11.10.2010

Vzrok … posledica

Objavljeno v Žlica vegete 09:00 avtor sosed

Neverjetno je, kako daljnosežne posledice imajo lahko najmanjše stvari, ki jih storimo. Malenkosti, o katerih takrat ne razmišljamo, nas privedejo do nečesa velikega, pomembnega. Spremnijo tok ali kvaliteto življenja, pogled na svet, vsakdan. Kasneje ti ostanejo če-ji. Kako bi lahko bilo, če… In kaj, če ne bi…

Ne verjamem v usodo. Nikoli nisem. Vse kar sem dosegel – in tisto kar nisem! – je plod mojih odločitev in vrste (ne)predvidljivih dogodkov, ki so te odločitve spremljali. Veliko teh odločitev je bilo napačnih.

Ko poslušam in berem razne intervjuje, se vedno nasmejim, ko na sicer butasto vprašanje »Kaj bi spremenil-a v svojem življenju,« vprašani vedno odgovarjajo z: »Nič, vse bi naredil isto, kot sem,« ali pa: »Ponosen sem na vse stvari, ki sem jih naredil v življenju.« Bullshit! Lažeš ali pa si slep. Nihče ne naredi vsega iz prve prav. Vsak ima obžalovanja, vsak je že trpel zaradi napačne odločitve, dejanja ali besede. Moj seznam stvari bi bil prekleto dolg…

Zakaj smo ljudje tako nehvaležni? Zakaj vse jemljemo tako samoumevno? V naši naravi je, da se ne sprašujemo, kaj imamo in ali smo si to resnično zaslužili. Pa naj bo to topla voda, svež kruh na mizi, cela ličnica, čudovita žena in otroci… V naši naravi je, da hočemo vedno več. Grabimo! Zadovoljujemo potrebe. Nekako tako kot jih je zapisal Maslow. Najprej tiste osnovne, fiziološke, potem poskrbimo za varnost, nato hrepenimo po pripadnosti, ljubezni… Problem je v tem, da se seznam nikoli ne konča. Vedno hočemo več in še. In nevede pozabimo na tiste osnovne stvari za katere bi morali biti hvaležni. Nikoli nismo! Človeška narava? Mogoče. Sam bi temu raje rekel človeška omejenost.

Ste kdaj bili srečni v zvezi? Ste čutili, da je to tisto, kar ste iskali celo življenje? Sreča, ljubezen, občutek celote, zadostnosti… ? Pa ste se kljub temu kregali. Imeli težave? Zasrali stvar ali pa pomagali zasrati? Obupali nad osebo, čeprav ste še vedno vedeli, da je to tisto edino pravo in resnično v celem življenju? Je tisti na drugi strani obupal nad vami?

Večina partnerjev se prepira zaradi miljon razlogov v katere se ne bom spuščal. Ampak mogoče, samo mogoče, pa imajo, v luči vsega kar sem napisal zgoraj, ti prepiri svojo funkcijo. Funkcijo streznitve. Vsakič, ko pozabimo, nas spomnijo, kako zelo krhka je lahko takšna zveza, kako hitro lahko zajebemo stvari in kakšni individualisti pravzaprav smo. Najmanjše malenkosti – dve besedi, nedolžen flirt, nepremišljeno dejanje, izrečena misel – lahko prerastejo v orkan, ki ga ni moč zajeziti.

Tisti, ki orkan preživijo, lahko iz njega zrastejo močnejši, bolj povezani. Zavejo se, kaj imajo in kaj lahko izgubijo. Spet drugi doživijo totalno opustošenje in pobirajo ostanke svojega življenja. Ostanejo brez vsega kar so gradili do tedaj in se na tak ali drugačen način spoprimejo s svojo … usodo? Ne, usoda nima nič s tem. Krivi smo mi!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev »

  1. lordwales pravi,

    11.10.2010 ob 21:47

    Kaj pa če usoda verjame v nas?

  2. daredare pravi,

    11.10.2010 ob 23:22

    Dobro, ko bom iskal izgovore kadar bom kaj zamočil, usoda odpade!!

  3. sosedsosed pravi,

    12.10.2010 ob 08:22

    @lordwales: mogoče… medtem ko skupaj s svizcem zavija čokolado. ;)
    @dare: bo treba globje pobrskat, ja :)

  4. NoMercy pravi,

    12.10.2010 ob 08:30

    eh … če se kdo sekira “đabe” naj se sam za sebe ne pa, da pri tem prca svoje iztrebke še po drugih :(
    Če pa kdo rabi še dodatne vzpodbude za pizduliranje mu pa z veseljem pomagam tako, da naj plača moje položnice :)

  5. April pravi,

    12.10.2010 ob 15:39

    “Ni napačnih poti… So le spoznanja.”

  6. ana pravi,

    13.10.2010 ob 18:09

    sem o tem že precej razmišljala…

    o hvaležnosti, o zavedanju tega, kar imam…
    o tem ali mi naj bo za kaj žal…

    - je možnost, da mi je za kaj žal oz. bi si želela biti na določenih področjih drugačna (delam na tem, čeprav nimam slepe vere, da se bom zasukala za 360) ampak vem, da tako, kot se je vse skupaj odvijalo do danes, se JE, in ni moglo bit v danem trenutku drugače. očitno je in najbrž velja za vsakega, da obstaja na tisoče drugih opcij, a izbereš ali si vržen vedno le v eno samo.
    torej je obžalovanje povsem odveč…že tedaj nisi mogel popolnoma razumno in popolnoma zavestno odločat…in vedno so naše odločitve plod toliko različnih vplivov v dani situaciji.

    - jaz prav temu pravim usoda…usoda ne za naprej, ampak vse, kar se je zgodilo do včerajšnjega dneva…je in ni vse v naših močeh.

    - ugotovila sem, da rabim konfliktne s svojim fantom. delajo me živo. ti konflikti so ali površinski ali skrajno globinski, kar pa ne pomeni, da imajo negativno konotacijo v temeljih…so predvsem “wakeup call”, prilika za nova spoznanja ali za preprosto všečn občutek, da padeš iz svetljuvacke rutine – torej si jezljiv, telo in duša potrebujeta malo grobosti, napetosti in bolj neučakano, z večjim poželenjem čakata na nežnost, milino, srčnost etc :)

    - sicer pa se ljudje, mislim da (oz vsaj zase sigurno vem), toliko ne ukvarjamo z vero v usodo, torej da ali ne ali kako močno…gre predvsem za to, da ko delamo samoreflexijo je to ena izmed opcij, eno izmed razumevanj tega, kako smo se uresničevali in kako so se razvijale naše poti..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !