29.08.2012

Bujenje od mrtvih

Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed

Mogoče sem v adolescenci prespal eksistenčno krizo in vprašanja o obstoju smisla. Ali pa sem bil prezaposlen z nekimi drugimi, banalnejšimi stvarmi, da bi razmišljal o tem, kar se dogaja okoli mene. Danes pa mi marsikaj ne gre več v račun. Kako in kdaj smo postali sužnji sami sebi, svojih butastih navad in vrednot, ki so v svojem bistvu vredne natanko – nič?

Večino časa se pehamo za stvarmi, ki so absolutno nepomembne. Hodimo v svoje bolj ali manj brezpredmetne službe, da bi na koncu meseca dobili (ali ne dobili) plačilo, s katerim si kupujemo cunje, ki jih ne potrebujemo, avte, ki namesto funkciji služijo statusu, laptope, ipode in smartphone, da smo lahko še večji sužnji … Delamo večino svojega časa, tistih nekaj minut, ki nam ostanejo na koncu dneva pa običajno preživimo nervozni, utrujeni, žalostni, zaskrbljeni, apatični – odtujeni. Posesamo stanovanje, zdrgnemo posodo, pojemo, naderemo otroka, ga damo spat in se pripravimo na nov dan, novo tlako, novo črtico v tem nepomembnem butastemu ciklu, ki mu rečemo življenje. Zakaj smo si ustvarili tak klinčev svet? Zakaj igram v njem glavno vlogo in zakaj vedno znova razočaram tiste, ki se jih dotaknem?  Se res ne da živeti drugače? Bolje? Manj … mrtvo?

Morda se tu skriva eden od razlogov hrepenenja po hribih, divjini sredi nekoristnega sveta. Hrepenenja, ki ga včasih tudi sam ne znam pojasniti. Sredi stene je cilj samo en – srečno do vrha. Nič kar narediš ni brezveze, nobeno dejanje, gib ali beseda ni nepomembna. Življenje je oluščeno do bistva. Si ali nisi. Počneš točno to, kar moraš početi, da bi izplezal, prevladal, da bi preživel. Stopiš na vrh, poln adrenalina, zadovoljstva, čutiš kako teče življenje po razširjenih žilah. Zakričal bi, ker veš, da ti je uspelo. Nisi pustil sledi, za tabo je ostal isti kup skal, ki stoji tam že stoletja. Pa vendar se je v tebi nekaj premaknilo. Polnijo te ponos, samozavest, zadoščenje in … notranji mir. Končno mir …

To hrepenenje in žar si želim prenesti v dolino. Skozi vhodna vrata naravnost v dnevno sobo. Temno senco opisanega vsakdana pa skušam potisniti iz glavnega odra. Včasih mi to uspeva bolje. Drugič mi sploh ne. Takrat se temna senca spusti name kakor plašč in me požre celega. Postanem zombi. Mrtvo meso, ki ne vidi in ne sliši. Ki je samo sebi v breme in od katerega nihče nima nič. Še najmanj pa tisti, ki bi si zaslužili največ. Takrat si zaželim košček svobode. Zraka. Narave. Napora. Pobega pred samim sabo. In želim si stene. Želim ponovno stati pod previsom, pod navidez neprehodno zaporo. Pod strmo in gladko zajedo. Pod snežno belimi platami, nekaj sto metrov nad grozečo praznino. Želim si smeri in želim vzpona, saj vem, da bom tam visoko našel voljo in pogum postati boljši človek, prijatelj, oče in mož.

  • Share/Bookmark

27.08.2012

5 odgovorov na 100 vprašanj

Objavljeno v Žlica vegete 13:04 avtor: sosed

Zadnji post Mi, veganci je sprožil precej burno debato, dobil pa sem tudi precej vprašanj, na katera sem obljubil odgovore. Preden naključni opazovalci začnete secirati moje besede, najprej disclaimer: spodnje trditve niso univerzalna resnica in se to ne trudijo biti. Gre zgolj za moje mnenje in moje izkušnje. Skušal bom povedati vse in nič, ker je tema enostavno preobširna za en post. Če koga zanima kaj več pa vprašajte in potrudil se bom najti ogovor.

Kje kupovati (presno) hrano?

Presno pomeni ne-kuhano. Sadje, zelenjavo, oreščke in njihove stranske produkte dobiš praktično povsod, končne jedi pa si pripravljaš sam. Tipični primeri presne hrane so denimo zeleni smutiji ali pa juhe, kjer zelenjave ne kuhamo, ampak miksamo v močnem blenderju. Izvrstne so tudi presne sladice, običajno pa zahtevajo nekoliko širši spekter sestavin, kot klasične sladice iz jajc, moke in masla. Receptov je internet poln, zato jih na tem mestu ne bi navajal. Bi pa opozoril, da je prehod iz veganstva na presno veganstvo (raw-vegan) po mojem mnenju večji kot prehod na samo veganstvo. Tovrstna dieta je precej bolj restriktivna in za razliko od veganstva terja po mojem mnenju veliko discipline. Izkušenj iz prve roke izključno presne diete zaenkrat nimam. Sicer pa že obstajajo lokali in slaščičarne, ki ponujajo presne sladice in smoothije.

Kaj se dobi v običajnih trgovinah?

Vse kar potrebuješ! Vegani kupujemo v običajnih trgovinah. V specializiranih kupujem tu in tam kakšno t.i. super-hrano, ki pa za vegana ni nič bolj nujna kot za vsejeda. Veganska prehrana ni tako zakomplicirana, kot bi si kdo mislil, vsaka večja trgovina (Spar, Mercator, Leclerc…) ima na voljo večino sestavin, ki jih uporabljamo za kuho. Tudi cenovno je, v nasprotju s splošnim prepričanjem, takšna prehrana bolj ugodna, saj temelji na žitaricah, stročnicah, sadju in zelenjavi.

Kaj sploh ješ?

Ni neke znanosti – ješ isto kot prej, le da iz jedilnika umakneš mleko, jajca, meso in jih (po potrebi) zamenjaš z izdelki rastlinskega izvora. Morda bo najbolje, če na hitro predstavim svoj jedilnik. Danes sem za kosilo jedel ričet (skuhan brez mesa), včeraj kuskus z bučkami, dan prej kvinojo (žitarica) z zelenjavno omako, še prej polnozrnate testenine s seitanom (pšenično meso, dobiš ga v vsaki večji trgovini). Za zajtrk si skoraj vsako jutro naredim smoothie, če se da t.i. “green smoothie” – zmiksam si nekaj sadja (danes recimo 1/2 jabolka, 1/2 banane, 3 slive) in pest zelenja (karkoli zelenega – solata, motovilec, mlada špinača, listi od ohrovta, blitva), kozarec vode in par ledenih kock – dobiš pol litra odličnega, zdravega, osvežujočega in hranljivega napitka. Za večerjo si velikokrat naredim denimo gres ali pa ovsene kosmiče, skuhane v riževem ali sojinem mleku. Vsa mleka so malo drugačna, vedno lahko probaš kaj novega. Kokosovo, mandljevo, lešnikovo … Mleko lahko delaš tudi sam. Zmiksaš oreščke, dodaš vodo, žlico agavinega sirupa, precediš in imaš rastlinsko mleko izvrstnega okusa.

Za malice in snacke si poleg sadja ali solate, naredim tudi kak sendvič, kruh velikokrat pečem sam, ni pa nujno. Večina pekov jajc, masla ali sirotke ne dodaja. Namaze kupim v Mercatorju, odlične imajo v Hoferju (sojini, humus, iz fižola, paradižnikov, celo linijo imajo), delam jih tudi sam – za osnovo zmiksam čičeriko, ali fižol, seitan ali tofu ali pa kombinacijo vsega. Začinim in dobim namaz pri katerem si vsak vsejed lahko oblizuje prste.

Če mi v končni fazi paše junk, ob fuzbalu denimo, odprem kake smokije, čips, palčke, preste … le da pred prvim nakupom preberem sestavine. Povsod se dobijo tudi razni nadomestki – majoneza, čokoladni namazi, sladoledi iz riža ali soje … Vse imaš, kar si zaželiš, danes to res ni problem.

Dalje. Kot vegan bom shujšal!

Joel Kirkilis, vegan

To ni nujno res. Prve dva tedna se mogoče malo loviš, potem pa ješ bolj kvalitetno kot prej. Tako je bilo tudi pri meni. Če si prej močnejši, boš ob prehodu na zdravo in uravnoteženo vegansko prehrano zagotovo zgubil kilažo, če boš spremenil samo vrsto hrane in ne boš zmanjšal kaloričnega vnosa pa seveda ne moreš shujšati. In ja, obstajajo debeli vegani, zakaj ne. Ravno tako se lahko bašeš s kruhom, testeninami, žitaricami, krompirjem … Jaz osebno sem po osmih mesecih zadržal isto težo in isto mišično maso brez živalskega vnosa, čeprav sem potihem upal, da bo kaka kila izpuhtela. Se pa nekateri vegani, postijo ali pa jedo odločno premalo. Ampak pri veganstvu samem po sebi zadosten vnos kalorij ne bi smel biti problem.

Živalske beljakovine – kako jih nadomestim?

Z lahkoto. Po razgradnji se beljakovine razgradijo v amino kisline in telesu je na tej točki popolnoma vseeno, kje jih je dobil – iz prašiča ali rastline. Edina stvar, ki jo dobimo iz živali in je ne moremo iz rastlin, so nasičene maščobe, glavni krivec za večino bolezni v zahodnem svetu. Rastline vsebujejo vse esecialne maščobne kisline! Tudi sam sem bil na začetku poln dvomov, štel sem si grame beljakovin in podobno. Neumnost! Z rastlinsko hrano dobiš beljakovin dovolj.

Ogromno beljakovin je v stročnicah, žitih (sploh kvinoja), oreščkih, so vsepovsod in v zadostnih količinah. Osebno sem zelo aktiven tip, ukvarjam se z alpinizmom, kondicijsko zelo napornim športom in s prehodom na veganstvo sem na performansu kvečjemu pridobil.

Prej sem prehrani načrtno dodajal beljakovine v obliki sirotke, z veganstvom sem opustil tudi to in nisem izgubil ne na moči, ne na vztrajnosti. Sicer pa danes so na veganski prehrani ultramaratonci, kolesarji, celo body-builderji … Mislim, Carl Lewis je vegan, le kje dobi beljakovine za vse te mišice?

Tako, mislim, da sem v grobem zajel vsa vprašanja, če je še kaj pa vprašajte. Če bom le znal, bom z veseljem pomagal.

  • Share/Bookmark

22.08.2012

Mi, veganci

Objavljeno v Žlica vegete 19:58 avtor: sosed

Že nekaj časa čutim, da bi moral napisati nekaj vrstic o veganstvu. Pa sem se nekako izogibal, kljub temu, da gre za eno najpomembnejših odločitev v mojem življenju. Morda, ker ne maram konflikta. Ja, praktično kadarkoli beseda nanese na veganstvo, se zdi konflikt neizbežen. Toliko bolj, če se debata odvija prek internetne povezave. Dolgo časa tega nisem znal razložiti. Zdaj razumem. Postal sem kot vegani pred mano. Rad bi vsem odprl oči, a ne gre. Vsak mora poizkusiti sam – če nisi odprte glave, te sporočilo ne bo doseglo in jaz bom ob morebitnem poizkusu (p)ostal zgolj tečen, agresiven, aroganten solatožder, ki bi nekoga rad prikrajšal njegovih pravic.

Zato sem velikokrat raje tiho in si mislim svoje, ko ljudje okoli mene (popolnoma neizzvani!) utemeljujejo pomembnost mesa, mleka in jajc v svoji prehrani in dokazujejo mojo zmoto. Tiho sem, ko trosijo neumnosti o pomembnosti živalskih beljakovin, tiho, ko zatrjujejo, kako pomemben za razvoj otroka je kalcij v kravjem mleku, molčim, ko poslušam o živalim prijaznim klavnicam in obrnem pogled, ko vidim otroške pravljice z veselimi kravicami, ki kmetu dajejo svoje mleko… V meni pa vre! In tega enostavno ne morem več preslišati!

Z veganstvom sem primarno pričel iz povsem egoističnih vzgibov – zaradi lastnega zdravja. Po mesecu dni, ko sem spoznal, da mi tovrstna dieta daje ogromno in ne jemlje ničesar, sem odločitev spremenil v trajno. In več ko sem vedel, bolj sem spoznaval, da je moje zdravje pri vsem skupaj še najmanj pomemben faktor. Sedaj ko vem, kaj je potrebno, da zrezek pride na moj krožnik ali mleko v hladilnik, ni poti nazaj. Kako živinoreja izgleda v praksi, kakšen pekel prestajajo živali na farmah, koliko obdelovalnih površin namenimo, da jih nahranimo, koliko gozdov posledično posekamo, koliko toplogrednih plinov spustimo v ozračje zaradi živinoreje … Sam ne morem verjeti, niti si ne odpustiti, da sem potreboval 30 let, da sem odprl oči.  Da sem povezal pike v celotno zgodbo. Mislil sem si to, kar si danes o meni mislite vi in slepil samega sebe. Pretvarjal sem se, da imam rad živali, bil ogorčen, ko je nekdo pretepel psa ali mačko ter brezbrižen do milijonov krav, ki istočasno preživljajo mnogo hujše zgodbe – dve milijardi živali vsak teden konča na naših krožnikih. Kravje mleko se mi je tako kot vam zdelo naravna danost. Verjel sem celo, da je … zdravo. Otroke sem silil z mesom, glavnim krivcem za večino najhujših bolezni, ki pestijo modernega človeka. Vse kar sem mislil, da vem o prehrani, je bilo narobe. Vse!

Vegan sem osem mesecev. Močnejši kot kadarkoli. Fizično izjemno aktiven, vmes sem napredoval v plezanju, napredoval kondicijsko, splezal na Elbrus in se mimogrede znebil težav s prebavo, želodcem in gastritisi. Počutim se super in poln energije. Pa vendar sem na nek sprevržen način prej živel bolje. V svoji ignoranci se nisem obremenjeval. Zdaj bi rad vsem povedal, kako zelo se motijo, kako zelo je človek na svoji poti zgrešil, kako slepi smo po svoji naravi in kako zlahka se z nami manipulira. Ampak sporočila ne morem plasirati. Zakaj? Ker se ob informacijah, ki so bolj dostopne kot kadarkoli prej, ljudem ne ljubi poslušati in poizkusiti. Ker te imajo za kretena, ko poizkušaš utemeljiti svojo odločitev, ne da bi si vzeli minuto za razmislek. Zaradi tega rataš zagrenjen. Ker imaš občutek, da si obdan s slepimi in brezčutnimi ljudmi. In zato si tiho. V sebi pa skrivaš vihar.

Pred časom sem dobil očitek, da smo vegani preveč agresivni. V smislu “mi pustimo vas na miru – vi pa pustite nas”. Ne gre. Ne morem se več sprenevedati! In če te debata vsaj malo zanima, si prosim vzami toliko časa ter namesto naslednjega akcijskega filma preglej posnetek na spodnji povezavi. Zgolj za iztočnico. Morda boš dobil vsaj mali košček v ogromnem mozaiku odgovora na vprašanje “zakaj vas ne moremo pustiti na miru”.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

21.08.2012

Zgodba o treh prašičkih

Objavljeno v Žlica vegete 10:00 avtor: sosed

Najmlajši prašiček je verjel, da je vse zapisano v zvezdah. Verjel je, da so vsa njegova dejanja, pretekla in tista, ki so še pred njim, del nekega večjega plana. Načrta, na katerega sam nima nobenega vpliva. On je zgolj figura na igralni deski. Pustil je naj z njim upravljajo zvezde, pometa usoda, o njem odloča stvarnik. Življenje je izpustil iz rok.

Drugi prašiček, srednji brat, se je neprestano pritoževal, tarnal, jadikoval. Vse ga je motilo in vse ga je bolelo. Edino veselje v življenju mu je bilo deliti svoje breme z okolico. Starejši ko je bil, bolj je bil zagrenjen, hujše so bile njegove težave in manjša volja do življenja.

Najstarejši prašiček je bil vedno slabe volje. V vsaki situaciji je slutil negativen izzid in običajno je imel prav. Bil je mrk in zaprt sam vase. Živel je zagrenjeno življenje, brez želje in smeha. Ni verjel, da je življenje lahko drugačno, boljše … srečno. Na koncu svoje poti nikogar ni imel rad in nihče ni maral njega. Družil se je zgolj z mlajšima bratoma in še to zgolj občasno. Takrat se je hranil z njuno apatijo in jadikovanjem. Umrl je sam.

***

Ne verjamem v usodo. Usoda je le izgovor za apatijo. “Naredil sem vse, ampak takšna je usoda, jebi ga!” Ali pa še bolje:”Če mi je usojeno, se bo zgodilo!” Ja, seveda, vse se dogaja samo od sebe. V nekem velikem kozmičnem plesu, katerega center si – ti? Resnično dvomim!

Ne maram jadikovanja. Preprosto ne najdem zadoščenja v obremenjevanju drugih s svojimi težavami, sploh če slednje na njih nimajo direktnega vpliva. In ne maram poslušati “jamračev”. “Naredi nekaj, da stvari obrneš,” bi bila moja običajna reakcija na izpovedi o različnih tegobah, bolečinah v križu, nespečnosti, debelosti, neuslišani ljubezni ali tanki denarnici. Bodi aktiven! Vzemi življenje v svoje roke! Misli pozitivno! Dobre parole, ne? Za na steno!

Pesimizem je poosebitev zla. Uniči pesimista samega in ljudi, ki se ga dotaknejo. Hoditi po svetu s temo v očeh pa ni življenje. Kvečjemu životarjenje. Možnost, da se ti bodo dogajale negativne stvari, se z negativnim razmišljanjem močno povečajo. V to sem trdno prepričan. Pa ne spet zaradi kozmičnega ravnovesja, slabe karme ali svetega duha, ki to spremlja, zmajuje z glavo in v ključnem trenutku poka tvoje balončke. Preprosto zato, ker v svoji negativnosti ne vidiš priložosti. Če se napajaš iz slabega, težje prepoznaš dobro. Poznate Mertonovo samo-uresničujočo prerokbo? Če pričakuješ najslabše, prilagodiš svoje vedenje takšnemu izzidu in povzročiš točno to, česar si se bal! Zato ne maram pesimizma. Pravzaprav ga sovražim.

A vseeno… Zadnje čase me vsake toliko obiskujejo prašički. Pridejo potiho, da jih sprva niti ne opazim. Šepetajo mi iz temnega kota dnevne sobe in mi kot tiha senca počasi zlezejo pod kožo. Ko se zavem njihove prisotnosti, običajno že kričijo na ves glas.

***

Včeraj sem izvedel, da junijske plače ne bo še (vsaj) do septembra. Žena je zaposlena v isti firmi. Povsod okoli nas je kaos, časi so takšni kot so, smo štirje in včasih me je strah. Do sedaj tega občutka nisem poznal. Vem, da bi moral narediti nekaj radikalnega, a po drugi strani se bojim, da bi se ujel v spiralo slabih odločitev. Dober dan prašički!

Zgodbi vsak spiše svoj konec. To so pravila igre! Jaz se pojavljam v vlogi zlobnega volka in piham in puham, da prašički odletijo v nebo. Zaenkrat mi je to bolj kot ne uspevalo. Upam, da mi bo tudi v bodoče. Da prašički nikoli ne bodo prerasli zlobnega volka. Eno pa je zagotovo, zadnje čase jih hranimo bolj kot kadarkoli prej…

  • Share/Bookmark