26.12.2012

Živim

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 14:39 avtor sosed

Ležim že peti dan. In premlevam. Od vsega najbolj boli, da se je zgodilo tam, kjer bi nazadnje pričakoval. Tam, kjer se počutim varnega, kjer sem ničkolikokrat že hodil. Večkrat sam. Tam, kjer ni več strahu in spoštovanja do gore, samo še tek v dolino …

S plezanjem v Grintovcu sva tisti dan opravila. Po neuspešnem poizkusu v grapi PVZ, ki sva se ji odrekla zaradi strahu pred napihanim snegom na izstopu in s tem povečano plazovno nevarnostjo, sva obrnila in na vrh priplezala po razglednem, a lažjem JV grebenu. Komaj se je dobro zdanilo, že sva bila na izstopu grebena. Nisva čakala. Oba sva želela biti doma še pred kosilom. Obrnila sva in prve po poti vzpenjajoče planince ujela pod Jamami.

Zgodilo se je kmalu pod sedlom. Neverjeten splet nesrečnih okoliščin, podcenjevanja in slabih razmer se je zložil v eno sliko. S prednjim zobom dereze sem zajel pašček pohodne palice, neprevidno nameščene na nahrbtnik. Padec na nos je bil neizbežen, podlaga pa neizprosno ledena. Takoj sem ustavljal, uspešno sem se namestil v pravilen položaj, ko pa sem pritisnil okel cepina ob trd led, mi ga je v trenutku odbilo iz rok. “Ne, no!” je bila edina misel, ki sem jo sam sebi izrekel na glas. Občutki in slike, ki so se nemo odvijale v meni naslednjih 200 metrov zdrsa, so bile precej bolj intenzivne.

***

Pred mano je v tej sobi že nekaj časa ležal fant s hudim zlomom na obeh nogah. Ko sva si delila izkušnje in sem mu zaupal svojo zgodbo me je pogledal (prisegel bi, z obžalovanjem), se kislo nasmehnil in rekel: “Jaz pa sem samo po stopnicah padel…”

Seveda rad živim! Ljubim življenje samo in ljudi s katerimi ga delim. Če za kaj, bi umrl za družino in otroke. Nikoli se v hribe nisem šel polomit. Nikoli želel kogarkoli prizadeti. Ampak to sem jaz. In še vedno sem isti, še vedno vsak dan, ko prižgem računalnik, pogledam razmere na 2000m. Pojma nimam, kaj naj s tem podatkom, plezal ne bom še lep čas. Imam pa isto željo, ne po dokazovanju, tekmi ali statusu, temveč po doživetju in avanturi. Po intenzivnosti življenja. To je del mene, to sem jaz. Ubij to v meni in za zmeraj bom ostal okrvavljena, obtolčena lupina, vržena v zaplato mehkega snega 25o metrov pod Kokrškim sedlom.

***

Hvala soplezalcu Matjažu Ferjančiču, da je obdržal stvari pod popolnim nadzorom, me oskrbel in obdržal mirnega. Boljšega človeka si v težkih trenutkih ne bi mogel želeti ob sebi.

Hvala vsem, ki ste z mano. Hvala za lepe besede. Želja pa je letos samo ena: preživeti silvestrski večer z mojimi tremi angeli. Rad vas imam. Najbolj na svetu.

YouTube slika preogleda

P.S.: In hvala Gorski reševalni službi! Vi ste pravi junaki. Danes, ko se vsi ženemo za nekimi nepomembnimi, trivialnimi stvarmi, ste med redkimi, ki dajete družbi košček človečnosti, vsem nam pa upanje, da vrednote, katere so včasih nekaj veljale, še niso povsem izumrle. Iz srca vam hvala!

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev »

  1. DajanaDajana pravi,

    26.12.2012 ob 15:02

    Oh… Upam, da boš čimprej okreval in plezal naprej. Vse dobro! :) ))))))))))

  2. M pravi,

    26.12.2012 ob 16:14

    Ja f** no. Okrevaj čimprej! In uživaj s svojimi tremi. Skale bojo počakale nate.

  3. piskec pravi,

    26.12.2012 ob 17:54

    Bojne rane pašejo zraven, vedno. K sreči dobimo še kako dodatno priložnost, da lahko temu rečemo izkušnja.
    In gremo naprej! Srečno!

  4. Miha pravi,

    27.12.2012 ob 09:18

    So dogodki na katere imamo vpliv, pa tudi taki kjer si rečeš, pa za kaj se je moralo to zgodit, prav meni, nama!? In potem pridejo neprespane noči. bolečine, pa tudi upanje in volja.

    A kjer je volja, je tudi pot. Verjemi in boš presenečen …

    Prijetne praznike vsem trem!
    Srečno!

  5. ulamula pravi,

    27.12.2012 ob 11:43

    ah,… pozdravi se no čim prej, Jaka…

  6. marjan pravi,

    28.12.2012 ob 15:42

    Človek s tvojo mero energije, volje, zagona… Sploh ne dvomim, da se boš pobral v najkrajšem možnem času. Pa ne pozabi – kar te ne ubije, te okrepi!

  7. M pravi,

    29.12.2012 ob 09:52

    1 dan kasneje sem se tud sam odpravil proti Grintovcu, misleč, da je kar nekaj pohodnikov na poti. Pa ni bilo temu, že na kraj vaše nesreče sem ugotovil, da je sneg trd, poledenel in z dodatkom novega snega, šel sem previdno gor, tud po vseh 4. Na Kokrsku sedlu srečam še dva, danes sam ne bom in smo šli na vrh Grintovca, to me je še najmanj skrbelo, temveč nekak sem se celo pot žru, kako bo za nazaj. Šel sem 1/3 poti nazaj, izogibal sem napihanem snegu, spodaj je bil led, od sten stran, saj je non stop letelo dol ledevje, ko pridem do gozda si malo oddahnem. Malo je bilo strah ravno zaradi te gladke površine, saj mi je leva roka kar plesala po gladki površini, cepin je dobro šel notri. Sreča, da ste se ustavli ravno tam. Bil sem letos 3x an zimskem Triglavu, pa 2x Storžič, Stol, Krn, Stenar, Kočni, Rinkam-Turski žleb in še in še…poleti hodim sam, pozimi pa kukr kdaj. Čimprejšnje okrevanje, sorry za pravopisne napake.

  8. M pravi,

    29.12.2012 ob 09:53

    Še moje slike:

    https://picasaweb.google.com/114400986607884783562/GrintovecZimskiVzpon

  9. Božislava pravi,

    20.01.2013 ob 17:45

    Pozdravljen!

    Uživala sva v vožnji…za nama je bilo okoli 3000km…le še 10 km sva imela do cilja..
    Naenkrat je močno zaropotalo, avto se je začel premikati po svoje…vrglo naju je v ograjo na nasprotni strani…od tu se je avto odbil, se zavrtel na sredini ceste in se z vso močjo zabil nazaj v ograjo na najini strani…doživela sva prometno nesrečo, okoli enajste zvečer, na avtocesti v Španiji, tik pred ciljem…
    V naju se je od zadaj zaletel mlad Španec, z 200km/h, s športno alfo…Oba avta totalka, nam nobenemu popolnoma nič…naključno? Slučajno?
    Kaj nam poskuša življenje dopovedati s takimi ekstremnimi dogodki?
    O tem razmišljam, poskušam ugotoviti…
    Vse lepo!

  10. Silver Price pravi,

    30.07.2013 ob 05:23

    Se sprašuješ, o čem razmišljam vse noči? O tem, kako mi tvoji poljubi odvzamejo vse moči… Ali kdaj pomisliš, kaj sanjam vsak dan? Da bi šla s tabo nekam daleč stran… A veš, zakaj zvezd podnevi ni? Ker šele, ko zaspiš, izginejo s tvojih oči… Pomisli, zakaj je pozimi mrzlo? Zato, da jaz rečem, da me objemi, da mi bo toplo… Te zanima, kakšen je občutek, ko si z mano? Ne da se opisati, vsem drugim je to neznano… Ti je mogoče jasno, zakaj me zmeraj nasmejiš? Ker mi le ti občutke na veselje, srečo in ljubezen omejiš… A veš, zakaj ti toliko težim? Brez tebe sem izgubljena in tega se bojim… Ti je kdo že povedal, koliko te rada imam? Toliko da zate življenje dam!!! Ljubim te!

  11. Smeh, solze in žlica vegete » Plezam, torej sem! pravi,

    7.10.2013 ob 21:02

    [...] različnih pogledih. Začela se je katastrofalno, še predno se je pravzaprav začela: z nesrečnim nekaj sto metrskim zdrsom in poškodbo. Kar se je prej zdelo oddaljeno, celo nemogoče, je v trenutku postalo del realnosti, s katero je [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !