14.07.2011

In potem je prišlo … razočaranje

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 15:30 avtor sosed

Fak, kako je alpinizem en čuden šport. Zna te nagraditi, ko najmanj pričakuješ, po drugi strani pa zna biti, z vsemi dejavniki na katere ne moreš vplivati in ob katerih se počutiš nemočnega, tako prekleto neizprosen in nehvaležen šport.

Postaviš si cilj. Zbiraš informacije. Bereš, kličeš naokoli, sprašuješ izkušene, surfaš po netu. Odločiš se za pot, ki jo boš ubral. Izbereš in kupiš manjkajočo opremo. Pripravljaš se, treniraš, planiraš, pričakuješ. Odštevaš mesece, tedne, dneve …

In ko imaš končno dober in izvedljiv plan, ko si prebral zadnjo knjigo, govoril z vsakim alpinistom, ki ga poznaš, prelistal internet, ko si pot, po kateri še nisi hodil, spoznal do potankosti, ko točno veš, kaj te čaka in kje tičijo nevarnosti, ko si opravil vse treninge, ki ti zagotavljajo, da boš fizično zdržal potrebne napore,  ko si končno odštel vse tiste mesece, tedne in dneve … klikneš na vremensko napoved in v delčku sekunde sanje izpuhtijo v zrak. Tura je končana preden se je sploh začela.

Prepričan sem, da bo Bela gora stala tam na meji Francije in Italije vsaj še kakšno leto ali dve. Pa vendar sem razočaran. Pred pol leta sem se odločil, da bom letos stal na njej in vsaj štiri mesece odšteval dneve do izbranega datuma. Sedaj pa… Ma sploh ne vem, kam naj se dam v soboto. Kamorkoli bom šel, karkoli bom morda splezal, bom imel smer v spominu po “tisti, ki sem jo plezal takrat, ko nisem šel na Mont Blanc.”

Počutim se bedno. Pa se ne bi smel. Ko pomislim, kje vse sem letos bil in kakšno srečo sem imel z vremenom to sezono, se res nimam pravice pritoževati. Ampak kurc, ko sem si tega želel bolj kot karkoli drugega… Vsak si postavlja cilje, za katere misli, da jim je dorasel in jaz verjamem, da je ta tisti, ki ga v tem trenutku zmorem, je v mojem dometu, zato se počutim toliko bolj praznega, ko sem zanj prikrajšan. In kar je pravzaprav huje, ostal sem brez poti.

Pravijo, da ni konec dokler debela baba ne odpoje in mislim, da je doslej še nisem slišal. Sezone še ni konec in so še neke možnosti, čeprav morda že mejijo na upanje…

Kakorkoli, ta vikend se bom tolažil s fotkami, ki me bodo spominjale na (ostale) letošnje podvige in tudi Dolga nemška, ki smo jo v žep pospravili v soboto, bo k tolažbi dodala svoj doprinos.

Triglavska severna stena iz Vrat

Vstop in prvi stik s skalo

Grad v spodnji polovici 1000 metrske smeri

Nenavezani v lažjem delu

Zakaj Dolga nemška? Ker so jo prvi zlezli Nemci in ker je do vrha (ali pa do dna) izredno dolga 'pot'.

Znamenita Sfinga in vrh Triglava.

Aha, pa še pesem in rdeča nit današnjega dneva:

YouTube slika preogleda

p.s.: Ja vem, sem totalno patetičen. Pretiravam in dramatiziram. Jebi ga, nekje se pa moram spucat. Še zmer bolš to, kot pa da ženo tepem. :)

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev »

  1. Soseda pravi,

    15.07.2011 ob 07:22

    Možek, upanje umre zadnje ;-)

  2. sosedsosed pravi,

    19.07.2011 ob 11:50

    Upanje je na infuziji …

  3. nevenkanevenka pravi,

    20.07.2011 ob 18:55

    Uf, pa res po zelo strmih pobočjih plezaš…meni se še od fotke zvrti…
    glej, saj te ženkica tolaži in res, nobena gora nikamor ne pobegne, razen če je slučajno vulkan, tega pa res lahko odnese v višave kot zamašek od šampanjca.

  4. sosedsosed pravi,

    24.07.2011 ob 21:52

    Nekako nam je uspelo skombinirati nov termin in smo šli. Imaš prav, gora res ni pobegnila. Smo pa žal pobegnili mi – pred grozno slabim vremenom. Pa je šel vrh po gobe. Podobno kot tisti zamašek. Ampak bom še šampanjce odpiral in zamaške lovil in enkrat mi bo pa ja uspelo ga ulovit! :)

  5. bubi pravi,

    10.12.2011 ob 06:11

    ja,to pa so lepote…tudi sama zelo rada hodim v hribe in te čisto razumem kaj doživljaš,ker občutki in pogled z gora so nepopisni…tudi mene prevzamejo in srce mi zaigra od vseh lepot…,ki jih vidiš…občutiš,tam zgoraj….hribi so kot droga….in želim ti še veliko lepih trenutkov v gorah in pazi nase….srečno

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !