27.09.2011

Zgoraj je svet lepši!

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 08:00 avtor: sosed

Za mano je odpuljen vikend. Dva dni v hribih, noč na 2070 metrih, tri preplezane smeri, na kilometre prehojene poti in ogromno pridobljenih izkušenj.

Nemogoče je razložiti pravo vrednost tovrstnih izkušenj nekomu, ki tega sveta ne pozna. Tudi ne zamerim, da ta isti ne razume, kaj počnemo tam med skalami, s klini v eni in kladivom v drugi roki. Pa odgovor niti ni tako kompleksen. Preprosto – živimo. V divjini sredi izpostavljene stene, v trenutku popolne koncentracije, osredotočenosti zgolj na naslednji gib, v zaupanju osebi, ki varuje na drugem koncu vrvi … Tam šele zares zadihaš. Osvobojen trivialnih in banalnih ovir, ki se tu doli zdijo tako nepremostljive. Imam občutek, da se ponavljam kot lajna. In še vedno je tako težko razumeti?

Ta ‘šport’ me dejansko naredi boljšega. Bolj pozitivnega in pomirjenega. Daje mi moč – postati boljši mož, oče, človek … Ja, to je totalni fiks. Zadoščenje in vir energije. To je alpinizem!

Več o turi – KLIK!
Galerija slik – KLIK!

  • Share/Bookmark

20.09.2011

Kupil sem frenda

Objavljeno v alpinizem 19:23 avtor: sosed

Nekje sem slišal, da si človek frendov ne more kupiti. No, to niti slučajno ni res! Prav danes sem ga kupil. Pa sploh ne prvega. V vsakem primeru pa najboljšega, kar jih denar lahko kupi.

Na izbiro je bilo kar nekaj različnih. Vsak s svojimi lastnostmi so mi šepetali naj izberem prav njih – v določenem trenutku mi bo vsak od njih nepogrešljiv. Kako naj se potem odločim za enega? Potreboval bi vsaj še dva, mogoče celo tri …

Naposled sem ga izbral. Bila sva si pač usojena. Sedaj bo z mano v sreči in nesreči, spremljal me bo v sončnih dneh, pa tudi v vetru ali dežju. Ko pridejo težki dnevi in neurje, ne bo zapuščal moje strani. Ko bom potreboval varnost, mi jo bo zagotovil. Nanj se bom vedno lahko zanesel. Ne bo zatajil. In ko bom padel … me bo ujel!

Ja, to je pravi frend. Nekateri mu pravijo tudi metulj, ampak frend je oznaka, ki mu precej bolj pristoji.

  • Share/Bookmark

13.09.2011

Steber revežev ali kako obogateti v enem dnevu

Objavljeno v alpinizem 16:00 avtor: sosed

Tudi po treh prespanih nočeh mi nekako ne da miru. Vedno znova podoživljam v soboto preplezano smer.

Utrinki me spremljajo vsepovsod. Še enkrat plezam čez vstopni kamin, letim čez spodnje, lažje raztežaje, poplezavam po čudovitih belih ploščah, se v vodstvu in ob slabem varovanju zguzim čez strm prag na udobno gredo in vriskam od navdušenja, da mi je uspelo, opazujem kako soplezalec suvereno premaguje vertikalno zajedo in komaj čakam, da se je lotim sam. En trenutek sem v razkoraku sredi kamina, drug na neudobnem stojišču sredi stene, zdaj mi je v roki ostal grif sredi lahke, a izpostavljene prečnice, trenutek kasneje skačem na vrhu stene in zmagoslavno tulim v nebo …

Mogočna S stena Zadnje Mojstrovke (Foto: klikni na sliko)

500 metrski steber Zadnje Mojstrovke ne sodi med težje alpinistične vzpone, vseeno pa velja za eno izmed najlepših smeri v naših gorah. Impresivna stena, dobra skala, izspostavljenost, z izjemo lažjih raztežajev na začetku smeri konstantna plezarija, čudoviti razgledi, izstop na vrh in udoben sestop. Steber revežev ima vse to in še več. Gre za smer enega izmed največjih – prvi jo je preplezal Nejc Zaplotnik.

Morda sem bil prav zaradi njenega avtorja, znamenitega Nejca, pred vzponom nekoliko bolj nervozen kot sicer. Potne dlani, povečan utrip, pričakovanje in neučakanost so me spremljali praktično do vstopa v smer. Pa ni bilo težav. Nikakršnih. In ravno to me navdaja z večjim veseljem kot dejstvo, da nama je uspelo smer preplezati. Pomembnejši je način, dinamika naveze.

Zgornji del Stebra revežev

Seveda se zavedam, da je v alpinizmu ločnica med zmago in porazom verjetno manjša kot kjerkoli drugje in tudi v prihodnje bom izbiral cilje prilagojene (skromnim) plezalnim sposobnostim ter izkušnjam, vseeno pa zadnje dni letim nekaj centimetrov nad tlemi in bistveno lažje prenašam ovire, ki mi jih pod noge vrže vsakdan. Vse to zaradi nekega stebra, ki je že od nekdaj del neke stene …

Naj zaključim s še eno legendo slovenskega alpinizma in njegovim opisom smeri.

Če si namreč pri vstopu še tak revež, na vrhu stene zagotovo ne boš več. Tam gori boš namreč lastnik velikega bogatstva: v svojo plezalsko malho boš spravil eno najlepših plezalskih doživetij v naših stenah. Nemara je ob – nedvomno slikovitem – poimenovanju tako razmišljal tudi njen avtor – nepozabni Nejc, velik ‘bogataš’ te sorte …

Tine Mihelič

In res sem danes bogatejši tudi jaz. Bogatejši za še eno nepozabno izkušnjo, ki jo lahko doživiš samo tam nekje, daleč stran od vsakodnevnih skrbi, na robu stene, prost razmišljanja, ki ni povezano s trenutkom, ki ga živiš. Fokusiran, zbran in popolnoma svoboden.

  • Share/Bookmark

5.09.2011

Skočil in (pre)živel!

Objavljeno v Žlica vegete 13:59 avtor: sosed

Bilo je približno tako kot sem pričakoval – nepozabno!

S tandemskim skokom sem naju hotel počastit že za 30-ko, ampak ni šlo skozi. Po nekaj mesecih premišljevanja pa se tudi moja draga ni mogla več upreti adrenalinskemu izzivu.

In sva šla. Odpravila sva se v Lučko, malo letališče pri Zagrebu, in se odpeljala proti nebu. Nazaj pa … peš!

Občutki so bili fantastični, prostega pada pa čisto premalo. Zadeva ni niti malo grozna. Ko si enkrat v zraku, resnično uživaš, obljubljenih 35 sekund padca pa je minilo v hipu. Takoj bi šel še enkrat, ko le ne bi bilo tako drago. In ja, verjamem padalcem – zadeva te hitro in dobro zasvoji. Joj, če ne bi večino prostega časa preživel na štriku v hribih …

Skratka, priporočam vsem. Tole je super terapija (uf, skoraj bi se mi zapisalo traparija, kar pa je tudi po svoje res). Tisti, ki ste probali, to že veste, ampak tam gor nimaš časa razmišljat o stresu v službi in drugih trivialnih težavah. Pozabiš vse. In ta droga drži kar nekaj časa. Recimo da nekje do petka, potem … No, potem bo pa počasi spet treba kaj ušpičit!

Za ogled videa Viddler , prosim omogoči Javascript in Flash.
  • Share/Bookmark