30.03.2011

Žalostni konci in novi začetki

Objavljeno v Solze 10:00 avtor sosed

“Oči, zakaj si ga peljal k zdravniku, če si vedel, da ga bodo dali za vedno spat?”

Stavek mi še vedno odmeva v glavi, čeprav sem vedel, da sem to moral storiti. Po dveh mesecih težav, iskanja čudežnega zdravila ali terapije in bolečega spoznanja, da smo storili vse, kar se je dalo, mi drugega ni preostalo. Prekleto težko je bilo držati telo v naročju v trenutku, ko ga zapuščajo sledi življenja.

Vedel sem, kaj me čaka. Pa vendar je neka grozna, kruta realnost v trenutku zadnjega diha. Občutek končnosti, minljivosti, nepomembnosti … žalosti.

Iskat sem ga šel v neko primorsko zavetišče z mojijm prvim avtomobilom. Avtom, ki mi je tisti dan s  filmskim pokom zaribal malo pred Ravbarkomando. S pomočjo vleke sem se odpeljal nazaj v Ljubljano, po Kahna pa me je odpeljala prijateljica. Snel sem ga z verige, zapuščenega, zmedenega, z ranjenimi nogami od ležanja na ostrem kamenju. Čeprav je imel urejen prostor v predsobi, je že prvo noč, komaj nekaj ur zatem, ko me je oblajal, spal ob moji postelji. Vedno sem imel občutek, da mi je hvaležen.

Kasneje sva zamenjala še nekaj avtomobilov. Preselila sva se iz stanovanja v hišo. Ljudje so prihajali in odhajali v moje … najino življenje, on pa je bil vedno nekje tu, v ozadju zgodbe. Prišla je družina, otroci. Ščitil jih je podobno kot jaz, tako kot je pač znal – začel je odganjati ljudi, ki jih ni poznal. Šele sedaj razmišljam o tem, vendar če izvzamem starše, sem do tega trenutka  največji kos svojega življenja preživel prav s Kahnom. Čuden občutek. Sedaj, ko ga ni več.

V teh trenutkih je težko biti ateist. Rajši kot v konec zgodbe, bi rad verjel v začetek neke nove, lepše. Rad bi verjel v pasja nebesa, kjer skače iz oblaka na oblak, naskakuje pudlice s premoženjem, za katerega so ga prikrajšali v rani mladosti. Kjer se cele dneve masti z govejimi zrezki in velikimi porcijami Eukanuba briketov. Kjer lahko po mili volji teče v travi, ali pa cele dneve preleži ob kaminu, podobnem tistemu našemu, ob katerem je preležal zadnjih nekaj let.

Za voljo lepšega konca zapisa ter boljšega počutja bom danes, izjemoma, verjel prav v to. Srečno Kahn…

  • Share/Bookmark
 

28 komentarjev »

  1. Soseda pravi,

    30.03.2011 ob 10:32

    Vedno boš z nami!

  2. Tine pravi,

    30.03.2011 ob 14:28

    Težki so takšni trenutki, čeprav povsem realni, se z njimi težko sprijaznimo. Namesto vseh povedanih želja pa bi Kahn v pasji iluziji morda raje vedel, da je s koncem svojega življenja dal priložnost novemu bitju, ki mu bo enako kot je njemu, več od pudlic in briketov pomenila tvoja dobrota, ljubezen in bližina.

  3. Simona ReboljSimona Rebolj pravi,

    30.03.2011 ob 15:17

    Sožalje. Ampak neizbežno. Veselje je v tem, da si mu omogočil lepo in varno življenje, ki ga je polno izživel. In sigurno ti je hvaležen tudi za to, da si mu prikrajšal finalne neizbežne muke.

  4. Riba pravi,

    30.03.2011 ob 15:56

    Ojej. Naj mu bo lepo na drugi strani pasje mavrice.

    http://www.indigo.org/rainbowbridge_ver2.html

    Koliko je bil pa Kahn star?

    P.s.: Tvojega bloga sem se lotila brati od cistega zacetka, po zadnjih prebranih objavah. Zdaj sem sicer sele pri juliju 2007, ampak je pa to vecerno branje namesto knjige :)

  5. sosedsosed pravi,

    30.03.2011 ob 19:42

    @Tine: Hvala. Lepa misel…
    @SImona: Tudi sam si to vztrajno ponavljam vsakič, ko me stisne…
    @Riba: približno 12 let. je bil pa še do pred dvema mesecema fit in razpoložen kot kak 5 letnik. vse skupaj se je odvilo praktično čez noč.

    Glede pripisa: ne vem ali naj bom počaščen, ali zaskrbljen zate, glede na to, kakšne nebuloze te še čakajo…. :)

  6. :-) pravi,

    30.03.2011 ob 21:02

    Jokam… Srečno Kahn!

  7. šime pravi,

    30.03.2011 ob 22:06

    S CMOKOM V GRLU SEM NEHAL TOLE BRATI….

  8. Jos pravi,

    30.03.2011 ob 22:49

    Čimprej si dobite novega psa. Verjemite, naredili boste prav :)

  9. sim pravi,

    31.03.2011 ob 06:35

    lepa reč!
    lani, ko smo se odpravili po našo drago muco v Brežice nam je razneslo motor in nas je od Krškega do Brežic prepeljal prijatelj, domov pa smo se vrnili s taksijem. Pa tudi spomini na prvo noč so podobni, le da je bilo pri nas slišati glasno mijavkanje namesto laježa, dokler ni osvojila trdnjave…
    ljudem, ki nimajo takšnih izkušenj z živalmi je res nemogoče razumeti “živalske” občutke.

  10. M pravi,

    31.03.2011 ob 10:53

    Tudi jaz imam kepo v grlu in močno se strinjam z Josom – novi nikakor ne bo nadomestil starega, bo pa s svojo pojavo pomagal, da ob spominu nanj ne boste več samo jokali ali zadrževali solz, pač pa skupaj z novim obujali spomine, kako je identične stvari speljal Kahn.

    Moje sožalje!

  11. Natalija pravi,

    31.03.2011 ob 11:41

    Žal mi je za Kahna in vem, kako težko se je posloviti od svojega dragega štirinožnega prijatelja. Atos, Kan, Orna, Fer, Urphee in muc Dino…so bili moji zvesti prijatelji, ki jih ni več a čisto vsak ima posebno mesto v mojem srcu in nikoli jih ne bom pozabila.
    Strinjam se pa z vsemi, ki so napisali, da je lažje, če čimprej pride k hiši nov kuža, ki sicer nikoli ne bo nadomestil prejšnjega, vendar pa ob opazovanju vragolij novega mladička nekako lažje prebolevamo odhod prejšnjega psa.
    Srečno Kahn!

  12. Anka pravi,

    31.03.2011 ob 11:51

    Sožalje!
    Tudi jaz sem bila pred tremi leti v taki situaciji. Pa sem vztrajala, da drugi ne bo prišel in zasedel njegovega mesta, vendar so prevladali drugi člani družine in po treh mesecih se nam je pridružil nov kuža, druge pasme, drugega značaja, vendar je sedaj tako ljubljen, da zadostimo najprej njegovim željam in potrebam, potem pa šele svojim, pa nam ni nič žal, rdki so trenutki, da nas razočara, vedno nas je vesel, mi pa njega.
    Ne razmišljajte, odločite se takoj in pomagajte še enemu neboglenemu prebivalcu zavetišča!

  13. Aleša pravi,

    31.03.2011 ob 12:01

    tudi moje sožalje…. poznam tvoje občutke…človek, ki ima rad živali, se tega nikdar ne navadi:-(

  14. Saaba pravi,

    31.03.2011 ob 13:34

    …tudi sama prebolevam izgubo svojega Kasa po 13 letih… ni več isto. Sama sem bila primorana narediti isto kot ti. Veterinarka mi je rekla, da se bom večkrat vprašala ali sem storila prav in me je pomirila, da je bolezen že tako napredovala, da ni bilo druge rešitve zanj. Ponoči nisem spala… prebrodila sva svašta skupaj in sedaj so le še prečudoviti spomini… en izmed njih je celo,da mi je s cukom zlomil gleženj, a on je to lahko naredil :) …Totalno razumem tvojo žalost, ker sem v isti fazi…

  15. china pravi,

    31.03.2011 ob 16:22

    Moj Kan ni imel sreče dočakati tako lepo starost in popolnoma mi je jasno kakšni občutki so, ko gledaš zveste oči, vlažen smrček in ko se moraš odločit in pokimat veterinarju. Huda preizkušnja. Od njegovega odhoda je minilo 8 let, še vedno ob vsaki takšni zgodbi podoživljam vedno isto bolečino. Ni enostavno. Tri leta sem bila brez, pač nisem eden tistih, ki lahko takoj “zamenja” ljubezen. Vendar, v tolažbo mi je in mi bo tale zgodbica:
    Purpose of a Dog
    (A child aged 6 years)

    As a veterinarian, I was asked to consult an Irish shepherd in the age of ten, named Belker.
    Dog owners, Ron, his wife Lisa and their son Shane, was very attached to Belker and they were hoping a miracle.
    I found that Belker he had to die of cancer. I told the family he can not do anything for Belker, and I volunteered to run the procedure for killing the old dog at home.
    While established the next steps, Ron and Lisa told me that in their opinion, it would be 6 years old son, Shane, to follow the procedure. They believed that Shane could learn something from this experience.
    The next day, I felt the familiar lump in the throat when the Belker’s family surrounded. Shane seemed so calm, patting the old dog for the last time that I wondered if you know what happens.
    During the last few minutes, Belker went out quietly.
    Little boy seemed to accept Belker’s transition without any difficulty or confusion bit. We stayed for a while all together, after Belker’s death, commenting aloud sad fact that animal lives are shorter than those of men.
    Shane, who had listened in silence, said in his thin voice: “I know why!”
    Scared, we all returned to him. The words that he uttered the next moment I was amazed. I had never heard an explanation more comforting.
    He said: „ People are born to learn how to live a good life – like loving everybody and always be good, isn’t it? ”
    Child six years he continued:
    „ Well, dogs already know how to do all that stuff, so they do not have to live as much to learn “.

    - Live simply.
    - Love generously ..
    - Take care of others from the very soul.
    - Speak with kindness.

    Remember, if a dog were your teacher, you learn from him certain behaviors:
    - When loved ones come home, always run to meet them.
    - Do not miss the opportunity to ever come out for a walk;
    - Shoot one nap;
    - Run, romp and play daily;
    - Enjoy the attention and let people touch you;
    - Avoid biting when a simple growl is enough;
    - On warm days, stop and lie on the grass;
    - When you’re happy, dance and move your whole body;
    - Immerse yourself in the simple joy of a long walk;
    - Be loyal;
    - If what you want is buried, dig until you find;
    - When someone has a bad day, be silent, sit close and gently caressing it with the nose;
    - Enjoy every moment of every day!

  16. suey pravi,

    31.03.2011 ob 18:21

    Sožalje!
    Meni se je to prejšnji teden zgodilo, ko sem morala dat uspavat mucka ki je imel tumor. V istem dnevu sem ugotovila, da ima tumor in isti dan je bil uspavan.
    Bila sem zraven ko se je skotil in zraven, ko me je zapustil.. po 17 letih

  17. Kasja pravi,

    31.03.2011 ob 20:08

    Toliko lepih trenutkov, toliko spominov, toliko lepih stvari, ki se jih naučimo od pasjih prijateljev …. konci so neizbežni …. in vsak konec je res začetek nečesa lepega… najlepše kar si lahko naredil zanj, da si ostal pri njem, ko je zapuščal ta in se podajal na drug svet (težko je biti ateist), vedel je, da si mu želel prihraniti muke in vedel je, da odhaja, bil ti je hvaležen, ker si ga spremljal celo življenje in pospremil kamor mu je namenjeno. Od slovesa moje zadnje psičke Pie je minilo že 5 let – takrat sem tudi jaz želela povedati celemu svetu o svojih občutkih – bila je moja prijateljica in učiteljica 12 let . Potrebovala sem 4 leta – zdaj imam psičko Kasjo, ki je stara leto in pol – čudovita ! Popolnoma drugačna od Pie (ista pasma) ampak spet sem začutila tisto brezpogojno ljubezen, ki jo najdeš le pri živalih.

  18. IZTOK GARTNERIZTOK GARTNER pravi,

    31.03.2011 ob 20:36

    Ko smo pri nas pred leti izgubili buldiko Ajko, sem zapisal tole:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/06/27/ajka-1994-2005/

    Povsem razumem tvojo bolečino in žalost.

  19. chefchef pravi,

    31.03.2011 ob 23:05

    Doslej se mi je zgodilo dvakrat ali morda trikrat, da se mi je ob filmih utrnilo nekaj solz: Million Dolar Baby, Gran Torino in Marley&Me.

    Sožalje! Ni boljšega kot biti pes dobrega gospodarja. Samo to je pomembno, da je imel odličen pasji lajf!

  20. Ela pravi,

    1.04.2011 ob 01:38

    Evo, prebrala in se zjokala. Nikoli od takrat- pa je preteklo že 13 let – tega nisem tako globoko podoživela, kot ob prebiranju tvojega zapisa. Spomnim se, kot bi bilo včeraj. Veterinar je bil tako razumevajoč, da mi je lepo razložil ves proces in celo šel iz sobe, da se tiho posloviva. Cel čas sem bila ob njem, istih misli kot ti… pred zadnjim izdihom je še tiho zacvilil… Prepričala sem se, da sem storila prav in šla dalje.Na, zdaj pa cmizdrim kot majhen otrok. Seveda ne moreš dolgo brez, nekaj manjka, sprehodi ratajo čudni. Čez 3 mesece smo dobili novega, ki je še vedno z nami, vendar se zavedamo, da počasi prihaja njegov čas, zato smo nabavili še eno psičko, da bo otrokom manj hudo… Se pridružujem mnenju, da ni nič narobe, če greš takoj po novega. To nič ne spremeni, spomini ostanejo. Pa srečno.

  21. Boštjan pravi,

    1.04.2011 ob 09:48

    Iskreno sožalje,
    sam sem imel to izkušnjo
    ko me je zapustil kuža, ki je bil z mano od drugega razreda oš, 16 let.
    Za vedno ostane s tabo nekje v srcu…

  22. sosedsosed pravi,

    1.04.2011 ob 14:01

    Hvala vsem za lepe želje, pozitivne nasvete, še bolj pa tistim, ki delite svoje lastne izkušnje. Ja, za nas, ki ostajamo tu, igra pač teče dalje, se pa ob takšnih trenutkih človek resnično zave minljivosti.

  23. berta pravi,

    1.04.2011 ob 14:21

    Mi smo po podobni lanski zgodbi, letos v veselem pričakovanju. Najprej rečeš, nikoli več nočem imeti psa, ker nočem več doživeti takih stvari, potem se omehčaš in kmalu začneš hrepenet po novem mahajočem repku.

  24. Špelca pravi,

    1.04.2011 ob 15:47

    Sožalje še z moje strani…

    Tam nekje na sredini tvojega zapisa sem že jokala zaradi tvojega Kahna, potem pa sem se spomnila še na mojega muca, ki je umrl (ja, poginil bi morala zapisat) v mojem naročju po desetih dneh zdravljenja zaradi zastrupitve. Eh. Živali so naši družinski člani.
    Vse dobro tebi in tvoji družini :)

  25. Safet AlibegSafet Alibeg pravi,

    2.04.2011 ob 11:02

    Dragi Sosed, ne bodi žalosten, imaš veliko lepih in prijetnih spominov, ki te bodo povezovali s Kahnom. Tudi, če onostranstvo ne obstaja, Kahn je je svoja nebesa imel tudi na zemlji. Psi to znajo ceniti, raumeti tudi. Občutim to vsak dan pri naši Zani, ki je pred tremi leti prišla izzavatišča kot bojazljivo, travmatizirano bitje. Bodi srečen, bodi ponosen zaradi tega.

  26. klotilda pravi,

    13.04.2011 ob 07:59

    Te še kako razumem. Mi smo v enem letu takole izgubili dva. In zdaj nam bo od žalosti verjetno – no tudi stara je že(17 let), odšla še muca. Kdor tega ni doživel, težko razume. Ampak kosmati prijateljčki ostanejo vseeno z nami v nekem predalčku hvaležnosti in ljubezni, M.

  27. ddas pravi,

    16.03.2012 ob 21:26

    Luuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuzeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeerrrrrrrrr, haha

  28. sosedsosed pravi,

    19.03.2012 ob 15:11

    ddas, čestitam za pogum: priznanje je prvi korak k ozdraviti. Iskreno upam, da se ti stanje kmalu poboljša.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !