26.12.2012

Živim

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 14:39 avtor: sosed

Ležim že peti dan. In premlevam. Od vsega najbolj boli, da se je zgodilo tam, kjer bi nazadnje pričakoval. Tam, kjer se počutim varnega, kjer sem ničkolikokrat že hodil. Večkrat sam. Tam, kjer ni več strahu in spoštovanja do gore, samo še tek v dolino …

S plezanjem v Grintovcu sva tisti dan opravila. Po neuspešnem poizkusu v grapi PVZ, ki sva se ji odrekla zaradi strahu pred napihanim snegom na izstopu in s tem povečano plazovno nevarnostjo, sva obrnila in na vrh priplezala po razglednem, a lažjem JV grebenu. Komaj se je dobro zdanilo, že sva bila na izstopu grebena. Nisva čakala. Oba sva želela biti doma še pred kosilom. Obrnila sva in prve po poti vzpenjajoče planince ujela pod Jamami.

Zgodilo se je kmalu pod sedlom. Neverjeten splet nesrečnih okoliščin, podcenjevanja in slabih razmer se je zložil v eno sliko. S prednjim zobom dereze sem zajel pašček pohodne palice, neprevidno nameščene na nahrbtnik. Padec na nos je bil neizbežen, podlaga pa neizprosno ledena. Takoj sem ustavljal, uspešno sem se namestil v pravilen položaj, ko pa sem pritisnil okel cepina ob trd led, mi ga je v trenutku odbilo iz rok. “Ne, no!” je bila edina misel, ki sem jo sam sebi izrekel na glas. Občutki in slike, ki so se nemo odvijale v meni naslednjih 200 metrov zdrsa, so bile precej bolj intenzivne.

***

Pred mano je v tej sobi že nekaj časa ležal fant s hudim zlomom na obeh nogah. Ko sva si delila izkušnje in sem mu zaupal svojo zgodbo me je pogledal (prisegel bi, z obžalovanjem), se kislo nasmehnil in rekel: “Jaz pa sem samo po stopnicah padel…”

Seveda rad živim! Ljubim življenje samo in ljudi s katerimi ga delim. Če za kaj, bi umrl za družino in otroke. Nikoli se v hribe nisem šel polomit. Nikoli želel kogarkoli prizadeti. Ampak to sem jaz. In še vedno sem isti, še vedno vsak dan, ko prižgem računalnik, pogledam razmere na 2000m. Pojma nimam, kaj naj s tem podatkom, plezal ne bom še lep čas. Imam pa isto željo, ne po dokazovanju, tekmi ali statusu, temveč po doživetju in avanturi. Po intenzivnosti življenja. To je del mene, to sem jaz. Ubij to v meni in za zmeraj bom ostal okrvavljena, obtolčena lupina, vržena v zaplato mehkega snega 25o metrov pod Kokrškim sedlom.

***

Hvala soplezalcu Matjažu Ferjančiču, da je obdržal stvari pod popolnim nadzorom, me oskrbel in obdržal mirnega. Boljšega človeka si v težkih trenutkih ne bi mogel želeti ob sebi.

Hvala vsem, ki ste z mano. Hvala za lepe besede. Želja pa je letos samo ena: preživeti silvestrski večer z mojimi tremi angeli. Rad vas imam. Najbolj na svetu.

YouTube slika preogleda

P.S.: In hvala Gorski reševalni službi! Vi ste pravi junaki. Danes, ko se vsi ženemo za nekimi nepomembnimi, trivialnimi stvarmi, ste med redkimi, ki dajete družbi košček človečnosti, vsem nam pa upanje, da vrednote, katere so včasih nekaj veljale, še niso povsem izumrle. Iz srca vam hvala!

  • Share/Bookmark