11.04.2011

Med bogovi

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor sosed

Ko sem se na začetku sezone dokončno odločil za včlanitev v alpinistični klub, je bil med glavnimi razlogi dejstvo, da bom spoznal somišljenike in dobil družbo za vikendaške podvige. In res sem jo dobil. Že zelo dolgo nisem bil v hribih sam. Pravzaprav tako dolgo, da sem to začel pogrešati.

Hoditi sam je vedno nekoliko drugače, kot hoditi v družbi, sploh če je prisoten še kakšen bolj izkušen, ki prevzema iniciativo in sprejema odločitve. Takrat je tvoja edina skrb to, da slediš. Z možgani na off. Ko hodiš ali plezaš sam pa se moraš sam tudi odločati in seveda spopadati z odločitvami, ki so morda bile napačne. Poleg tega imaš svoj tempo, divjaš ko in kolikor ti paše. Ko noge zapečejo, se brez besed ustaviš. Meditiraš. Razmišljaš in premlevaš. Ja, vsake toliko zelo rad hodim sam.

Proti JV grebenu malo nad Kokrškim sedlom

Ponovno sem vstal sredi noči, ob šestih zjutraj pa sem že dirkal proti Cojzovi koči na Kokrškem sedlu. Od tam sem se usmeril proti Malim vratcem, preko katerih se vije pot proti Skuti, vendar tik pred njimi skrenil levo na Dolge stene, JV greben Grintovca, sicer lahko zimsko plezalno smer.

Pogled nazaj po prehojeni poti in Kalškem grebenu v ozadju ...

... pred mano Dolge stene ...

.. in bivak daleč spodaj.

Zahvaljujoč lepemu vremenu in izvrstni vidljivosti, mi je greben ponudil izjemne razglede na okoliške vrhove, ki se jih kar nisem mogel naužiti. Pravljica!

Ko sem se po grebenu že približal zadbnjemu, vršnemu delu in se je pred mano izrisalo pobočje Kamniškega prvaka pa sem se odločil pot spremeniti. Snega v Grapi čez Jame je bilo še vedno povsem dovolj za dober in varen vzpon. Zavil sem levo z grebena in padel točno v začetek  ‘S žleba’ kot nekateri tudi imenujejo to smer.

Na pol poti v grapi - pogled naprej ...

... in nazaj

Z veseljem sem popikal proti vrhu, se malo namučil z izstopom, kjer se je že precej ugrezalo ter izstopil na Streho Grintovca nekaj deset metrov pod vrhom. Na vrhu sem se zadržal le nekaj minut, nato pa oddrvel nazaj v dolino.

Družinska slika: Štruca, Skuta, Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica.

Julijci v ozadju z generalom na čelu

Še pred dvanajsto sem se nasmejan že peljal proti domu, vesel in zadovoljen zaradi izjemne ture, hkrati pa navdušen nad dejstvom, da je pred mano še cel dan s tistimi, ki jih v hribih najbolj pogrešam. Da je bil vikend popoln, pa smo pravzaprav poskrbeli že prejšnji dan, ko smo se družno odpravili na Krim. Žena in sine sta v odlični kondiciji, najmlajša pa v razglednem in udobnem nahrbtniku uživa še precej bolj kot v vozičku. Ja, še bomo šli!

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev »

  1. štulič pravi,

    11.04.2011 ob 12:41

    Alpe so resnično genialne! :)

    In kaj potem? Himalaja? 8000? No Ozon?

    Yeah… še Tibettt pa Butan!!! :cool:

    http://youtu.be/Sj7A8SX7ccI

  2. M pravi,

    11.04.2011 ob 20:37

    Pravljica :) uživaj, dokler je še kaj užitnega snega. V petek se nam je v okolici “generala” ugrezalo do riti, težjemu kolegu nekajkrat celo do ramen … je bila precej zabavna izkušnja, da smo ga spravili ven.

  3. fuga pravi,

    12.04.2011 ob 20:37

    A pol ni nč več za smučat?

  4. Aleš pravi,

    12.04.2011 ob 22:53

    Super tura in zelo zanimiv opis. Predvsem z uvodom o pomenu tega da greš kdaj sam mi je zelo blizu.

    Aja, še lepe fotke.

  5. seamus pravi,

    13.04.2011 ob 08:19

    Hodit sam po hribih je zame ena boljših stvari. Sploh po brezpotjih, ko cel dan ne srečaš nikogar.

  6. sosedsosed pravi,

    13.04.2011 ob 08:49

    @štulič: Himalaja je … Daleč. tako in drugače.
    @M: Ja, po takem pa ni ravno užitek hodit. Nazaj grede se je tudi meni že pošteno udiralo. Ne ravno do ramen, pa vendar je zoprno.
    @fuga: zakaj ne? Tako na Strehi kot v grapi je snega še dovolj za takšne podvige.
    @Aleš: tnx!
    @seamus: Se strinjam. Problem nastane ko hočeš plezat :)

  7. Spletno Naročanje Hrane pravi,

    13.04.2011 ob 17:59

    Se strinjam. Alpinizem je prava zadeva. Sicer pa raje grem v paru… pa čudovite slike. lp

  8. seamus pravi,

    15.04.2011 ob 12:52

    @sosed – med drugimi, sj tud težje smeri za smučat in za zimski vzpon niso fajn v solo. Že tale moja nesrečna Brana je tak primer, ko bi prvič (ko je bil veter) šel gor, če bi bil zravn še en podobno izkušen.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !