17.01.2011

Prepoved sosedske pomoči? WTF?!?

Objavljeno v Žlica vegete 09:30 avtor sosed

Tokrat si bom, prvič odkar pišem tale blog, dovolil objaviti misli, ki niso moje. Pravzaprav si misli delim z avtorjem besedila, besede pa so tiste, ki si jih bom sposodil. Prof. dr. Miro Cerar je namreč absurdnost najnovejše domislice slovenske politike prikazal tako nazorno, da njegovega poizkusa ne bom poizkušal preseči. Bi ga pa želel deliti z vami.

Smo kot družba res prišli tako daleč, da bomo zakonsko prepovedali pomoč bližnjemu?!?

V prvem  tednu tega leta smo preko medijev izvedeli, da pripravlja Vlada predlog zakona o  preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, v katerem se med drugim omejuje tudi  t.i. sosedska pomoč. Če držijo povzetki medijev, smo tako priča še eni norosti,  ki jo bo nad svojimi državljani zagrešila oblast. Vse skupaj bi nas moralo biti  sram.

V času, ko se soočamo z dramatično negativnimi finančnimi, ekonomskimi, socialnimi in drugimi pokazatelji, ostaja ena najpomembnejših opornih točk našega družbenega sobivanja prav medčloveški odnos. V času krize, ko se znaten  del prebivalstva sooča z materialno revščino, ko kronično zmanjkuje optimizma in  zaupanja v državne institucije in se kopičijo vse druge vrste problemov in  težav, moramo predvsem paziti, da ostanemu ljudje, človečni v tolikšni meri, da  bomo v stiski priskočili drug drugemu na pomoč. Seveda v tem pogledu ne smemo  pričakovati idile, kajti ko zmanjkuje materialnih dobrin in upanja, se ljudje  pogosto obnašamo sebično. Toda na srečo Slovenci vsakodnevno dokazujemo, da  kljub naši potrošniški obsedenosti in pregovorni zavistnosti še vedno premoremo  dovolj solidarnostnega čuta, da bližnjemu ali daljnjemu v hudi stiski le  priskočimo na pomoč. Z denarjem, s kakšnim dejanjem, s toplo besedo ali čim  drugim. Včasih pomagamo sorodniku, včasih sosedu, včasih invalidu ali neznani  družini, ki preko medijev prosi za pomoč, včasih obubožanim v potresu ali  poplavi in včasih tudi lačnim in prizadetim v drugih državah in na drugih  kontinentih. Gre za tisto temeljno odzivnost, ki nas dela človečne (humane) in  zaradi katere se, kadar jo v sebi prebudimo in udejanjimo, počutimo najbolje. Ko doživimo takšno ali drugačno nesebično pomoč, se zavemo, kako pomembno in prijetno je biti človeku človek. Kot je znano, je slovenska država posebna tudi zato, ker v državni himni izraža zavezo dobrososedskim odnosom: Ne vrag, le sosed bo mejak. Resda gre tu  za stremeljenje po dobrososedskem odnosu med (Slovenci in) sosednjimi narodi,  toda v resnici je tako, da je lahko katerakoli družba zdrava in uspešna le  takrat, ko tudi njeni posamezniki gojijo pretežno dobrososedske odnose.

Teh odnosov pa ne more ustvariti pravo. Te odnose ustvarjamo in negujemu ljudje z vsemi svojimi bolj ali manj subtilnimi socialnimi tkivi. S pozdravom,  pogovorom, nasmehom, morebiti igro ter nenazadnje tudi s sosedsko pomočjo. Kjer  takšnega tkiva ni, kjer bližnji ali daljnji sosedje le še nemo in brezosebno  hodijo drug mimo drugega, tam družba umira. Tam ni več sosedov, znancev ali  prijateljev, pač pa so le še premikajoča se trupla, ki se ne zavedajo, da jih je  človeškost že zapustila. Da ne bi postali takšna živa trupla, moramo ostati čim  bolj človečni ter kljub naglici, razdraženosti, jezi, žalosti in drugim oblikam  nemira in bolečine v sebi venomer znova obujati tiste pozitivne in plemenite  človeške lastnosti, ki nas povežejo z drugimi in nam bistveno dopolnjujejo  smisel zemeljskega življenja.

Ena temeljnih značilnosti tega sveta je, da se kakovostne stvari dolgo gradijo, porušiti pa jih je mogoče v trenutku. To velja še posebej za medčloveške odnose. Tudi za medsosedske. Tu nam ekonomska in socialna kriza prinaša poseben izziv. V času, ko se povečuje brezposelnost, zmanjšujejo plače,  povečuje revščina in poraja vedno več negotovosti in strahu, lahko postanemo  drug drugemu (še) boljši sosedje. Ta čas nas preizkuša tudi v tej smeri. Ali se  bomo še bolj zaprli vase, ignorirali druge ter poskrbeli zgolj za sebe in svoje  družinske člane, ali pa bomo zmožni ohranjati in v še večji meri razviti tudi  sočuten, solidaren in spodbuden odnos do bližnjih in daljnjih sosedov (na nek  način smo v tej naši Sloveniji kar vsi sosedi drug  drugemu).

Žal Vlada očitno meni, da kriza ni dovolj. Zdaj nas bo preizkusila še  ona. Seveda s pomočjo zakona. Kako znano in predvidljivo. Na ta način bo omejila možnosti medsosedske pomoči. Zakon bo predpisal denarne sankcije za podjetnika,  ki bo na področju svoje zasebne dejavnosti pomagal sosedu. V času, ki naravnost  vpije po vseh drugih in drugačnih finančnih, ekonomskih in socialnih ukrepih, bo  oblast udarila tam, kjer bo naredila nepopravljivo škodo. Po lastnem  družbeno-moralnem tkivu, kolikor ga je še ostalo. Po ljudeh, ki s(m)o si  sosedje. Ali gre pri tistih, ki so se tega domislili za popolno izgubo etičnega  čuta in empatije, ali za popolno nepoznavanje psiho-socialnih dejavnikov – vse  to niti ni več toliko pomembno. Zdaj smo Slovenci že tako navajeni vseh teh  družbenih ekperimentov, da skorajda nihče več ne opazi, kaj se tu v resnici  dogaja, kaj šele, da bi povzdignili glas in spregovorili v prid zaščiti zdravi pameti. Zato nas je res lahko sram.

V času, ko bi morala oblast iskati (in najti!) najrazličnejše spodbude za razvoj podjetništva in za večjo konkurečnost našega gospodarstva, se torej ukvarja (tudi) s tem, kako zakonsko prepovedati ali omejiti t.i. sosedsko pomoč.  Kot da vsa (do)sedanja zakonodaja ne omogoča izterjave zadostne količine davkov  ter učinkovitejšega odkrivanja in sankcioniranja dela na črno, predvsem pa – kar  je bistveno večji problem – korupcije ter gospodarskega in podobnega  kriminala.

Omejitev dela na črno v okviru t.i. medsosedskih razmerij je z vidika reševanja države kapljica v morju, z vidiki poslabševanja medčloveških odnosov  pa pravi niagarski slap onesnažene vode. Gre še za en manever – zavestni ali  nezavedni – preusmerjanja pozornosti z resničnih problemov na bolj ali manj  zanemarljive. Če bi bilo na ravni političnih in gospodarskih elit dovolj  poštenosti in volje, bi bila naša država danes mnogo bogatejša in ekonomsko  uspešnejša, ljudje pa bi bili bolj razumevajoči do težavnosti izvajanja oblasti  ter do splošne nuje zategovanja pasu v času svetovne in domače krize. Tako pa v  nebo vpijoče družbene krivice in odsotnost volje na strani družbenih elit, da bi  identificirala svoja zdrava in bolna jedra ter obojim namenila tisto, kar jim  gre, državo še vedno pogreza v mlakužo. Zakonska omejitev sosedskega »dela na črno« naj bi po besedah pristojnega ministra prinesla prepoved sosedske pomoči s strani vsakogar, ki je »profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko pomoč.« Prepoved bo veljala v primerih, ko bo delo vezano na dejavnosti pravne  osebe ali samozaposlene osebe ter v primeru opravljanja dela na napremičninah in  premičninah, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti. Minister pravi: »Če je  nekdo profesionalno v nekem poslu in bi iz naslova te dejavnosti vršil sosedsko  pomoč, to ne bo dovoljeno.« Konkretno to pomeni, da vam nek sosed, ki denimo  opravlja samostojno dejavnost kot frizer, ne bo smel doma brezplačno urediti  pričeske. Če vam torej za svojo storitev ne bo izdal računa, bo plačal kazen  2.000 evrov.

Na ministrstvu ob tem pojasnjujejo, da se zavedajo nekaterih odprtih vprašanj oziroma možnih težav pri zagotavljanju nadzora nad izvajanjem takšnega  zakona. Tako naj bi bila sosedska pomoč še vedno dopustna v primerih, ko med  sosedi obstaja določena bližina v smislu prebivanja. Pri tem še ni jasno, ali  bodo pristojni nazdorniki to bližino merili v kilometrih ali v človeških  odnosih, vsekakor pa naj bi ministrstvo do uveljavitve zakona našlo v tem  pogledu rešitve, ki bodo izvedljive. Problem je seveda tudi, kako naj bi denimo  inšpektor nadziral, ali zasebni frizer brezplačno ureja pričesko sosedu (s  katerim ni v zadostni bližini), če se to dogaja v stanovanju, kajti kot vemo,  ustava zagotavlja nedotakljivost zasebnosti stanovanja, zato inšpektor ne more  kar vdreti v hišo in oglobiti takšnega »kriminalca«, tj. soseda –  frizerja.

Toda resnični problem sploh ni v takšnih in drugačnih zakonskih formulacijah ter v iskanju realnih možnosti za izvajanje zakona. Problem je v  miselnosti, da je treba sedaj po državljanih, med katerimi je vedno večja  množica takšnih, ki jim ta država ne omogoča, da bi sploh lahko zakonito  zaslužili za svoje normalno preživetje, udariti še s takšno ponižujočo obliko  nazdora in sankcioniranja t.i. dela na črno. Ali bomo zdaj spodbujali že to, da  bo sosed ovajal soseda? Ali bomo preprečevali brezplačno POMOČ, ki jo bo  dobronameren posameznik na opisani način ponudil sosedu oziroma njegovi družini?  Ali torej nekdo, ki poklicno opravlja neko dejavnost, te ne more in ne sme  opravljati za soseda brezplačno, zgolj kot prijateljsko, solidarnostno pomoč?  Ali nam zakon sploh sme prepovedati, da delujemo prostovoljno in brezplačno v  prid sočloveku, sodržavljanu?

Opisana ideja, ki jo vsebuje predlog zakona je družbeno destruktivna,  zato upam, da se bo v prihodnjih dneh in tednih kritično oglasilo čim več državljanov, ki bodo ministrstvo in Vlado pozvali, da od predlagane zakonske  zamisli odstopi ter raje bolje nadzira samo sebe in vse tiste, ki so  davkoplačevalce v preteklih desetih ali dvajsetih letih nesmotrno ali nezakonito  prikrajšali za stotine ali celo tisoče milijonov  evrov.

prof. dr. Miro Cerar
miro.cerar@pf.uni-lj.si

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev »

  1. coprnca pravi,

    17.01.2011 ob 15:12

    jst sm gledala te člene v stari in novi verziji zakona in so čist iste… torej je to veljalo že do sedaj… sprememba je samo pri pomoči sorodnikov (neke navpične pa vzporedne linije pa to), piše pa tudi to (mislim da v razlagi), da s tem členom do sedaj ni bilo težav (torej v bistvu da tega itak ne kontrolirajo)…mogoče se ta prah dviga zaradi drugih reči, vendar to pa nisem raziskovala…

  2. Bizzzgo pravi,

    24.01.2011 ob 19:09

    To pomeni da če sem jaz dohtar (recimo srčni kirurg) ne bom smel pomagat sosedu če ga bo infarkt?

  3. frace pravi,

    25.01.2011 ob 09:23

    pri nas tako ali pa drugače sestavijo tak zakon da nekoga če že hočejo oglobijo! Žal bo verjeto sprejeto še eno nelogično in neživljensko pravilo, ki bo uveljavilo neumne pisarije birokratov, izvajati ga pa ne bo mogoče!

  4. strojnikstrojnik pravi,

    2.02.2011 ob 15:27

    Bem ti državo, kjer lahko zbiram med Pahorjem in Janšo… :roll:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !