7.10.2013

Plezam, torej sem!

Objavljeno v alpinizem 21:00 avtor sosed

Alpinizem danes zavzema velik del mojega življenja. Pravzaprav se ne spomnim, da bi se s takšno strastjo lotil katerekoli druge stvari. Mislim, čutim, sanjam stene in smeri. Želim si globje izkušnje, več plezanja, daljše dostope, težje smeri, višje hribe … Ja, alpinizem me je pogoltnil celega. Dal sem mu veliko – vse do tiste namišljene linije, ki sem jo potegnil zaradi družine – v zameno pa sem dobil nepozabno potovanje.

Duckface prvih nekaj dni po poškodbi

Letošnja sezona je bila prelomna v različnih pogledih. Začela se je katastrofalno, v eni prvih zimskih smeri: z nesrečnim nekaj sto metrskim zdrsom in poškodbo. Kar se je prej zdelo oddaljeno, celo nemogoče, je v trenutku postalo del realnosti, s katero je treba računati pri vsakem naslednjem koraku. Zlomljen desni gleženj, mečnica in nos, zvit levi gleženj, cel kup prask, šivov in odrgnin. Prepričan sem bil, da sem izgubil celo leto, spraševal pa sem se, če se bom sploh še lahko loteval smeri s tisto samozavestjo, brezskrbnostjo in lahkotnostjo. Bom sploh še kdaj isti?

Soplezalec med plezanjem v Vežici

Okrevanje sem izkoristil za pripravo na izpit za alpinista. Kdaj, če ne sedaj? Ker nisem mogel plezati, sem bral knjige in vadil manevre. Le kak teden ali dva pred opravljanjem praktičnega preizkusa sem prvič plezal v plezališču. Po izpitnem sklopu zimske tehnike sem zaradi otekline komaj dobil nogo iz težkega zimskega čevlja. Deset dni kasneje sem šel prvič v hribe – točno 5 mesecev po poškodbi, 22. maja, sem splezal prvo smer. Povratek v dolino je bil počasen in boleč, ampak vrnil sem se srečen. Smer je pomenila nov začetek. Glava je kljub nesreči ostala na mestu!

Med plezanjem Aschenbrennerjeve smeri

V naslednjih štirih mesecih po preplezani prvi smeri sem dosegel in presegel vse glavne cilje, ki sem si jih za to sezono postavil pred padcem. Nanizal sem 32 vzponov v kopni skali, splezal sem v mojih očeh dve največji klasični smeri v naših hribih: Aschenbrennerja in Čopov steber, preplezal še celo kopico lepih smeri, osvojil prvo hribovsko sedmico in po grebenu splezal na Mont Blanc. Povrh vsega sem v zaključku sezone opravil še izpitno turo in uspešno zaključil triletno pot do naziva alpinist.

Prva zimska tura po poškodbi. Na vrhu Mont Blnca.

Morda mi slednje pomeni še največ od naštetega. Spomnim se, ko sem še zelen prišel na klub, nevedoč v kaj točno se spuščam. Ko je predsednik kluba ostale spraševal po ciljih in razlogih za vpis v alpinistično šolo, so po pravilu odgovarjali: postati alpinist! Osebno se mi je zdelo to tako nedosegljivo, da nisem upal niti pomisliti, kaj šele izgovoriti na glas. Sedaj sem prvi iz generacije, ki mu je uspelo. In prepričan sem, da bom na sprejemu to še pošteno plačal … Na nek sprevržen način se tega veselim.

Zadnji raztežaj Čopovega stebra in pogled na vstop v steno 1000m nižje.

Ne, ko sem podhlajen in potolčen, obložen z grelnimi blazinami in s toplo infuzijo, ki mi je tekla v žilo, drgetal v postelji na Jesenicah ter čakal na CT glave, slike hrbtenice in nog, čakal na izvide, ki mi bodo zaznamovali, ali pa ne, preostanek življenja, si takšne sezone nisem upal predstavljati. In nisem mogel razumeti prijateljev in sorodnikov, ki so me naslednje dni obiskovali ter spraševali vedno isto vprašanje: Boš še plezal v hribih? Seveda, vse bi dal za to!

Soplezalec v ključnem raztežaju smeri Golo sonce v Skuti.

V ponedeljek grem ponovno na operacijo. Iz noge grem odstranit odvečno železnino. Zdi se, kot da bo s tem zaključeno neko obdobje. Tega v sanjah ne bi pričakoval, a čas med operacijama je bil verjetno najbolj polno doživet čas moje plezarije. Če bi ta tekst pisal nekdo drug, bi na tem mestu verjetno tekla beseda o karmi ali usodi, sam pa bom raje zaključil, da je bila to velika nagrada za ogromno željo, trmo ter nepopustljivost. Nagrada za tiste dni, ko sem se z berglami lomil po stopnicah do kletne sobe, da sem lahko sede premetaval uteži, šepajoč grizel v strmino Golovca, tlačil zatečeno nogo v plezalke in se ponovno vsega loteval od samega začetka.

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev »

  1. piskec pravi,

    9.10.2013 ob 16:11

    Če ima človek res veliko željo potem se da vse ovire preskočit. Mogoče kdaj kakšno celo opaziš (naprimer zdrs), ostale pa večinoma niti ne.

    Bolj ko te tepejo, boljši si. ;) Seveda pa vse čestitke alpinistu!

  2. sosedsosed pravi,

    9.10.2013 ob 16:19

    Ja, čez tole sem se dobro spotaknil, imam pa to srečo, da se lahko iz nje kaj naučim ;)

    Hvala!

  3. Miha pravi,

    11.10.2013 ob 10:08

    Oj mene samo zanima kako je prislo do skoraj usodnega zdrsa oz podrobnosti nesrece da se se drugi iz tega kj naucimo.
    Pa morem rect da te popolnoma razumem ker sem tudi sam imeu podoben padec sicer ne po moji krivdi (nekdo je spustil strik v plezališču)

    Drzi se vem da ni lahko.

    Čaw M

  4. sosedsosed pravi,

    11.10.2013 ob 10:41

    Miha, nekaj več o tem piše tukaj. Nauk je predvsem to, da nisi v dolini, dokler nisi v dolini. Do večine nesreč, sploh v zimskih razmerah, pride v sestopu, zaradi utrujenosti, dekoncentracije, podcenjevanja… Kar hočem rečt je, da se mi sredi stene, ali resne smeri na takšnem terenu kaj takšnega zagotovo ne bi zgodilo, ker bi bil skoncentriran, fokusiran, osredotočen na to kar počnem, ko pa enkrat tečeš v dolino in si z mislimi že na kosilu za domačo mizo, potem se kaj hitro lahko zgodi…

  5. Miha pravi,

    11.10.2013 ob 11:01

    No najdu podrobnosti :)

    http://sosed.blog.siol.net/2012/12/26/zivim/

  6. Roman pravi,

    4.11.2013 ob 08:49

    Jaka, tvoja zgodba je navdih za vse. Držim pesti, da boš po operaciji lahko spet kmalu v kakšni steni.

  7. AnaZV pravi,

    12.12.2013 ob 13:46

    Živjo,
    v okviru svojega raziskovalnega projekta bi rada stopila v stik s tabo.
    Zanima me, ali te lahko kontaktiram na kak elektronski naslov.
    Hvala vnaprej,
    Ana (ana.zwitter@guest.arnes.si).

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !