28.04.2011

Ma dejta se že poročit, da bomo imeli vsi skupaj mir!

Objavljeno v Žlica vegete 19:49 avtor: sosed

A se je res vsem skupaj strgalo? Ljudje, vas res zanima, katere klinčeve rože in koliko njih bo venelo na jutrišnji poroki, s katerim nebuloznim nazivom bodo navadni smrtniki po novem klicali nevesto in ali bo po poroki lahko imela profil na fejsbuku? Ker če to nikogar ne zanima, zakaj za vraga zadnje dni poslušamo samo še o tem?

Že cel teden mi gre na bruhanje, ne, na kozlanje(!) ob gledanju večernih poročil. Vsi skupaj gremo v maloro, cela klinčeva država razpada, politiki so že davno izgubili kompas, novinarji pa se ukvarjajo s poroko največjih snobov na obličju zemlje, kot da bi se iz nas delali norca.

OOOhhh ja, ta zdajle je bila ena izmed boljših: ’sprehodila se bosta pod javorji, simbolom skromnosti …’ Hmmmm, a to pride pred malico s kaviarjem z zlatim posipom ali po njej? Ker s praznim želodcem se je malo tečno igrati skromnost, se vam ne zdi?

Ma ne, no. A da je slaba vremenska napoved? Fak! Ubogi princ in njegova sneguljka. In ubogih tisočdvestopetinštirideset akreditiranih novinarjev, ki jim bo prisotnost na kraljevi poroki usmislilo njihovo bedno kariero in patetično življenje. Upam, da bodo deževali najmanj roza plišasti slončki z modrimi naramnicami. Mislim, je to res zgodba, ki jo plačujemo? Vsak dan znova se sprašujem, kot da bo stopetdesetič, ko se vprašam isto, odgovor kaj drugačen. Patetika.

Pa pusti ljudem, da za trenutek živijo pravljico. Ja, itak, čigavo pravljico pa živijo? Svojo zagotovo ne. In če že, kateri lik povprečen Janez (ali pa John) odigra v tej pravljici? Srečni konci so za prince in v najboljšem primeru za male snobe, ki jih bo povrgla njegova princeska, ne za rajo. Za rajo ostanejo umetne zgodbe, zlagane ideje o časti, ponosu in modri krvi, ki pa je – pazi zdaj to – popolnoma iste barve kot moja ali tvoja. Razlika je le v glavah. V potrebi streči in biti ‘(po)strežen’. Razlika med življenjem in neskončnim festivalom perverzije. Med poroko in cirkusom. Med plebejci in princi, bedaki in konji…

Torej, dahnita svoj jebeni ‘ja’, da bo žiljenje lahko teklo dalje. Ti isti ljudje, kvazi novinarji, ki še danes v metuljčkih ‘poročajo’ o vrstah zelenjave, ki jo bodo jutri postregli na ‘zakuski’, pa bodo že pojutrišnjem, nič manj atraktivno poročali o družbenih krivicah, nesorazmerni porazdelitvi bogatstva, mreženju in skorumpiranih elitah … Svet pa se bo neprizadeto vrtel naprej. Bogatejši za gala kraljevo poroko.

p.s.: Srčno upam, da bo med ločitvijo čez kakšno leto ali dve manj pompa.

  • Share/Bookmark

19.04.2011

To sem jaz!

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Ne boste verjeli kakšno olajšanje in zadovoljstvo sem čutil, ko sem stal na vrhu, ki sem ga sanjal dobra dva meseca. Ideja je seveda še starejša, vendar takrat nekje je padla odločitev. Izbral sem termin, začel zbirati ekipo, rezerviral kočo, po spletu iskal podatke in zemljevide ter prebiral izkušnje tistih, ki so ga že osvojili. Gran Paradiso in vsak od njegovih 4061 metrov so me povsem prevzeli.

Ne bom opisoval, kje vse smo hodili in kaj doživeli, zapis bi bil enostavno predolg1. Naj zapišem le, da smo se v borih 44ih urah podali na 720km dolgo pot, se povzpeli do koče, opravili aklimatizacijo, naslednji dan osvojili štiritisočaka, se spustili nazaj do koče, opravili še en krajši vzpon, odsmučali v dolino in ponovno prevozili 720km.

Hrib je tehnično precej nezahteven, vendar ga nikakor ne gre podcenjevati. Potrebna je izjemna kondicija, sploh upoštevajoč višino, kjer precej redkejši zrak lahko terja svoj davek.

Celotna avantura pa je bila bistvo tega, kar iščem v hribih. In bila je avantura! Vse se je poklopilo. Odlična ekipa, ki je dihala skupaj, ogromno smeha in pozitivne energije. Hrib, ki je bil do nas prijazen in vreme, ki nam je služilo. Sneg, ki je omogočil neverjetno lepih 2600 presmučanih višinskih metrov, osebje koče Vittorio Emanuelle, ki je s svojo interpretacijo angleščine poskrbelo za izbruhe smeha in še bi lahko našteval. Naužil sem se čiste energije.

Naslednjo misel sem zapisal že stokrat pa jo bom vseeno še enkrat. Srečen sem, da lahko to počnem in srečen, da tisti, ki jih imam rad, razumejo, da je to nekaj, kar želim, ne … enostavno moram početi. V hribih je del mene, ki mi v dolini manjka in kdor tega ne razume, tudi mene nikoli ne bo zares razumel.

Aklimatizacija na 3100 metrih

Pred vzponom na vrh

Pod ledenikom

Mont Blanc ... Kmalu se spet vidiva.

Bi lahko bilo lepše?

Kolega tik pod vrhom

Trenutek zmagoslavja

Spust z vrha

A tule bomo smučal? Nooorooo ...

  1. V kolikor planirate podobno zadevo in potrebujete informacije, mi pustite komentar in vam z veseljem pomagam []
  • Share/Bookmark

11.04.2011

Med bogovi

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Ko sem se na začetku sezone dokončno odločil za včlanitev v alpinistični klub, je bil med glavnimi razlogi dejstvo, da bom spoznal somišljenike in dobil družbo za vikendaške podvige. In res sem jo dobil. Že zelo dolgo nisem bil v hribih sam. Pravzaprav tako dolgo, da sem to začel pogrešati.

Hoditi sam je vedno nekoliko drugače, kot hoditi v družbi, sploh če je prisoten še kakšen bolj izkušen, ki prevzema iniciativo in sprejema odločitve. Takrat je tvoja edina skrb to, da slediš. Z možgani na off. Ko hodiš ali plezaš sam pa se moraš sam tudi odločati in seveda spopadati z odločitvami, ki so morda bile napačne. Poleg tega imaš svoj tempo, divjaš ko in kolikor ti paše. Ko noge zapečejo, se brez besed ustaviš. Meditiraš. Razmišljaš in premlevaš. Ja, vsake toliko zelo rad hodim sam.

Proti JV grebenu malo nad Kokrškim sedlom

Ponovno sem vstal sredi noči, ob šestih zjutraj pa sem že dirkal proti Cojzovi koči na Kokrškem sedlu. Od tam sem se usmeril proti Malim vratcem, preko katerih se vije pot proti Skuti, vendar tik pred njimi skrenil levo na Dolge stene, JV greben Grintovca, sicer lahko zimsko plezalno smer.

Pogled nazaj po prehojeni poti in Kalškem grebenu v ozadju ...

... pred mano Dolge stene ...

.. in bivak daleč spodaj.

Zahvaljujoč lepemu vremenu in izvrstni vidljivosti, mi je greben ponudil izjemne razglede na okoliške vrhove, ki se jih kar nisem mogel naužiti. Pravljica!

Ko sem se po grebenu že približal zadbnjemu, vršnemu delu in se je pred mano izrisalo pobočje Kamniškega prvaka pa sem se odločil pot spremeniti. Snega v Grapi čez Jame je bilo še vedno povsem dovolj za dober in varen vzpon. Zavil sem levo z grebena in padel točno v začetek  ‘S žleba’ kot nekateri tudi imenujejo to smer.

Na pol poti v grapi - pogled naprej ...

... in nazaj

Z veseljem sem popikal proti vrhu, se malo namučil z izstopom, kjer se je že precej ugrezalo ter izstopil na Streho Grintovca nekaj deset metrov pod vrhom. Na vrhu sem se zadržal le nekaj minut, nato pa oddrvel nazaj v dolino.

Družinska slika: Štruca, Skuta, Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica.

Julijci v ozadju z generalom na čelu

Še pred dvanajsto sem se nasmejan že peljal proti domu, vesel in zadovoljen zaradi izjemne ture, hkrati pa navdušen nad dejstvom, da je pred mano še cel dan s tistimi, ki jih v hribih najbolj pogrešam. Da je bil vikend popoln, pa smo pravzaprav poskrbeli že prejšnji dan, ko smo se družno odpravili na Krim. Žena in sine sta v odlični kondiciji, najmlajša pa v razglednem in udobnem nahrbtniku uživa še precej bolj kot v vozičku. Ja, še bomo šli!

  • Share/Bookmark

4.04.2011

Ujel zadnji vlak za Kramarco

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Na, pa lahko prečrtam še en cij, ki sem ga zastavil za letošnjo zimo. Zlezel sem znamenito Kramarjevo grapo v Storžiču. Razmere so bile izredno slabe, skoki kopni, sneg južen, kar daje zgodbi še neko novo dimenzijo.

Storžič 2132m

Sredi tedna sem še bral poročilo skupine, ki je opevala dobre razmere od prvega skoka dalje in odlične nad bivakom. Čeprav so me visoke temperature zadnje dni skrbele, sem verjel, da bodo razmere, glede na lego smeri, zdržale. Pa niso. Med večino kopne plezarije sva varovala in plezarija se je temu primerno zavlekla. Glede na trenutno stanje Kramarjeve grape in glede na vremensko napoved ta teden, je zelo verjetno, da sva v njej prav midva zaključila zimsko sezono. Če bo šel v grapo še kdo, pa mu priporočam, da v nahrbtnik spakira plezalke … :)

Navkljub temu, da se Kramarca ni dala zlahka, ali pa ravno zato, sem v vzponu užival vsako sekundo in preostanek dneva preživel kot zadrogiran. K temu pa je pripomogla še naša mala bejba, ki je imela včeraj prav tako svoj dan. Za osvojeno smer sem, takoj po prihodu domov, dobil rožico, ki jo je sama narabutala z bližnjega vrta. Bejba me pač zna obračat. Verjetno zato, ker se uči od eksperta – njene mamice. Ja, priznam, ena je bolj sladka od druge (pa obe znata bit tut en glih žleht). Ko se nam je po dooolgem vikendu zdoma pridružil še naš kavboj, smo pa sploh zmagali na celi fronti.

Ja, včeraj je bilo v zraku nekaj čarobnega.

  • Share/Bookmark

1.04.2011

Zgolj hipotetično vprašanje…

Objavljeno v Smeh 15:00 avtor: sosed

V zadnjih dneh sem (ponovno) spoznal, kako hitro lahko človek s pomočjo elektronskih medijev naredi komunikacijski šum. Ali drugače – ko komuniciramo prek e-maila, IMja, SMSov, FBja, velik del komunikacije izpade. Reducirana je na nekaj zapisanih besed ali celo črk  in znakov, zato je sporočilo izredno hitro lahko napačno interpretirano. Ali zraven napisanega prilimaš smajlija ali ne pa se lahko izkaže za ključni del sporočila, ki pri prejemniku lahko pomeni razliko med izbruhom smeha ali pa izbruhom jeze in slabe volje.

Torej. Hipotetično vprašanje….

Pazi zdaj scenarij. Facebook. Itak. Narediš bedarijo in frendu oddaš dvomljiv komentar. Komentar, ki se ga da zelo lahko napačno prebrat (ali pa bolje: zelo težko bi se ga prebralo tako, kot je bil mišljen). Užališ. Izzoveš reakcijo in spoznaš, da si kmet. Se opravičiš. Na svojem wallu objaviš, da si full kmet in se javno osramotiš. Namenoma. Ker si pač res kmet. RES!

In potem tretja virtualna frendica opazi tvoj lastni komentar, ki pravi, da si kmet. In ti stisne ‘LIKE’. Torej… Hmmm… Mogoče preveč razmišljam. Aaaampak… Kaj ta ‘like’ pravzaprav pomeni?

  1. Všeč mi je, da si kmet. Spoštujem te takšnega kot si.
  2. Všeč mi je, da si tako iskren, da priznaš, da si tak kmet kot zares tudi si.
  3. Ja, strinjam se. Si u iber kmet!
  4. Z izjavo si me nasmejal. To mi je všeč, ne glede na to, a si kmet ali ne.
  5. Stisnila sem pač ‘like’, da te spomnim, da obstajam.

Glasovaje naj se prične … … … Tam-ta-rarara-rammmm … ZDAJ!

P.S.: Vsaka podobnost z resničnimi osebami je namerna. Če si slučajno ti oseba, ki je stisnila k opisanem komentarju ‘like’, pa upam, da me poznaš dovolj dobro, da se zavedaš, da … sem res kmet in mi ne boš zamerila tega teksta.

Lep vikend vsem skupaj. Baje bo lep.

  • Share/Bookmark