30.03.2011

Žalostni konci in novi začetki

Objavljeno v Solze 10:00 avtor: sosed

“Oči, zakaj si ga peljal k zdravniku, če si vedel, da ga bodo dali za vedno spat?”

Stavek mi še vedno odmeva v glavi, čeprav sem vedel, da sem to moral storiti. Po dveh mesecih težav, iskanja čudežnega zdravila ali terapije in bolečega spoznanja, da smo storili vse, kar se je dalo, mi drugega ni preostalo. Prekleto težko je bilo držati telo v naročju v trenutku, ko ga zapuščajo sledi življenja.

Vedel sem, kaj me čaka. Pa vendar je neka grozna, kruta realnost v trenutku zadnjega diha. Občutek končnosti, minljivosti, nepomembnosti … žalosti.

Iskat sem ga šel v neko primorsko zavetišče z mojijm prvim avtomobilom. Avtom, ki mi je tisti dan s  filmskim pokom zaribal malo pred Ravbarkomando. S pomočjo vleke sem se odpeljal nazaj v Ljubljano, po Kahna pa me je odpeljala prijateljica. Snel sem ga z verige, zapuščenega, zmedenega, z ranjenimi nogami od ležanja na ostrem kamenju. Čeprav je imel urejen prostor v predsobi, je že prvo noč, komaj nekaj ur zatem, ko me je oblajal, spal ob moji postelji. Vedno sem imel občutek, da mi je hvaležen.

Kasneje sva zamenjala še nekaj avtomobilov. Preselila sva se iz stanovanja v hišo. Ljudje so prihajali in odhajali v moje … najino življenje, on pa je bil vedno nekje tu, v ozadju zgodbe. Prišla je družina, otroci. Ščitil jih je podobno kot jaz, tako kot je pač znal – začel je odganjati ljudi, ki jih ni poznal. Šele sedaj razmišljam o tem, vendar če izvzamem starše, sem do tega trenutka  največji kos svojega življenja preživel prav s Kahnom. Čuden občutek. Sedaj, ko ga ni več.

V teh trenutkih je težko biti ateist. Rajši kot v konec zgodbe, bi rad verjel v začetek neke nove, lepše. Rad bi verjel v pasja nebesa, kjer skače iz oblaka na oblak, naskakuje pudlice s premoženjem, za katerega so ga prikrajšali v rani mladosti. Kjer se cele dneve masti z govejimi zrezki in velikimi porcijami Eukanuba briketov. Kjer lahko po mili volji teče v travi, ali pa cele dneve preleži ob kaminu, podobnem tistemu našemu, ob katerem je preležal zadnjih nekaj let.

Za voljo lepšega konca zapisa ter boljšega počutja bom danes, izjemoma, verjel prav v to. Srečno Kahn…

  • Share/Bookmark

29.03.2011

Beli prehodi

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Zadnjič sem pisal o vzponu na Brano in post naslovil s ‘Top shit!‘. Zaradi vsega, kar se je zgodilo v zadnjih dneh, sem v zvezi s tem želel objaviti dodatek, aneks k objavi in iskal skovanko, ki bi ponazorila nadgradnjo občutenj tudi v samem naslovu. Edina ideja, ki sem jo dobil je bila Topless shit!, ampak se bojim, da bi bil naslov popolnoma napačno razumljen.

Ja, bluzim, vem.

Torej, zadnje poročilo vzpona zahteva kratek dodatek. Dolžan sem vam ime smeri po kateri smo lezli. Po vztrajnem brskanju po netu in klicanju za to pristojnih ljudi (priznam, da sam s tem nisem imel nič), smo ‘Trio fantastikus’ ugotovili, da nismo splezali nič. Ker tam, kjer smo lezli pač nič ni. Okej, ja, je hrib. Je severna stena Brane. Ta stena ima tudi štiri vrisane smeri, ampak ta, ki smo jo lezli… Te smeri pač ni. Ta je … nova. Nova?

Včeraj me je klical nedeljski soplezalec: “Sosed, imaš kako idejo za ime smeri, zgleda da smo prvenstveno zlezli.”

Nekaj minut kasneje sem že tipkal mail z idejami – obveljali so ‘Beli prehodi’. Smer bo menda vrisana v ponatis vodnika Kamniška Bistrica, ki je ravno v pripravi.

Seveda se ne farbam, da je vse skupaj nek hud alpinistični dosežek. Smer je lahka, začetniška. Prepričan sem tudi, da je, ne glede na to, da smer ni bila vrisana, stena Brane že tako prečesana, da so se pred nami tod potikali že številni, bolj ali manj izkušeni alpinisti. Res je tudi to, da nedeljski tovariš tod naokoli leze že od pamtiveka, a se do tega, skupnega vzpona, ni spravil zadeve opisati in vrisati. Zato bi bilo bolj kot o prvenstveni smeri smiselno govoriti o prvem zabeleženem vzponu.

Pa vseeno se mi vse skupaj zdi nekako fajn. Naj smo prvi ali ne, prej smeri ni bilo. Zdaj je. In imenuje se Beli prehodi. In če bi mi lansko zimo, ko sem v podobnih razmerah obračal pred prečenjem S stene, nekdo dejal, da bom čez dobro leto dni v tej isti steni poimenoval novo smer, bi … Ma nič ne bi, tip bi se mi smilil.

Beli prehodi. Hehe, kul, a?

  • Share/Bookmark

25.03.2011

Fejsbuk generacija

Objavljeno v Ko piše srce 13:30 avtor: sosed

To ne pelje nikamor več. Morda se ne staram zgolj kronološko, temveč tudi duhovno, ampak ko opazujem svet okoli sebe, mi je vse manj jasno. Odnosi so dejansko postali povsem virtualni. Z večino prijateljev komuniciram samo še prek fejsbuka, maili so redki, če dobim kak sms, pa zadeva izpade bolj osebno kot pred desetimi leti pismo.

Nimam čisto nič proti razvoju in uporabi novih tehnologij (to morda pride na vrsto, ko se bo obrnila štirica), kljub vsemu pa me je groza, ko sem priča totalni degeneraciji medosebnih odnosov.

Ne, fejsbuk ne more nikoli nadomestiti pristnega stika. Virtualni jaz predstavlja zgolj okrnjeno, popačeno sliko mene samega. Pa poglejmo moj primer. Objavim, kje sem bil, kaj sem ta vikend zlezel, napišem, da imam fajn ženo in otroka. Da sem super. Ma vsi mi smo super. In lepi. Pametni in popolni! No … skoraj popolni.

To seveda ni res. Ja, seveda imam super ženo in otroka, to že. Ampak, ko pišem o najinem odnosu (če že), bom javnosti projeciral sliko lepotičke, ki me razume in podpira, ne bom si dovolil pisati o tem, da sva se po napornem dnevu (ker sta nama čudovita otroka pripravila bistveno manj čudovit dan), vsa zmozgana in izčrpana sprla, ker je nekdo od naju odložil vilico v prostor za žlice, drugemu je šlo pa to enostavno na živce.

Ali drugače: ne bom pisal o tem, kako sem se usral, ko sem v plezališču lezel naprej neko petico, se bom pa z veseljem duval na ves glas, da sem zlezel na vrh Grossglocknerja in sem ultimativni car. Ker tu se ne pogovarjam s prijateljem A, B in C. Nagovarjam javnost. Zato tudi nazaj dobim podobno in čustveno prazno vsebino. Načrtno in premišljeno oblikujem svojo javno podobo. Ok, roko na srce, sam to počnem zelo slabo, ker nimam nekega hudega motiva pisat floskule, niti ne zadržka recimo objaviti slike na kateri zgledam kot idiot. Sicer pa, prebrskajte malo po starih zapisih in boste o meni našli kup informacij, ki pričajo o tem, da skoraj z veseljem sam sebe spravljam v zadrego. Kljub temu pa je tudi bloger ’sosed’, podobno kot ‘Jaka s fejsbuka’, daleč od moje realne podobe. Z mano deli določena mnenja, imava neke skupne točke, veliko njih, ne rečem, vendar gre za slamnatega moža… Sori sosed, tako to je.

Včeraj sem dopolnil 30 let. Sam spadam med tiste, ki na osebne praznike na dajo veliko. Komaj se spomnim na lastnega. Rojstnih dni otrok in žene ne pozabim (no, zaenkrat jih nisem), vse ostalo pa je odvisno od opomnikov v koledarju ali telefonu. Pa še vedno se zgodi, da se prazniki bližjih nehote odpeljejo mimo mene. In to v večini primerov. Kar se tega tiče sem res slab prijatelj.

Letos sem dobil ogromno čestitk. Predvsem zaradi elektronskoh medijev. Facebook. E-čestitke. SMS-i. Nekaj čestitk sem dobil od ljudi, ki jih že več let nisem videl v živo. Lep občutek. Pa vseeno… Z nikomer nisem šel na pijačo. Ali vsaj kavo. Tudi če bi se kdo ponudil, verjetno v celem tednu ne bi našel prostega termina. Ne, nismo ga zapili. Pravzaprav sta me od vseh kolegov in v poplavi čestitk, samo dva kolega dejansko poklicala, da voščita tako, na pol v živo. Odkril sem pa še nekaj. Na fejsbuku obstaja aplikacija, ki jo naložiš, da vsem tvojim prijateljem na njihove rojstne dneve avtomatsko pošlje v naprej izpolnjeno čestitko – jasno vsem isto. Mislim, oprosti, ampak, kako bolano je to? Kje je potem sploh še smisel?

Hvala vsem za voščilo in čestitke, kot rečeno, sam sem glede tega skrajno nediscipliniran in ne bit jezni, če od mene ne dobite niti avtomatsko generirane fejsbuk čestitke. Žal pa v času, ko smo vsi zasedeni že 14 dni v naprej in nimamo časa niti za klepet ob kavici s prijatelji, tudi to postaja sprejemljivo. Fejsbuk generacija… Rad bi vzel otroke in ženo in se vrnil v gimnazijske dni.

Težko mi gre z jezika in očitno se čisto zares staram, vendar včasih… Ja, včasih mi je bilo lepše.In tudi rojstnodnevna torta je imela drugačen, bolj sladek okus.

  • Share/Bookmark

21.03.2011

Top shit!

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Na Kamniškem sedlu nič novega, bi lahko začel nedeljsko zgodbo. Na istem mestu, kjer sva pred manj kot letom dni obračala z Doktorjem, smo, tokrat v troje, prav tako zaradi neverjetno močnega S vetra, premlevali isto vprašanje. Nameravali smo se vzpeti na Brano po grebenu Šije, kar je bilo zaradi močnih sunkov seveda nemogoče.

Brana v nedeljskem jutru

Kljub temu smo po bojnem posvetu nadaljevali s pristopom po ‘normalki’, na začetku ‘melišča’ severnega pobočja Brane pa, ob dejstvu, da je bil tu veter znosnejši in sneg enkraten, spremenili načrt in popikali kar direktno proti vrhu. Bližina izkušenega alpinista je dala zalet tudi ostalima članoma trojice in z veseljem smo se zapodili proti vrhu.

Začetek 'tazaresnega dela', koča pa že daleč pod nami

Dejstvo, da sem lahko velik kos poti prepikal kot prvi, iskal prehode in prečke, je dodalo celotni zadevi še dodaten draž. Izstopili smo na grbenu, nekaj deset metrov vzhodno od vrha in ob tem vriskali od navdušenja. No, vsaj mene se je, kljub vetru, verjetno slišalo do doline. Tura je bila zagotovo ena izmed najlepših sploh. Čista poezija.

Veselje na vrhu

Sestopili smo zahodno od vrha, v bližini letne planinske poti, prečili zalito melišče, v nenormalnem vetru praktično odleteli do sedla, kjer pa nas je pričakalo toplo sonce.

Sestop

Ker smo se na turo podali ob nečloveški uri, ko so sobotni žurerji še iskali pot domov, smo se vrnili še pred kosilom, kar daje celi zgodbi še toplejšo noto. Opraviti kondicijsko in tehnično turo ter hkrati preživeti umirjen dan z družino, je enostavno nekaj neprecenljivega. Z besedami kolegice s kluba: top shit, stari moji!

  • Share/Bookmark

15.03.2011

Turna smuka z vrha Avstrije

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 13:00 avtor: sosed

Po treh prespanih nočeh, se še vedno vračam tja. Premišljujem, kaj mi je uspelo, v kakšnih pogojih, kje sem preveč štrikal in kaj bi lahko storil bolje, hitreje, bolj varno …

Tura je bila super. Prekleto dolga za en dan, vendar super. Opravili smo s preko 2000m višinske razlike v šusu! Stali smo na 3798 metrih. Hrib kot tak pa se je dobro upiral. Nisem pričakoval, da bom imel z njim toliko dela.

Vstal sem ob 2h zjutraj in kljub temu, da sem spal le nekaj nemirnih ur, me je izstrelilo iz postelje. Iz Ljubljane smo startali ob treh in nekaj čez šesto v Kalsu že natikali smuči.

Tempo je bil v startu kar močen in vztrajno smo se dvigali višje in višje. V bližini koče Studl Hutte, po prvih 1000m premagane višine, smo naredili kratek postanek in se zapodili naprej proti ledeniku. Ob strmem vzponu proti grebenu sem prvič ‘začutil višino’. Rahel glavobol mi je dal slutiti, da se s telesom nekaj dogaja.

Pred vzponom na Kleine Grossglockner

Sezuli smo smuči, nataknili dereze, na grebenu pa se je začelo zares. Izjemno močan veter je dal vedeti, da hriba ne smemo jemati zlahka. Malo pod sedlom (3680m) pa sem prvič občutil, kako se osvajanje vrha iz užitka zelo hitro lahko spremeni v trpljenje. Doživljal sem manjšo krizo. Bolelo me je zatilje, bilo mi je slabo in na trenutke me je gnala naprej zgolj trma, ki pa je imam na srečo dovolj na zalogi. Moje težave so se končale po prihodu na sedlo, kjer smo izvlekli štrik, se navezali ter nadaljevali vzpon proti vrhu. Huronski veter me je popolnoma zbudil.

Pogled na drugo stran proti vrhu

Sledil je vzpon na Kleine Grossglockner, krajši spust na zelo ozko ter zračno škrbino in finalnih nekaj 10 metrov strmega vzpona po platah na vrh Grossglocknerja. Tam pa katarza. Verjetno deloma zaradi napora, izčrpanosti in višine, deloma pa tudi zato, ker sem si ga resnično želel, sem vrh doživel kot nobenega doslej. Zelo emocionalno. Tudi ti občutki so bili, tako kot marsikaj drugega ta dan, zame nekaj povsem novega. Bil sem srečen, zadovoljen in ponosen.

Na pol poti

Časa na vrhu smo imeli le za eno fotografijo, nato pa smo se premraženi začeli spuščati. Pred nami je bil še abzajl proti škrbini in dirka po vetru, da bi čimprej dosegli smuči. Dolga smuka proti dolini pa je bila, vsaj z moje strani, vse prej kot nek estetski presežek. Nekega užitka ni bilo, šlo je predvsem za garanje. Grozno slaba podlaga – južni sneg, prekrit z ledeno skorjo, ki se je predrla vsakič, ko sem naredil zavoj – ter izčrpanost sta pripomogla k temu, da sem se počutil, kot da sem prvič na smučeh. Velikokrat sem pristal zakopan v snegu in se celo pot bolj kot ne boril, da sem obstal na nogah. Vendar še vedno sem bil precej na boljšem kot edini od druščine štirih, ki je moral svojo pot proti izhodišču nadaljevati peš. Niti malo mu nisem zavidal.

Grossglockner je padel, vseeno pa bi bilo, glede na izčrpanost, ki sem jo čutil, bolj fer zapisati, da je on osvojil mene kot obratno. V vsakem primeru – rispekt, to je hrib in vesel sem, da me je spustil na svoj vrh.

Ja, v soboto sem stal na vrhu prvega zaresnega hriba.

  • Share/Bookmark

10.03.2011

Mala moja …

Objavljeno v Ko piše srce 15:00 avtor: sosed

Nisem cvetka. Znam bit težek, zoprn in smotan. Včasih zatežim čisto brezveze in sem tečen kot sam satan. Ko rabim ‘dozo’ športa pa bi še satan pobegnil pred mano in se skril.

Imam težavo, da nikoli, ampak res nikoli, ne vem, katera krpica je namenjena brisanju posode in v katero si lahko obrišem roke. Še ko mislim, da vem, katera je prava, gre ena v perilo, druga, malo manj umazana, vzame mesto prve, tretja, čista, zamenja drugo in sem spet izgubljen. Ne, o krpicah nimam pojma … sploh! Malo boljši sem z brisačami, a se kljub temu včasih obrišem v tvojo. Pa ne zanalašč. Nekatere stvari mi pač niso jasne.

Slabo zlagam puloverje. Vedno so zmečkani. Naredim godljo, jo malo potlačim, da zgleda malo lepše in stlačim v omaro. Vem, param ti živce. Ko smo že pri oblekah, velikokrat iz omare vzamem majico z dna kupa. Naredim štalo. Običajno 10 minut po tem, ko majice zlikaš. Včasih 15.

Ko se tuširam, pošpricam pol kopalnice. Dobro četrtino odkar imava novo tuš kabino. Tepih je non-stop moker. Brisanje podplatov pod tušem mi nekako ne gre od rok.

Velikokrat hodim po stanovanju brez copat. Včasih se mi na nogavicah naberejo kocine od našega psa, ki jih potem pozabim očistit. Vržem jih v koš za perilo. Zato imaš na svojih novih, sveže opranih, črnih tangicah bele kocine od labradorca. Sori bejbi.

Ko na plinski peči zmanjka soli za mehčanje vode, vedno rabim dva meseca, da dodam novo. Vsakič rečem ‘bom jutri’, čeprav vem, de je ne bom zamenjal,  ker se mi ne da, ti pa še nisi dovolj jezna, da bi se mi dalo.

Ko je na sporedu fuzbal, včasih ne poslušam kaj govoriš. Kimam in se delam, da me full zanima, v bistvu pa poslušam komentatorja. Včasih celo pojačam glasnost tvja. Če je tekma res napeta, si grizem nohte. Včasih kakšnega pljunem na tla. To zgleda grdo. Res grdo. Ampak ga ne poberem, ker potem bi moral vstati in ga odnesti v smeti. Smeti so v kuhinji in bi lahko zamudil ključni del tekme. Če bi ga pljunil na mizo, bi pa slej ko prej prišla mimo in bi me vprašala, zakaj je na mizi pogrižen noht.  Sej … najdeš ga tudi na tleh, ampak to vseeno traja dlje časa.

Včasih falim školjko. Jebiga, kaj?!  Majhna je… Sori, no … Probaj ti stoje …

Sej tega je še kar precej. Ne spomnim se vsega. Aja, ja.. Včasih pozabim stvari. Stvari, ki mi jih naročiš. Čeprav so ti full pomembne. V bistvu včasih pozabim tut to, da si mi jih sploh naročila. Lahko, da je bla ravno tekma in te sploh nisem poslušal. Kmet, vem.

Ampak te mam pa rad. Zlo. Triinšestdeset. Ti pa mene. Kljub vsem mojim napakam in pomanjklivostim. Danes točno štiri leta. Štiri full lepa leta. Si super žena, najboljša frendica in neverjetna mamica, ne trudiš se me spreminjat in kar mi največ pomeni, podpiraš me v stvareh, ki mi poleg vas pomenijo največ na svetu. In za vse to:  hvala srce, najboljša si!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

7.03.2011

S smučmi v plezalni paradiž

Objavljeno v Foto utrinki, Smeh, alpinizem 15:10 avtor: sosed

Nedeljo sem preživel v dolomitih. Odpravili smo se namreč na turno smuko okrog treh Cim (Tre Cime di Lavaredo). Dolga tura za en dan, sploh upoštevajoč pot do pristopa, ampak samo biti v bližini ene izmed šestih klasičnih severnih alpskih sten, daje celi zgodbi neko posebno mistiko. Ja, Cima Grande s svojimi 500 metri popolne vertikale, že od daleč zbuja strahospoštovanje. Na smučkah smo preživeli dobrih 11 ur, imeli ves čas poletne razmere in na voljo enega izmed lepših razgledov. Pa kaj si človek še lahko želi v gorah?

V bistvu je še nekaj kar manjka… Nekoč se bom vrnil in katerega od treh vrhov čisto zares zlezel. Ko bom stal na vrhu, ne samo gledal s strani, takrat bom pa res lahko napisal, da je bil dan popoln. Do takrat pa bo treba znucat še nekaj parov plezalk in se naučit še kaj drugega kot bingljati s štrika kot kos pršuta.

Čudovit razgled na okoliške vrhove

Najlepši del ture - spust

Severne stene treh vrhov

Še z zahodne smeri

  • Share/Bookmark