24.07.2011

Mt.Blanc ostaja na seznamu želja

Objavljeno v Žlica vegete 21:45 avtor: sosed

Ni nam uspelo. Žal. Umik je bil glede na dane razmere edina možna izbira.

Pa smo storili vse, kar je bilo treba storiti. Pravzaprav smo vse najtežje delo že opravili. Priprave, planiranje, organizacija. Sledil je prvi udarec – slaba napoved ter odpoved prvega termina, ki se je kasneje spremenila le v enotedensko preložitev. In nato dolga, kar 830 kilometrska pot v rentanem gasilskem kombiju, vzpon do skoraj 4000 metrov višine in spust nekoliko nižje za udobnejši spanec ter dobro aklimatizacijo.

Ja, vse smo že storili. Le še na vrh bi bilo treba. Vendar gora se ni dala. V noči, ko bi morali pričeti z vzponom proti vrhu, nam je dala vedeti, kako nepomembni in majhni pravzaprav smo. Zjutraj smo premraženi pospravili svoje šotore in se poklapani vrnili v dolino.

Ampak ni kaj, tudi to je alpinizem. Vedeti, kdaj ne gre več in obrniti. Sprejeti pravilno odločitev, ne glede na to, kako težka je. Prepričan sem, da se kmalu spet vrnem na Belo goro in takrat morda do konca odsanjam njen vrh.

  • Share/Bookmark

14.07.2011

In potem je prišlo … razočaranje

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 15:30 avtor: sosed

Fak, kako je alpinizem en čuden šport. Zna te nagraditi, ko najmanj pričakuješ, po drugi strani pa zna biti, z vsemi dejavniki na katere ne moreš vplivati in ob katerih se počutiš nemočnega, tako prekleto neizprosen in nehvaležen šport.

Postaviš si cilj. Zbiraš informacije. Bereš, kličeš naokoli, sprašuješ izkušene, surfaš po netu. Odločiš se za pot, ki jo boš ubral. Izbereš in kupiš manjkajočo opremo. Pripravljaš se, treniraš, planiraš, pričakuješ. Odštevaš mesece, tedne, dneve …

In ko imaš končno dober in izvedljiv plan, ko si prebral zadnjo knjigo, govoril z vsakim alpinistom, ki ga poznaš, prelistal internet, ko si pot, po kateri še nisi hodil, spoznal do potankosti, ko točno veš, kaj te čaka in kje tičijo nevarnosti, ko si opravil vse treninge, ki ti zagotavljajo, da boš fizično zdržal potrebne napore,  ko si končno odštel vse tiste mesece, tedne in dneve … klikneš na vremensko napoved in v delčku sekunde sanje izpuhtijo v zrak. Tura je končana preden se je sploh začela.

Prepričan sem, da bo Bela gora stala tam na meji Francije in Italije vsaj še kakšno leto ali dve. Pa vendar sem razočaran. Pred pol leta sem se odločil, da bom letos stal na njej in vsaj štiri mesece odšteval dneve do izbranega datuma. Sedaj pa… Ma sploh ne vem, kam naj se dam v soboto. Kamorkoli bom šel, karkoli bom morda splezal, bom imel smer v spominu po “tisti, ki sem jo plezal takrat, ko nisem šel na Mont Blanc.”

Počutim se bedno. Pa se ne bi smel. Ko pomislim, kje vse sem letos bil in kakšno srečo sem imel z vremenom to sezono, se res nimam pravice pritoževati. Ampak kurc, ko sem si tega želel bolj kot karkoli drugega… Vsak si postavlja cilje, za katere misli, da jim je dorasel in jaz verjamem, da je ta tisti, ki ga v tem trenutku zmorem, je v mojem dometu, zato se počutim toliko bolj praznega, ko sem zanj prikrajšan. In kar je pravzaprav huje, ostal sem brez poti.

Pravijo, da ni konec dokler debela baba ne odpoje in mislim, da je doslej še nisem slišal. Sezone še ni konec in so še neke možnosti, čeprav morda že mejijo na upanje…

Kakorkoli, ta vikend se bom tolažil s fotkami, ki me bodo spominjale na (ostale) letošnje podvige in tudi Dolga nemška, ki smo jo v žep pospravili v soboto, bo k tolažbi dodala svoj doprinos.

Triglavska severna stena iz Vrat

Vstop in prvi stik s skalo

Grad v spodnji polovici 1000 metrske smeri

Nenavezani v lažjem delu

Zakaj Dolga nemška? Ker so jo prvi zlezli Nemci in ker je do vrha (ali pa do dna) izredno dolga 'pot'.

Znamenita Sfinga in vrh Triglava.

Aha, pa še pesem in rdeča nit današnjega dneva:

YouTube slika preogleda

p.s.: Ja vem, sem totalno patetičen. Pretiravam in dramatiziram. Jebi ga, nekje se pa moram spucat. Še zmer bolš to, kot pa da ženo tepem. :)

  • Share/Bookmark

12.07.2011

Polbudni v zlaganem kraljestvu

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor: sosed

Pesem me je ulovila ravno v dneh, ko sem ujet v neko melanholičino razpoloženje – rezultat utrujenosti in neprespanosti po napornem plezanju ta vikend. Počutil sem se, kot da svet gledam skozi umazana očala. S praznimi baterijami. Vse okoli mene se je odvijalo samo od sebe. Mimo zavesti in refleksije.

Vrtijo se kulise in odvijajo se zgodbe. Zdijo se tako banalne. Tudi tu je plezarija odigrala svojo vlogo. Kakšen kontrast! Na eni strani divji svet, hribi in brezpotja. Navpične stene in neskončna koncentracija ter energija, potrebna, da v njih najdeš prehode. Misli so čiste in usmerjene. Fokus. Na drugi strani pa svet, kakršnega živiš v dolini. Pol-življenje v megli. V tem svetu je malo stvari, ki so pristne in resnično pomembne.

Pravzaprav se spomnim samo ene – ljudje. Tisti, ki so najbližje. Brez njih bi bil jaz enako nič. Vse ostalo je odveč. Kulisa, ki je umetna še bolj kot tista v gledališču.

Stvari, ki jih počnemo, cilji, ki si jih zastavljamo, poti po katerih hodimo. Kako zelo banalno je vse skupaj. Pa saj ne živi cel svet na ta način. Vsaj ne od vselej. Vem, da se da drugače, ampak izgleda, kot da smo pozabili. In zato živimo svoja življenja, delamo za druge, se prepiramo zaradi drobtinic in hrepenimo po stvareh, ki jih nikoli ne bomo mogli imeti in, ki nas tako ali tako nikoli ne bi osrečile. Napumpani z željami, ki niso naše. Sprogramirani.

Ja, dejansko živimo v nekem navideznem, zlaganem kraljestvu blaginje in priložnosti. V hišici iz kart, ki se bo pravkar sesula sama vase. Polbudni. Odtujeni. In prazni.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

7.07.2011

Stena

Objavljeno v alpinizem 15:00 avtor: sosed

Veliko je sten v naši deželici. Pa vendar se ena dviga daleč nad vse ostale. Po mogočni višini, ki jemlje dih in po številu smeri, ki so jih vanjo začrtala največja imena slovenskega in svetovnega alpinizma svojega časa. Po izzivih, ki jih ponuja alpinistu, po simbolni vrednosti, ki jo nosi in po zgodbah, ki so nastajale v njenem objemu. Že stati pod njo je svojevrstno doživetje, preplezati jo …

Kar tri kilometre meri v dolžino in prek kilometra v višino. V sebi skriva okoli sto alpinističnih smeri, najdaljša pelje na sam vrh očaka in ponuja 1300 metrov plezarije. Bolj kot metri, višina in ocene smeri pa je pomemben občutek, ki ga doživiš, ko se ji bližaš iz Vrat. Občutek majhnosti, ponižnosti in minljivosti. Strahospoštovanje… Ja, tega dobro poznam.

Nestrpnost. Pričakovanje. Čakanje, da se stvari končno poklopijo. Poslednji korak do vertikale. Odločitev. Varujem! Plezam!

Aaaaaaah, to čakanje!

Samo ena stena je Stena. Severna triglavska. Še nikoli nisem uzrl kaj bolj mogočnega, strašnega in hkrati … čudovitega.

  • Share/Bookmark