10.12.2010

Del popolnosti

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 20:52 avtor sosed

Tole enostavno moram delit z vami. Sem prebral prvič in sem moral še enkrat … Pa še enkrat! Tako noro dobro in resnično je napisano, da ne bi moglo biti bolje.

Ironično je, da je kmalu po tem, prekmalu, avtor spodnjih vrstic tudi sam postal del popolnosti, o kateri je tako iskreno pisal v svojem legendarnem delu. Mogoče je dal napisanemu s tem še večji pomen. Vsaj za tiste, ki ga beremo sedaj, ko ga ni več. Zdi se namreč, kot da bi te resnično nagovarjal z druge strani. Z besedami v katerih bi lahko našel smisel, tolažbo ali pa spoznanje o lastni majhnosti in … v bistvu ja, ima dohtar kar prav … nepomembnosti. Ja, tako zelo nepomembni smo, čeprav smo v svojih glavah vsi kralji. Vsak zase predstavlja center vesolja – center nagnitega, sprevrženega, nepomembnega vesolja.

… Gora pa je brez misli, popolnoma vseeno ji je, kakšna je videti. Skupaj z nočjo, zvezdami, luno, nebom, stenami okrog sebe in zelenimi dolinami pod sabo tvori popolnost, ki jo moti le človek. S svojim hrepenenjem skuša steno oživiti in jo pripraviti do tega, da bi mu služila, da bi mu ponudila poči in police ter ga spustila na svoj vrh. Takrat jo vzljubi, ker mu je bila stopnica v njegovem ambicioznem življenju. Če pa ga zavrne  previsom, z gladko ploščo, s snežno vihro, če ga udari s padajočim kamenjem, jo zasovraži in pobegne. In zopet je sam pri sebi junak, ker je v nečloveškem okolju vzdržal in ostal živ. Če pa omahne, ga možje, ki so vajeni pogledov na razbita telesa, odnesejo v dolino. Nekaj solz, nekaj besed, nekaj obupnih dni domačih, nato pa je zopet vse po starem, vse postane del popolnosti, ki jo tvorijo gore in doline po vsem svetu …

Nejc Zaplotnik, Pot

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !