27.02.2011

Ko gre vse, ampak čisto vse, narobe

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 12:52 avtor: sosed

Ko se mi je nekje okoli devete ure ob vstopu v Sinji slap za nekaj sekund stemnilo pred očmi in mi je ogromen kos ledu, ki je kot projektil priletel z vrhnjega dela še nepreplezane poti, prikoval k tlom, sem mislil, da je to najhujše, kar se mi lahko zgodi ta dan. Izkazalo pa se je, da je bil to šele začetek. Včeraj je bil resno zafukan dan.

V hribih nosite čelade! Zdaj nekoliko bolj razumem besede včerajšnjega soplezalca, ko je ob neki drugi priložnosti dejal, da v smer raje vstopi brez štrika kot brez čelade. Včeraj se je izkazala za daleč najbolj dragocen kos opreme.

Še vedno rahlo omotičen, sem obrisal nekaj kapljic krvi, ki so pritekle izpod kape in se podal v sicer lahko alpinistično smer. Plezanje je bilo čisti užitek. Če seveda odmislim kose ledu, ki so neprestano žvižgali mimo naju. Zagotovo je bil to daleč najlepši del dneva. Medtem se je v Ljublajni že začela odvijati neka čisto druga drama.

Vrh smeri. Češka koča. Končno bom lahko prebral smse, ki so se neprestano oglašali nekje z dna nahrbtnika. S soplezalcem na štriku jih pač nisem mogel prebrati. ‘Z Majo sva bili sprejeti. Ostali bova do večera.’ Pizda!

Dan prej smo skupaj obiskali zdravnika. Izgledalo je, da bo vse ok, da je viroza popustila. Vendar po zajtrku je ponovno pričela bruhati. Jaz pa tako daleč od doma. Kreten!

‘Prosim pejva čimprej, ta malo imam na infekcijski!’ In sva šla. Teranova smer odpade, že tako sva bila predolgo v slapu. S koraka v korak sem bil bolj nervozen, pot pa se je vlekla in vlekla… Ob masi ljudi, ki se je ta dan zgrinjala v slap, je med ruševjem nekdo očitno izbral napačen sestop, midva pa sva kot ovci sledila stopinjam. Šit. Abzajl. Minute pa so tekle in tekle.

Umazan, krvav, prešvican in zelo, zelo osmrajen sem padel čez vrata sobe št.8 in v njej našel bolnega otroka in jezno ženo.

Ob desetih zvečer me je zbudila sestra: ‘Gospod, morali boste oditi, obiski so se končali že ob sedmih.’

S hudim glavobolom, edemom na čelu, bolečim vratom in velikimi skrbmi sem se kakšno uro zatem trudil zaspati v lastni postelji. In medtem ko je kavboj že nekaj časa trdno spal pri babici, sem spoznal, da v svojem stanovanju že dolgo, dolgo časa nisem spal sam. Danes, ko smo vsi štirje končno spet skupaj pa si želim, da se to še precej dlje časa ne bi več ponovilo…

Ja, včeraj je bil res en dolg in strašno zafukan dan.

  • Share/Bookmark

25.02.2011

Če je led zakon, potem je Mlačca…

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 15:00 avtor: sosed

… vsaj podzakonski akt! Za tiste med vami, ki ne veste o čem govorim: pred mnogo leti (mislim, da se jih je nabralo za kak ducat), je mojster po imenu Pavle prišel na genialno idejo, da bi sotesko Mlačca spremenil v raj vseh nad lednim plezanjem navdušenih frikov. Nad  strmimi pobočji soteske je napeljal vodo, okoli dreves namestil zajle in uredil vse potrebno za ‘top rope’ varovanje, namestil še nekaj vodil okoli katerih se bo formiral led in iz nič ustvaril tole:

Foto: www.zunaj.si

Foto: www.ice-climbing.net

Danes je Mlačca pravi ledni park okoli katerega se zbirajo ljubitelji plezanja, ki bi, predno se lotijo zahtevnejših in bolj izpostavljenih slapov v naravi, radi malo potrenirali ter tako dobili nekaj malega na tehniki in samozavesti.Včeraj sem bil med njimi, občutki pa so naravnost fantastični. Potolkel sem kolena in dobil kos ledu direkt v žnabel, ampak užival sem vsako sekundo. V treh in pol urah, sva s kolegom preplezala vsak po 6 smeri in ob tem pokala od navdušenja. V Mlačco se bom še in z veseljem vračal! To je noro!

Kljub vsemu pa je narava še vedno nekaj drugega. To je bil trening. Jutri navsezgodaj pa se gremo zares!

  • Share/Bookmark

21.02.2011

Izprazni glavo in napolni baterije

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 15:04 avtor: sosed

Ugotavljam, da je v teh norih časih velik fizični in psihološki napor resnično edini vzvod, da izklopiš in pozabiš na vse ostalo. Pa še to ne kar katerikoli napor. Tek denimo sem vedno dojemal kot neko vrsto psihoterapije. Podobno je s kolesom, celo plavanjem. Monotoni, ponavljajoči se gibi ne zahtevajo neke velike koncentracije in ti dovolijo, da odtavaš drugam. Premlevaš stvari, ki te težijo, predeluješ težave, skrbi, zamere… Ko sem bil psihološko na najnižji točki v življenju, sem najbolje in najraje tekel. Tek zagotovo ima svoje prednosti.

S hribi in plezarijo pa je stvar nekoliko drugačna. Gore zahtevajo koncenracijo. Plezanje še večjo. Vsak korak, vsak gib mora biti premišljen, načrtovan … zavesten. Ne smeš in ne moreš odtavati drugam. Posvetiti se moraš samo in zgolj temu, kar počneš ta trenutek. Celo telo je usmerjeno zgolj v en cilj in to je tisti poseben čar, ki ti ga da ta šport.  Nezmožnost mišljenja. Skrbi ne predeluješ, ampak jih čisto zares odmisliš. Tiste skrbi, ki te v dolini spremljajo na vsakem koraku. In zato sem se (še toliko bolj) zaljubil v ta šport. Ker edino takrat, ko premagujem samega sebe resnično lahko pozabim na vse ostalo.

Verjetno je to razlog zakaj nekateri pijejo, se zakajajo ali zadevajo na kakšen drug način – na ta način pač bežijo pred svojimi mislimi. Meni hvalabogu ni treba. Poznam dosti boljši način!

  • Share/Bookmark