30.06.2011

Med oblaki

Objavljeno v Foto utrinki 15:00 avtor: sosed

Pred dnevi sem familiji pripravil presenečenje. Kavboj je uspešno (ali bi lahko kako drugače?) zaključil prvi razred in namesto kupovanja daril, česar se pri nas pač ne bomo šli, sem se odločil, da mu pripravim prav poseben izlet.

V ponedeljek sem vzel dopust, se dogovoril za varstvo najmlajše, ostali  pa smo se že zjutraj spakirali v avto. Z izjavo, da gremo na Bled jest kremšnite, nisem prepričal nikogar, vseeno pa boljša polovica in sine nista niti slutila, kaj ju čaka.

Parkiral sem na letališču Lesce, kjer nas je čakal kolega in rentan avion. Ja, danes bomo leteli! Kako fajn je bilo opazovati nasmejana obraza, navdušenje in ogromne oči tik pred vkrcanjem na letalo. Kavboj je tekel nokoli od mene do aviona in od aviona do mene … Kar žarel je, ko si je nataknil ‘pilotske slušalke’. In potem smo leteli. Prek Bleda, Bohinja, okoli Triglava, čez S steno, pa mimo Mangarta, Jalovca …

Razmišljal sem, kdo je od izleta odnesel več, moja dva ali jaz. Res je, imela sta lep izlet, ampak tisti filing, da si naredil nekaj lepega za ljudi, ki ti veliko pomenijo, je veliko večji vir zadovoljstva. In v tem smislu je takšno dejanje lahko skrajno egoistično. V ponedeljek sem se dejansko počutil carsko! Seveda pa je k temu izdatno pripomogel kavboj. Pogledal me je s svojimi velikanskimi svetlo modrimi očmi in skozi praznino, ki so jo za seboj pustili izgubljeni mlečni zobje, navdušeno iztisnil: “Oči … Ti si car!”

  • Share/Bookmark

16.06.2011

V postelji s Sharon Stone

Objavljeno v Žlica vegete 14:00 avtor: sosed

Yeah, baby, yeah! Ne samo, da delim posteljo z eno od najbolj zaželjenih seks bomb v tem delu vesolja, to počnem z njeno nekaj deset let mlajšo reinkarnacijo. O, da.

Nikoli si nisem mislil, da se bo ta seksapilna boginja zasliševalnih stolov iz mokrih sanj kriminalistov, v povsem fizični obliki preselila v moje naročje, ob večerih šepetala moje ime in prosila za še. Pa še pa še, še paše še pa še ….

Ne, tega res nisem pričakoval. Naenkrat se je znašla pri meni, kot da bi mi padla z neba. In ker se železo kuje, dokler je vroče, zadnje čase pač veliko … no, kujem. Jebi ga, samo ena je Sharon Stone. Čaki, al sta dve? Ne, ena je, samo da je moja, tj. mlajša Sharon, iz nekega vzporednega vesolja. Tko pač je. Edina racionalna razlaga. Je pa zanimivo, da ima moja varianta holivudske zvezde v bistvu balkanske korenine. Šeron Stonić torej. Verjetno zato tudi nekoliko temnejši odtenek las… ?

Edino, kar me včasih (ampak res samo včasih) skrbi je, kaj bo na vse skupaj porekla moja žena, ko se vrne od frizerja. Nekam dolgo že hodi… Jutri bo en teden. No, kar naj si vzame cajt. Dokler je ni, se bom pač zabaval s Stonićevo, ko se enkrat vrne, se bom pa že kaj spomnil. Mogoče pa bo kratkolaska všeč tudi njej in ne bo imela nič proti njeni družbi. Al je men lepo…

Sharon Stone in Šeron Stonić (moja je desna)

  • Share/Bookmark

6.06.2011

Vertikala

Objavljeno v alpinizem 13:00 avtor: sosed

Nedeljsko popoldne med kosilom. Utrujen sedim za mizo, za mano 9 urna tura, ki se je začela sredi noči. Pred mano poln krožnik gratiniranih testenin.

- Kje si pa danes plezal?
- V južni steni Štruce.
- Kje je Štruca?
- Zraven Skute.
- Aha…

- Kdaj greš pa na Bograč plezat?

Ja, nekomu, ki moje izlete spremlja s strani, je verjetno precej težko razumeti, kaj se grem. Kaj je tisto, kar me žene, da v nedeljo vstanem ob 3:45 zjutraj, zlijem vase kavo, zgrabim 10 kilogramski nahrbtnik in oddrvim proti Kamniški Bistrici. Še meni včasih ni povsem jasno od kje energija.

Hoditi 3 ure v eno smer, da potem preplezaš eno Štruco al pa Skuto al pa … Bograč… ? Pa kdo sploh pozna Štruco? Kaj je na njej takšnega, da jo je potrebno preplezati? Verjetno odgovorov ne gre iskati na hribu, ampak v tistemu, ki na njega leze. Nekaj je v meni. Nekaj, kar prepoznava lepoto in izziv tam, kjer ga večina ne vidi.

Že prej sem imel rad hribe, gibanje v naravi, ne toliko osvajanje vrhov, kot pot na njih. Napor in trud, ki ga je potrebno vložiti, da stopiš na vrh. Formo, ki jo je potrebno vzdrževati, da zmoreš. Ko sem kasneje spoznal, da so dosegljive tudi na videz neprehodne visoke stene, ki sem jih prej le od daleč občudoval pa sem v sebi odkrl novo dimenzijo. Plezati, biti gost v steni, ki v tebi zbuja občutke strahospoštovanja, najti prehode, ki se ponujajo v vertikali, obstati nekje na pol poti in se uzreti nazaj … so doživetja, ki mi jih ne more ponuditi noben drug šport.

Stvari, ki se jih lotevam, plezalsko ne sodijo med bolj zahtevne. V športnem smislu nikoli ne bom zares dober plezalec, to pravzaprav tudi nikoli ni bila moja želja. Si pa želim priplezati do stopnje, ko mi bo dosegljiva večina najlepših smeri v naših hribih in ko me sposobnost plezanja ne bo (bistveno) omejevala pri izbiri ter načrtovanju smeri.

Ne, nikoli ne bom vrhunski climber, morda pa nekega dne postanem čisto povprečen alpinist. A to je nepomembno. Ne glede na titule, nazive ali zgodovino preplezanih smeri, se v steni sam pri sebi počutim … vrhunsko!

  • Share/Bookmark