19.04.2012

Vrh

Objavljeno v alpinizem 13:30 avtor: sosed

Kup golih skal. Sneg ali led. Morda oskrunjen s križem ali kičastim kipcem, ki na neki simbolni ravni neuspešno skuša dokazati našo prevlado nad naravo. A nič več od tega. Veter. In meglice nekje pod vznožjem prostrane gmote nekoristnega sveta …

Kaj je tisto kar vleče gor? Cilj sam po sebi? Lahko bi našel rasnico v tem. Smer je lahko še tako lepa, gora še tako mogočna, a brez izpolnjenega cilja ali doseženega vrha, je povratek v dolino težji. Korak ne teče tako lahkotno. Nekateri ta občutek sprejemajo kot neizbežni del igre. Drugi pred njim bežijo. Naprej, proti vrhu. Strah pred neuspehom in ponos sta v hribih nevarna partnerja, ki lahko terjata visok davek.

Pa vendar povsem neodvisno od vrha obstaja zadoščenje. Pot. O njej je govoril eden od naših največjih. Cilj je nepomemben, je dejal, pusti te praznega. Pot je tista, ki šteje in za vedno greje notranjost.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Nejc Zaplotnik

Lepa misel. Rad bi jo živel, ji verjel. Ampak zakaj se potem tako nerad spominjam tistih poti, ki se niso končale … na vrhu? Še več, doživljam jih kot poraz. Strinjam se, pot je vredna več kot cilj. Način, na katerega se spoprijemaš z izzivi, odločitve, ki jih sprejemaš v ključnih trenutkih, pridobljene izkušnje, premagane ovire, smer, ki jo ubereš, kompromisi, ki jih (ne) sprejmeš … Vse to so momenti, ki odločilno vplivajo na vrednost doseženega cilja. Na veličino tvoje osebne zmage. Vse to razumem kot pot. Vse tisto, kar bi lahko opisal s preprostim ‘kako’. Kako – na vrh. Ja, moja pot, takšna ali drugačna, potrebuje vrh.

Tokratni cilj je višji od ciljev pred njim. Tehnično in plezalno povsem nezahteven, objektivno pa precej bolj izpostavljen, zlasti vremenskim razmeram. Ravno zato skušam vrh odmisliti. V mislih ponavljam Nejčevo tantro in razmišljam o avanturi sami po sebi. O vrednosti poti. A vseeno, bolj ko se bliža dan odhoda, bolj si želim, tako kot vedno, stati na tistem mogočnem kupu snega in ledu. Visoko nad oblaki, ki se gnetejo daleč spodaj. Tam, kjer nič ne obstane, kjer bo že naslednji trenutek veter zabrisal sled in bo vse ostalo tako kot je vedno bilo. V meni pa se bo za vselej nekaj premaknilo. Na vrhu …

  • Share/Bookmark