismo! Človeška narava? Mogoče. Sam bi temu raje rekel človeška omejenost.

Ste kdaj bili srečni v zvezi? Ste čutili, da je to tisto, kar ste iskali celo življenje? Sreča, ljubezen, občutek celote, zadostnosti… ? Pa ste se kljub temu kregali. Imeli težave? Zasrali stvar ali pa pomagali zasrati? Obupali nad osebo, čeprav ste še vedno vedeli, da je to tisto edino pravo in resnično v celem življenju? Je tisti na drugi strani obupal nad vami?

Večina partnerjev se prepira zaradi miljon razlogov v katere se ne bom spuščal. Ampak mogoče, samo mogoče, pa imajo, v luči vsega kar sem napisal zgoraj, ti prepiri svojo funkcijo. Funkcijo streznitve. Vsakič, ko pozabimo, nas spomnijo, kako zelo krhka je lahko takšna zveza, kako hitro lahko zajebemo stvari in kakšni individualisti pravzaprav smo. Najmanjše malenkosti – dve besedi, nedolžen flirt, nepremišljeno dejanje, izrečena misel – lahko prerastejo v orkan, ki ga ni moč zajeziti.

Tisti, ki orkan preživijo, lahko iz njega zrastejo močnejši, bolj povezani. Zavejo se, kaj imajo in kaj lahko izgubijo. Spet drugi doživijo totalno opustošenje in pobirajo ostanke svojega življenja. Ostanejo brez vsega kar so gradili do tedaj in se na tak ali drugačen način spoprimejo s svojo … usodo? Ne, usoda nima nič s tem. Krivi smo mi!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark