2.07.2013

Vzponi in padci

Objavljeno v Ko piše srce 13:42 avtor sosed

Življenje je valovanje, enkrat si na vrhu, drugič na dnu, v obeh primerih pa skušaš glavo nekako obdržati nad vodo.

Dna sem se dotaknil v času zadnje objave na teh straneh. Od takrat je preteklo veliko vode. Dobro sem se potolkel in na preizkušnjo postavil marsikaj. Kako močna je moja volja? Kako rad imam sebe, družino … plezanje? Že ko sem ležal v bolnici, sem se odločil, da se v najkrajšem času vrnem. Fizično in mentalno. Še z berglami sem hodil na bazen. Petkrat na teden. Z eno nogo sem vsakič nabrcal za tri kilometre 25-metrskih dolžin! Ko sem lahko, sem začel dvigovati uteži. Vsak dan. Sledila je fizioterapija, kasneje bivanje v toplicah. Prvo prestrašeno plezanje po plastiki pol metra nad tlemi, prvo plezališče, prvi tek na golovec …

Čas, ki sem ga izgubil v hribih sem želel zapolniti z novimi izzivi. Prijavil sem se na izpit za alpinista. Opravil sem sklop letne in zimske tehnike, prvo pomoč in teorijo. Ostala mi je le še izpitna tura.

Točno pet mesecev po poškodbi sem se podal v prvo alpinistično smer. Splezal sem Virensa v Koglu. Smer, ki je bil tudi sicer moj prvi vzpon v kopni skali. Na nek način sem se ponovno postavil na začetek, le da je bil napredek znatno hitrejši. Dober mesec kasneje sem splezal svojo prvo šestico po poškodbi in dva dni kasneje še drugo. Ponovno plezam! In pri tem neizmerno uživam! Plani so zastavljeni vse višje.

***

Včeraj sem tekel po gozdu. Za trenutek sem bil nepozoren, nerodno stopil in obležal na tleh. Danes je gleženj ponovno moder in zatečen. Mažem se s hladilno kremo in premišljujem, kaj bi lahko privoščil sebi in svoji družini s tremi plačami, ki mi jih dolguje podjetje. In kaj z dodatnimi tremi, ki jih dolguje moji ženi … Sprašujem se, kako in s čim naj nadomestim delavca, strokovnjaka, ki mi je dan prej izročil odpoved po tem, ko se je sam znašel v istem precepu. Po glavi mi šviga milijon temnih misli in občutek imam, da sem ponovno na tleh. Še enkrat sem padel. In še enkrat več bo potrebno najti moč, se pobrati na noge in opraviti prvi vzpon. Na njem bom lahko gradil pot navzgor, dokler ponovno ne bom stopil na vrh.

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev »

  1. Clytie pravi,

    2.07.2013 ob 17:55

    Srečno, sosed, veliko moči in pozitive, da ti vzpon na nov vrh čim prej uspe.

  2. marilujka pravi,

    2.07.2013 ob 20:25

    Držim(o) napet štrik na drugi strani.
    Bo šlo.

  3. sosedsosed pravi,

    3.07.2013 ob 07:32

    Hvala Clytie! ;)

    marilujka, pober(te) ga mal, da nadaljujem tam, kjer sem padel, ne 10 metrov nižje ;)

  4. miran pravi,

    3.07.2013 ob 14:47

    Drži se! Vztrajnost se splača in če komu lahko uspe, si to ti. :)

  5. strojnikstrojnik pravi,

    16.07.2013 ob 13:49

    V petek sem končal na urgenci, ker se nesrečno stopil na poti iz stola, na WC… :oops:

    Ko so mi dali bergle, sem se že počutil strašno srečnega in mobilnega, da sem se na nek način premikal po stanovanju… :)

    Danes sem že brez bergel, čez par dni bom pozabil, da sem jih imel…

    Vse enkrat mine…

  6. DajanaDajana pravi,

    16.07.2013 ob 16:15

    Vedno so padci. Pomembno je, da se dvignemo. :D Sosed, želim ti vse najboljše. <3 In strojnik… tebi tudi. <3

  7. daredare pravi,

    16.07.2013 ob 19:39

    Optimizem seveda podpiram, čeprav ga sam ne premorem toliko, kot ga je v tvojih zadnjih sravkih. Drugače pa … pazite na glide. Bogve kam bomo morali iti!?

    Strojnik lep pozdrav po (res) dolgem času.

  8. sosedsosed pravi,

    25.07.2013 ob 09:40

    Strojnik, marija pomagej, pa kje si ti?! Živjo! :)
    Ne bom ti zaželel dobrega okrevanja, ker verjamem, da si zdaj že na nogah in v polnem pogonu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !