12.07.2011

Polbudni v zlaganem kraljestvu

Objavljeno v Žlica vegete 15:30 avtor sosed

Pesem me je ulovila ravno v dneh, ko sem ujet v neko melanholičino razpoloženje – rezultat utrujenosti in neprespanosti po napornem plezanju ta vikend. Počutil sem se, kot da svet gledam skozi umazana očala. S praznimi baterijami. Vse okoli mene se je odvijalo samo od sebe. Mimo zavesti in refleksije.

Vrtijo se kulise in odvijajo se zgodbe. Zdijo se tako banalne. Tudi tu je plezarija odigrala svojo vlogo. Kakšen kontrast! Na eni strani divji svet, hribi in brezpotja. Navpične stene in neskončna koncentracija ter energija, potrebna, da v njih najdeš prehode. Misli so čiste in usmerjene. Fokus. Na drugi strani pa svet, kakršnega živiš v dolini. Pol-življenje v megli. V tem svetu je malo stvari, ki so pristne in resnično pomembne.

Pravzaprav se spomnim samo ene – ljudje. Tisti, ki so najbližje. Brez njih bi bil jaz enako nič. Vse ostalo je odveč. Kulisa, ki je umetna še bolj kot tista v gledališču.

Stvari, ki jih počnemo, cilji, ki si jih zastavljamo, poti po katerih hodimo. Kako zelo banalno je vse skupaj. Pa saj ne živi cel svet na ta način. Vsaj ne od vselej. Vem, da se da drugače, ampak izgleda, kot da smo pozabili. In zato živimo svoja življenja, delamo za druge, se prepiramo zaradi drobtinic in hrepenimo po stvareh, ki jih nikoli ne bomo mogli imeti in, ki nas tako ali tako nikoli ne bi osrečile. Napumpani z željami, ki niso naše. Sprogramirani.

Ja, dejansko živimo v nekem navideznem, zlaganem kraljestvu blaginje in priložnosti. V hišici iz kart, ki se bo pravkar sesula sama vase. Polbudni. Odtujeni. In prazni.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev »

  1. stric Marč pravi,

    12.07.2011 ob 17:13

    Nič ne kaže, da se bo hišica iz kart zrušila sama vase.O odtujenosti, o višjem poslanstvu človeka,o smislu življenja so razmišljali že stari Grki. Vendar ne sužnji, pač pa svobodnjaki, ki niso imeli vse proste kapacitete zasedene z bojem za preživetje. Malodušje, izpraznjenost in podobna stanja zasledimo v literaturi že od nekdaj ( še posebno ruski), pa se hišica iz kart še ni zrušila.

  2. sosedsosed pravi,

    13.07.2011 ob 07:22

    Glede višjega poslanstva in smisla življenja ne izgubljam energije. Sem se že davno sprijaznil – ga ni. Sploh. Še najmanj pa gre smisel iskati v obstoju človeka kot vrste. Če obstaja neka višja sila, božanstvo, stvarnik … potem sem prepričan, da zadnjih tisoč let nabija z glavo v zid, zaradi kiksa, ki ga je naredil s človekom.

    Drugače pa razumem tvojo poanto, le da si ‘hišico iz kart’ predstavljava na drugačen način. Jaz bi namreč trdil, da se je od starih Grkov pa do danes, hišica zrušila že ničkolikokrat. Problem je v tem, da je vsaka naslednja še za odtenek slabša, nestabilna in bolj površno zložena skupaj… Sesula se bo, o tem ne dvomim, kako (in če sploh) bo revolucijo preživel zahodni človek pa je drugo vprašanje.

  3. ikariikari pravi,

    14.07.2011 ob 10:43

    Siti vsega in vseh in vendar popolnoma prazni. Vse več je ljudi ki vidijo da je previs že za nami. Nastopa efekt kojota iz risanke, ko ima še čas potegnit tablo “ouchhhh!” in šele nato pade

    dober post, ened boljših. že zato ker so mi brezpotja ljubša kot lično asfatlirana đungla

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !