14.05.2012

Skok na streho Evrope

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 12:30 avtor: sosed

Dober teden je že minil od prihoda domov, a še vedno nisem zbral vseh vtisov. Bilo je preprosto nepozabno. Deveterica članov odprave je zadihala skupaj bolj složno kot bi si sploh lahko želel. Ko je bil čas za vzpon, smo delali, ko je bil čas za počitek, smo … pili … in ko je bil čas za veselje smo … pili še bolj. Imeli smo se super in če me ne bi doma čakale osebe, ki sem jih iz dneva v dan močneje pogrešal, bi bil povratek v resnično življenje kar nekoliko bridek.

Osvojili smo vrh. Izpolnil sem svoj cilj in doživel goro v celoti. Na vrhu, kamor sem stopil sam, sem se, na moje veliko presenečenje, nekontrolirano zjokal. Kot mala punčka. A nisem bil edini član odprave, ki je vrh doživljal emocionalno. Ta dan je bilo na strehi Evrope potočenih kar nekaj solz. Ja, bilo je težko, bil je mraz in bili so dvomi. Sredi noči se je skozi gosto meglo in veter priplazil strah po neuspehu, a na koncu se je vse skupaj izšlo v čudovito zgodbo. Zgodbo, ki je enostavno preobsežna za zapis na blogu.

Hrib mi je dal, kot sem  se nadejal že pred odpravo, tisto nekaj, kar me bo za vedno nekoliko spremenilo. Srčno si želim, da bi Elbrus 2012 lahko zaživel še kdaj. Z novo kuliso in novimi izzivi, le obrazi glavne zasedbe naj ostanejo isti. Oni so tisti, ki so zgodbo o osvajanju neke gore spremenili v eno izmed najlepših avantur življenja. Hvala ekipa!

  • Share/Bookmark

27.09.2011

Zgoraj je svet lepši!

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 08:00 avtor: sosed

Za mano je odpuljen vikend. Dva dni v hribih, noč na 2070 metrih, tri preplezane smeri, na kilometre prehojene poti in ogromno pridobljenih izkušenj.

Nemogoče je razložiti pravo vrednost tovrstnih izkušenj nekomu, ki tega sveta ne pozna. Tudi ne zamerim, da ta isti ne razume, kaj počnemo tam med skalami, s klini v eni in kladivom v drugi roki. Pa odgovor niti ni tako kompleksen. Preprosto – živimo. V divjini sredi izpostavljene stene, v trenutku popolne koncentracije, osredotočenosti zgolj na naslednji gib, v zaupanju osebi, ki varuje na drugem koncu vrvi … Tam šele zares zadihaš. Osvobojen trivialnih in banalnih ovir, ki se tu doli zdijo tako nepremostljive. Imam občutek, da se ponavljam kot lajna. In še vedno je tako težko razumeti?

Ta ‘šport’ me dejansko naredi boljšega. Bolj pozitivnega in pomirjenega. Daje mi moč – postati boljši mož, oče, človek … Ja, to je totalni fiks. Zadoščenje in vir energije. To je alpinizem!

Več o turi – KLIK!
Galerija slik – KLIK!

  • Share/Bookmark

30.06.2011

Med oblaki

Objavljeno v Foto utrinki 15:00 avtor: sosed

Pred dnevi sem familiji pripravil presenečenje. Kavboj je uspešno (ali bi lahko kako drugače?) zaključil prvi razred in namesto kupovanja daril, česar se pri nas pač ne bomo šli, sem se odločil, da mu pripravim prav poseben izlet.

V ponedeljek sem vzel dopust, se dogovoril za varstvo najmlajše, ostali  pa smo se že zjutraj spakirali v avto. Z izjavo, da gremo na Bled jest kremšnite, nisem prepričal nikogar, vseeno pa boljša polovica in sine nista niti slutila, kaj ju čaka.

Parkiral sem na letališču Lesce, kjer nas je čakal kolega in rentan avion. Ja, danes bomo leteli! Kako fajn je bilo opazovati nasmejana obraza, navdušenje in ogromne oči tik pred vkrcanjem na letalo. Kavboj je tekel nokoli od mene do aviona in od aviona do mene … Kar žarel je, ko si je nataknil ‘pilotske slušalke’. In potem smo leteli. Prek Bleda, Bohinja, okoli Triglava, čez S steno, pa mimo Mangarta, Jalovca …

Razmišljal sem, kdo je od izleta odnesel več, moja dva ali jaz. Res je, imela sta lep izlet, ampak tisti filing, da si naredil nekaj lepega za ljudi, ki ti veliko pomenijo, je veliko večji vir zadovoljstva. In v tem smislu je takšno dejanje lahko skrajno egoistično. V ponedeljek sem se dejansko počutil carsko! Seveda pa je k temu izdatno pripomogel kavboj. Pogledal me je s svojimi velikanskimi svetlo modrimi očmi in skozi praznino, ki so jo za seboj pustili izgubljeni mlečni zobje, navdušeno iztisnil: “Oči … Ti si car!”

  • Share/Bookmark

17.05.2011

Top 10 letošnje zime

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 14:30 avtor: sosed

Ma ja, zime je konec. Tudi v hribih. No, vsaj naših. In bila je res lepa zima, kar se hribolazništva tiče moja daleč najbolj intenzivna. Prehod od pohodništva, preko spogledovanja z alpinizmom, do zbiranja prvih vzponov in smeri je prišel povsem spontano, naravno. In ko sedaj gledam na preteklo zimo, ko brskam po slikah, pregledujem tabelo zabeleženih vzponov, čutim … hmmm, mislim, da beseda ‘zadovoljstvo’  občutku dela krivico.

Kakorkoli, prehodil sem lepo pot. Turno sem smučal, preplezal nekaj grap, se poizkusil na zaledenelih slapovih, opravil kar lepo število zimskih pristopov, prečil dva ledenika, stal sem na tri in štiritisoč metrih. Ob vsem tem pa osvojil precej znanj, spretnosti, samozavesti… Spoznal sem občutek zmagoslavja na eni ter krhkosti in ranljivosti na drugi strani. Vse to skupaj pa me krepi, dela boljšega, mislim, da tudi bolj varnega in zanesljivega. Ali pa to zgolj želim verjeti…

Včasih se mi zdi kot da vse skupaj sanjam. Pred letom dni sem si podobne podvige lahko zgolj zamišljal v trenutkih odmaknjenosti. In paradoksalno se mi zdi, da sem bil v neprimerno milejših razmerah, na objektivno precej bolj varnih poteh, sam sebi v večjo nevarnost.

Prvič po dolgih letih sem se iskreno veselil snega. Celo izrečene kletvice ob kidanju dovoza so imele nekoliko slajši priokus. Sedaj je sneg skopnel. Ostala pa je kopna skala in novi izzivi…

1. Kranjska Rinka - prvi vrhunec sezone.

2. Y grapa v Vrtači

3. Kraj sten v Prisanku - ena bolj 'zluftanih' smeri to zimo

4. Prvi led v Krnici. Že naslednji vikend je padel Sinji slap ... in z njim kos ledu na trdo glavo.

5. Pohodna tura v Dolomitih - Tre Cime

6. Prva ledeniška - nekaj deset metrov pod vrhom Grossglocknerja - 3798m

7. Zlezli in poimenovali smo novo smer v Brani - Beli prehodi

8. Vrh Storžiča po preplezani pol-kopni Kramarjevi grapi

9. Gran Pardiso 4061m - najvišji vzpon in najbolj odpuljena turna smuka sezone

Kako top 10, pa saj jih je samo devet? Ja, eno mesto sem prišparal. Največja želja in najtrofejnejši cilj ostaja nedosežen. In tam je sneg celo leto … tudi tam okoli 16. julija…

  • Share/Bookmark

7.03.2011

S smučmi v plezalni paradiž

Objavljeno v Foto utrinki, Smeh, alpinizem 15:10 avtor: sosed

Nedeljo sem preživel v dolomitih. Odpravili smo se namreč na turno smuko okrog treh Cim (Tre Cime di Lavaredo). Dolga tura za en dan, sploh upoštevajoč pot do pristopa, ampak samo biti v bližini ene izmed šestih klasičnih severnih alpskih sten, daje celi zgodbi neko posebno mistiko. Ja, Cima Grande s svojimi 500 metri popolne vertikale, že od daleč zbuja strahospoštovanje. Na smučkah smo preživeli dobrih 11 ur, imeli ves čas poletne razmere in na voljo enega izmed lepših razgledov. Pa kaj si človek še lahko želi v gorah?

V bistvu je še nekaj kar manjka… Nekoč se bom vrnil in katerega od treh vrhov čisto zares zlezel. Ko bom stal na vrhu, ne samo gledal s strani, takrat bom pa res lahko napisal, da je bil dan popoln. Do takrat pa bo treba znucat še nekaj parov plezalk in se naučit še kaj drugega kot bingljati s štrika kot kos pršuta.

Čudovit razgled na okoliške vrhove

Najlepši del ture - spust

Severne stene treh vrhov

Še z zahodne smeri

  • Share/Bookmark

24.01.2011

O drugi ljubezni …

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 18:04 avtor: sosed

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se vrstijo same zanimive. Turne smuke z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapi, Grapi čez jame… Res uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja, žena me še vedno prenaša – hvala draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša, najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave so bile sila neobetavne, vse se je namreč pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav, ko je bil nahrbtnik (in turna oprema za spust s Kredarice) praktično že pripravljen. Odločimo se raje za Bosovo grapo v Brani in sestop prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi, izstop na pode pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! JZ grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v resnično ledenem jutru, veter, ki je v zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno, globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon, ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakega razmišljanja. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kjerkoli drugje, ko si daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš, ko gre vse ostalo v maloro.

Ja, v življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. In druga so gore.

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se

vrstijo same zanimive. Turna smuka z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki

vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapa, Grapi čez jame… Res

uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja žena me še vedno prenaša, hvala

draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša,

najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave na turo so bile sila neobetavne, vse se je pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav.

Odločimo se raje za Bosovo grapo v Jami in sestopu prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi

vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je

zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo

pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi izstop na pode

pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! Jz grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo

podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v res ledenem jutru, veter, ki je v

zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas

zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno,

globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon,

ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakršne misll. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je

spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za

alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kje drugje, daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš. ko gre vse v maloro.

V življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. Druga so gore.

  • Share/Bookmark

15.09.2010

Temu se pa reče – ferata!

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 14:00 avtor: sosed

Ja, tale zadnja tura mi bo še dolgo ostala v spominu. In to v tisti najlepši luči. Povabljen sem bil praktično v zadnjem trenutku, tako da pred odhodom nisem niti vedel, kam točno grem in kaj me čaka, kar se mi je zgodilo prvič.

Rečeno je bilo, da gre za ferato, najzahtevnejšo v bližnji okolici (ferata? pih, sami klini in jeklenice … kako je to lahko zahtevno?!), da gre za kondicijsko celodnevno turo (ok, to bo nekaj zame) in da bomo osvojili Košutnikov Turn ter Cjajnik v Avstriji (Cjajnik?!? … wtf,  nikoli slišal). Aha, potrebujem plezalni pas (Halooo, doktor, imaš za posodit…), plezalke (če jih ravno imam), čelado (itak obvezna oprema) in samovarovalni komplet (ja valda, kaj bom pa z njim?). Nisem imel pojma…

Pričakoval sem … Ok, blage veze nisem imel, kaj naj pričakujem. Nisem poznal ekipe, nisem vedel kam gremo in pojma nisem imel kakšna morebitna znanja in spretnosti se pričakujejo od mene. Pustimo se presenetiti. In bil sem presenečen! Tura je bila ena izmed najboljših sploh, ekipa odlična, Cjajnik pa… Ahhh, noro, komaj čakam, da zadevo ponovim.

Štartali smo Pod Krnico, mimo koče in pašnikov Spodnje Dolge njive, nadaljevali pot proti prvemu 2133m visokem vrhu – Košutnikovem Turnu. Nadaljevali smo po grebenu Košute in se po zahtevni, z jeklenicami varovani poti, spustili na drugo, avstrijsko, stran. Mimogrede smo prehodili norih 20 metrov poti, preko visečega mostu – uf, kako neverjetno kul je bilo šele to – in ta del poti zaključili v Koči pod košuto na 1280 metrih.

Po malici nas je čakala zahtevna ferata na Cjajnik, spust na drugo stran, ponovni vzpon na greben Košute in po skoraj 12 urah dolgi turi spust nazaj do pastirske koče na planini Spodnja Dolga njiva, kjer smo se častili s pivom, kislim mlekom in domačim sirom… Vmes smo se pa še izgubili, ponovno našli, abzajlali na pravo pot … Skratka, bila je tura z velikim T.  Hmmmm, v bistvu je bla potem Tura, ne tura… Kakorkoli, bilo je nepozabno!

Prilagam par slikic, ki pa niti približno ne zajemajo feelinga, ki smo ga imeli ob pritiskanju na sprožilec. Zadeva na slikah mogoče izpade vratolomno, vendar tule moram zapisat, da je tura bila zelo atraktivna, na trenutke adrenalinska, vendar v nobenem trenutku tvegana ali nevarna. Ves čas smo bili tudi varovani s samovarovalnim kompletom, kar pomeni, da bi v primeru zdrsa v najslabšem primeru obviseli na jeklenki in nekaj trenutkov kasneje nadaljevali pot. Joj, komaj čakam na repete…

Greben Košute z južne strani

Na vrhu Košutnikovega Turna (2133m)

Adrenalinski sprehod čez most

Grizi, grizi, da ti ne spodrsne ;)

Pogled nazaj

Koča pod Košuto na avstrijski (severni) strani grebena

Naš naslednji cilj - Cjajnik.

Ob vstopu v mogočno steno...

Izpostavljeno prečenje

Čudovit pogled nazaj

Kam stopiš, ko ni kam stopit? :)

Zadnjih 150m vertikale do vrha.

Še zadnji korak!

Cjajnik s strani sestopa.

Dobrodošlica pred pastirsko kočo

  • Share/Bookmark

13.07.2010

Srečanje z gospodarjem planin

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 07:00 avtor: sosed

Tokrat se je res vse poklopilo. Preostanek familije si je v soboto privoščil ekskluzivo v toplicah – odrasli moški nezaželeni (čeprav mi ni jasno po katerem ključu to mene izključuje, ampak ok, nisem upal ugovarjat). Medtem ko se je moj trop namakal v topli vodi, pa sem jaz prosti termin ponovno izkoristil za izlet v Alpe.

Z ‘doktorjem’ sva se podala na turo, ki sva jo pred časom zaradi slabega vremena opustila že na sedlu. Tura je bila za en dan kar impresivna (Kamniška Bistrica – Kamniško sedlo – Turska gora – Skuta – Kokrško sedlo – Kamniška Bistrica), sonce neizprosno, noge pa tokrat sumljivo težke. Kljub temu sva zmogla brez večjih težav in če ne bi bilo tako pozno, bi naredila še en krog … No, ja… Mogoče niti ne…

Za svojo upornost sva bila nagrajena malo pod vrhom Skute. Tam naju je čakal sam gospodar tistih koncev in čeprav naju je med plezanjem po vznožju skupaj s svojimi podložniki vztrajno zasuval s kamenjem, naju je ob srečanju lepo sprejel in ponosno pozdravil v njegovem domovanju. Prisežem, da mi je ob srečanju pomežiknil. Majke mi! Samo čakal sem, kdaj bo izza skale potegnil Laško pivo in mi ga ponudil pred nadaljevanjem poti.

Kakorkoli, tokrat so ostale fotke nepomembno brezpredmetne. Resnično je srečanje ponudilo enkraten, fascinanten, neverjeten in predvsem neponovljiv prizor. V gorah to frazo uporabljam pogosto, ampak tokrat je res bilo kot v pravljici. Ta žival je neverjetna, vsak njen gib in gesta pa sporočajo le eno: I own this place!

  • Share/Bookmark

8.07.2010

Triglav je lep vrh, ni pa edini

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 16:00 avtor: sosed

Končno sem zlezel na Triglav! Aleluja. Vesel sem, da sem bil gor in celotni izlet je bil odličen, ampak kot vrh pa po svoji lepoti zagotovo ne dosega svoje velike slave. Ključna težava je forsiranje zgodbe, ki identiteto Slovenca tako ali drugače povezuje s Triglavom in mu daje neko mitološko razsežnost. To na koncu privede do totalne preobiskanosti te boge gore, med mnogimi obiskovalci pa potem najdeš tudi take, ki gor rinejo v supergah, s pivom v roki, ali pa jih nekje na pol poti po grebenu zagrabi smrtni strah, ki spravlja v nevarnost tako njih same, kot tudi ljudi v njhovi bližini. In to je tisto, kar na Triglavu ni kul. Ta imperativ povprečnega Janeza, da enkrat v življenju mora zlesti tja gor, pa naj se zgodi kar hoče. Tudi če nima pojma o gorah, o gorništvu in je do tega trenutka osvojil kvečjemu kakšno Šmarno goro pa še pri tem ga je na pol poti skoraj kap…

Ampak ok, vsak ima svoje želje, svoje cilje in jaz sem zadnji, ki bi komurkoli pokal milne mehurčke. Kar sem hotel povedat je to, da sem imel zaradi vseh teh stvari pred obiskom Triglava mešane občutke. Zato smo se tudi odločili za štart sredi tedna, ko je prometa običajno bistveno manj in čeprav do Kredarice res nismo srečali žive duše, smo bili na poti po grebenu še vedno priča nekaj zanimivim prizorom…

Kakorkoli, vrh sem osvojil in v tem pogledu sem vesel, hkrati pa priznavam, da na zgoraj opisano mitologijo o Janezu in Triglavu tudi sam nisem imun. Vseeno pa me je bolj kot vzpon na našega očaka, ki je bil seveda finale naše poti, navdušila pot čez obe Vrbanovi špici. Idila, vam povem. Razgled na obe strani, ravno prav “zluftan” in razgiban teren … skratka, užival sem vsak trenutek. To je bil tisti del poti, ki si ga bom od omenjenega izleta najbolj vtisnil v spomin.

Iz Kota smo štartali ob 5h zjutraj, pot nadaljevali proti Spodnji in Visoki Vrbanovi špici in prispeli do Staničevega doma kakšni 4 uri kasneje, od tam naprej pa prek Kredarice na Triglav. V dolino smo se ob solidnem tempu vrnili nekaj minut čez 15. uro. Tako družba kot izlet sam je bil čudovit, edina stvar, za katero smo bili prikrajšani, pa je bil razgled z vrha domovine, ki nam ga je vzela megla. Vendar nekaj pa mora ostati tudi za prihodnji obisk, ki bo kljub vsemu verjetno v kratkem spet na sporedu.

Seveda pa bi še enkrat poudaril, da pri nas seveda obstajajo tudi drugi cilji. Cilji, ki so prav tako lepi, nekateri še precej lepši, predvsem pa so manj obljudeni in … ‘popularni’ (joj, kako grozen pridevnik za goro). In ja, čeprav Triglav JE lep vrh, je daleč od tega da bi bil tudi edini.

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Proti Spodnji Vrbanovi špici (2299 m)

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Visoka Vrbanova špica. Ampak je res špičasta...

Gor, gor, gor...

Gor, gor, gor...

Na špici pa spet ... špica (2408 m)

Dom Valentina Staniča pod nami

Dom Valentina Staniča pod nami

Tole pa vsi poznate, ne?

Tole pa vsi poznate, ne?

Po grebenu do vrha.

Po grebenu do vrha.

Aljažev stolp

Ena hiška na vrhu, pojma nimam kaj tam počne :)

kozorogi

Sami pa nismo bili niti med spustom.

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Nazaj v dolino...

  • Share/Bookmark

27.06.2010

Na obisku med kozorogi

Objavljeno v Foto utrinki, alpinizem 21:25 avtor: sosed

Ko sem v petek z velikim “Jaaaaaaa!” odgovoril na SMS, če bi se v soboto podal na turo proti Kriškim podom, nisem imel pojma, kako fantastičen dan je pred mano. Sobota je presegla vsa pričakovanja: tura je bila dolga in ravno prav naporna, okolica ter panorama pa naravnost božanska.

Iz Ljubljane smo se podali ob 5:30, dve uri kasneje pa smo se izpred Aljaževega doma v troje podali proti Luknji. Pot smo nadaljevali proti skoraj 2400 metrov visokemu Bovškemu Gamsovcu, se spustili do Dovških vrat, od tam pa naprej proti Kriškim podom in Pogačnikovem domu. Po malici v koči sem se s težkim srcem poslovil od druščine, ki je svoje bivanje v raju podaljšala do drugega dne, ter se prek Dovških vrat čez Sovatno podal poti dolini.

Kljub temu, da imam za sabo že nekaj obiskov gorskega sveta, me mogočnost in lepota narave včasih še vedno ujameta nepripravljenega. V soboto je bil tak dan. Ob spustu sem se tako večkrat ujel v razmišljanju, kako  zavidam prijateljema, ki sta ostala nad 2000 metri in prenočila v naročju gora. Tolažilo me je le dejstvo, da se kmalu spet vrnem. In to drži kot pribito.

Sicer fotografije žepne ‘trotlce’ niti pomotoma ne morejo ponazoriti občutka ponižnosti, ki sem ga čutil ob tem, ko sem pritiskal na sprožilec, pa naj vseeno služijo kot ilustracija vsega, kar zamujate tistii, ki proste dneve raje preživljate v mestu…

Luknja in pogled na drugo stran, kjer se vije pot iz Zadnjice

Le skok čez rob in pristal bi na Triglavu...

Proti Bovškemu Gamsovcu

Vrh!

Spodnje Kriško jezero daleč pod nami

Svoboda ...

Pogled proti Križu, Stenarju in Škrlatici v ozadju

Sestop z vrha in ...

... spust proti Dovškim vratom.

Še malo pa smo pri koči...

Prvi izmed treh tropov kozorogov, ki sem jih srečal, ko sem se sam vračal v dolino.

Gospod Kozorog, ki mi je že kar preveč domače prečkal pot...

Še zadnji spust pred gozdno mejo

Poslednji pozdrav prebivalcev teh krajev z obljubo o skorajšnji vrnitvi.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »