21.08.2012

Zgodba o treh prašičkih

Objavljeno v Žlica vegete 10:00 avtor sosed

Najmlajši prašiček je verjel, da je vse zapisano v zvezdah. Verjel je, da so vsa njegova dejanja, pretekla in tista, ki so še pred njim, del nekega večjega plana. Načrta, na katerega sam nima nobenega vpliva. On je zgolj figura na igralni deski. Pustil je naj z njim upravljajo zvezde, pometa usoda, o njem odloča stvarnik. Življenje je izpustil iz rok.

Drugi prašiček, srednji brat, se je neprestano pritoževal, tarnal, jadikoval. Vse ga je motilo in vse ga je bolelo. Edino veselje v življenju mu je bilo deliti svoje breme z okolico. Starejši ko je bil, bolj je bil zagrenjen, hujše so bile njegove težave in manjša volja do življenja.

Najstarejši prašiček je bil vedno slabe volje. V vsaki situaciji je slutil negativen izzid in običajno je imel prav. Bil je mrk in zaprt sam vase. Živel je zagrenjeno življenje, brez želje in smeha. Ni verjel, da je življenje lahko drugačno, boljše … srečno. Na koncu svoje poti nikogar ni imel rad in nihče ni maral njega. Družil se je zgolj z mlajšima bratoma in še to zgolj občasno. Takrat se je hranil z njuno apatijo in jadikovanjem. Umrl je sam.

***

Ne verjamem v usodo. Usoda je le izgovor za apatijo. “Naredil sem vse, ampak takšna je usoda, jebi ga!” Ali pa še bolje:”Če mi je usojeno, se bo zgodilo!” Ja, seveda, vse se dogaja samo od sebe. V nekem velikem kozmičnem plesu, katerega center si – ti? Resnično dvomim!

Ne maram jadikovanja. Preprosto ne najdem zadoščenja v obremenjevanju drugih s svojimi težavami, sploh če slednje na njih nimajo direktnega vpliva. In ne maram poslušati “jamračev”. “Naredi nekaj, da stvari obrneš,” bi bila moja običajna reakcija na izpovedi o različnih tegobah, bolečinah v križu, nespečnosti, debelosti, neuslišani ljubezni ali tanki denarnici. Bodi aktiven! Vzemi življenje v svoje roke! Misli pozitivno! Dobre parole, ne? Za na steno!

Pesimizem je poosebitev zla. Uniči pesimista samega in ljudi, ki se ga dotaknejo. Hoditi po svetu s temo v očeh pa ni življenje. Kvečjemu životarjenje. Možnost, da se ti bodo dogajale negativne stvari, se z negativnim razmišljanjem močno povečajo. V to sem trdno prepričan. Pa ne spet zaradi kozmičnega ravnovesja, slabe karme ali svetega duha, ki to spremlja, zmajuje z glavo in v ključnem trenutku poka tvoje balončke. Preprosto zato, ker v svoji negativnosti ne vidiš priložosti. Če se napajaš iz slabega, težje prepoznaš dobro. Poznate Mertonovo samo-uresničujočo prerokbo? Če pričakuješ najslabše, prilagodiš svoje vedenje takšnemu izzidu in povzročiš točno to, česar si se bal! Zato ne maram pesimizma. Pravzaprav ga sovražim.

A vseeno… Zadnje čase me vsake toliko obiskujejo prašički. Pridejo potiho, da jih sprva niti ne opazim. Šepetajo mi iz temnega kota dnevne sobe in mi kot tiha senca počasi zlezejo pod kožo. Ko se zavem njihove prisotnosti, običajno že kričijo na ves glas.

***

Včeraj sem izvedel, da junijske plače ne bo še (vsaj) do septembra. Žena je zaposlena v isti firmi. Povsod okoli nas je kaos, časi so takšni kot so, smo štirje in včasih me je strah. Do sedaj tega občutka nisem poznal. Vem, da bi moral narediti nekaj radikalnega, a po drugi strani se bojim, da bi se ujel v spiralo slabih odločitev. Dober dan prašički!

Zgodbi vsak spiše svoj konec. To so pravila igre! Jaz se pojavljam v vlogi zlobnega volka in piham in puham, da prašički odletijo v nebo. Zaenkrat mi je to bolj kot ne uspevalo. Upam, da mi bo tudi v bodoče. Da prašički nikoli ne bodo prerasli zlobnega volka. Eno pa je zagotovo, zadnje čase jih hranimo bolj kot kadarkoli prej…

  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev »

  1. piskec pravi,

    21.08.2012 ob 11:18

    Jaka, tole je res jeba. Se strinjam in ti prav nič ne zavidam.

    Po drugi strani pa so spremembe kul in super. Drugače se človek zasedi, zaleži in zaspi. Res, da so naporne, a je zato nagrada toliko večja. Sicer pa to sam dobro veš, saj si že šel skozi par takih, večjih.

    Sam večkrat razmišljam, kako bi bilo, če ne bi bilo plače. Kako slaba je lahko kakršnakoli odločitev v primerjavi s tem, da plače ni že od x meseca? Koliko časa je pa ne bi smelo bit, da se človek zgane? Mesec, pol leta, leto, dve?

    Kolikor gledam, nikoli v zgodovini niso bili časi lahki. Vsaj za tiste ne, ki so ta čas živeli. :)

    Sicer pa… dol s hribov nekak vse lepše zgleda, anede? :)

  2. sosedsosed pravi,

    21.08.2012 ob 11:42

    Včasih si želim, da bi bilo v lajfu vse tako enostavno kot v steni. Tam je vse črno ali belo, sive cone preprosto ni. Si ali nisi.

    Ja, te dni rabim svojo dozo hribov bolj kot kadarkoli prej! :)

  3. stricmarc pravi,

    21.08.2012 ob 16:23

    Ko boš zloben voljk, te prašički ne bodo motili. Pesimisti ali optimisti, saj je vseeno. V vsakem primeru ti bodo teknili.

  4. M pravi,

    21.08.2012 ob 18:55

    Oj! Ne morem ti povedati, s kakšnim veseljem sem odprla opozorilo za tvojo novo objavo :) čeprav imam na koncu en mali cmok v grlu.
    Lej, hm, kako naj to zapišem? Sama ponavadi zinem “če ničesar ne narediš, nimaš razloga za jamranje …” in pred nekaj leti sem na šok način prekinila vse stike z nekaj jamrači (ena od teh se je porihtala, ostalih ni več v mojem življenju)
    Po drugi strani pa … ej, hudo dobro vem, o čem govoriš. Možiček bo ravnokar dopolnil prvi mesec na zavodu, pri nas plače že dobrega pol leta hodijo tako, da smo vsi neskončno zadovoljni, če so računi plačani do konca naslednjega meseca enkrat, pred tem sva šla v nakup nepremičnine … Ampak ravnokar sem nazaj z dvodnevnega družinskega potepa po Julijcih, čaka me še gora prešvicanih cunj (še vedno v ruzakih), jaz pa polna energije in dobre volje … in ko tole spišem, je na vrsti odgovor moji bandi, v kateri skali bomo cefrali prstne blazinice jutri. Jp, je hudo – pravzaprav je najhujša negotovost, ampak lej, ne pusti si vzeti tistega SEBE. Privošči si tisto nekaj, kar te drži pokonci (tebe in celo družino). Ravno včeraj sem na žgočem soncu pod Kanjavcem razmišljala, da je pravzaprav fajn, da tale naša športna obsedenost ne stane kaj dosti, ajde, oprema sama nanese kar nekaj, ampak nekaj let je sigurno še ne bom menjala. Vse ostalo pa – nekaj plastenk vode, gora suhega sadja in čokolade, pa imam čez glavo dovolj za popoln dan.
    Aja, zadnje čase imam kar pogosto na sporedu Zmelkow-e – … problemi so, problemi bojo, klinc jih gleda …; ponavadi z njimi odganjam prašičke :)
    Dej, sej bo. Mora bit.

  5. sosedsosed pravi,

    21.08.2012 ob 21:39

    @Stricmarc: Imam dva problema. Nisem zloben in kar je še huje – zadnjih 8 mesecev sem vegan in mi prašički niti malo ne teknejo :)
    @M: Hvala za spodbudne besede! Pa saj nisem in nočem biti nek depresivnež in jamrač – točno takšni mi gredo na jetra. Sem pa trenutno v dilemi, kaj naredit in kako peljat stvari naprej. Imam pa to srečo, da vsemu navkljub imam okoli sebe ljudi, ki so pozitivci, ki me napajajo, osrečujejo in ob katerih se zavedam, da je življenje še toliko več. ;)

  6. ulamula pravi,

    21.08.2012 ob 23:12

    ah, večni optimizem je za norce, večni pesimizem pa za tiste, ki so najsrečnejši, če smejo bit nesrečni. ampak, a veš, da pomaga, če se v težkih časih sprogramiraš tko bl na minimum pričakovanj in pol si loh sila srečen, če je izid karkoli več od tega. čak, da demonstriram: …”ne bo plače do septembra? bedno, nedvomno, ampak ful dobr da bo takrat, ker loh je ne bi blo do konc leta!…no in če jo res ne bo do konc leta, pol še vedno loh rečeš, da bi blo loh še bl grozn – čist loh je ne bi blo do naslednjega septembra!…ok ja, kako pol prežviš do takrat? ne vem. zamenjaš službo? oropaš banko? nardiš garažno razprodajo? ješ korenince s sladkorjem? pojma nimam. ampak pravjo, da smo sila prilagodljiva bitja in da rabimo sila mal, da preživimo. pa preživljanje ni životarjenje! loh je ful zanimivo… k en tak gigantski izziv! Res res. Skor k v steni. :) )

  7. sosedsosed pravi,

    22.08.2012 ob 07:21

    @ulamula: hahaha :lol: Imela si me do koreninic s sladkorjem!

  8. igo pravi,

    22.08.2012 ob 22:12

    Jaz sem volk. Kaj sedaj?

    LP,
    Igo

  9. sosedsosed pravi,

    22.08.2012 ob 22:22

    Igo, pojma nimam. Mogoče lahko pomagaš pihat?

  10. Simona ReboljSimona Rebolj pravi,

    24.08.2012 ob 15:35

    Oboje je škodljivo. Ekstremističen pesimizem in ekstremističen pozitivizem. Da skrajni pesimizem hromi, je jasno. “Zdrav” pesimizem je pa dober, zaradi predvidevanja in večje pripravljenosti na neljube ali napornejše izzive. Skrajni pozitivizem je pa že dolgo v tej kapitalistični družbi navaden ideološki diktat, ki podreja ljudi in jih hromi. Gre za prevzemanje krivde in pretirane odgovornosti na svoja pleča. Tako godi elitam in vsem, ki so z raznimi buklicami o pozitivizmu mega obogateli in se smehljajoči pridružili legalnim kradljivcem kolektivnega kosa sreče in prisluženega zadovoljstva. Če neka firma propada, ker so jo scuzali nesposobni in grabežljivi lopovi, ni nič bolj priročnega kot to, da se počutijo izkoriščeni in izropani delavci, ki so delali za to, da je lastnik ali direktor lahko sploh obstajal na primer, kaj šele služil, popolnoma sami krivi za svojo usodo. Da verjamejo, da morajo sami poskrbet zase in se jim je zgodilo sranje, ker niso dovolj sobro poskrbeli zase že prej. Na tak način se individualno umakne vsak v svojo jebo in se futra s pozitivizmom. Verjame, da samo ne sme bit len, pa bo že našel pot. Ker imamo sistem tak, da prostora ni dovolj za vse nikjer in da ni korektno porazdeljen in da se vzdržuje revščina, predvsem pa visoka stopnja strahu in samoobtoževanja, nekaterim sicer uspe in se zvlečejo nekako. Ti postanejo pravi mali tirani, ker verjamejo, da so povsem sami zaslužni za svojo srečo. Čeprav se jim je zgodila neka naklonjena okoliščina, ki se drugemu pač ni. Nihče namreč ne uspe v ničemer sam. Vedno te nekdo podpre ali te ne. Ti da priložnost ali ne. Si tam ob tistem času ali pa nisi. Zdaj smo po diktatih izkoriščevalske ideologije, ja, žrtve tudi metafizike. Kriv si, če nisi bil ob praveč času na pravem mestu. Verjetno privlačiš negativne vibracije. ne sme te bit strah, bit moraš pozitiven. Neverjetno, a ne. Še pred strahom smo strašeni. No, tako manjšini uspe, da se izvleče, ostalim, ki jim ne (in večinska količina potolčenih je določena), se pa zavlečejo za štiri zidove z občutkom krivde. Na tak način ni šans, da bi pričakovali kakršen koli upor proti izkoriščevalcem in zajedalskemu elitističnemu sistemu, ki proizvaja večinske nesrečne sužnje, da bi se peščica mastila in obvladovala fevd. Če ljudem vcepljaš prepričanje, da si ne zaslužijo nečesa po zaslužnosti, ker je vsak sam svoje sreče kovač, če ne konkretno, pa psihološko, če ne psihološko, pa metafizično, je to navadna religija, ki ima spet svojo zgodovinsko funkcijo, da ljudi zatira in jih hromi, da se ne bi uprli in zavedali svoje pravice, ki jo imajo. Konkretno in moralno. Tako ti bo z veseljem pridigal največji lopovski kreten na svetu, ki z izkoriščanjem in špekulacijami nagomilil premoženje, da je že tako napolnjen s pozitivno energijo, da si vse zasluži. Tisti, ki jih je pojebal in izigral s pomočjo podpornikov, so pa že verjetno negativci. Verjetno pesimisti in so zato kljub navidezni poštenosti in delu pravičnega, nastradali. Ogabno. Pozitivizem je v današnji dobi eno izmed najbolj morilskih orožij proti tlačanom, da se streljajo v nogo ali glavo kar sami, namesto da bi se zavedali, da so preprosto samo izkoriščani in oropani.

  11. David pravi,

    25.08.2012 ob 12:54

    Človek, ki zaupa prasili (naravi, vesolju, stvarniku, višji sili, karkoli pač) je brezmejno miren, je kakor skala v viharnem morju, nič ga ne more spraviti iz njegovega, drugim nerazumljivega miru in ravnodušja, ker notranje čisto natančno ve, da se bo vse, kar si želi, tudi izpolnilo. Spoznal je zakone življenja. Točno se zaveda, da mora prej ali slej priti trenutek, ki mu prinese zaželeno. Zato je tako miren in ravnodušen glede življenja. (M. Kojc, Učbenik življenja).

    Zato pa kar pridno pihaj še naprej in odjebi negativo, bolj ko dramatiziramo in vklapljamo raznorazna čustva, med drugim tudi strah, bolj si stojimo “na lajtngi”. Kojc pravi: “nič želeti, pomeni vse zaželeno dobiti “. ;)

  12. Eva pravi,

    26.08.2012 ob 09:19

    1. pravila igre, ki jih ni
    2. pravila igre, ki jih ni
    3. pravila igre, ki jih ni

    Kratek sprehod prek minskih polj, od teorij do prakse:

    Ko jih, katera koli pravila že, poskušaš upoštevati, se jih držati, živeti po njih … ali jih, s pravico do dvoma raziskati, preizkusiti, preveriti … se vedno znova zazdi, da nobena pravila igre ne veljajo, ker … v izogib dosega popolnosti, na daljši rok najbrž veljati ne smejo … ne v smislu individualnega, ne kolektivnega napredovanja … (dokler ne bo “pravi čas” za to?) Delovanje mehanizma znotraj absoluta popolnosti ne prenese, oz. je ne dovoljuje. Niti sebi. Kakor hitro bi jo namreč dopustilo, bi razvoj dosegel svoj vrh in, po časovnoprostorskih matematičnih izračunih, tam tudi obstal … (samovzdrževalni proces pa “umrl” od dolgčasa?) Heh. Morda pa gre, v tej “igri”, med drugim, tudi za paradoksalno nujnost večnega razkola med (natančno, v neizrazu popolnosti absolutno) teorijo, kot resnico vrha ledene gore in (površno, relativno, v izrazu nepopolnosti relativno) prakso, kot utvaro s površine snovne stvarnosti …

    Kakor koli že, naloga “velikega uma” ob tem ni ravno preprosta. Iz sebe (absoluta) mora zaradi samoohranitve neskončno preslikavat v končno in nenehno skrbet za prenos idej v izrazni svet. Zato je tudi vse kar je, podvrženo nenehni spremenljivki; spremembam.

    Skozi osebne “vizije” pa … mi je zelo dobro poznan tudi občasno prisoten občutek, da je, ves ta vesoljni proces, ki se kot nek beden “game part” odvija v Zemljinem predelu atmosfere, le drobec ene same velike nesmiselne igre. Sicer s prepuščanjem možnosti nadgradenj nekakšnih smiselnih pravil, ki pa jih sam koncept igre kot take, ob principu “večno obvezne” destrukcije, jemlje samim sebe in tako s pravilom kaosa (nepopolnosti) skrbi za sprotno rušenje pravil harmonije (popolnosti), s čimer pa v 3D dometu zavedanja bitjem razuma, skozi uničevanje volje, motivacije, kreativnosti in s tem smisla življenja, razvrednoti željo po tukajšnjem obstoju.

    Dozdeva se tudi, da niti v dveh primerih pri eni sami osebi (kaj šele pri množici) nobeno od človeško-postavljenih, splošno veljavnih pravil, dolgoročno, ne vzdrži vode.

    Nahajamo se v kozmično-cikličnem obdobju, ko občutimo, da se “čas vrti hitreje”, zato so te nenehne spremembe zdaj še toliko bolj zaznavne in se, s temu-primerno intenziteto, tudi odražajo v vseh živih bitjih in naravi, tako v bolj, kot v manj zgoščenih oblikah materije. Znašli smo se v razmerah, ko čas ni več podrejen, temveč vse bolj nadrejen, prostoru …

    Ljubitelji razvozlavanja biblijskih metafor bi tem fizikalnim primeram najbrž zlahka povlekli paralelo: “in prišel bo čas, ko “bodo živi zavidali mrtvim” …

    Da o svinjskih pravilih igre, ki jih ni … s strani lokalnih, planetarno imaginarnih akterjev – v vlogi krvoločnih volkov pod preobleko ovčic tiste “pasme”, ki je, z nesproščeno ali neizživeto spolno energijo v latentni fazi (in s tem prikrito agresijo) obsedena s sadistično slo po prevladi … v boju za moč in oblast preko trupel pa hkrati nagnjena tudi k samouničenju, ter o psihopatoloških tehnokratih, marionetastih upravljalcih fašistoidno-diktatorskega režima, ki se ravnodušno igračkajo z “usodo” ljudi, niti ne nadaljujem zgodbe. V vesolju je namreč VSE ENO, kar lahko pomeni tudi, da je vesolju po tem principu VSEENO.

    After all: zdi se, da pota življenja še najmanj težavno zvozijo tisti posamezniki, ki se z vsem tem najmanj obremenjujejo. Miselno-omejeni, naivno-nevedni ali pa zaupljivo-verni na eni, kot tudi samoljubno-sebični, v vseh pogledih megalomanski, ter pokvarjeno- preračunljivi na drugi strani, ki jim je, z izklopom iz zmožnosti empatije v širšem kontekstu zavesti, neupoštevaje še premnoge druge, tudi pomembne dejavnike vpliva (razen, v najboljšem primeru v svojih ožjih skupnostih, v najslabšem pač le za svojo rito) veliko naporov čez ovire prihranjenih. Brez razvitega občutka za sodgovornost do stanja v (med)planetarni družbi, še manj do napredno-mislečih ali hipersenzibilno-čutečih posameznikov, jim je običajno eno figo mar … pa četudi si slednji še tako prizadevajo k mentalitetnim spremembam v globalno in hkrati v lokalno dobro, pod istim nebom. Ali pa ravno zato …

    Zgodovina beleži dejstva, ko je bil intelekt usmerjen v javno dobro, v preteklosti vse prevečkrat podvržen zatiranju. Načrt skozi smernice prihodnosti je pa tudi bil že večkrat predstavljen, skozi pomenljive detajle …

    Samouresničujoča prerokba? Bull shit. Če zadevo nekajkrat osebno izkusiš na lastni koži in se hkrati vanjo primerno poglobiš, se oveš, da je individuumom tako le prikazana! Pa še to post-festum. Ko se iluzija pretvori v človeku zaznavno realnost? Da, da. Vendar se to zgodi z razlogom. Žal največkrat s strani izvora samega zla, z namenom preporazdelitve lastnega dela bremena (znotraj kolektivne ali pak le sebstvene teže lupine – okvirja neke abstraktno-imaginarne, vselej izmuzljive, nevidne sile) oz. prevalitve krivde, na pleča tistih, ki zavedno delajo na sebi, na svoji osebni rasti. In tako običajno najbolj prizadevni; do sebe odgovorni, kot tudi razumevajoči, tolerantni in v izogib futranja lastnega ega zavestno nekonfliktni, za elito prekaljencev, opremljeno z najnaprednejšo tehnologijo, postanejo idealna tarča za izživljanje ali pa lahek plen. Been there, tried that. Odtlej mi je jasno čemu služijo razni mučeniki in žrtvena jagnjeta … Kot se mi zdi, da sem nekega dne med meditacijo zaslutila tudi poanto zlorabljenega Jezusa, metarofo lika s težkim križem na plečih in dojela pomen besed prebičanih udov Kristusove zavesti: “vsa bremena in grehe tega sveta sem nase vzel, da bi vas lahko odrešil” … (uh, večplastnost tega sporočila bi znala bit pa v svoji vseprisotni prezenci precej diskutabila …)

    Najbolj powerful energijo proizvajajo močna čustva med hudo psihično ali emotivno bolečino in med telesnim trpljenjem. Zato črpalci te energije, predvsem ti, ki jim je v roke podana začasna tuzemska oblast, najlažje izzivajo preko omreženega planeta, da bi posredno, preko spleta sprovociranih, dosegli voden feedback reakcije na akcijo: bes, sovraštvo, maščevanje … ipd., kar naj bi po vsesplošnem iztrošenju privedlo do globalne apatije, s ciljem popolnega nadzora nad človeštvom (nad financami, nad intimo zasebnosti, nad spolnostjo) … posledično do totalne psihološke nezmožnosti upora proti tovrstnem totalitarizmu in enoumju. Odvratno. In seveda, nedopustno. Ti imunitetno zaščiteni ljudje-roboti, za svoje delovanje namreč potrebujejo nenehno kroženje in “proizvodnjo” (manifestacijo) energije, z gugalnice ekstremnih trenj. Na eni strani jih privlači njim hudičevo zanimivo in adrenalinsko brezno zla brez dna, na drugi pa jih pomirja toplo zavetje, zaledje miroljubcev, tolažnikov, “svetnikov” in božanske miline ljubečih … brez katerih potrpežljivosti, dobrote, trpežnosti in pozitivne naravnanosti, bi že zdavnaj izgubili razlog za svoj nadaljni obstoj in delovanje.

    Zakon pravične karme? Hmmm … v nekem smislu izbir in potez po lastni volji (vezanih na eno življenje od “rojstva do smrti”) morda za koga tudi DA, sicer pa niti NE in thanks, nice try again. Pravice, zdi se, v tem primeru NI. Če naj bi le-ta obstajala (vezana na eventuelni samsarni krog posameznikovih mnogih življenj v isti dimenziji bivanja) potem se z izbrisom spomina ob morebitnem ponovnem rojstvu slehernika, pravica nima na kaj sklicevati. Po tej logiki noben ferplej ne more obstajati. Po tej teoriji ne bi bilo niti malo fer, da nek rod mora “zadostiti grehom preteklosti” svojih prednikov, kot tudi ni poante, da bi posameznik moral “plačevati davke” za neke domnevno-storjene lastne napake v enem izmed prejšnjih življenj, če pa se jih, v primeru verjetja v karmo, torej ob skorajšnji popolni amnezijski pozabi, zdaj in tu vendar ne more spomniti. Kot jih tudi ne more, prepuščen bolj nemilosti, kot pa milosti tega sveta, v tako neugodnih okoliščinah, popraviti. Za tovrstnega vernika bi to pomenilo, da ga za dejanja preteklosti (pa kar koli je že počel) sedanjost kaznuje in nagrajuje … vendar! – gledano s stališča zdajšnjega življenja, ki se ga pač zaveda – kaznuje in nagrajuje za neka minula, pozabljena dejanja, storjena v popolnoma nezavednem stanju (v preteklosti)?? Ta filozofija mi pa res ni blizu. Če že, potem v smislu večih inkarnacij na istem planetu, morda bolj skozi hoteno pridobivanje različnih izkustev, na dolgi poti razvoja in utrjevanja posameznikove dušne identitete. Ampak po lastni volji in predhodni izbiri.

    Ob teoretični predpostavki, da naj bi bilo vsakemu človeškemu bitju posebej namenjeno le eno samo in edino, enkratno rojstvo v tuzemsko življenje, pa prav tako ni najti nič pravičnega. Kajti, še zdaleč ne pogojuje vseh ljudi enaka ne/perspektivna genska zasnova, nimamo enakih preddispozicij, ne rodimo se v enakih pogojih, ne odraščamo v enakih razmerah, nismo vzgajani v enakih okoliščinah, ne doleti vseh enaka (srečna ali nesrečna) “usoda”, nimamo vsi enakega števila talentov, ne enakih želja, sposobnosti, značajskih lastnosti, možnosti, perspektive … ipd. Torej pravice tudi po tej teoriji ni in ne more biti.

    / “Nič želeti, pomeni vse zaželeno dobiti” (Davidov citat Kojca) / – Večpomenskost te trditve vsekakor drži, žal tudi v najslabši možni intepretaciji: kdor nič ne želi, ne dobi nič, torej je dobil vse, kar je želel. V najboljšem pomenu tega dejstva pa menim, da naj bi ta misel bolj velja za primere izkušenejših duš v telesih, ki premorejo “state of mind” nenavezanosti na ta zgoščeno-materialen snovni svet in na vse kar se minljivega dogaja v njem, saj že sam način njihovega življenja izpričuje nivo zavedanja, “ko spustiš iz rok, pride samo”, ali pa zavest “v sebi zase umreti, da bi se rodil drugim za druge.” Sicer bi pa za bolj material/istič/no usmerjene hedoniste, življenje brez vsakršne želje, bržkone predstavljalo mrtvilo in životarjenje. Pri večini Zemljanov pa mislim da stanje neželje še vedno odraža duha naveličanosti, zlasti zaradi prenasičenosti z vsem. Od posiljevanja uma in oči z – za kakovostnejši način bivanja – nepomembnimi (ali celo škodljivimi) informacijami, do zabodenega ošvrka čez neskončno število različic – za zadovoljnejše življenje ne tako nujnih (nekvalitetnih ali celo škodljivih) prodajnih artiklov.

    Mimo sodobnega pujsovanja pa z osebnega stališča do tematike le še tole: in vendar tam nekje iz ozadja vseh ozadij, se zdi, prosevata dve smernici. Dve dopolnjujoči se energiji. Ali reflektirani iluziji. Lahko ju imenujem tudi resnici, saj sta obe ozaveščeno-ponotranjeni in s tem del moje/naše stvarnosti, kot jo dojemam/o.
    Skozi moj periskop zaznavno-občutnega:
    Ena resnica je odsev iz zakladnice skupnih znanj, vedenj in spoznanj, ki omogoča in ponuja neskončne možnosti po poteh učenja, vendar ta labirint nadzoruje “učitelj”, ki je od skupka vsega ekstremno manipulativno-zmožnega, nedosegljivo najboljši od najboljših – v zlu.
    Druga pa je odsev individualnih, neizpolnjenih sanjarjenj, kot tudi silnica iz skupne zakladnice hrepenenj iz in v ljubezni, ki omogoča in ponuja na dobrohotnost omejene možnosti, po poteh učenja, ki pa jih, zaradi sebi lastne blagohotnosti, komaj zaznavno, a prefinjeno, skozi najsubtilnejše strukture, usmerja del skupne zavesti, “učitelj”, ki je od skupka vsega manipulativno-blagodejnega, nedosegljivo najboljši od najboljših – v dobrem.

    Velikokrat sem kje naletela na zanikanje možnosti obstoja neke človeku nedoumljive razsežnosti božanstva Ljubezni in dobrote … ko pa je vendar za nas tu doli, v tem peklu, tako zelo neobčutena in odsotna. Hm. Ja. Soglašam, da je na tej vesoljski kugli pod rimsko cesto povečini resda nismo zadovoljivo deležni, ob čemer pa ne gre zanemariti najmanj dveh dejstev. V praksi: ljubezni (predvsem plemenite) ni nikoli preveč, v teoriji pa: obstaja resna verjetnost, da se na tem planetarnem nivoju zavesti, kjer malikovalci boga, ki je za mnoge pač denar (ali pohlep, moč, oblast …) po “službeni dolžnosti” že ves čas skušajo človeštvo prepričati, da je vse skup sranje, razen scanja in da se v obstoječi ureditvi, kjer se zapostavlja optimalen razvoj duhovne identitete človeških individuumov, iz sfinktra črvine na tej strani neba izločata ves strup in balast, vsega tistega, kar se odvija nekje bližje epicentra srčnega razuma zavesti. Če skrajšam prispodobno, skozi teorijo in prakso: vsaka refleksija ima tudi svoj kontra odsev, ki pa običajno prikazuje izkrivljeno sliko.

    Osebno nikoli nisem resno dvomila v obstoj neke “višje sile”, oz. Boga v smislu univerzalne inteligence (ki jo sama najraje imenujem Vir), me je pa vedno zanimalo kakšen je. Kako deluje, na kaj se odziva in predvsem zakaj dopušča zlo. V predšolskem obdobju sem razmišljala nekako takole: če je hudoben, potem ga ne potrebujem. Kot najstnica: če je hudoben, potem verjetno on potrebuje nas, pa še to boljkone za svoje zle namene. Kot mladostnica: če je dober in vsemogočen, zakaj potemtakem že enkrat ne ukrepa in čemu se, enako kot hudobec, potemtakem venomer skriva?! Če bi imel dober namen, se mu zagotovo ne bi bilo potrebno prikrivati! Kot odrasla: če smo vsa vesoljna bitja in vse kar snovnega in nesnovnega obstaja – del Boga (t.j. vesoljne Zavesti) to pomeni, da je le-ta hkrati tudi del nas, ljudi, zato ni prav nič čudnega, če je ta Bog enako sfuzlan, retardiran, shizofreno-razcepljen, zloben, pokvarjen, sadističen, prostaški, primitiven in kar je še tega, ko pa je vendar človeštvo, v nihajni spirali napredka in nazadovanj, tako brezupno nepoboljšljivo. No, v nekoliko zrelejši odraslosti pa sem, skozi določena spoznanja, o človeštvu nekoliko spremenila mnenje. O ljudeh, odtlej, več nimam tako slabega mnenja. Sploh. Zahvaljujoč uvidu v “kako Vir deluje” in kakšen vpliv na ljudi ima lahko tuzemska vladavina znotraj mašinerije zla, je človeška rasa v mojih očeh ena izjemno posrečeno-unikatna, a raznolika, perspektivno-zanimiva in čudno-čudovita vrsta … če bi ji (mimo lokalno-zemeljskih bogov, ujetnikov pasti zla) le bila dana možnost, da v smislu nadgradnje človečnosti (le-ta jo, poleg razuma, kot osnovna lastnost opredeljuje) razvije vse svoje potenciale.

    Evo, najboljši sosed. ;) Pa sem se za dobro jutro na gospodov dan izpovedala še na tvoji strani … he he hecam se. Zdajle jo pa mahnem nekam tja čez 1000 m, kjer naj bi, po nekem nenapisanem pravilu, bojda sploh nobena pravila več ne veljala. Hmmm … le kateri volk si je to izmislil. Mar to pomeni, da naj bi od take višine naprej bilo dovoljeno vse? Dvomim. Zame pač to, da ukradem goram košček neba in si na poti poklonim še en prijeten dan, ki me bo napolnil z notranjim mirom.

    Lepo nedeljo!

  13. kaja pravi,

    28.11.2014 ob 15:35

    Ali ve kdo iz katerega matrjala je bila narejena najtrša hiša v zgodbi o volku in treh prašičkov?? prosim mi povete ker rabi moja hčerka za šolo..Hvala že v naprej! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !