29.08.2012

Bujenje od mrtvih

Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor sosed

Mogoče sem v adolescenci prespal eksistenčno krizo in vprašanja o obstoju smisla. Ali pa sem bil prezaposlen z nekimi drugimi, banalnejšimi stvarmi, da bi razmišljal o tem, kar se dogaja okoli mene. Danes pa mi marsikaj ne gre več v račun. Kako in kdaj smo postali sužnji sami sebi, svojih butastih navad in vrednot, ki so v svojem bistvu vredne natanko – nič?

Večino časa se pehamo za stvarmi, ki so absolutno nepomembne. Hodimo v svoje bolj ali manj brezpredmetne službe, da bi na koncu meseca dobili (ali ne dobili) plačilo, s katerim si kupujemo cunje, ki jih ne potrebujemo, avte, ki namesto funkciji služijo statusu, laptope, ipode in smartphone, da smo lahko še večji sužnji … Delamo večino svojega časa, tistih nekaj minut, ki nam ostanejo na koncu dneva pa običajno preživimo nervozni, utrujeni, žalostni, zaskrbljeni, apatični – odtujeni. Posesamo stanovanje, zdrgnemo posodo, pojemo, naderemo otroka, ga damo spat in se pripravimo na nov dan, novo tlako, novo črtico v tem nepomembnem butastemu ciklu, ki mu rečemo življenje. Zakaj smo si ustvarili tak klinčev svet? Zakaj igram v njem glavno vlogo in zakaj vedno znova razočaram tiste, ki se jih dotaknem?  Se res ne da živeti drugače? Bolje? Manj … mrtvo?

Morda se tu skriva eden od razlogov hrepenenja po hribih, divjini sredi nekoristnega sveta. Hrepenenja, ki ga včasih tudi sam ne znam pojasniti. Sredi stene je cilj samo en – srečno do vrha. Nič kar narediš ni brezveze, nobeno dejanje, gib ali beseda ni nepomembna. Življenje je oluščeno do bistva. Si ali nisi. Počneš točno to, kar moraš početi, da bi izplezal, prevladal, da bi preživel. Stopiš na vrh, poln adrenalina, zadovoljstva, čutiš kako teče življenje po razširjenih žilah. Zakričal bi, ker veš, da ti je uspelo. Nisi pustil sledi, za tabo je ostal isti kup skal, ki stoji tam že stoletja. Pa vendar se je v tebi nekaj premaknilo. Polnijo te ponos, samozavest, zadoščenje in … notranji mir. Končno mir …

To hrepenenje in žar si želim prenesti v dolino. Skozi vhodna vrata naravnost v dnevno sobo. Temno senco opisanega vsakdana pa skušam potisniti iz glavnega odra. Včasih mi to uspeva bolje. Drugič mi sploh ne. Takrat se temna senca spusti name kakor plašč in me požre celega. Postanem zombi. Mrtvo meso, ki ne vidi in ne sliši. Ki je samo sebi v breme in od katerega nihče nima nič. Še najmanj pa tisti, ki bi si zaslužili največ. Takrat si zaželim košček svobode. Zraka. Narave. Napora. Pobega pred samim sabo. In želim si stene. Želim ponovno stati pod previsom, pod navidez neprehodno zaporo. Pod strmo in gladko zajedo. Pod snežno belimi platami, nekaj sto metrov nad grozečo praznino. Želim si smeri in želim vzpona, saj vem, da bom tam visoko našel voljo in pogum postati boljši človek, prijatelj, oče in mož.

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev »

  1. Olna pravi,

    29.08.2012 ob 21:29

    Eden mojih najbližjih je (bil) drugi ti. Skoraj z istimi besedami mi je opisoval svoja občutja in razmišljanja, dokler mu je bilo dano hoditi v gore. Potem ga je nekega dne udarila poškodba in postal je zagrenjen, v breme svojim in samemu sebi. Žal, nikoli več ni bil isti, zdaj bi opisal svoje življenje spet skoraj natanko tako kot ti v prvem delu objave.

    Meni zelo drag pisec, Dušan Radović, je rekel:
    “Vedno je treba imeti nekaj rezervnih razlogov za življenje, da bi se imeli za kaj pridržati, če nas izneverijo tisti glavni.”

  2. sosedsosed pravi,

    29.08.2012 ob 21:56

    Kar srh me je spreletel, ko sem prebral tvoj komentar. Tudi sam branim “svoje” gore in ta trenutek si ne predstavljam življenja brez njih. Niso pa moj razlog za življenje, vsaj ne glavni. Vedno bodo na drugem mestu ;)

  3. piskec pravi,

    30.08.2012 ob 08:45

    Tudi v dolini smo natanko tisto, kar želimo in hočemo. Od nas samih je vse odvisno.

    Dokler so hribi (ali kaj drugega, saj je vseeno) le pobeg od doline, od vsakdanjosti, od stresa, potem je po mojem nekaj narobe. Saj hudirja živimo v dolini, tam si je treba ustvarit zadeve takšne, da smo z njimi zadovoljni. Hribi (ali pa kaj drugega seveda) bi morali biti le dopolnilo, jagoda na vrhu tortice.

    Vse to uskladit je seveda ena velika jeba, ampak najbrž se da.

    S krizo srednjih let se vsa ta razmišljanja samo še poglabljajo in prav nič lažje ni, toliko da veš. ;)

    In enkrat, ko bomo veliki, pa morda, morda! pride na vrsto kakšna mala hišica sredi hribov… Jaz se v dolino ne bom več vračal!

  4. sosedsosed pravi,

    30.08.2012 ob 09:26

    Popolnoma se strinjam! Te dni sem enkrat že nekje zapisal, da je edina stvar, ki mi pomeni več kot plezanje v hribih, trenutek ko sestopim in se odpeljem nazaj domov. Potrebujem pa oboje, da sem kompleten…

    Včeraj popoldne sem juniorja peljal čez sotesko pekla. Ko sva na vrhu malicala, se je vsedel poleg mene na štor, me objel okoli pasu in rekel “oči, jaz bi kar za zmeri tukaj gor ostal.” nisem vedel kaj naj si mislim, zdi se pa mi, da je do istih zaključkov prišel kakšnih 25 let prej kot njegov oče :)

    hiška v hribih, ja. tudi jaz jo sanjam – kdor bo prvi, povabi familijo drugega na dopust! :D

  5. Seby pravi,

    30.08.2012 ob 13:57

    Narobe razmišljate, dragi moji. Če bi bilo po vaše in bi samo meditirali in hodili v gore bi bili še vedno v kameni dobi. Človek je ustvarjalno bitje. Če bi bili vsi ljudje taki kot vi, ne bi bilo avtov, laptopov, ipodov itd.
    Ravno to je bilo bistvo pri vzponu človeštva, da je razmišljal in nekaj novega pogruntal. Opice pa so ostale na drevesih tako kot bi vi s hišicami v gorah.
    Malo se zamislite, preden napišete kakšno tako da ne rečem pa prez zamere neumnost.

  6. Maj pravi,

    30.08.2012 ob 20:58

    Večina ljudi so veliki butli in pač ne znajo delati drugače, kot jim nekdo reče.

    Sam delam drugače ampak spet izpadeš en velik čudak, ker živiš drugače in vsa okolica te sovraži, ker tebi pa ni treba v službo,….

  7. Olna pravi,

    31.08.2012 ob 13:20

    Nekako mi ne ležijo ekstremna mišljenja in ostre besede, ampak v zadnjih komentarjih tule je nekaj soli.

    Tisti moj najbližji, o katerem sem pisala v svojem prvem komentarju, je celo sam povedal nekako tako – da se je pred problemi in nevšečnostmi vsakdanjega življenja “umaknil” (pobegnil?) v gore. In kako se mu je od tam zgoraj vse zdelo lažje, boljše, ali vsaj manj težko in manj komplicirano. Seveda se je samo zdelo in seveda samo začasno. In vedno se človek tudi ne more umakniti.

    Sosed, praviš, da hočeš “temno senco vsakdana” odriniti od sebe – s pobegom v gore. Lepo je, da imaš ta izhod, čeprav sam praviš, da vedno ne funkcionira. Torej, hotela sem reči, da se svinčenega vsakdana nihče ne more znebiti in če so ti gore res edina rešitev, ali da ti edine dajejo neko ravnotežje, da bi bilo zdravo, če si najdeš še nekaj podobnega – za rezervo, samo za primer, da…

    Še veliko lepih trenutkov tam zgoraj, pa po možnosti tudi tu spodaj, ti želim. :)

  8. seamus pravi,

    15.09.2012 ob 11:29

    Sam rad hodim v hribe. Gori uživam, se imam fino.
    Po drugi strani imam službo v kateri uživam in v njej najdem ogromno možnosti za razvoj in napredek.
    Obiskovanje hribov in iskanje ekstremov (v smislu alpinizma in vedno več) sem postavil na stranski tir ravno zaradi službe (fizični napor sem zamenjal za miselnega), ker oboje hkrati ni zneslo. Sedaj (nekaj let kasneje) pa še malo bolj zaradi družine. Pa nimam občutka, da mi kaj manjka.
    Tako, da mogoče bi bilo koristno zamenjati službo. Namreč Slovenci naj bi bili znani po tem, da je služba tlaka. No meni ni.

  9. sosedsosed pravi,

    18.09.2012 ob 14:31

    Se strinjam, da hribi ne morejo in ne smejo biti odgovor na vse težave v življenju. Absolutno pritrjujem, da je do srečnega, polnega življenja potrebno še kaj drugega. Tudi sam, kljub tem romantičnim zapisom in hrepenenju, največ smisla najdem v domačem okolju ob ljudeh, ki jih imam rad. Tudi služba seveda predstavlja velik del življenja. Vseeno pa bi odtegljaj hribov ta trenutek čutil zelo, zelo boleče. Preprosto potrebujem jih.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !