24.07.2013

Mont Blanc po Smeri treh vrhov

Objavljeno v alpinizem 19:26 avtor: sosed

- Koliko članov ima sedaj klubska tura na Mont Blanc?
- Odvisno … Ti greš?
- Seveda.
- Super, potem sva dva!

Po nekaj odpovedi klubskih kolegov sva se v soboto z Alešem v nekaj minutah zmenila, da izvedeva gverilsko akcijo in na hitro opraviva vzpon na Mont Blanc. V nedeljo zjutraj sva se odpravila proti Chamonixu in se popoldne z gondolo vzpela na Aiguille du Midi na višini 3842m. Od tam sva se spustila na 300m nižje ležeči plato, kjer sva uredila teren in postavila šotor. Telo še niti ni v celoti dojelo šoka, ki ga je povzročil nenaden dvig višine, že sva ga ponovno postavila na preizkušnjo ter se odpravila na krajšo aklimatizacijsko turo. Za boljši spanec, sva rekla … in se zmotila.

Medtem ko sva sedela na vrhu bližnjega kuclja ter uživala v razgledih, se je v zelo kratkem času vreme začelo kvariti. Z vseh strani so se z veliko hitrostjo začeli zgrinjati oblaki in lepo sončno popoldne se je v hipu spremenilo v grozeč opomin, kaj se lahko zgodi, če pozno popoldne ostaneš ujet visoko na gori. Pobegnila sva v šotor.

Spala nisva nič. Prvo polovico noči zaradi nenehnega bliskanja, grmenja, padavin ter mraza, ko se je nevihta polegla in oblaki povsem razkadili, pa sva začela pripravljati opremo za vzpon. Nekaj minut pred tretjo uro zjutraj sva odrinila proti vrhu. Na pobočjih Mt. Blanc du Tacula sva že videla lučke tistih, ki so se na pot podali pred nama. Na hribu sicer ni bilo nikakršne gneče. V naslednjih urah sva prehitela nekaj navez, nekaj pa jih je prišlo nasproti. Velik del tistih, ki so se na pot podali iz bližnje koče po zajtrku ob 1.uri, je namreč obračalo že zelo zgodaj v dnevu – ob prvih težavah, ki so zahtevale nekoliko plezanja in samozavesti pri uporabi derez in cepina. Plačani vodniki z obračanjem nepripravljenih strank seveda nimajo nobenih težav. Sicer pa sva napredovala izjemno hitro in tekoče. Večjih težav z višino nisva imela, čeprav sem sam med enournim finalnim vzponom po neskončni vršni kupoli čutil njen vpliv. Vršni del gore je bil sicer zavit v gosto meglo, tako da je vrh nekaj časa visel v zraku. Dosegla sva ga ob 8:20 ter na njem ostala do 9.ure. V tem času se je megla nekoliko razkadila, naredila sva nekaj posnetkov in se odpravila na dolgo pot nazaj čez greben. V drugačnih okoliščinah bi bilo smiselneje sestopati po normalni smeri, mimo koče Gouter in dokončati prečenje, vendar sva se po žgočem soncu vrnila po šotor, pospravila opremo, se odpeljala v dolino in še isti dan, v ponedeljek, prispela domov.

Naskok na Mont Blanc je bil izjemna izkušnja, hrib pa za naše razmere mogočen. Sama tura, ki pelje mimo dveh štiritisočakov, Mt.Blanc du Tacula in Mt.Maudita je lepa in veličastna. Pot vijuga med seraki ter razpokami in ves čas ponuja neverjetne razglede. Hkrati pa je kondicijsko izjemno zahtevna, veliko je vzponov in spustov, kar utruja zlasti ob povratku. Vrh je bil tokrat resnično zgolj polovica opravljenega dela. Zaradi ledeniškega terena in številnih serakov, je smer zelo izpostavljena, toliko bolj ob povratku v kasnejših urah. Ker od starta do vrha ni koče ali bivaka, še pomembnejšo vlogo igra tudi vreme – v megli bi bilo iskanje prehoda izredno težko, nevihta pa za marsikatero navezo bržkone usodna. Vsekakor gre pri vzponu po ‘3 mounts smeri’ za polno alpinistično doživetje in s tem v mislih se je potrebno ture tudi lotiti.

Na hribu sem doživel tudi manjšo osebno zmago: opravil sem prvo zimsko turo po poškodbi in spoznal, da slednja ni pustila trajnih posledic. Ne fizičnih, mentalno sem pa tako ali tako že od nekdaj zaznamovan, vprašajte kogarkoli, ki me malo bolje pozna.

Več slik najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

2.07.2013

Vzponi in padci

Objavljeno v Ko piše srce 13:42 avtor: sosed

Življenje je valovanje, enkrat si na vrhu, drugič na dnu, v obeh primerih pa skušaš glavo nekako obdržati nad vodo.

Dna sem se dotaknil v času zadnje objave na teh straneh. Od takrat je preteklo veliko vode. Dobro sem se potolkel in na preizkušnjo postavil marsikaj. Kako močna je moja volja? Kako rad imam sebe, družino … plezanje? Že ko sem ležal v bolnici, sem se odločil, da se v najkrajšem času vrnem. Fizično in mentalno. Še z berglami sem hodil na bazen. Petkrat na teden. Z eno nogo sem vsakič nabrcal za tri kilometre 25-metrskih dolžin! Ko sem lahko, sem začel dvigovati uteži. Vsak dan. Sledila je fizioterapija, kasneje bivanje v toplicah. Prvo prestrašeno plezanje po plastiki pol metra nad tlemi, prvo plezališče, prvi tek na golovec …

Čas, ki sem ga izgubil v hribih sem želel zapolniti z novimi izzivi. Prijavil sem se na izpit za alpinista. Opravil sem sklop letne in zimske tehnike, prvo pomoč in teorijo. Ostala mi je le še izpitna tura.

Točno pet mesecev po poškodbi sem se podal v prvo alpinistično smer. Splezal sem Virensa v Koglu. Smer, ki je bil tudi sicer moj prvi vzpon v kopni skali. Na nek način sem se ponovno postavil na začetek, le da je bil napredek znatno hitrejši. Dober mesec kasneje sem splezal svojo prvo šestico po poškodbi in dva dni kasneje še drugo. Ponovno plezam! In pri tem neizmerno uživam! Plani so zastavljeni vse višje.

***

Včeraj sem tekel po gozdu. Za trenutek sem bil nepozoren, nerodno stopil in obležal na tleh. Danes je gleženj ponovno moder in zatečen. Mažem se s hladilno kremo in premišljujem, kaj bi lahko privoščil sebi in svoji družini s tremi plačami, ki mi jih dolguje podjetje. In kaj z dodatnimi tremi, ki jih dolguje moji ženi … Sprašujem se, kako in s čim naj nadomestim delavca, strokovnjaka, ki mi je dan prej izročil odpoved po tem, ko se je sam znašel v istem precepu. Po glavi mi šviga milijon temnih misli in občutek imam, da sem ponovno na tleh. Še enkrat sem padel. In še enkrat več bo potrebno najti moč, se pobrati na noge in opraviti prvi vzpon. Na njem bom lahko gradil pot navzgor, dokler ponovno ne bom stopil na vrh.

  • Share/Bookmark