17.08.2011

Ok, time out prosim…

Objavljeno v Solze 21:48 avtor sosed

Depra. Totalna depra. Tako bedno se nisem počutil že odkar … odkar … odkar se nisem počutil zares zelo, zelo bedno! Kot da to nisem jaz, kot da doživljam eno freeky izventelesno izkušnjo in gledam nekega bebota, ki ne zna več upravljat s svojim življenjem.

Dopust. Morje. Dva tedna povsem na off… Dopusta na ‘otoku’ sem se vedno veselil. Kot otrok – itak. Pa tudi kasneje, kot srednješolec, sem se z veseljem vračal. Morje in kopanje sta se takrat umaknila žurkam in bolj ali manj uspešnem preganjanju deklet. Prava vrednost dopusta pa se je seveda pokazala še nekaj let kasneje, ob redni zaposlitvi. Takrat šele človek ceni… Ter poizkuša prenesti vse pozitivne občutke na svoje otroke. In krog je sklenjen.

Le da je letos vse skupaj faking čudno. Kot da je dopust presekal naš ustaljen ritem. Kot da smo se vsi skupaj vrnili še bolj izčrpani in prazni. Tečni in zamorjeni.

Jaz sem zagotovo u kurcu. Priznam. Evo. Javno. Dost mam vsega. In vse mi je bedno. V službi bi najraje pobegnil. Doma otroke trga, kot da niso tisti moji kulski otroci. Vse je tečno in razdraženo. Cilji, ki sem jih želel doseči privat pa mi eden za drugim polzijo iz rok… Daleč stran iz dosega. Najraje bi globoko zamrznil vse okoli sebe, ustavil čas ter izkoristil pavzo, da se skuliram, zberem misli in nafilam baterije. Da zadiham. Ampak no way, ne gre. Tempo, tempo, tempo. Še faking spat nimam časa. Ma ja, res imam vsega poln ku … fer. Predstavljam si, da se tako nekako počuti razočarana gospodinja v menopavzi.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev »

  1. Peter Filec pravi,

    17.08.2011 ob 22:05

    Poznam. Vsaj kar se službe tiče. Nenehno drkanje v glavo s strani šefov me spravlja na rob pizde in če bo šlo še neki časa tako naprej, bom v pizdi tudi jaz.. žalostno, ampak smo borci in bomo preživeli, a ne?

  2. M pravi,

    18.08.2011 ob 07:58

    Hm, edini time out, ki fila baterije je (vsaj zame) švicarija na redkejšem zraku … Torej? V resnici je čist mal treba, že če skočiš samo na en nižji puklček :)
    Tempo? Mah a veš, men se zdi, da je tempo ves čas v približno enakih mejah, samo jaz variram med uživam – zmorem – ne zmorem – break down. Trenutno sem v zgornji polovici lestvice, je pa najbrž nekaj čudnega v zraku, ker se okrog mene kar valjajo v minusu.
    Ajde, “dihi z mano, dihi, dihi z mano”, pa postavi se nazaj … počasi pa ziher. Tud na 4810 prideš s prestavljanjem noge pred nogo :)

    P.S. – razočarana gospodinja v menopavzi (menopavza nima veze, ker je lohk stara tud 20) je razočarana samo zato, ker se cilkla v lastni nejevolji, ker ji na kraj pameti ne pade, da bi poiskala smisel in radosti življenja … kura, v glavnem. Že če bi prebrala kakšno pametno, bi vedla, da je 42 … :)

  3. sosedsosed pravi,

    18.08.2011 ob 09:05

    @Peter Filec: Preživeli seveda bomo, je pa kvaliteta življenja zadnje dni tista, ki je vprašljiva :)

    @M: Diham, diham… Tako močno, da se bojim, da bom hiperventiliral.. :) Gospodinja je seveda lahko razočarana tudi pri 20ih, ampak, ko ta gospodinja pade v menopavzo, pa zagrenjenost dobi nove razsežnosti. Ok, mogoče se motim, ampak tako si zadeve predstavljam v moji čudni glavi.

    Ko smo že na 4810 … Je bratu uspelo?!?

  4. M pravi,

    18.08.2011 ob 09:46

    Jp, uspelo – un vikend za vami je blo ok vreme. Od treh trojnih navez sicer samo njim v kompletu (v ostalih dveh je po en odpadel tam nekje pri bivaku, če sem prou zastopla). Ima pa zanimivo zgodbo, k do zdej še nisem pomislila na kej tacga – višina ga je zdelala dol grede. Ob navdušenju na vrhu se je na unem dooooolgem vršnem “sprehodu” prelevil v skakajočega kozlička in s tem povzročil, da se je navzdol dolgo boril s slabostjo, glavobolom in govejimi nogami, kar je gor grede z nadzorovanim tempom obvladoval.
    In ja – aklimatizacija prej ni bila optimalna ;) k so se spokali preveč na hitro, ampak je blo take it or leave it.

  5. sosedsosed pravi,

    19.08.2011 ob 07:27

    Bravo brt! Čestitam :)

    Ja, kljub tehnični nezahtevnosti višina vseeno terja svoje, v slabem vremenu je pa sploh velik hazard. Tisti teden ko smo bli mi na gori, sta dva francoza ostala gor. Zmrznila sta še precej pod vrhom, nekje na 4200m. Precej bedno, da te vzame hrib, ki je v lepem vremenu na nivoju (zelo visoke) Šmarne gore.

  6. Alex van der Volk pravi,

    21.08.2011 ob 02:51

    Že če bi prebrala kakšno pametno, bi vedla, da je 42 …

    WORD!!!

    Drugače pa – živijo po dolgem času, Komšija :) Kaj se vam je zgodilo, si medtem ugotovil že sam in sicer, da je dopust dejansko zmotil vaš ustaljeni ritem, oz. vašo rutino. Tako tvojo, kot Sosedino, za otroke, še posebej tako majhne kot je ta trenutek Sosedka ( :) ) pa se tako ali tako ve, da so na spremembe občutljivi kot, heh… No, kot dojenčki :)

    In povsem enake probleme sem leta nazaj imel jaz po vsakem vračanju z morja. Len kot lenivec, zaspan kot medved, razdražljiv kot ranjen lev, dokler nisem sam pri sebi spet spoznal, da je hudič vzel šalo in da bo potrebno spet zgrabiti za delo. In nekega dne sem v eni reviji (če me ubiješ se ne spomnim v kateri) tudi odkril zakaj je temu tako. Enostavno poleniš se, nič kaj veliko ti ni potrebno početi, potem pa prideš nazaj, spoznaš da se je potrebno vrniti v sivino vsakodnevnika in pobitost je naravna posledica.

    Nasvet kako se tega rešiti je bojda zelo preprost. S seboj poleg kakšne knjige vzeti križanke, sudoku ali karkoli drugega ob čemer je potrebno malček napenjati možgane in vsak dan vsaj pol ure posvetiti možganski aktivnosti. Sam sem nasvet ubogal in dejansko deluje (dopuščam možnost placebo učinka), kar se otrok tiče pa… Saj se bodo navadili, da so spet doma in znova prešli na ustaljeni ritem, čeprav verjamem, da tudi njim ni prav lahko. Imam občutek, da je bil tudi moj Volčič precej podivjan, ko smo po enem tednu prišli iz Barbarige in zdaj ko sem prebral tole objavico kar malo cvikam kako bo drugo leto, ko bova z Medvedkico prisiljena razbiti ritem enemu sedemmesečnemu bitju

  7. sosedsosed pravi,

    22.08.2011 ob 09:06

    Hej Volk, živjo tudi tebi. Da ne boš mislil, mi kar spremljamo vajino oz. vašo zgodbo in navijamo za malo volkico. Še malo pa bo z vami :)
    V vmesnem času pa se pri nas stvari počaaasi vračajo v normalo. Malo lažje dihamo in bolje shajamo, precej manj je kričanja, neprestani ne-ne (ki mu sledi glasno kričanje), pa se počasi spreminja v zgolj občasnega :) kakorkoli, vse kaže na to, da se krizno obdobje počasi zaključuje.

  8. Nataša pravi,

    28.08.2011 ob 19:51

    Včasih je vsega tumač. Mi se zadnje čase soočamo s podobnimi občutki. Ne naredim dost za svojo firmo, ki mi visi nad glavo noč in dan, petek in svetek. Rihtamo bajto, tako da sem večino časa “samohranilka”. Sem veliko s tamalimi, ampak ne kvalitetno, ker sem z mislimi ves čas nekje drugje. Za naju z možem ni časa SPLJOH, ne vem, kdaj sem nazadnje prebrala dobro knjigo, pogledala dober film, šla laufat, … Vročina ubija, v stanovanju hodimo drug po drugem, tamali slabo spijo, …

    eh, takle mamo. Naj mine.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !