23.10.2010

Ljudje, ne pozabite dihat!

Objavljeno v Žlica vegete 10:20 avtor sosed

Po moji prvi alpinistični smeri – prečenju Zeleniških špic prejšnji teden in po včerajšnji zelo zanimivi turi na Ratitovec v mesečini (in hudem vetru), me konec naslednjega tedna čaka še ena poslastica.

V petek zgodaj zjutraj štartamo za Paklenico, kjer se bomo do nedelje učili štrikat, navezovat, reševat, predvsem pa plezat!

Ja, če še ne veste, Sosed je po novem član Alpinističnega kluba Vertikala, status – tečajnik (beri: gušter). Itak, da nimam časa, seveda imam že tako preveč obveznosti, hobijev… In dva otroka, ja. In dan ima še vedno samo 24 ur. Vse to je res. Ampak imam pa še nekaj, kar drugi nimajo. Eno tako zlo fajn ženkico. Ma ne, jaz to čist resno. Nekako ji je uspelo najt način, da prenaša mene in moje hobije, hkrati pa daje še občutek, da v vsem skupaj dejansko uživa. Ženske… Včasih vas res ne štekam. :)

Ok, zdej pa resno (ja, valda…), marsikdo ne šteka te želje ‘biti aktiven’. V prvi vrsti mislm tu fizično aktiven. Migati. Trenirati. Pa naj je to tek, plavanje, kolo, fitnes, hribi … . Si postavljati neke osebne cilje in čutiti neizmerno zadovoljstvo, ko jih dosežeš. Odklopiti. Pozabiti na službo, obveznosti in skrbi. Spucati glavo in filtati baterije s pozitivno energijo. En čisto taprav dec, ki je na Everestu žal ostal brez vseh prstov, roke in nosu, je za nek intervju dejal nekaj takšnega: “V gorah sem načrtno izčrpaval svoje telo do same meje mogočega. Ko sem se boril sam s sabo, ni bilo prostora za kakršnokoli misel. In ta odsotnost razmišljanja je tista, ki prinaša osvoboditev…”

Okoli sebe vidim veliko zagrenjenih posameznikov. Ljudi, ki nimajo nekih hobijev, želj, osebnih ciljev, o katerih sem pisal zgoraj. Ljudi, ki pač … bivajo. Poso – kuča, kuča – poso. Ali drugače: pisarna – kavč, kavč – pisarna. Ja, nekje vmes je običajno še družina, ampak kaj pa lahko daš otrokom in partnerju, če si sam totalno prazen? Ej, koliko ljudi se odreče svojim ambicijam, ker imajo zdaj družino in te stvari pač ne gredo skupaj… Ampak, a se kdo od njih vpraša zakaj pa ne?

V primeru letalske nesreče, ko se v avionu spustijo kisikove maske, velja pravilo, da morajo starši vedno masko najprej nadeti sebi, šele nato otrokom. Mogoče se sliši kruto, ampak kako boš pomagal otrokom, če sam omahneš? Najprej morate dihati vi!

Podobno je s temle mojim športom, hribi, plezarijo. To je tisto, kar mi prinaša nekaj več od vsakodnevne rutine. Podobno kot moji dragi recimo pilates. Možnost odklopa. Nekaj kar počneva vsak zase, Zaenkrat se poslušava, ne omejujeva in zadeva funkcionira. Upam, da bo vedno tako.

Torej ja, sem oče, sem mož, imam družino, pa vseeno vem, da nihče od nas ne bi bičesar pridobil, če bi šel jaz čez življenje zagrenjen, nesrečen in … prazen. In ni mi jasno, zakaj ljudje (in večinoma gre za tiste iz poso-kuča zgodbe nekaj vrstic višje) tega nikakor ne morejo razumeti.

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev »

  1. piskec pravi,

    23.10.2010 ob 19:58

    Lepo. In tako je tudi prav!

    Glede tistih drugih pa… če se ne zmeniš za njih, jih je sčasoma vedno manj okoli tebe. Ni prav velike škode. ;)

  2. :-) pravi,

    23.10.2010 ob 22:01

    Ej sosed, pa ti to zdaj resno plezarija, pa to?! Kul! ;-)

    PS: mam še vedno in zmeri znova slabo vest…

  3. sosedsosed pravi,

    24.10.2010 ob 13:23

    @piskec: ma ja, sej vem, in večino časa jih imam res na ‘ignore’..
    @:-): sej je prav! če bi tebe čakal še do šmarne gore ne bi prilezel. :)

  4. Tomaž pravi,

    25.10.2010 ob 02:43

    I couldn’t have said it better myself!

  5. terezija pravi,

    5.11.2010 ob 19:28

    Sosed, odličen prispevek. Upam, da ga prebere čim več ljudi, ki popoldan preživljajo pred tv in se slabo počutijo.
    Obirajo sosede in se smilijo sami sebi.
    Za ženske z otroci je včasih res težko zapreti vrata in narediti nekaj zase, pozabiti na otroke, prah, stanovanje…
    in it v naravo, na kolo ali kako drugače pognati srce v tek.
    Ampak, enostavno treba se potruditi, vse pač počaka, potrebno se je organizirati.
    S prispevkom si me vzpodbudil, da grem takoj zjutraj v naravo, čeprav, ker živim na vasi, si bo verjetno marsikdo izza zavese mislil, da sem pač malo trčena ali, da pač nimam drugega dela.
    Samo tako naprej sosed, velikokrat te berem, še naprej piši in obveščaj o svojih doživetjih.

  6. spomincicaspomincica pravi,

    12.11.2010 ob 09:29

    vsak ma svoje tehnike odklopa … plezanje, pilates, fuzbal … jz hodim ob sobotah na gasilske vaje. čist resno. ena ura laufanja in tehnikalij, nato pa še ena ura kofetkanja in babjega čveka me nafilajo za nekaj časa. tko da, se strinjam s tomažem. word! :wink:

  7. buba švabebuba švabe pravi,

    22.11.2010 ob 21:02

    Evo, točno moje razmišljanje zadnje čase. Samo da meni nekako še ne uspeva ravno dovolj migati. :)

  8. Sleepless in Ljubljana – Na balkonu Bohinja pravi,

    14.01.2014 ob 23:27

    [...] je bil eden od tistih dni, ko sem za nekaj časa izklopil misli in skrbi ter se – kot pravi Sosed – nadihal svežega zraka. Sobotno dopoldne in (kot se je kasneje izkazalo tudi) popoldne sem [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !