24.01.2011

O drugi ljubezni …

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 18:04 avtor sosed

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se vrstijo same zanimive. Turne smuke z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapi, Grapi čez jame… Res uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja, žena me še vedno prenaša – hvala draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša, najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave so bile sila neobetavne, vse se je namreč pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav, ko je bil nahrbtnik (in turna oprema za spust s Kredarice) praktično že pripravljen. Odločimo se raje za Bosovo grapo v Brani in sestop prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi, izstop na pode pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! JZ grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v resnično ledenem jutru, veter, ki je v zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno, globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon, ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakega razmišljanja. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kjerkoli drugje, ko si daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš, ko gre vse ostalo v maloro.

Ja, v življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. In druga so gore.

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se

vrstijo same zanimive. Turna smuka z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki

vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapa, Grapi čez jame… Res

uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja žena me še vedno prenaša, hvala

draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša,

najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave na turo so bile sila neobetavne, vse se je pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav.

Odločimo se raje za Bosovo grapo v Jami in sestopu prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi

vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je

zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo

pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi izstop na pode

pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! Jz grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo

podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v res ledenem jutru, veter, ki je v

zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas

zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno,

globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon,

ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakršne misll. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je

spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za

alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kje drugje, daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš. ko gre vse v maloro.

V življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. Druga so gore.

  • Share/Bookmark
 

31 komentarjev »

  1. maremw pravi,

    24.01.2011 ob 19:44

    bravo

  2. chefchef pravi,

    24.01.2011 ob 19:59

    Faking hudo!!!

  3. hipnos pravi,

    24.01.2011 ob 20:04

    Škoda, da ni več fotk ….

  4. seamus pravi,

    24.01.2011 ob 20:36

    Odlično! Sem moral kar napeti mišice, da sem dal narazen tele dve dolini. Lepi razgledi.

  5. Lili pravi,

    24.01.2011 ob 20:52

    Ej, vsaka ti čast. Pa ni bil ta vzpon v teh razmerah kar malo tvegan? Snega pa zgleda ni kaj več kot v dolini. :)

  6. Sandi pravi,

    24.01.2011 ob 21:11

    Ob branju prispevka se mi je ponovno porodilo težko vprašanje. “Kdo je tukaj bolj nor: tisti, ki hodimo v višave ali tisti, ki ostajajo v megleni dolini?” :D

    Sosed, fajn spisano in doživeto. Še veliko podobnih uživaških turc in seveda srečno ter varen korak želim.

  7. ana pravi,

    24.01.2011 ob 21:52

    ala veri tvoji dragi, da mirno preživlja tvoje eskapade. mene, ko to gledam spreletava srh….nazadnje sem bila čist usrana, ko sem slišala, da bi moj plazu bo ledu, po novem.
    čudovito, no :) in tak kot jaz mojmu težim, naj pazi nase, kamor koli gre (vem, odvajam se od tega, ker nisem čist dihtig), pravim še tebi sedaj :mrgreen:

  8. sosedsosed pravi,

    24.01.2011 ob 21:52

    @Lili: Ne, vzpon nikakor ni bil tvegan. Razmere so bile pravzaprav idealne. Naj te sonce na slikah ne zavede – v grapo smo se zapodili zelo zgodaj, nekaj minut po sončnem vzhodu, noč je bila ledena, grapa pa zalita, trda in pomrznjena, tj točno taka kot mora biti – skratka kot v pravljici.

    @Sandi: Ne znam ti odgovoriti, lahko pa rečem, da bi jaz definitivno (bolj) znorel, če bi moral za vedno ostati v dolini. =)

  9. fuga pravi,

    24.01.2011 ob 21:53

    Fouš sem ti! Jaz nisem za nikamor. Mogoče me bo pa to branje privzdignilo z zapečka. Pravzaprav me mika turna smuka z Grintovca, pa ne vem kako je gor. L.p.p.

  10. sosedsosed pravi,

    24.01.2011 ob 21:57

    @ana: velik bolj bi vas moralo skrbet, če bi se doma basali s čipsom in se ga nacejali. če mene vprašaš je to bolj ekstremno, kot pa če se greš malo zdivjat v hribe, je pa res da je ta šport slovencem bolj domač. tvojega dragega pa naslednjo sezono toplo vabim v naročje AK Vertikale, če si zares želi (lednega) plezanja.

  11. sosedsosed pravi,

    24.01.2011 ob 22:15

    @fuga: če zdaj ne hodiš nikamor, potem omenjena turna smuka nikakor ni primeren začetek in ti jo močno odsvetujem. Streha Grintovca je, ko je enkrat poledenela, kljub navidez majhnemu naklonu, izredno nevarna. Ničkolikokrat je bil zdrs na tem delu za planince usoden. Ne rečem, da se na Grintovcu ne smuča, ampak nikakor pa to ni prostor za začetnika.

    Če ne verjameš meni, verjami spodnjim zapisom. In če se ti ne zdijo dovolj reprezentativni vtipkaj v Googla ‘zdrs s strehe grintovca’ in boš (žal) našel še veliko podobnih. Spravi se čimprej v hribe, samo prej temeljito preveri kje boš hodil in smučal.

    Usoden spust z Grintovca
    Z ledu zdrsnil tisoč metrov nižje
    Zdrsnil pod Grintovcem

  12. tyschewtyschew pravi,

    24.01.2011 ob 22:49

    f*ck, hudo. mislm, že zapis, kaj šele ko kombiniraš s slikami hehe al pa predstavo… a me naslednjič neseš v ruzaku s sabo? :mrgreen: :D

    svaka ti čast, živiš, jbt… :)

  13. vanja pravi,

    25.01.2011 ob 07:49

    Všeč mi je bilo tisto o dveh trdnjavah.

  14. buba švabebuba švabe pravi,

    25.01.2011 ob 08:06

    Fenomenalno! Tasrednja slika je da dol padeš. Ne ti, mislim tisti, ki gledamo… :)

  15. sosedsosed pravi,

    25.01.2011 ob 08:21

    @tyschew: uf, tebi sem še Pekel dolžen, če se prav spomnim. Edini pekel, ki dejansko zmrzne… :)
    @buba: to je blo pa v stilu tistega, ko alpinist reče kolegu alpinistu: “Pa prlet’ kej mim” :-/

  16. ana pravi,

    25.01.2011 ob 09:03

    “velik bolj bi vas moralo skrbet, če bi se doma basali s čipsom in se ga nacejali.” – eh, to itak…sam ker je on daleč od tega, me ne skrbi :D
    Sej pravim, čudovito, da si tako pogumen in da potem lahko doživljaš neopisljive občutke v takih prostranstvih, v takem lepem okolju…sam, pač, ko pomislim na veliko možnost…ja…potem se mi meša. Ampak moj mi pol pribije nazaj, da je večja možnost, da me zbije avto na cesti, pa se mi ne da jajcat ;)
    Bom mu pa rekla za ponudbo :)

  17. Soseda pravi,

    25.01.2011 ob 09:17

    :-*

  18. Maj pravi,

    25.01.2011 ob 09:47

    Res me zanima v čem je užitek lesti po ledeno mrzlih vrhovih hribov, po snegu, ledu in kjer lahko skoraj vsak trenutek odletiš v onostranstvo???

    Še sredi poletja mi to ni ne vem kakšen užitek ampak sredi zime pa res ne vem v čem je štos.

    Če že hočem cel dan mir pred vsemi, mi več kot zadošča že bližnji gozd.

  19. sosedsosed pravi,

    25.01.2011 ob 11:19

    @Maj: Uf, veš česa vse jaz ne razumem, ko opazujem ljudi okoli sebe. Ne bom niti začel naštevati. Nekoga sprostijo gore, drugega hoja v gozd, tretjega zbiranje znamk, četrti pa se ga napije in pretepe ženo in otroke…

    Ne pričakujem, da bodo vsi razumeli moje početje, opisal sem zgolj kako se počutim jaz. če pa razmišljamo o nesmiselnosti ‘tehnik sproščanja’ pa mislim, da pred alpinizmom obstaja še cel kup stvari, ki precej bolj najedajo družbo kot nedeljske ture v visokogorju…

    “vsak trenutek odletiš v onostranstvo” – ne ga srat, kočljivih trenutkov je izredno malo, če sploh. Pa kolikor klišejsko se sliši: v enem tednu za volanom se bistveno večkrat znajdem v nevarnosti kot v celi sezoni v hribih.

  20. piskec pravi,

    25.01.2011 ob 15:55

    Na, jest se pa samo po hostah in gričkih podim. Ne, ni led, pa niti sneg, zame… :)

  21. fuga pravi,

    25.01.2011 ob 16:02

    Ja, hvala za opozorilo. Zame res ni ledena podlaga. Sicer pa sem šel lani sam smučat, ampak je bilo na strehi že silno malo snega. Spust v Taško pa je bil še kar v redu. Prvič pa sem tudi telebnil ravno na poti proti Dolcam. Streha je bila malo poledenela, nekje na sredini pa so se razmere spremenile na mehko. No, bom počakal do pomladi, sedaj pa me peta nekaj j…..* Uspešne ture ti želim.

  22. Maj pravi,

    26.01.2011 ob 08:29

    Sploh ne problematiziram tvojega početja, vsak ima pač svoje veselje oz. sto ljudi, sto čudi.

    Tudi sam verjetno počnem kaj takega, ker bi se komu zdelo čudno.

    Sam si le ne znam predstavljati kako je lahko nekomu užitek tisto kar je zame mučenje.
    Še anteno premaknit po suhi strehi je zame višek predrznosti, ne pa lezenje po zasneženih ledenih stenah gora, kjer te za bonus še do konca prepiha,….

    No ampak enim je tudi sadomazo mučenje vrhunec spolnega užitka???

    Če nič drugega, je pa smisel tvojega početja vsaj to, da še ostali vidimo čudovite slikce naših gora-čeprav se brez snega meni zdijo še mnogo lepše.

  23. sosedsosed pravi,

    26.01.2011 ob 13:23

    @Maj: No evo, torej v gorah opravljam družbeno koristno delo :) Priznam pa, da so vzroki za plezarijo precej bolj egoistični.

    “Še anteno premaknit po suhi strehi je zame višek predrznosti” :lol:

  24. Safet Ali-begSafet Ali-beg pravi,

    26.01.2011 ob 17:39

    Stari moj, pa ti nisi normalan!!!! :-)

    Še veliko uspešnih tur in, kar je še zelo pomembno, še veliko potrpežljivosti in razumevanja s strani sosede.

  25. sosedsosed pravi,

    27.01.2011 ob 07:53

    Safet,’biti normalen’ je totalno precenjen pojem in na mojem seznamu vrednot se nikoli ni nahajal prav visoko :D

  26. Safet Ali-begSafet Ali-beg pravi,

    27.01.2011 ob 09:24

    Hehehe… Ni bilo mišljeno, kot nek psihološki pojem. V tem oziru se popolnoma strinjam s tabo o precenjenosti pojma, še posebej, ker vem, da o normalnosti govorijo in jo zagovarjajo tudi in predvsem totalni zmešanci :-) .
    Mišljeno je, kot kompliment. Velik.

  27. štulič pravi,

    27.01.2011 ob 09:48

    komšo bre, ne tako visoko inu takooo exstremno no! :?

    …in zipa, da se ti prioritetttta ljubezni ne za_menja!

    Respect! :twisted:

    http://www.youtube.com/watch?v=8nj-ucZDFQY

  28. Dajana pravi,

    27.01.2011 ob 10:09

    Mene je bilo tudi kar strah gledat te slikce.

  29. sosedsosed pravi,

    27.01.2011 ob 12:54

    @štulič: ni strahu… druga točka je še vedno svetlobna leta za prvo. drugače pa več kot posrečen izbor pesmi :)

  30. štulič pravi,

    27.01.2011 ob 18:35

    (vem j’z kje tebe diram! ;) ) Ipak zipa!? ;?

    http://www.youtube.com/watch?v=jhdyzDJlqn4

  31. Karaoke – Alya – Fluid | Mobiles answers pravi,

    26.02.2011 ob 12:28

    [...] Smeh, solze in žlica vegete » O drugi ljubezni … [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !