24.01.2011

O drugi ljubezni …

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 18:04 avtor: sosed

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se vrstijo same zanimive. Turne smuke z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapi, Grapi čez jame… Res uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja, žena me še vedno prenaša – hvala draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša, najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave so bile sila neobetavne, vse se je namreč pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav, ko je bil nahrbtnik (in turna oprema za spust s Kredarice) praktično že pripravljen. Odločimo se raje za Bosovo grapo v Brani in sestop prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi, izstop na pode pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! JZ grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v resnično ledenem jutru, veter, ki je v zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno, globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon, ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakega razmišljanja. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kjerkoli drugje, ko si daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš, ko gre vse ostalo v maloro.

Ja, v življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. In druga so gore.

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se

vrstijo same zanimive. Turna smuka z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki

vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapa, Grapi čez jame… Res

uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja žena me še vedno prenaša, hvala

draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša,

najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave na turo so bile sila neobetavne, vse se je pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav.

Odločimo se raje za Bosovo grapo v Jami in sestopu prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi

vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je

zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo

pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi izstop na pode

pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! Jz grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo

podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v res ledenem jutru, veter, ki je v

zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas

zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno,

globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon,

ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakršne misll. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je

spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za

alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kje drugje, daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš. ko gre vse v maloro.

V življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. Druga so gore.

  • Share/Bookmark

17.01.2011

Prepoved sosedske pomoči? WTF?!?

Objavljeno v Žlica vegete 09:30 avtor: sosed

Tokrat si bom, prvič odkar pišem tale blog, dovolil objaviti misli, ki niso moje. Pravzaprav si misli delim z avtorjem besedila, besede pa so tiste, ki si jih bom sposodil. Prof. dr. Miro Cerar je namreč absurdnost najnovejše domislice slovenske politike prikazal tako nazorno, da njegovega poizkusa ne bom poizkušal preseči. Bi ga pa želel deliti z vami.

Smo kot družba res prišli tako daleč, da bomo zakonsko prepovedali pomoč bližnjemu?!?

Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

10.01.2011

Poznaš tisti občutek …

Objavljeno v Ko piše srce 23:03 avtor: sosed

… ko veš, da ti bo uspelo vse, česar se boš lotil? In pride dan, ko se zdi še najtežja naloga zlahka uresničljiva?

Že navsezgodaj, ko se prebudiš v zvoku Dire straitsev in ti Mark Knopfler z mobilca na nočni omarici tiho poje ‘Why worry’, veš, da bo danes tvoj dan, tvoja zmaga.

There should be laughter after the pain
There should be sunshine after rain
These things have always been the same
So why worry now…

Poln optimizma, dvigneš rit iz postelje in se kljub temi in zgodnji uri zapodiš iz spalnice. Letiš! Škoda ti je vsake zamujene minute. Carpe diem, quam minime credula postero!

Na ustih se ti izriše nasmeh, ko pomisliš na cilje, ki jih želiš uresničiti in ovire, ki jih je potrebno preskočiti na poti do njih. Nihče te ne bo ustavil. Na dosegu roke so. Tipaš jih. Zrak diši po zmagoslavju.

Just when this world seems mean and cold
Our love comes shining red and gold
And all the rest is by the way
So why worry now…

Delaš. Ustvarjaš. V transu si. Odkrivaš nove horizonte, spoznavaš višje ambicije, oblikuješ nove ideje. Ne ustavljaš se, dobil si zalet, da posežeš višje. Zaupaš vase, verjameš da te bo pot, ki si jo ubral, pripeljala točno tja, kjer želiš biti. Pomirjen si.

Ne iščeš smisla, ker ga jasno vidiš pred očmi. Ne sprašuješ se, ker poznaš vse odgovore. Nepremagljiv si. Ne podvomiš v odločitve, vse so bile prave.

Why worry now…

Poznaš tisti občutek, ko veš, da ti bo uspelo vse, česar se boš lotil? In pride dan, ko se zdi še najtežja naloga zlahka uresničljiva?

Danes ni bil eden tistih dni…

YouTube slika preogleda

V pričakovanju novega dne: lahko noč!

  • Share/Bookmark

7.01.2011

Dober dan, Zoran Jankovič pri telefonu

Objavljeno v Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Včeraj pozno popoldne, ravno ko sem prižgal avto in se odpravil na četrtkov fuzbal, mi je zazvonil telefon. ‘Dober dan, Zoran Jankovič pri telefonu,’ me je pozdravila oseba na drugi strani.

Le dan pred tem sem na pošti oddal pismo, v katerega sem izlil žolč zaradi dejstva, da moja najmlajša (najmanj) do naslednjega septembra ne bo vključena v vrtec MOL. Zadeva je bila napisana v afektu in impulzivno, nisem pa bil nesramen ali žaljiv, to vsaj ni bil moj namen. Prav tako pismo ni bilo oblikovano kot prošnja – vzgib je bila frustracija, namen pa zgolj izražanje nestrinjanja.

Tudi po pogovoru menim, da sistem, ki otroku onemogoči vključitev v vrtec v željenem datumu zgolj zaradi datuma rojstva1 ni dober sistem, vseeno pa županu priznavam, da sem podcenil njegovo ukvrajanje s problematiko in da je včeraj name naredil dober vtis.

Vsebina pogovora je na tem mestu nepomembna. Naj zapišem samo, da sem se sprva, ko je župan vame zmetal svoje argumente, počutil kot kateri od njegovih političnih nasprotnikov na tv soočenju, kasneje pa je pogovor stekel nekoliko bolj sproščeno in se končal s šalo (ki pa sem jo vzel skrajno resno), da bo septembra po potrebi varoval našo Majo kar on – sicer ne župan Jankovič, temveč dedek Zoran, ki pa je za te stvari bojda zelo kompetenten.

Da ne dolgovezim. Hotel sem pravzaprav komentirati dejstvo, da me je župan sploh poklical. V preteklosti njegova opevana ‘ljudskost’ name ni naredila vtisa. Ko se je rokoval z delavkami Mercatorja, se mi je zdelo vse skupaj zlagano, ko je ob nastopih domačih in tujih estradnikov mahal z odrov Prešernovega trga, Križank, Cankarjevega doma … mi je izpadel vsiljeno, izven konteksta, oportunistično. Zaradi tega se mi ni zdel prav nič ljudski. V luči včerajšnjega dogodka pa mi vse skupaj izpade bolj iskreno, naravno, njegovo. Očitno smo res tako navajeni makjavelistično orientiranih politikov, da tudi tistemu, ki išče nek osebni pristop in se z neke ‘globalne pozicije’ dejansko zanima
za lokalne probleme volilcev, ne verjamemo in podvomimo v njegovo iskrenost.

Evo, motil sem se. Kapa dol, ta človek ima hrbtenico in karakter. Ne glede na to, da sem ga morda sprovociral, ali je bil zaradi (neupravičenih?) očitkov užaljen, ali pa je v meni celo prepoznal tipičnega predstavnika njegove volilne baze, se je možak ob pol šestih popoldne spravil na telefon, zavrtel številko, govoril in poslušal. Pa mu ne bi bilo treba. Že odgovor tajnice bi bil prijetno presenečenje. On pa se je spustil iz ‘comfort’ cone in debatiral. Ne, tega politiki sicer ne zmorejo. Vzel si je čas. Veliko časa. V času pogovora sem se pripeljal pred telovadnico, prepešačil nekaj sto metrov poti in se v garderobi že preoblekel v športno opremo.

Všeč mi je, ko nekdo na poziciji ostalih ljudi ne gleda zviška in ocenjuje zgolj skozi prizmo položaja na prehrambeni lestvici. In čeprav je njegova politika morda res brezkompromisna, včasih celo arogantna, mu moram priznati, da je to verjetno edini način, da v ‘veliki firmi’ kaj narediš. Upam, da bo župan v obdobju drugega mandata uspešno prepoznaval potrebe in interese meščanov, ki bodo dejansko pripomogli k dvigu kvalitete življenja v mestu ter jo približali tisti na Dunaju, menda najbolj prijaznem mestu stare celine. Mimogrede, ste vedeli, da ima dunaj 50% vključenost otrok v vrtce, Ljubljana pa kar 90%? Jaz tudi ne. Nekoč mi je to povedal nek župan…

p.s.: In da se razumemo: še vedno sem besen glede vrtca in še vedno ne vem, kako si bomo privoščili dodatnih 400€ mesečnega bremena ter se 2x na dan vozili na tri različne konce mesta … ampak na župana pa ne morem bit več jezen. Drek.

  1. če oddaš vlogo dan po zasedanju komisije, čeprav je to celo na dan rojstva otroka, si prisiljen čakati v vrsti do septembra naslednjega leta – tj. leto in pol – vmes imaš 6 mesecev minus letni dopust luknje, ko ne veš kje, kako in po kakšni ceni zagotoviti varstvo otroka []
  • Share/Bookmark