15.03.2011

Turna smuka z vrha Avstrije

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 13:00 avtor sosed

Po treh prespanih nočeh, se še vedno vračam tja. Premišljujem, kaj mi je uspelo, v kakšnih pogojih, kje sem preveč štrikal in kaj bi lahko storil bolje, hitreje, bolj varno …

Tura je bila super. Prekleto dolga za en dan, vendar super. Opravili smo s preko 2000m višinske razlike v šusu! Stali smo na 3798 metrih. Hrib kot tak pa se je dobro upiral. Nisem pričakoval, da bom imel z njim toliko dela.

Vstal sem ob 2h zjutraj in kljub temu, da sem spal le nekaj nemirnih ur, me je izstrelilo iz postelje. Iz Ljubljane smo startali ob treh in nekaj čez šesto v Kalsu že natikali smuči.

Tempo je bil v startu kar močen in vztrajno smo se dvigali višje in višje. V bližini koče Studl Hutte, po prvih 1000m premagane višine, smo naredili kratek postanek in se zapodili naprej proti ledeniku. Ob strmem vzponu proti grebenu sem prvič ‘začutil višino’. Rahel glavobol mi je dal slutiti, da se s telesom nekaj dogaja.

Pred vzponom na Kleine Grossglockner

Sezuli smo smuči, nataknili dereze, na grebenu pa se je začelo zares. Izjemno močan veter je dal vedeti, da hriba ne smemo jemati zlahka. Malo pod sedlom (3680m) pa sem prvič občutil, kako se osvajanje vrha iz užitka zelo hitro lahko spremeni v trpljenje. Doživljal sem manjšo krizo. Bolelo me je zatilje, bilo mi je slabo in na trenutke me je gnala naprej zgolj trma, ki pa je imam na srečo dovolj na zalogi. Moje težave so se končale po prihodu na sedlo, kjer smo izvlekli štrik, se navezali ter nadaljevali vzpon proti vrhu. Huronski veter me je popolnoma zbudil.

Pogled na drugo stran proti vrhu

Sledil je vzpon na Kleine Grossglockner, krajši spust na zelo ozko ter zračno škrbino in finalnih nekaj 10 metrov strmega vzpona po platah na vrh Grossglocknerja. Tam pa katarza. Verjetno deloma zaradi napora, izčrpanosti in višine, deloma pa tudi zato, ker sem si ga resnično želel, sem vrh doživel kot nobenega doslej. Zelo emocionalno. Tudi ti občutki so bili, tako kot marsikaj drugega ta dan, zame nekaj povsem novega. Bil sem srečen, zadovoljen in ponosen.

Na pol poti

Časa na vrhu smo imeli le za eno fotografijo, nato pa smo se premraženi začeli spuščati. Pred nami je bil še abzajl proti škrbini in dirka po vetru, da bi čimprej dosegli smuči. Dolga smuka proti dolini pa je bila, vsaj z moje strani, vse prej kot nek estetski presežek. Nekega užitka ni bilo, šlo je predvsem za garanje. Grozno slaba podlaga – južni sneg, prekrit z ledeno skorjo, ki se je predrla vsakič, ko sem naredil zavoj – ter izčrpanost sta pripomogla k temu, da sem se počutil, kot da sem prvič na smučeh. Velikokrat sem pristal zakopan v snegu in se celo pot bolj kot ne boril, da sem obstal na nogah. Vendar še vedno sem bil precej na boljšem kot edini od druščine štirih, ki je moral svojo pot proti izhodišču nadaljevati peš. Niti malo mu nisem zavidal.

Grossglockner je padel, vseeno pa bi bilo, glede na izčrpanost, ki sem jo čutil, bolj fer zapisati, da je on osvojil mene kot obratno. V vsakem primeru – rispekt, to je hrib in vesel sem, da me je spustil na svoj vrh.

Ja, v soboto sem stal na vrhu prvega zaresnega hriba.

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev »

  1. sparkica pravi,

    15.03.2011 ob 13:41

    Norc v najboljšem možnem pomenu besede :D Rispekt obema s ‘hribčkom’ :D Ob priliki bi te pobarala o tem in o onem… ampak ob priliki.

    Čestitke in sviščev pozdrav :P

  2. Katarina pravi,

    15.03.2011 ob 13:48

    Smo imeli pa precej podoben vikend. Mi smo bli na Limbarski gori in je tud fulllll neprijetno pihal…
    :D :D :D To je bla seveda šala… Ste bli vi kar precej bolj pridni :) Bravo, bravo!

  3. NeMirnaNeMirna pravi,

    15.03.2011 ob 14:11

    QL! AMpak, po pameti, trma ni vedno najbolj pametna :) Saj veš, je ženskega spola :) ))

  4. sosedsosed pravi,

    15.03.2011 ob 14:48

    @sparkica: hvala. priliko je treba pa ustvarit ;)
    @Katarina: evo, viš, zlo podobna situacija. v končni fazi Limbarski gori manjka samo 3000 in še nekaj malega višincev pa bi bila isto visoko kot njen avstrijski brat ;)
    @NeMirna: Gora je tudi. Klin se pa baje s klinom zbija :D

  5. Katarina pravi,

    15.03.2011 ob 14:56

    Eh pustimo malenkosti :) Sej veš kako pravijo (moški), par centi gor al pa dol ;)

  6. piskec pravi,

    15.03.2011 ob 15:32

    Čestitke!

  7. M pravi,

    15.03.2011 ob 16:09

    Uf, noro!!!!!!!!!!!!!! Čestitke!!!! Pa čist en mal sem ti tud fouš, čeprav ne verjamem, da bom kdaj zlezla na tega … se lotevam bolj izi zadev :)
    Vetra se pa sama bojim … hudo bojim. Nekajkrat me je hudobež že zabrisal ob tla in bojim se trenutkov, ko ima kaj takega v oblasti mene in ne obratno :(
    Smučanje po takem, kot opisuješ, je pa tud totalna jeba. Zadnjo turo sem bila dol grede po podobnem gnilcu glih tko našvicana kot gor grede, počutila sem se pa kot driska na dilcah, ne pa kot smučar z ohoho kilometri za sabo.
    Pa hvala za vtise – je fajn prebrat.

  8. buba švabebuba švabe pravi,

    16.03.2011 ob 08:34

    Vsaka čast! :)

  9. tyschewtyschew pravi,

    16.03.2011 ob 08:39

    samo 3798? ehhh
    :mrgreen:

  10. sosedsosed pravi,

    16.03.2011 ob 08:52

    @ Katarina: Ne, ne vem o čem govoriš… :D
    @piskec: hvala
    @M: ‘počutila sem se pa kot driska na dilcah…’ V bistvu sam ne bi mogel bolje opisat mojih sobotnih občutkov ob spustu :lol:
    @buba švabe: :)
    @tyschew: kdor z majhnim ni zadovoljen … mu večji nena bo zrasel! pa sej ti veš to, a? … faking helikopterček :lol:

  11. :-) pravi,

    16.03.2011 ob 09:18

    Bravo! Na še več večtisoč…!!! :-)

  12. Tomaž pravi,

    17.03.2011 ob 01:24

    Fouš! Fouš! Fouš!

    Pohvale!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !