31.05.2011

Plezanje v Vršičih in reševalna akcija med sestopom

Objavljeno v alpinizem 11:38 avtor: sosed

V nedeljo sem si privoščil plezalno poslastico. S klubom smo se po dolini Kamniške Bele odpravili v Vršiče, kjer je izjemno bogata ponudba alpinističnih smeri vseh težavnosti.

V dobri družbi sem se lotil Lukmanove smeri (IV+/III, 150m) in jo v tretjem raztežaju dodatno začinil z izletom v Zasavsko smer (V-), po sestopu pa smo v dveh navezah zlezli še Preložnikovo smer (V-/IV, 120m). Tudi to smer smo nekoliko priredili ter v drugem raztežaju plezali po precej težjem terenu od predvidene II-III. S tem sem nehote poskrbel tudi za zabavo pod steno, kjer so kolegi, ki so seveda opazili napako naveze, v smehu ugotavljali, kako se ‘Jaka muči z eno švoh trojkico…’

Smer tudi v zgornjem delu ponuja zanimiv detajl in bil sem vesel, ko mi ga je, ponovno kot prvemu v navezi, uspelo zlesti. Ja, petica v plezališču se niti malo ne more primerjati s petico na vrhu zračne stene. Tako kot se ne more primerjati zadovoljstvo in ponos, ko stopiš na vrh stene, s tistim, ki ga čutiš (ali pa ne) v plezalnem vrtcu.

Kljub dvem preplezanim smerem pa se avantura tu še ni končala. Ob sestopu po neoznačeni poti, ki jo uporabljajo predvsem alpinisti za hiter dostop pod stene Vežice ali Vršičev, sem na najtežjem delu, ki zahteva že kar nekaj plezalnega ali pa alpinističnega znanja, predvsem pa minimalno opremo, kot je vrv, plezalni pas in pomožna vrvica, naletel na dva planinca, ki sta se znašla v nezavidljivi situaciji. Prvi je nemočno stal na vrhu nezaščitenega plezalnega dela poti, drugemu pa je sicer uspelo preplezati prvi skok, vendar je obsedel na polici pred drugim, še precej težjim. Ne vem koliko časa sta se tako gledala čez skale in čakala, da se bo ‘nekaj’ zgodilo, sem pa začutil močno olajšanje, ko sem iz nahrbtnika začel vleči štrik in ostalo opremo, s pomočjo katere sem planincema kasneje pomagal sestopiti.

Nočem pametovati, vsak naredi kak kiks, tudi sam sem ga že usral v hribih, ampak tole kar sem videl v nedeljo, je bila pa prekleto nevarna situacija. Podati se na neoznačeno pot, kjer ne veš kaj pričakovati in potem vztrajati, kljub temu, da vidiš, da ne gre in je plezarija na robu (oz. že pošteno prek njega) tvojih sposobnosti, ob tem, da se zadeve lotevaš brez potrebne opreme … V nedeljo popoldne, na povsem neobljudeni poti…

Vse skupaj bi se lahko končalo precej drugače. Z reševalno akcijo GRS, zvinom, zlomom … možnosti je precej, o nesrečnih dveh planincih bi konec koncev lahko brali tudi v ponedeljkovi kroniki. V tem primeru bi tekom dneva v moj poštni predal najverjetneje ponovno priromal link do tragične novice o nesreči v gorah. Nad maminim podpisom pa bi verjetno pisalo nekaj v stilu: “A res moraš rinit v hribe, glej kakšne nesreče se dogajajo?!”

  • Share/Bookmark

25.05.2011

Kdo je človek?

Objavljeno v Žlica vegete 09:00 avtor: sosed

Kaj je tisto, kar ljudi dela ljudi? Predstavljaj si, da nas gleda marsovec dol z vesolja. Kako misliš, da bi nas kot vrsto opisal, če bi domov pošiljal enostavčni telegram?

Sami radi verjamemo, da je inteligenca tista, ki nas loči od ostalih vrst na planetu. Ta bo prava. Ljudje – to so tista bitja, ki mislijo precej bolj in bolje kot ostali. No ja…

Ali pa sposobnost prilagajanja. Ja, to je naša glavna značilnost! Da ne bo pomote – ne, da bi se prilagajali mi. Ne, ravno po tem smo drugačni. Imamo sposobnost, da svoje okolje prilagodimo sebi in to je lastnost, zaradi katere je človek edina vrsta, ki je poselila praktično cel planet in obstala v najrazličnejših pogojih. Verjetno bo držalo…

Tudi kultura in vse njene pritikline, skupaj z družbeno pogodbo, zbirko moralnih, etičnih in še kakšnih pravil, ki nam omogočajo življenje v slogi in solidarnosti je produkt izključno človeka. Sloga, solidarnost…  Ja, to bo pravi opis!

Seveda v to zgodbo paše tudi sodni sistem, eden stebrov moderne družbe. Človek – žival, ki s pomočjo pravnega reda ščiti šibkejše v vrsti. Aha, prav njih!

Joj, pa še nekaj je. Empatija!  Sposobnost čutiti srečo in trpljenje drugega. Je še kaj bolj plemenitega? Zaradi sočutja smo to, kar smo.

Kaj pa, če ta isti marsovec ne bi pomislil na nobeno od teh stvari? Kaj, če odgovor ni tak kot bi si ga želeli sišati? Kaj, če smo totalno v kurcu in si nočemo priznati?!? In res smo točno to. Mislim, da bolj kot kadarkoli prej.

In če bom imel kdaj priložnost klepetati z vesoljcem … Če me bo slučajno vprašal, kdo je človek, mu bom brez oklevanja in kančka dvoma lahko odgovoril, da je človek velika napaka evolucije. Bitje, ki je od množice vseh živih bitij daleč najbolj – v kurcu!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

17.05.2011

Top 10 letošnje zime

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 14:30 avtor: sosed

Ma ja, zime je konec. Tudi v hribih. No, vsaj naših. In bila je res lepa zima, kar se hribolazništva tiče moja daleč najbolj intenzivna. Prehod od pohodništva, preko spogledovanja z alpinizmom, do zbiranja prvih vzponov in smeri je prišel povsem spontano, naravno. In ko sedaj gledam na preteklo zimo, ko brskam po slikah, pregledujem tabelo zabeleženih vzponov, čutim … hmmm, mislim, da beseda ‘zadovoljstvo’  občutku dela krivico.

Kakorkoli, prehodil sem lepo pot. Turno sem smučal, preplezal nekaj grap, se poizkusil na zaledenelih slapovih, opravil kar lepo število zimskih pristopov, prečil dva ledenika, stal sem na tri in štiritisoč metrih. Ob vsem tem pa osvojil precej znanj, spretnosti, samozavesti… Spoznal sem občutek zmagoslavja na eni ter krhkosti in ranljivosti na drugi strani. Vse to skupaj pa me krepi, dela boljšega, mislim, da tudi bolj varnega in zanesljivega. Ali pa to zgolj želim verjeti…

Včasih se mi zdi kot da vse skupaj sanjam. Pred letom dni sem si podobne podvige lahko zgolj zamišljal v trenutkih odmaknjenosti. In paradoksalno se mi zdi, da sem bil v neprimerno milejših razmerah, na objektivno precej bolj varnih poteh, sam sebi v večjo nevarnost.

Prvič po dolgih letih sem se iskreno veselil snega. Celo izrečene kletvice ob kidanju dovoza so imele nekoliko slajši priokus. Sedaj je sneg skopnel. Ostala pa je kopna skala in novi izzivi…

1. Kranjska Rinka - prvi vrhunec sezone.

2. Y grapa v Vrtači

3. Kraj sten v Prisanku - ena bolj 'zluftanih' smeri to zimo

4. Prvi led v Krnici. Že naslednji vikend je padel Sinji slap ... in z njim kos ledu na trdo glavo.

5. Pohodna tura v Dolomitih - Tre Cime

6. Prva ledeniška - nekaj deset metrov pod vrhom Grossglocknerja - 3798m

7. Zlezli in poimenovali smo novo smer v Brani - Beli prehodi

8. Vrh Storžiča po preplezani pol-kopni Kramarjevi grapi

9. Gran Pardiso 4061m - najvišji vzpon in najbolj odpuljena turna smuka sezone

Kako top 10, pa saj jih je samo devet? Ja, eno mesto sem prišparal. Največja želja in najtrofejnejši cilj ostaja nedosežen. In tam je sneg celo leto … tudi tam okoli 16. julija…

  • Share/Bookmark

3.05.2011

Iz dneva v dan …

Objavljeno v Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Chefov zapis mi je dal misliti… Kako dejansko živijo naši južni sosedje? Standard je zagotovo slabši, država zapufana čez glavo, nad katero ji že več let visi grožnja bankrota. Družbo obvladuje elita, tisti pri koritu kradejo podobno kot pri nas, ljudje so nemočni, v glavnem nezadovoljni in to vse bolj na glas tudi povejo. Če je pri nas Pahor še na nivoju dvornega norčka, ki se mu raja zaenkrat v glavnem posmehuje, so na Jadranko sosedje že konkretno jezni. Zagreb je bil v zadnjem času že nekajkrat na robu vstaje, vsaj tako se je zdelo ‘iz daleka’.

Veliko ljudi v tem išče (vprašanje, če tudi najde) tolažbo. Pa saj nismo tako zelo v dreku, poglej jih, tam je še slabše: politiki so podobno nesposobni, oblastniki isto skorumpirani, poleg vsega imajo pa še bistveno bolj razvito podzemlje, ki redno posega v porazdelitev figur na politični in gospodarski šahovnici. Ja ok, ampak kaj to pravzaprav pomeni za nas? Je zato naš svet bolj pravičen? Na-a. Je domači eliti to lahko alibi za raztur, ki ga izvajajo doma? Nikakor. Gre le za tisti star učinek, ki ga na človeka naredi dejstvo, da je sosedova krava crknila, naša je pa še na aparatih. Juhej, veselje nepopisno!

A ko opazujemo zgodbe okoli nas, postane očitno, da se koruptivnost (uf, kakšno presenečenje!) ne konča pri naših južnih sosedih. Tudi bolj razviti sosedje se ukvarjajo s podobnimi zadevami. V Italiji mafija postavlja mandatarje (ki se tudi po zasedbi položajev obnašajo predvsem … no, mafijsko), Avstrijci so s Strasserjem, Grasserjem in družbo dočakali svoj seženj afer. In pravzaprav bolj na (pravičen, demokratičen?) zahod ko gremo, večje in bolj zamaščene svinje so pri koritu, razlika je le v tem, da je njihovo delovanje, kljub velikosti in smradu, ki se širi od njih, precej bolj subtilno. No ja… Oni so pač tisti, ki držijo cel svet za mednožje. Kdo jih bo torej ustavil? Ljudstvo? Kako je že rekel Borut? Malo morgen!

Ja, kradejo vsi in povsod. Super! In kaj to pomeni za nas, male, nepomembne in spregledane? Nič dobrega. Skorumpiranost oblasti je univerzalna komponenta in s tem v mislih vsaka sprememba oblasti prinese iste rezultate. Pravzaprav je že sprememba sama zgolj ideja. Iluzija za mase, ki ima občutek, da kroji svojo usodo, čeprav se na individualni ravni vsak od nas prekleto dobro zaveda svoje popolne nemoči.

Vem, to ni nič novega. Kot je že davno tega v svojem pismu zapisal Lord Acton: “Power tends to corrupt, and absolute power corrupts absolutely. Great men are almost always bad men.” V glavnem se strinjam, sam bi iz citata odstranil le besedo ‘almost’.

In če sem že začel s sosedi, naj z njimi tudi zaključim. Z nekaj let staro pesmijo, ki si jo vrtim te dni. Delimo si namreč isto misel: reci karkoli, razen da bi lahko bilo slabše …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark