7.10.2013

Plezam, torej sem!

Objavljeno v alpinizem 21:00 avtor: sosed

Alpinizem danes zavzema velik del mojega življenja. Pravzaprav se ne spomnim, da bi se s takšno strastjo lotil katerekoli druge stvari. Mislim, čutim, sanjam stene in smeri. Želim si globje izkušnje, več plezanja, daljše dostope, težje smeri, višje hribe … Ja, alpinizem me je pogoltnil celega. Dal sem mu veliko – vse do tiste namišljene linije, ki sem jo potegnil zaradi družine – v zameno pa sem dobil nepozabno potovanje.

Duckface prvih nekaj dni po poškodbi

Letošnja sezona je bila prelomna v različnih pogledih. Začela se je katastrofalno, v eni prvih zimskih smeri: z nesrečnim nekaj sto metrskim zdrsom in poškodbo. Kar se je prej zdelo oddaljeno, celo nemogoče, je v trenutku postalo del realnosti, s katero je treba računati pri vsakem naslednjem koraku. Zlomljen desni gleženj, mečnica in nos, zvit levi gleženj, cel kup prask, šivov in odrgnin. Prepričan sem bil, da sem izgubil celo leto, spraševal pa sem se, če se bom sploh še lahko loteval smeri s tisto samozavestjo, brezskrbnostjo in lahkotnostjo. Bom sploh še kdaj isti?

Soplezalec med plezanjem v Vežici

Okrevanje sem izkoristil za pripravo na izpit za alpinista. Kdaj, če ne sedaj? Ker nisem mogel plezati, sem bral knjige in vadil manevre. Le kak teden ali dva pred opravljanjem praktičnega preizkusa sem prvič plezal v plezališču. Po izpitnem sklopu zimske tehnike sem zaradi otekline komaj dobil nogo iz težkega zimskega čevlja. Deset dni kasneje sem šel prvič v hribe – točno 5 mesecev po poškodbi, 22. maja, sem splezal prvo smer. Povratek v dolino je bil počasen in boleč, ampak vrnil sem se srečen. Smer je pomenila nov začetek. Glava je kljub nesreči ostala na mestu!

Med plezanjem Aschenbrennerjeve smeri

V naslednjih štirih mesecih po preplezani prvi smeri sem dosegel in presegel vse glavne cilje, ki sem si jih za to sezono postavil pred padcem. Nanizal sem 32 vzponov v kopni skali, splezal sem v mojih očeh dve največji klasični smeri v naših hribih: Aschenbrennerja in Čopov steber, preplezal še celo kopico lepih smeri, osvojil prvo hribovsko sedmico in po grebenu splezal na Mont Blanc. Povrh vsega sem v zaključku sezone opravil še izpitno turo in uspešno zaključil triletno pot do naziva alpinist.

Prva zimska tura po poškodbi. Na vrhu Mont Blnca.

Morda mi slednje pomeni še največ od naštetega. Spomnim se, ko sem še zelen prišel na klub, nevedoč v kaj točno se spuščam. Ko je predsednik kluba ostale spraševal po ciljih in razlogih za vpis v alpinistično šolo, so po pravilu odgovarjali: postati alpinist! Osebno se mi je zdelo to tako nedosegljivo, da nisem upal niti pomisliti, kaj šele izgovoriti na glas. Sedaj sem prvi iz generacije, ki mu je uspelo. In prepričan sem, da bom na sprejemu to še pošteno plačal … Na nek sprevržen način se tega veselim.

Zadnji raztežaj Čopovega stebra in pogled na vstop v steno 1000m nižje.

Ne, ko sem podhlajen in potolčen, obložen z grelnimi blazinami in s toplo infuzijo, ki mi je tekla v žilo, drgetal v postelji na Jesenicah ter čakal na CT glave, slike hrbtenice in nog, čakal na izvide, ki mi bodo zaznamovali, ali pa ne, preostanek življenja, si takšne sezone nisem upal predstavljati. In nisem mogel razumeti prijateljev in sorodnikov, ki so me naslednje dni obiskovali ter spraševali vedno isto vprašanje: Boš še plezal v hribih? Seveda, vse bi dal za to!

Soplezalec v ključnem raztežaju smeri Golo sonce v Skuti.

V ponedeljek grem ponovno na operacijo. Iz noge grem odstranit odvečno železnino. Zdi se, kot da bo s tem zaključeno neko obdobje. Tega v sanjah ne bi pričakoval, a čas med operacijama je bil verjetno najbolj polno doživet čas moje plezarije. Če bi ta tekst pisal nekdo drug, bi na tem mestu verjetno tekla beseda o karmi ali usodi, sam pa bom raje zaključil, da je bila to velika nagrada za ogromno željo, trmo ter nepopustljivost. Nagrada za tiste dni, ko sem se z berglami lomil po stopnicah do kletne sobe, da sem lahko sede premetaval uteži, šepajoč grizel v strmino Golovca, tlačil zatečeno nogo v plezalke in se ponovno vsega loteval od samega začetka.

  • Share/Bookmark

24.07.2013

Mont Blanc po Smeri treh vrhov

Objavljeno v alpinizem 19:26 avtor: sosed

- Koliko članov ima sedaj klubska tura na Mont Blanc?
- Odvisno … Ti greš?
- Seveda.
- Super, potem sva dva!

Po nekaj odpovedi klubskih kolegov sva se v soboto z Alešem v nekaj minutah zmenila, da izvedeva gverilsko akcijo in na hitro opraviva vzpon na Mont Blanc. V nedeljo zjutraj sva se odpravila proti Chamonixu in se popoldne z gondolo vzpela na Aiguille du Midi na višini 3842m. Od tam sva se spustila na 300m nižje ležeči plato, kjer sva uredila teren in postavila šotor. Telo še niti ni v celoti dojelo šoka, ki ga je povzročil nenaden dvig višine, že sva ga ponovno postavila na preizkušnjo ter se odpravila na krajšo aklimatizacijsko turo. Za boljši spanec, sva rekla … in se zmotila.

Medtem ko sva sedela na vrhu bližnjega kuclja ter uživala v razgledih, se je v zelo kratkem času vreme začelo kvariti. Z vseh strani so se z veliko hitrostjo začeli zgrinjati oblaki in lepo sončno popoldne se je v hipu spremenilo v grozeč opomin, kaj se lahko zgodi, če pozno popoldne ostaneš ujet visoko na gori. Pobegnila sva v šotor.

Spala nisva nič. Prvo polovico noči zaradi nenehnega bliskanja, grmenja, padavin ter mraza, ko se je nevihta polegla in oblaki povsem razkadili, pa sva začela pripravljati opremo za vzpon. Nekaj minut pred tretjo uro zjutraj sva odrinila proti vrhu. Na pobočjih Mt. Blanc du Tacula sva že videla lučke tistih, ki so se na pot podali pred nama. Na hribu sicer ni bilo nikakršne gneče. V naslednjih urah sva prehitela nekaj navez, nekaj pa jih je prišlo nasproti. Velik del tistih, ki so se na pot podali iz bližnje koče po zajtrku ob 1.uri, je namreč obračalo že zelo zgodaj v dnevu – ob prvih težavah, ki so zahtevale nekoliko plezanja in samozavesti pri uporabi derez in cepina. Plačani vodniki z obračanjem nepripravljenih strank seveda nimajo nobenih težav. Sicer pa sva napredovala izjemno hitro in tekoče. Večjih težav z višino nisva imela, čeprav sem sam med enournim finalnim vzponom po neskončni vršni kupoli čutil njen vpliv. Vršni del gore je bil sicer zavit v gosto meglo, tako da je vrh nekaj časa visel v zraku. Dosegla sva ga ob 8:20 ter na njem ostala do 9.ure. V tem času se je megla nekoliko razkadila, naredila sva nekaj posnetkov in se odpravila na dolgo pot nazaj čez greben. V drugačnih okoliščinah bi bilo smiselneje sestopati po normalni smeri, mimo koče Gouter in dokončati prečenje, vendar sva se po žgočem soncu vrnila po šotor, pospravila opremo, se odpeljala v dolino in še isti dan, v ponedeljek, prispela domov.

Naskok na Mont Blanc je bil izjemna izkušnja, hrib pa za naše razmere mogočen. Sama tura, ki pelje mimo dveh štiritisočakov, Mt.Blanc du Tacula in Mt.Maudita je lepa in veličastna. Pot vijuga med seraki ter razpokami in ves čas ponuja neverjetne razglede. Hkrati pa je kondicijsko izjemno zahtevna, veliko je vzponov in spustov, kar utruja zlasti ob povratku. Vrh je bil tokrat resnično zgolj polovica opravljenega dela. Zaradi ledeniškega terena in številnih serakov, je smer zelo izpostavljena, toliko bolj ob povratku v kasnejših urah. Ker od starta do vrha ni koče ali bivaka, še pomembnejšo vlogo igra tudi vreme – v megli bi bilo iskanje prehoda izredno težko, nevihta pa za marsikatero navezo bržkone usodna. Vsekakor gre pri vzponu po ‘3 mounts smeri’ za polno alpinistično doživetje in s tem v mislih se je potrebno ture tudi lotiti.

Na hribu sem doživel tudi manjšo osebno zmago: opravil sem prvo zimsko turo po poškodbi in spoznal, da slednja ni pustila trajnih posledic. Ne fizičnih, mentalno sem pa tako ali tako že od nekdaj zaznamovan, vprašajte kogarkoli, ki me malo bolje pozna.

Več slik najdete tukaj.

  • Share/Bookmark

26.12.2012

Živim

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 14:39 avtor: sosed

Ležim že peti dan. In premlevam. Od vsega najbolj boli, da se je zgodilo tam, kjer bi nazadnje pričakoval. Tam, kjer se počutim varnega, kjer sem ničkolikokrat že hodil. Večkrat sam. Tam, kjer ni več strahu in spoštovanja do gore, samo še tek v dolino …

S plezanjem v Grintovcu sva tisti dan opravila. Po neuspešnem poizkusu v grapi PVZ, ki sva se ji odrekla zaradi strahu pred napihanim snegom na izstopu in s tem povečano plazovno nevarnostjo, sva obrnila in na vrh priplezala po razglednem, a lažjem JV grebenu. Komaj se je dobro zdanilo, že sva bila na izstopu grebena. Nisva čakala. Oba sva želela biti doma še pred kosilom. Obrnila sva in prve po poti vzpenjajoče planince ujela pod Jamami.

Zgodilo se je kmalu pod sedlom. Neverjeten splet nesrečnih okoliščin, podcenjevanja in slabih razmer se je zložil v eno sliko. S prednjim zobom dereze sem zajel pašček pohodne palice, neprevidno nameščene na nahrbtnik. Padec na nos je bil neizbežen, podlaga pa neizprosno ledena. Takoj sem ustavljal, uspešno sem se namestil v pravilen položaj, ko pa sem pritisnil okel cepina ob trd led, mi ga je v trenutku odbilo iz rok. “Ne, no!” je bila edina misel, ki sem jo sam sebi izrekel na glas. Občutki in slike, ki so se nemo odvijale v meni naslednjih 200 metrov zdrsa, so bile precej bolj intenzivne.

***

Pred mano je v tej sobi že nekaj časa ležal fant s hudim zlomom na obeh nogah. Ko sva si delila izkušnje in sem mu zaupal svojo zgodbo me je pogledal (prisegel bi, z obžalovanjem), se kislo nasmehnil in rekel: “Jaz pa sem samo po stopnicah padel…”

Seveda rad živim! Ljubim življenje samo in ljudi s katerimi ga delim. Če za kaj, bi umrl za družino in otroke. Nikoli se v hribe nisem šel polomit. Nikoli želel kogarkoli prizadeti. Ampak to sem jaz. In še vedno sem isti, še vedno vsak dan, ko prižgem računalnik, pogledam razmere na 2000m. Pojma nimam, kaj naj s tem podatkom, plezal ne bom še lep čas. Imam pa isto željo, ne po dokazovanju, tekmi ali statusu, temveč po doživetju in avanturi. Po intenzivnosti življenja. To je del mene, to sem jaz. Ubij to v meni in za zmeraj bom ostal okrvavljena, obtolčena lupina, vržena v zaplato mehkega snega 25o metrov pod Kokrškim sedlom.

***

Hvala soplezalcu Matjažu Ferjančiču, da je obdržal stvari pod popolnim nadzorom, me oskrbel in obdržal mirnega. Boljšega človeka si v težkih trenutkih ne bi mogel želeti ob sebi.

Hvala vsem, ki ste z mano. Hvala za lepe besede. Želja pa je letos samo ena: preživeti silvestrski večer z mojimi tremi angeli. Rad vas imam. Najbolj na svetu.

YouTube slika preogleda

P.S.: In hvala Gorski reševalni službi! Vi ste pravi junaki. Danes, ko se vsi ženemo za nekimi nepomembnimi, trivialnimi stvarmi, ste med redkimi, ki dajete družbi košček človečnosti, vsem nam pa upanje, da vrednote, katere so včasih nekaj veljale, še niso povsem izumrle. Iz srca vam hvala!

  • Share/Bookmark

18.09.2012

Pričetek nove alpinistične sezone

Objavljeno v alpinizem 14:30 avtor: sosed

Začenja se nova sezona, moja tretja na AK Vertikala. Razpis alpinistične šole, ki odpira vrata novi generaciji, me vrne v čas, ko sem sam vstopal v nov svet in prisili, da potegnem črto pod dosežke preteklega leta.

Samo dve leti je minilo, a zdi se, kot da sem v tem špilu že od nekdaj. Od planinarjenja po zavarovanih poteh in osvajanja dvatisočakov v zimskih razmerah, sem v dveh letih naredil ogromen preskok. In kljub temu, da sem velikokrat nezadovoljen s svojim plezalskim napredkom ali razvojem, si moram priznati, da so mi bile stvari, ki jih danes počnem na ‘običajen dan v hribih’, včasih ne samo nedosegljive, ampak sploh nepredstavljive. Ustrezna izobrazba, znanja, veščine in izkušnje ti omogočijo premikanje tako meje zmogljivosti kot tudi domišljije. Upaš si sanjati več! S kompleksnostjo zadanega cilja pa vedno pridobi tudi izkušnja sama. Doseganje prej nedosegljivega me napolni z občutki, ki jih v nekem drugem kontekstu nikoli nisem poznal. Posebna mešanica sreče, ponosa, samopotrditve, zadoščenja ter samozavesti se pomešajo z adrenalinom in te odpeljejo v nebo. Fiks. Zadnjič mi je nekdo dejal, da sem postal odvisen. Verjetno ima prav …

Fiks… Kolikokrat me je odpeljalo letos? Kljub temu, da nisem uresničil vseh ciljev in želja, sem doživel ogromno. Opravil sem veliko vzponov in prav vsak od njih predstavlja košček v neprecenljivem mozaiku izkušenj – temelj na katerem bom lahko gradil podvige v novi sezoni. Splezal sem nekaj lepih slapov, verjetno pa sem se najbolj veselil Luciferja, prvi preplezan slap pri nas ima še danes poseben pomen in naj bi veljal za testni kamen vsakega lednega plezalca. Vikijeva sveča, ki sem si jo izredno želel, pa se mi je izmikala večji del sicer kratke ledne sezone, dokler mi je ni naposled vzela odjuga. Viki bo tako tudi letos ostal eden od top ciljev ledne sezone.

Od visokih hribov sem se skoraj nepričakovao vzpel na vrh Evrope. 5642m visoki Elbrus sem dosegel v začetku maja, ter se na smučeh spustil z njegovega sedla. Najlepši turni oz. že kar alpinistični spust pa mi je sicer prinesel Jalovec. Ko nam je trojici prezeblih hud mraz, veter in nov sneg onemogočil vzpon v prvem poizkusu, sem se nekaj tednov kasneje v idiličnem vremenu in kot edini na ta dan sam povzpel na vrh Jalovca ter v odličnih razmerah presmučal njegov ozebnik. Energija na gori je bila ta dan neverjetna.

Nato je prišla kopna skala in spoznanje, da kljub počasnemu napredku konstantno dvigujem nivo plezanja. V vseh preplezanih smereh sezone sem težil k temu, da težje raztežaje plezam v vodstvu. V hribih sem plezal prve šestice, najbolj pa užival v smereh kot so Špikova Direktna, Direktna v Štajerski Rinki, Geršak-Grčar v Vežici ali Ekar-Jamnik v Dolški škrbini. V smereh, ki so mi bile še lani nedosegljive …

Seveda sezone kopne skale še ni konec, se pa počasi poslavlja in z njo tudi nekateri nedoseženi cilji. Ostaja še zaključek sezone v Paklenici (upam, da bom tudi letos del te zgodbe) in, glede na razmere, tu in tam kakšna smer v južni steni, iztrgana slabemu vremenu. Prihodnje leto bo ena glavnih želja znameniti Čopov steber, ki me bo zagotovo motiviral med zviranjem po plastiki v dolgih zimskih mesecih. Čop. Letos ni šlo, premalo je bilo težkih smeri, da bi si drznil. Naslednje leto…

Ko delam rezime pa seveda ne morem mimo mojih domačih, prvenstveno ženke, ki me (kljub temu, da ji grem pogosto na živce bolj kot je pripravljena priznat) v mojih ambicijah podpira in mi omogoča izživeti svoje sanje. Tudi letošnji Elbrus je bolj njen kot moj. Hvala ti, bejbi!

In predno pozabim, zakaj sem pričel s pisanjem posta. Želel bi vas povabiti v letošnjo alpinistično šolo. Kar se tiče alpinizma, je meni dala vse kar imam. Če iščeš topel, frendli in odprt ferajn, se nam pridruži. Klub ti bo dal vse potrebno za doseganje ciljev, ki si jih vedno sanjal, ob tem pa ti obljubim, da boš na svoji poti neizmerno užival. Dobrodošel!

  • Share/Bookmark

14.05.2012

Skok na streho Evrope

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 12:30 avtor: sosed

Dober teden je že minil od prihoda domov, a še vedno nisem zbral vseh vtisov. Bilo je preprosto nepozabno. Deveterica članov odprave je zadihala skupaj bolj složno kot bi si sploh lahko želel. Ko je bil čas za vzpon, smo delali, ko je bil čas za počitek, smo … pili … in ko je bil čas za veselje smo … pili še bolj. Imeli smo se super in če me ne bi doma čakale osebe, ki sem jih iz dneva v dan močneje pogrešal, bi bil povratek v resnično življenje kar nekoliko bridek.

Osvojili smo vrh. Izpolnil sem svoj cilj in doživel goro v celoti. Na vrhu, kamor sem stopil sam, sem se, na moje veliko presenečenje, nekontrolirano zjokal. Kot mala punčka. A nisem bil edini član odprave, ki je vrh doživljal emocionalno. Ta dan je bilo na strehi Evrope potočenih kar nekaj solz. Ja, bilo je težko, bil je mraz in bili so dvomi. Sredi noči se je skozi gosto meglo in veter priplazil strah po neuspehu, a na koncu se je vse skupaj izšlo v čudovito zgodbo. Zgodbo, ki je enostavno preobsežna za zapis na blogu.

Hrib mi je dal, kot sem  se nadejal že pred odpravo, tisto nekaj, kar me bo za vedno nekoliko spremenilo. Srčno si želim, da bi Elbrus 2012 lahko zaživel še kdaj. Z novo kuliso in novimi izzivi, le obrazi glavne zasedbe naj ostanejo isti. Oni so tisti, ki so zgodbo o osvajanju neke gore spremenili v eno izmed najlepših avantur življenja. Hvala ekipa!

  • Share/Bookmark

19.04.2012

Vrh

Objavljeno v alpinizem 13:30 avtor: sosed

Kup golih skal. Sneg ali led. Morda oskrunjen s križem ali kičastim kipcem, ki na neki simbolni ravni neuspešno skuša dokazati našo prevlado nad naravo. A nič več od tega. Veter. In meglice nekje pod vznožjem prostrane gmote nekoristnega sveta …

Kaj je tisto kar vleče gor? Cilj sam po sebi? Lahko bi našel rasnico v tem. Smer je lahko še tako lepa, gora še tako mogočna, a brez izpolnjenega cilja ali doseženega vrha, je povratek v dolino težji. Korak ne teče tako lahkotno. Nekateri ta občutek sprejemajo kot neizbežni del igre. Drugi pred njim bežijo. Naprej, proti vrhu. Strah pred neuspehom in ponos sta v hribih nevarna partnerja, ki lahko terjata visok davek.

Pa vendar povsem neodvisno od vrha obstaja zadoščenje. Pot. O njej je govoril eden od naših največjih. Cilj je nepomemben, je dejal, pusti te praznega. Pot je tista, ki šteje in za vedno greje notranjost.

Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

Nejc Zaplotnik

Lepa misel. Rad bi jo živel, ji verjel. Ampak zakaj se potem tako nerad spominjam tistih poti, ki se niso končale … na vrhu? Še več, doživljam jih kot poraz. Strinjam se, pot je vredna več kot cilj. Način, na katerega se spoprijemaš z izzivi, odločitve, ki jih sprejemaš v ključnih trenutkih, pridobljene izkušnje, premagane ovire, smer, ki jo ubereš, kompromisi, ki jih (ne) sprejmeš … Vse to so momenti, ki odločilno vplivajo na vrednost doseženega cilja. Na veličino tvoje osebne zmage. Vse to razumem kot pot. Vse tisto, kar bi lahko opisal s preprostim ‘kako’. Kako – na vrh. Ja, moja pot, takšna ali drugačna, potrebuje vrh.

Tokratni cilj je višji od ciljev pred njim. Tehnično in plezalno povsem nezahteven, objektivno pa precej bolj izpostavljen, zlasti vremenskim razmeram. Ravno zato skušam vrh odmisliti. V mislih ponavljam Nejčevo tantro in razmišljam o avanturi sami po sebi. O vrednosti poti. A vseeno, bolj ko se bliža dan odhoda, bolj si želim, tako kot vedno, stati na tistem mogočnem kupu snega in ledu. Visoko nad oblaki, ki se gnetejo daleč spodaj. Tam, kjer nič ne obstane, kjer bo že naslednji trenutek veter zabrisal sled in bo vse ostalo tako kot je vedno bilo. V meni pa se bo za vselej nekaj premaknilo. Na vrhu …

  • Share/Bookmark

20.03.2012

Zakaj?!

Objavljeno v alpinizem 14:56 avtor: sosed

“Zato, ker je tam!” Legendarni odgovor George Malloryja na vprašanje novinarja New York Timesa je postal najbolj znamenit citat v zgodovini alpinizma. Britanski gornik je bil v 20ih letih vodja prvih treh britanskih odprav na pobočje Everesta, življenjsko obsedenost s to mogočno goro pa je v času tretje, svoje zadnje odprave, naposled plačal z življenjem. Še danes mnogo ljudi verjame, da sir Edmund Hillary in šerpa Tenzig Norgay 30 let kasneje nista bila prva, ki sta stala na vrhu Chomolungme, mati boginje. Po njihovem mnenju sta zgolj prva, ki sta se uspešno vrnila domov.

Tudi danes se alpinisti in vsi, ki gojimo podobno ljubezen do hribov, pogosto srečujemo z istim vprašanjem. Zakaj plezati? Zakaj hoditi v višine? Zakaj izpostavljenost? Zakaj na steber ali raz? Zakaj v grapo ali slap? Zakaj … sploh karkoli? In potem tisti drugi ‘zakaji’: Zakaj to prenašaš? Zakaj mu pustiš? Zakaj ne prepoveš? Zakaj … Ničkolikokrat sem že odgovoril na vsak posamičen zakaj. Kolikokrat samo na teh straneh?

Ne poležavam pred televizorjem, ne hodim v bifeje in klube, trudim se živeti zdravo, proste minute, kolikor jih lahko iztrgam vsakdanu, pač posvetim športu oz. alpinizmu. Preplezanih smeri ne proslavljam za šankom, ampak letim domov, da bi ujel kosilo, preživel popoldne s tistimi, ki me potrebujejo in ki jih potrebujem… Še vedno verjemem, da sem zaradi alpinizma boljši mož in oče, ali pa vsaj bolj znosen. In tisti delček slabe vesti, ki se mi vsili v zavest, običajno usmerim tako, da ima družina nekaj od njega. Ure preživete v gorah skušam tako ali drugače – povrniti.

Alpinizem je nevaren šport, vendar … Več ko veš in znaš, bolj ko je obisk gora kontinuiran, bolj imaš stvari pod kontrolo. S pravim pristopom, nadgrajevanjem znanja in predvsem zmernostjo pri zastavljenih ciljih, lahko alpinizem postane relativno varen šport. Šport, ki lahko tebi in posredno tvojim bližjim ponudi veliko lepega, ne da bi karkoli odvzel.

Eden od najlepših trenutkov vzpona mi je vrnitev domov k tistim, ki jih imam rad, poln novih vtisov, spoznanj, predvsem pa z neverjetno voljo do življenja. Tura v hribih stvari postavi v perspektivo, vpliva na moj sistem vrednot, na odločtve, ki jih sprejemam v dolini. Pomeni gorivo, da sploh normalno funkcioniram.

Zadnje čase manj govorim o svojih dosežkih – dosežkih znotraj svojega močno omejenega dosega, da smo na jasnem. Rad se pohvalim prijateljem, delim fotko na fejsbuku, predvsem širšemu krogu družine pa jih že prav nerad omenjam. “Kje sem bil? Kam grem? Malo naokoli … ” Ugotovil sem že, kdo sprašuje, ker ga dejansko zanima in kdo vpraša le zato, da mi bo lahko ponudil pridigo o odgovornosti. Štorija o pometanju pred lastnim pragom običajno izostane. Slednja me pravzaprav niti ne zanima. Zato grem zadnje čase raje samo “Malo naokoli … ”

Sem pa vesel, da me razume edina oseba, ki me mora razumeti, v kolikor želim uresničevati svoje želje, cilje … sanje. Zaveda se, da se v gorah napaja tisti del mene, ki bi v mestu stradal ter počasi umiral. Ne sprašuje me butastega zakaj. In za to ji bom večno hvaležen.

  • Share/Bookmark

27.11.2011

Temna plat alpinizma

Objavljeno v Poezija, alpinizem 11:06 avtor: sosed

Sonet sem potegnil iz naftalina. Že dolgo nisem napisal nobenega, ob višku časa, ki mi ostaja zaradi dolgotrajnega prehlada, pa sem malo prebiral moje stare nebuloze – in ga na novo odkril.

Danes na vsebino gledam precej drugače kot takrat, ko sem ga zapisal. Takrat sem se z alpinizmom spogledoval, danes se ga, vsaj na trenutke, trudim živeti. In če sem bil takrat, vsaj deloma, ujet v stereotipe, ki obdajajo alpiniste, sem jih danes osvobojen.  Egoist in samomorilec. To sta etiketi, ki jih družba najpogosteje prilepi alpinistu. O vsaki od njiju bi lahko napisal roman. Pa ne bom. Morda se jih lotim v kakšnem drugem zapisu.

Tokrat bom le objavil omenjeni sonet. Kljub naivnosti v kateri je bil napisan, je v njem nekaj iskrenosti in verjetno celo resnice. Dejstvo pa je, da danes takšnega ne bi več napisal …

Plezalcu
Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.

Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.

V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.

Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja, kamor s stene zgrmel je v globino.

sosed

  • Share/Bookmark

21.11.2011

Vertikalni del življenja …

Objavljeno v alpinizem 16:58 avtor: sosed

… se je v zadnjih dneh umaknil horizontali. Kot ljubeča družina ki si deli vse, smo si doma uspešno razdelili tudi virus naše najmlajše članice. In tako smo si podajali štafetno palico. Trenutno jo v rokah trdno držim jaz. Sem na bolniški. Je lahko kaj hujšega?!

Kolca se mi po hribih in plezanju, s svojim kolcanjem pa blazno nerviram svojo ženo. Pa saj ima prav – končno je dočakala neko obdobje brez hribov in plezanja, pa sem že ves živčen, kdaj in kje bom končno lahko potešil svojo nervozo. V mrtvem delu sezone, ko je skala premrzla za plezanje, snega pa še ni, tako ali tako ni veliko možnosti za kakšno resno turo, pa vseeno bi vsaj kaj krajšega lahko stisnil, tako za dušo, zdaj pa še ti virusi in driske in … Ok priznam, res ne znam biti na miru.

Zadnja akcija, ki je spominjala na malo bolj resno turo, je bil solo skok na zasneženi Triglav v začetku meseca. In res je šlo za skok – štart ob 3:30 iz Krme, vzhod na Kredarici, ko se je družina počasi odpravljala k zajtrku, sem bil na vrhu, pred dvanajsto pa že pri avtu. To je bilo hkrati prvič letos, da sem okusil sneg. Novo porcijo pa nestrpno pričakujem od takrat. Toliko bolj, ker me je ženka presenetla z novimi lednimi cepini. Res je taglavna! Ampak, kako naj potem ne želim iti gor? Joj, naj že sneži!!!

Po treh urah hoje v temi končno sončni žarki

Za tak razgled se je splačalo zgodaj vstat

Kredarica v jutranji zarji.

Yes, dovolj je snega, da se ga bo dalo popikat.

Reveži pod mano se počasi prebujajo v gosto meglo.

Edini potencialno tečni del za mano, zdaj samo še po grebenu do vrha.

Na vrhu pa ... poezija

Še obvezna fotka Aljaža in nazaj v dolino. Imam pa občutek, da to zimo še pridem naokoli.

  • Share/Bookmark

27.09.2011

Zgoraj je svet lepši!

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 08:00 avtor: sosed

Za mano je odpuljen vikend. Dva dni v hribih, noč na 2070 metrih, tri preplezane smeri, na kilometre prehojene poti in ogromno pridobljenih izkušenj.

Nemogoče je razložiti pravo vrednost tovrstnih izkušenj nekomu, ki tega sveta ne pozna. Tudi ne zamerim, da ta isti ne razume, kaj počnemo tam med skalami, s klini v eni in kladivom v drugi roki. Pa odgovor niti ni tako kompleksen. Preprosto – živimo. V divjini sredi izpostavljene stene, v trenutku popolne koncentracije, osredotočenosti zgolj na naslednji gib, v zaupanju osebi, ki varuje na drugem koncu vrvi … Tam šele zares zadihaš. Osvobojen trivialnih in banalnih ovir, ki se tu doli zdijo tako nepremostljive. Imam občutek, da se ponavljam kot lajna. In še vedno je tako težko razumeti?

Ta ‘šport’ me dejansko naredi boljšega. Bolj pozitivnega in pomirjenega. Daje mi moč – postati boljši mož, oče, človek … Ja, to je totalni fiks. Zadoščenje in vir energije. To je alpinizem!

Več o turi – KLIK!
Galerija slik – KLIK!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »