6.06.2011

Vertikala

Objavljeno v alpinizem 13:00 avtor sosed

Nedeljsko popoldne med kosilom. Utrujen sedim za mizo, za mano 9 urna tura, ki se je začela sredi noči. Pred mano poln krožnik gratiniranih testenin.

- Kje si pa danes plezal?
- V južni steni Štruce.
- Kje je Štruca?
- Zraven Skute.
- Aha…

- Kdaj greš pa na Bograč plezat?

Ja, nekomu, ki moje izlete spremlja s strani, je verjetno precej težko razumeti, kaj se grem. Kaj je tisto, kar me žene, da v nedeljo vstanem ob 3:45 zjutraj, zlijem vase kavo, zgrabim 10 kilogramski nahrbtnik in oddrvim proti Kamniški Bistrici. Še meni včasih ni povsem jasno od kje energija.

Hoditi 3 ure v eno smer, da potem preplezaš eno Štruco al pa Skuto al pa … Bograč… ? Pa kdo sploh pozna Štruco? Kaj je na njej takšnega, da jo je potrebno preplezati? Verjetno odgovorov ne gre iskati na hribu, ampak v tistemu, ki na njega leze. Nekaj je v meni. Nekaj, kar prepoznava lepoto in izziv tam, kjer ga večina ne vidi.

Že prej sem imel rad hribe, gibanje v naravi, ne toliko osvajanje vrhov, kot pot na njih. Napor in trud, ki ga je potrebno vložiti, da stopiš na vrh. Formo, ki jo je potrebno vzdrževati, da zmoreš. Ko sem kasneje spoznal, da so dosegljive tudi na videz neprehodne visoke stene, ki sem jih prej le od daleč občudoval pa sem v sebi odkrl novo dimenzijo. Plezati, biti gost v steni, ki v tebi zbuja občutke strahospoštovanja, najti prehode, ki se ponujajo v vertikali, obstati nekje na pol poti in se uzreti nazaj … so doživetja, ki mi jih ne more ponuditi noben drug šport.

Stvari, ki se jih lotevam, plezalsko ne sodijo med bolj zahtevne. V športnem smislu nikoli ne bom zares dober plezalec, to pravzaprav tudi nikoli ni bila moja želja. Si pa želim priplezati do stopnje, ko mi bo dosegljiva večina najlepših smeri v naših hribih in ko me sposobnost plezanja ne bo (bistveno) omejevala pri izbiri ter načrtovanju smeri.

Ne, nikoli ne bom vrhunski climber, morda pa nekega dne postanem čisto povprečen alpinist. A to je nepomembno. Ne glede na titule, nazive ali zgodovino preplezanih smeri, se v steni sam pri sebi počutim … vrhunsko!

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev »

  1. Soseda pravi,

    6.06.2011 ob 13:21

    :-) to je bla samo šala. Je pa kavboj rekel še Golaž :-D

  2. piskec pravi,

    6.06.2011 ob 13:36

    Pa sem gledal za samotnimi jezdeci (norci) v stenah tam nekje okoli desetih. Ampak zgleda, da sem zrl prenizko, prenizko! :)

  3. sosedsosed pravi,

    6.06.2011 ob 13:43

    @Sosjeda: vem, da je bila, pa še prav orenk me je nasmejala :)
    @piskec: hja, čas je bil ravno pravi, samo lokacija je bila napačna. ste bili pa blizu, sodeč po fotkah na fb :)

  4. nevenkanevenka pravi,

    7.06.2011 ob 23:08

    A je Šunka mogoče tudi kak hrib? Tja bi pa morda še šla, če bi bilo možno sestopiti prek Potice, saj veš kje, tam mimo slapa Refoška, he, he..

  5. Tomaž pravi,

    9.06.2011 ob 16:42

    Ko sem nazadnje pustil cepin na hodniku, je mala princeska vprašala: “A je tati tole motikco tud kej rabu?” :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !