21.12.2010

Spomenik sentimentalnemu alteregu

Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed

Božično – novoletni čas je, ne glede na to, kaj ti prazniki (ne) pomenijo, čas, ko se obrneš nazaj, analiziraš, tehtaš in razmišljaš o tem, kaj te čaka v prihodnosti. Ko se sam ozrem nazaj, na leto 2010 … in še na kakšno leto prej, ugotavljam, da je bilo življenje en velik vrtiljak. Pa ne govorim o ekonomski, družbeno-politični situaciji, ki je sama po sebi pač jebena. Vsi govorijo samo še o tem, kot da je vse ostalo nepomembno. Zamujajo simsel. Govorim o stvareh, ki mi v življenju pomenijo največ. Ma kaj ga serjem – govorim o ljudeh, ki mi pomenijo največ.

Resnično si nekaj let nazaj ne bi niti v sanjah mislil, kakšne preizkušnje me čakajo. Prelomnice, testi, tehtanje vrednot, iskanje smisla in občutki popolnosti, ko se puzzli zložijo v neko prej nesluteno celoto. Koliko vsega je bilo v nekaj kratkih letih. Včasih ne sledim sam sebi in samo blodim skozi dneve, ki s svetlobno hitrostjo letijo mimo mene.

Ja, sem še mulc, ali pa bi tako vsaj rad verjel, ampak vseeno imam občutek, da sem živel dve življenji. In temu drugemu je posvečen ta zapis. Spodnji posnetek je nastal kot kolaž, presenečenje za ženo, potem pa sem premišljeval ali bi ga objavil v obliki čestitke ali ne. Vprašanja zasebnosti, intime … Ampak na koncu sem si mislil, jebi ga, bo koga kaj manj, če se bo na spletu, v morju bolanih in sprevrženih vsebin, znašla tudi kakšna slika srečne familije? Mislim, da ne. Tudi tu, na spletu, v virtualnem zrcalu, sem tak kot sem v ‘hard copy’. Vedno sem bil sentimentalni sucker in enkrat za spremembo se je to obrnilo v mojo korist.

Če pa kateremu od mojih treh bralcev, ki še vedno vztrajajo pri brskanju po teh straneh, takšna vsebina zdi neprimerna pa prosim … zaprite oči. Tole je bilo in je mišljeno za ‘moje’. Upam le, da je bilo 2007 resnično začetek preostanka življenja in da se bo 2010 nadaljevalo tudi z novim letom 1. januarja.

Lepe praznike vsem skupaj in (da zaključim še z enim klišejem, ki ga jemljem povsem resno) imejte se radi v 2011!

Za ogled videa Viddler , prosim omogoči Javascript in Flash.
  • Share/Bookmark

10.12.2010

Del popolnosti

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 20:52 avtor: sosed

Tole enostavno moram delit z vami. Sem prebral prvič in sem moral še enkrat … Pa še enkrat! Tako noro dobro in resnično je napisano, da ne bi moglo biti bolje.

Ironično je, da je kmalu po tem, prekmalu, avtor spodnjih vrstic tudi sam postal del popolnosti, o kateri je tako iskreno pisal v svojem legendarnem delu. Mogoče je dal napisanemu s tem še večji pomen. Vsaj za tiste, ki ga beremo sedaj, ko ga ni več. Zdi se namreč, kot da bi te resnično nagovarjal z druge strani. Z besedami v katerih bi lahko našel smisel, tolažbo ali pa spoznanje o lastni majhnosti in … v bistvu ja, ima dohtar kar prav … nepomembnosti. Ja, tako zelo nepomembni smo, čeprav smo v svojih glavah vsi kralji. Vsak zase predstavlja center vesolja – center nagnitega, sprevrženega, nepomembnega vesolja.

… Gora pa je brez misli, popolnoma vseeno ji je, kakšna je videti. Skupaj z nočjo, zvezdami, luno, nebom, stenami okrog sebe in zelenimi dolinami pod sabo tvori popolnost, ki jo moti le človek. S svojim hrepenenjem skuša steno oživiti in jo pripraviti do tega, da bi mu služila, da bi mu ponudila poči in police ter ga spustila na svoj vrh. Takrat jo vzljubi, ker mu je bila stopnica v njegovem ambicioznem življenju. Če pa ga zavrne  previsom, z gladko ploščo, s snežno vihro, če ga udari s padajočim kamenjem, jo zasovraži in pobegne. In zopet je sam pri sebi junak, ker je v nečloveškem okolju vzdržal in ostal živ. Če pa omahne, ga možje, ki so vajeni pogledov na razbita telesa, odnesejo v dolino. Nekaj solz, nekaj besed, nekaj obupnih dni domačih, nato pa je zopet vse po starem, vse postane del popolnosti, ki jo tvorijo gore in doline po vsem svetu …

Nejc Zaplotnik, Pot

  • Share/Bookmark