20.09.2011

Kupil sem frenda

Objavljeno v alpinizem 19:23 avtor: sosed

Nekje sem slišal, da si človek frendov ne more kupiti. No, to niti slučajno ni res! Prav danes sem ga kupil. Pa sploh ne prvega. V vsakem primeru pa najboljšega, kar jih denar lahko kupi.

Na izbiro je bilo kar nekaj različnih. Vsak s svojimi lastnostmi so mi šepetali naj izberem prav njih – v določenem trenutku mi bo vsak od njih nepogrešljiv. Kako naj se potem odločim za enega? Potreboval bi vsaj še dva, mogoče celo tri …

Naposled sem ga izbral. Bila sva si pač usojena. Sedaj bo z mano v sreči in nesreči, spremljal me bo v sončnih dneh, pa tudi v vetru ali dežju. Ko pridejo težki dnevi in neurje, ne bo zapuščal moje strani. Ko bom potreboval varnost, mi jo bo zagotovil. Nanj se bom vedno lahko zanesel. Ne bo zatajil. In ko bom padel … me bo ujel!

Ja, to je pravi frend. Nekateri mu pravijo tudi metulj, ampak frend je oznaka, ki mu precej bolj pristoji.

  • Share/Bookmark

13.09.2011

Steber revežev ali kako obogateti v enem dnevu

Objavljeno v alpinizem 16:00 avtor: sosed

Tudi po treh prespanih nočeh mi nekako ne da miru. Vedno znova podoživljam v soboto preplezano smer.

Utrinki me spremljajo vsepovsod. Še enkrat plezam čez vstopni kamin, letim čez spodnje, lažje raztežaje, poplezavam po čudovitih belih ploščah, se v vodstvu in ob slabem varovanju zguzim čez strm prag na udobno gredo in vriskam od navdušenja, da mi je uspelo, opazujem kako soplezalec suvereno premaguje vertikalno zajedo in komaj čakam, da se je lotim sam. En trenutek sem v razkoraku sredi kamina, drug na neudobnem stojišču sredi stene, zdaj mi je v roki ostal grif sredi lahke, a izpostavljene prečnice, trenutek kasneje skačem na vrhu stene in zmagoslavno tulim v nebo …

Mogočna S stena Zadnje Mojstrovke (Foto: klikni na sliko)

500 metrski steber Zadnje Mojstrovke ne sodi med težje alpinistične vzpone, vseeno pa velja za eno izmed najlepših smeri v naših gorah. Impresivna stena, dobra skala, izspostavljenost, z izjemo lažjih raztežajev na začetku smeri konstantna plezarija, čudoviti razgledi, izstop na vrh in udoben sestop. Steber revežev ima vse to in še več. Gre za smer enega izmed največjih – prvi jo je preplezal Nejc Zaplotnik.

Morda sem bil prav zaradi njenega avtorja, znamenitega Nejca, pred vzponom nekoliko bolj nervozen kot sicer. Potne dlani, povečan utrip, pričakovanje in neučakanost so me spremljali praktično do vstopa v smer. Pa ni bilo težav. Nikakršnih. In ravno to me navdaja z večjim veseljem kot dejstvo, da nama je uspelo smer preplezati. Pomembnejši je način, dinamika naveze.

Zgornji del Stebra revežev

Seveda se zavedam, da je v alpinizmu ločnica med zmago in porazom verjetno manjša kot kjerkoli drugje in tudi v prihodnje bom izbiral cilje prilagojene (skromnim) plezalnim sposobnostim ter izkušnjam, vseeno pa zadnje dni letim nekaj centimetrov nad tlemi in bistveno lažje prenašam ovire, ki mi jih pod noge vrže vsakdan. Vse to zaradi nekega stebra, ki je že od nekdaj del neke stene …

Naj zaključim s še eno legendo slovenskega alpinizma in njegovim opisom smeri.

Če si namreč pri vstopu še tak revež, na vrhu stene zagotovo ne boš več. Tam gori boš namreč lastnik velikega bogatstva: v svojo plezalsko malho boš spravil eno najlepših plezalskih doživetij v naših stenah. Nemara je ob – nedvomno slikovitem – poimenovanju tako razmišljal tudi njen avtor – nepozabni Nejc, velik ‘bogataš’ te sorte …

Tine Mihelič

In res sem danes bogatejši tudi jaz. Bogatejši za še eno nepozabno izkušnjo, ki jo lahko doživiš samo tam nekje, daleč stran od vsakodnevnih skrbi, na robu stene, prost razmišljanja, ki ni povezano s trenutkom, ki ga živiš. Fokusiran, zbran in popolnoma svoboden.

  • Share/Bookmark

14.07.2011

In potem je prišlo … razočaranje

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 15:30 avtor: sosed

Fak, kako je alpinizem en čuden šport. Zna te nagraditi, ko najmanj pričakuješ, po drugi strani pa zna biti, z vsemi dejavniki na katere ne moreš vplivati in ob katerih se počutiš nemočnega, tako prekleto neizprosen in nehvaležen šport.

Postaviš si cilj. Zbiraš informacije. Bereš, kličeš naokoli, sprašuješ izkušene, surfaš po netu. Odločiš se za pot, ki jo boš ubral. Izbereš in kupiš manjkajočo opremo. Pripravljaš se, treniraš, planiraš, pričakuješ. Odštevaš mesece, tedne, dneve …

In ko imaš končno dober in izvedljiv plan, ko si prebral zadnjo knjigo, govoril z vsakim alpinistom, ki ga poznaš, prelistal internet, ko si pot, po kateri še nisi hodil, spoznal do potankosti, ko točno veš, kaj te čaka in kje tičijo nevarnosti, ko si opravil vse treninge, ki ti zagotavljajo, da boš fizično zdržal potrebne napore,  ko si končno odštel vse tiste mesece, tedne in dneve … klikneš na vremensko napoved in v delčku sekunde sanje izpuhtijo v zrak. Tura je končana preden se je sploh začela.

Prepričan sem, da bo Bela gora stala tam na meji Francije in Italije vsaj še kakšno leto ali dve. Pa vendar sem razočaran. Pred pol leta sem se odločil, da bom letos stal na njej in vsaj štiri mesece odšteval dneve do izbranega datuma. Sedaj pa… Ma sploh ne vem, kam naj se dam v soboto. Kamorkoli bom šel, karkoli bom morda splezal, bom imel smer v spominu po “tisti, ki sem jo plezal takrat, ko nisem šel na Mont Blanc.”

Počutim se bedno. Pa se ne bi smel. Ko pomislim, kje vse sem letos bil in kakšno srečo sem imel z vremenom to sezono, se res nimam pravice pritoževati. Ampak kurc, ko sem si tega želel bolj kot karkoli drugega… Vsak si postavlja cilje, za katere misli, da jim je dorasel in jaz verjamem, da je ta tisti, ki ga v tem trenutku zmorem, je v mojem dometu, zato se počutim toliko bolj praznega, ko sem zanj prikrajšan. In kar je pravzaprav huje, ostal sem brez poti.

Pravijo, da ni konec dokler debela baba ne odpoje in mislim, da je doslej še nisem slišal. Sezone še ni konec in so še neke možnosti, čeprav morda že mejijo na upanje…

Kakorkoli, ta vikend se bom tolažil s fotkami, ki me bodo spominjale na (ostale) letošnje podvige in tudi Dolga nemška, ki smo jo v žep pospravili v soboto, bo k tolažbi dodala svoj doprinos.

Triglavska severna stena iz Vrat

Vstop in prvi stik s skalo

Grad v spodnji polovici 1000 metrske smeri

Nenavezani v lažjem delu

Zakaj Dolga nemška? Ker so jo prvi zlezli Nemci in ker je do vrha (ali pa do dna) izredno dolga 'pot'.

Znamenita Sfinga in vrh Triglava.

Aha, pa še pesem in rdeča nit današnjega dneva:

YouTube slika preogleda

p.s.: Ja vem, sem totalno patetičen. Pretiravam in dramatiziram. Jebi ga, nekje se pa moram spucat. Še zmer bolš to, kot pa da ženo tepem. :)

  • Share/Bookmark

7.07.2011

Stena

Objavljeno v alpinizem 15:00 avtor: sosed

Veliko je sten v naši deželici. Pa vendar se ena dviga daleč nad vse ostale. Po mogočni višini, ki jemlje dih in po številu smeri, ki so jih vanjo začrtala največja imena slovenskega in svetovnega alpinizma svojega časa. Po izzivih, ki jih ponuja alpinistu, po simbolni vrednosti, ki jo nosi in po zgodbah, ki so nastajale v njenem objemu. Že stati pod njo je svojevrstno doživetje, preplezati jo …

Kar tri kilometre meri v dolžino in prek kilometra v višino. V sebi skriva okoli sto alpinističnih smeri, najdaljša pelje na sam vrh očaka in ponuja 1300 metrov plezarije. Bolj kot metri, višina in ocene smeri pa je pomemben občutek, ki ga doživiš, ko se ji bližaš iz Vrat. Občutek majhnosti, ponižnosti in minljivosti. Strahospoštovanje… Ja, tega dobro poznam.

Nestrpnost. Pričakovanje. Čakanje, da se stvari končno poklopijo. Poslednji korak do vertikale. Odločitev. Varujem! Plezam!

Aaaaaaah, to čakanje!

Samo ena stena je Stena. Severna triglavska. Še nikoli nisem uzrl kaj bolj mogočnega, strašnega in hkrati … čudovitega.

  • Share/Bookmark

6.06.2011

Vertikala

Objavljeno v alpinizem 13:00 avtor: sosed

Nedeljsko popoldne med kosilom. Utrujen sedim za mizo, za mano 9 urna tura, ki se je začela sredi noči. Pred mano poln krožnik gratiniranih testenin.

- Kje si pa danes plezal?
- V južni steni Štruce.
- Kje je Štruca?
- Zraven Skute.
- Aha…

- Kdaj greš pa na Bograč plezat?

Ja, nekomu, ki moje izlete spremlja s strani, je verjetno precej težko razumeti, kaj se grem. Kaj je tisto, kar me žene, da v nedeljo vstanem ob 3:45 zjutraj, zlijem vase kavo, zgrabim 10 kilogramski nahrbtnik in oddrvim proti Kamniški Bistrici. Še meni včasih ni povsem jasno od kje energija.

Hoditi 3 ure v eno smer, da potem preplezaš eno Štruco al pa Skuto al pa … Bograč… ? Pa kdo sploh pozna Štruco? Kaj je na njej takšnega, da jo je potrebno preplezati? Verjetno odgovorov ne gre iskati na hribu, ampak v tistemu, ki na njega leze. Nekaj je v meni. Nekaj, kar prepoznava lepoto in izziv tam, kjer ga večina ne vidi.

Že prej sem imel rad hribe, gibanje v naravi, ne toliko osvajanje vrhov, kot pot na njih. Napor in trud, ki ga je potrebno vložiti, da stopiš na vrh. Formo, ki jo je potrebno vzdrževati, da zmoreš. Ko sem kasneje spoznal, da so dosegljive tudi na videz neprehodne visoke stene, ki sem jih prej le od daleč občudoval pa sem v sebi odkrl novo dimenzijo. Plezati, biti gost v steni, ki v tebi zbuja občutke strahospoštovanja, najti prehode, ki se ponujajo v vertikali, obstati nekje na pol poti in se uzreti nazaj … so doživetja, ki mi jih ne more ponuditi noben drug šport.

Stvari, ki se jih lotevam, plezalsko ne sodijo med bolj zahtevne. V športnem smislu nikoli ne bom zares dober plezalec, to pravzaprav tudi nikoli ni bila moja želja. Si pa želim priplezati do stopnje, ko mi bo dosegljiva večina najlepših smeri v naših hribih in ko me sposobnost plezanja ne bo (bistveno) omejevala pri izbiri ter načrtovanju smeri.

Ne, nikoli ne bom vrhunski climber, morda pa nekega dne postanem čisto povprečen alpinist. A to je nepomembno. Ne glede na titule, nazive ali zgodovino preplezanih smeri, se v steni sam pri sebi počutim … vrhunsko!

  • Share/Bookmark

31.05.2011

Plezanje v Vršičih in reševalna akcija med sestopom

Objavljeno v alpinizem 11:38 avtor: sosed

V nedeljo sem si privoščil plezalno poslastico. S klubom smo se po dolini Kamniške Bele odpravili v Vršiče, kjer je izjemno bogata ponudba alpinističnih smeri vseh težavnosti.

V dobri družbi sem se lotil Lukmanove smeri (IV+/III, 150m) in jo v tretjem raztežaju dodatno začinil z izletom v Zasavsko smer (V-), po sestopu pa smo v dveh navezah zlezli še Preložnikovo smer (V-/IV, 120m). Tudi to smer smo nekoliko priredili ter v drugem raztežaju plezali po precej težjem terenu od predvidene II-III. S tem sem nehote poskrbel tudi za zabavo pod steno, kjer so kolegi, ki so seveda opazili napako naveze, v smehu ugotavljali, kako se ‘Jaka muči z eno švoh trojkico…’

Smer tudi v zgornjem delu ponuja zanimiv detajl in bil sem vesel, ko mi ga je, ponovno kot prvemu v navezi, uspelo zlesti. Ja, petica v plezališču se niti malo ne more primerjati s petico na vrhu zračne stene. Tako kot se ne more primerjati zadovoljstvo in ponos, ko stopiš na vrh stene, s tistim, ki ga čutiš (ali pa ne) v plezalnem vrtcu.

Kljub dvem preplezanim smerem pa se avantura tu še ni končala. Ob sestopu po neoznačeni poti, ki jo uporabljajo predvsem alpinisti za hiter dostop pod stene Vežice ali Vršičev, sem na najtežjem delu, ki zahteva že kar nekaj plezalnega ali pa alpinističnega znanja, predvsem pa minimalno opremo, kot je vrv, plezalni pas in pomožna vrvica, naletel na dva planinca, ki sta se znašla v nezavidljivi situaciji. Prvi je nemočno stal na vrhu nezaščitenega plezalnega dela poti, drugemu pa je sicer uspelo preplezati prvi skok, vendar je obsedel na polici pred drugim, še precej težjim. Ne vem koliko časa sta se tako gledala čez skale in čakala, da se bo ‘nekaj’ zgodilo, sem pa začutil močno olajšanje, ko sem iz nahrbtnika začel vleči štrik in ostalo opremo, s pomočjo katere sem planincema kasneje pomagal sestopiti.

Nočem pametovati, vsak naredi kak kiks, tudi sam sem ga že usral v hribih, ampak tole kar sem videl v nedeljo, je bila pa prekleto nevarna situacija. Podati se na neoznačeno pot, kjer ne veš kaj pričakovati in potem vztrajati, kljub temu, da vidiš, da ne gre in je plezarija na robu (oz. že pošteno prek njega) tvojih sposobnosti, ob tem, da se zadeve lotevaš brez potrebne opreme … V nedeljo popoldne, na povsem neobljudeni poti…

Vse skupaj bi se lahko končalo precej drugače. Z reševalno akcijo GRS, zvinom, zlomom … možnosti je precej, o nesrečnih dveh planincih bi konec koncev lahko brali tudi v ponedeljkovi kroniki. V tem primeru bi tekom dneva v moj poštni predal najverjetneje ponovno priromal link do tragične novice o nesreči v gorah. Nad maminim podpisom pa bi verjetno pisalo nekaj v stilu: “A res moraš rinit v hribe, glej kakšne nesreče se dogajajo?!”

  • Share/Bookmark

17.05.2011

Top 10 letošnje zime

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 14:30 avtor: sosed

Ma ja, zime je konec. Tudi v hribih. No, vsaj naših. In bila je res lepa zima, kar se hribolazništva tiče moja daleč najbolj intenzivna. Prehod od pohodništva, preko spogledovanja z alpinizmom, do zbiranja prvih vzponov in smeri je prišel povsem spontano, naravno. In ko sedaj gledam na preteklo zimo, ko brskam po slikah, pregledujem tabelo zabeleženih vzponov, čutim … hmmm, mislim, da beseda ‘zadovoljstvo’  občutku dela krivico.

Kakorkoli, prehodil sem lepo pot. Turno sem smučal, preplezal nekaj grap, se poizkusil na zaledenelih slapovih, opravil kar lepo število zimskih pristopov, prečil dva ledenika, stal sem na tri in štiritisoč metrih. Ob vsem tem pa osvojil precej znanj, spretnosti, samozavesti… Spoznal sem občutek zmagoslavja na eni ter krhkosti in ranljivosti na drugi strani. Vse to skupaj pa me krepi, dela boljšega, mislim, da tudi bolj varnega in zanesljivega. Ali pa to zgolj želim verjeti…

Včasih se mi zdi kot da vse skupaj sanjam. Pred letom dni sem si podobne podvige lahko zgolj zamišljal v trenutkih odmaknjenosti. In paradoksalno se mi zdi, da sem bil v neprimerno milejših razmerah, na objektivno precej bolj varnih poteh, sam sebi v večjo nevarnost.

Prvič po dolgih letih sem se iskreno veselil snega. Celo izrečene kletvice ob kidanju dovoza so imele nekoliko slajši priokus. Sedaj je sneg skopnel. Ostala pa je kopna skala in novi izzivi…

1. Kranjska Rinka - prvi vrhunec sezone.

2. Y grapa v Vrtači

3. Kraj sten v Prisanku - ena bolj 'zluftanih' smeri to zimo

4. Prvi led v Krnici. Že naslednji vikend je padel Sinji slap ... in z njim kos ledu na trdo glavo.

5. Pohodna tura v Dolomitih - Tre Cime

6. Prva ledeniška - nekaj deset metrov pod vrhom Grossglocknerja - 3798m

7. Zlezli in poimenovali smo novo smer v Brani - Beli prehodi

8. Vrh Storžiča po preplezani pol-kopni Kramarjevi grapi

9. Gran Pardiso 4061m - najvišji vzpon in najbolj odpuljena turna smuka sezone

Kako top 10, pa saj jih je samo devet? Ja, eno mesto sem prišparal. Največja želja in najtrofejnejši cilj ostaja nedosežen. In tam je sneg celo leto … tudi tam okoli 16. julija…

  • Share/Bookmark

19.04.2011

To sem jaz!

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Ne boste verjeli kakšno olajšanje in zadovoljstvo sem čutil, ko sem stal na vrhu, ki sem ga sanjal dobra dva meseca. Ideja je seveda še starejša, vendar takrat nekje je padla odločitev. Izbral sem termin, začel zbirati ekipo, rezerviral kočo, po spletu iskal podatke in zemljevide ter prebiral izkušnje tistih, ki so ga že osvojili. Gran Paradiso in vsak od njegovih 4061 metrov so me povsem prevzeli.

Ne bom opisoval, kje vse smo hodili in kaj doživeli, zapis bi bil enostavno predolg1. Naj zapišem le, da smo se v borih 44ih urah podali na 720km dolgo pot, se povzpeli do koče, opravili aklimatizacijo, naslednji dan osvojili štiritisočaka, se spustili nazaj do koče, opravili še en krajši vzpon, odsmučali v dolino in ponovno prevozili 720km.

Hrib je tehnično precej nezahteven, vendar ga nikakor ne gre podcenjevati. Potrebna je izjemna kondicija, sploh upoštevajoč višino, kjer precej redkejši zrak lahko terja svoj davek.

Celotna avantura pa je bila bistvo tega, kar iščem v hribih. In bila je avantura! Vse se je poklopilo. Odlična ekipa, ki je dihala skupaj, ogromno smeha in pozitivne energije. Hrib, ki je bil do nas prijazen in vreme, ki nam je služilo. Sneg, ki je omogočil neverjetno lepih 2600 presmučanih višinskih metrov, osebje koče Vittorio Emanuelle, ki je s svojo interpretacijo angleščine poskrbelo za izbruhe smeha in še bi lahko našteval. Naužil sem se čiste energije.

Naslednjo misel sem zapisal že stokrat pa jo bom vseeno še enkrat. Srečen sem, da lahko to počnem in srečen, da tisti, ki jih imam rad, razumejo, da je to nekaj, kar želim, ne … enostavno moram početi. V hribih je del mene, ki mi v dolini manjka in kdor tega ne razume, tudi mene nikoli ne bo zares razumel.

Aklimatizacija na 3100 metrih

Pred vzponom na vrh

Pod ledenikom

Mont Blanc ... Kmalu se spet vidiva.

Bi lahko bilo lepše?

Kolega tik pod vrhom

Trenutek zmagoslavja

Spust z vrha

A tule bomo smučal? Nooorooo ...

  1. V kolikor planirate podobno zadevo in potrebujete informacije, mi pustite komentar in vam z veseljem pomagam []
  • Share/Bookmark

11.04.2011

Med bogovi

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 11:00 avtor: sosed

Ko sem se na začetku sezone dokončno odločil za včlanitev v alpinistični klub, je bil med glavnimi razlogi dejstvo, da bom spoznal somišljenike in dobil družbo za vikendaške podvige. In res sem jo dobil. Že zelo dolgo nisem bil v hribih sam. Pravzaprav tako dolgo, da sem to začel pogrešati.

Hoditi sam je vedno nekoliko drugače, kot hoditi v družbi, sploh če je prisoten še kakšen bolj izkušen, ki prevzema iniciativo in sprejema odločitve. Takrat je tvoja edina skrb to, da slediš. Z možgani na off. Ko hodiš ali plezaš sam pa se moraš sam tudi odločati in seveda spopadati z odločitvami, ki so morda bile napačne. Poleg tega imaš svoj tempo, divjaš ko in kolikor ti paše. Ko noge zapečejo, se brez besed ustaviš. Meditiraš. Razmišljaš in premlevaš. Ja, vsake toliko zelo rad hodim sam.

Proti JV grebenu malo nad Kokrškim sedlom

Ponovno sem vstal sredi noči, ob šestih zjutraj pa sem že dirkal proti Cojzovi koči na Kokrškem sedlu. Od tam sem se usmeril proti Malim vratcem, preko katerih se vije pot proti Skuti, vendar tik pred njimi skrenil levo na Dolge stene, JV greben Grintovca, sicer lahko zimsko plezalno smer.

Pogled nazaj po prehojeni poti in Kalškem grebenu v ozadju ...

... pred mano Dolge stene ...

.. in bivak daleč spodaj.

Zahvaljujoč lepemu vremenu in izvrstni vidljivosti, mi je greben ponudil izjemne razglede na okoliške vrhove, ki se jih kar nisem mogel naužiti. Pravljica!

Ko sem se po grebenu že približal zadbnjemu, vršnemu delu in se je pred mano izrisalo pobočje Kamniškega prvaka pa sem se odločil pot spremeniti. Snega v Grapi čez Jame je bilo še vedno povsem dovolj za dober in varen vzpon. Zavil sem levo z grebena in padel točno v začetek  ‘S žleba’ kot nekateri tudi imenujejo to smer.

Na pol poti v grapi - pogled naprej ...

... in nazaj

Z veseljem sem popikal proti vrhu, se malo namučil z izstopom, kjer se je že precej ugrezalo ter izstopil na Streho Grintovca nekaj deset metrov pod vrhom. Na vrhu sem se zadržal le nekaj minut, nato pa oddrvel nazaj v dolino.

Družinska slika: Štruca, Skuta, Turska gora, Brana, Planjava in Ojstrica.

Julijci v ozadju z generalom na čelu

Še pred dvanajsto sem se nasmejan že peljal proti domu, vesel in zadovoljen zaradi izjemne ture, hkrati pa navdušen nad dejstvom, da je pred mano še cel dan s tistimi, ki jih v hribih najbolj pogrešam. Da je bil vikend popoln, pa smo pravzaprav poskrbeli že prejšnji dan, ko smo se družno odpravili na Krim. Žena in sine sta v odlični kondiciji, najmlajša pa v razglednem in udobnem nahrbtniku uživa še precej bolj kot v vozičku. Ja, še bomo šli!

  • Share/Bookmark

4.04.2011

Ujel zadnji vlak za Kramarco

Objavljeno v alpinizem, Žlica vegete 12:00 avtor: sosed

Na, pa lahko prečrtam še en cij, ki sem ga zastavil za letošnjo zimo. Zlezel sem znamenito Kramarjevo grapo v Storžiču. Razmere so bile izredno slabe, skoki kopni, sneg južen, kar daje zgodbi še neko novo dimenzijo.

Storžič 2132m

Sredi tedna sem še bral poročilo skupine, ki je opevala dobre razmere od prvega skoka dalje in odlične nad bivakom. Čeprav so me visoke temperature zadnje dni skrbele, sem verjel, da bodo razmere, glede na lego smeri, zdržale. Pa niso. Med večino kopne plezarije sva varovala in plezarija se je temu primerno zavlekla. Glede na trenutno stanje Kramarjeve grape in glede na vremensko napoved ta teden, je zelo verjetno, da sva v njej prav midva zaključila zimsko sezono. Če bo šel v grapo še kdo, pa mu priporočam, da v nahrbtnik spakira plezalke … :)

Navkljub temu, da se Kramarca ni dala zlahka, ali pa ravno zato, sem v vzponu užival vsako sekundo in preostanek dneva preživel kot zadrogiran. K temu pa je pripomogla še naša mala bejba, ki je imela včeraj prav tako svoj dan. Za osvojeno smer sem, takoj po prihodu domov, dobil rožico, ki jo je sama narabutala z bližnjega vrta. Bejba me pač zna obračat. Verjetno zato, ker se uči od eksperta – njene mamice. Ja, priznam, ena je bolj sladka od druge (pa obe znata bit tut en glih žleht). Ko se nam je po dooolgem vikendu zdoma pridružil še naš kavboj, smo pa sploh zmagali na celi fronti.

Ja, včeraj je bilo v zraku nekaj čarobnega.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »