14.08.07
Kategorija Foto utrinki, Ko piše srce ob 08:37 avtor: sosed
Ne, tokrat ne gre za oguljeno frazo. Niti ne za pick-up lajn. Tokrat bom popolnoma iskren. Z vami bi rad delil najlepši pogled na Jadranu.
V njem se skriva velik kos mene. Govori mi o poletnih mesecih, ki sem ji kot sin učiteljice vedno preživljal na morju. Prikliče čarobne jesenske dni preživete z dedkom. Šepetaje razkriva spomine o tistem malo bolj burnem najstniškem obdobju; o večerih preživetih ob ognju, pivu, kitari in dobri družbi. O zavetju in utehi, ki sem jo našel, ko sem ju iskal nekaj let kasneje. In nenazadnje, pripoveduje mi zgodbo, ki jo pišem in živim sedaj, poln novih občutkov in svežih spominov.
Ja, ta pogled je daleč najlepši… Morali bi ga videti brez očal…
Permalink
13.08.07
Kategorija Foto utrinki, Smeh ob 13:02 avtor: sosed
Pozdravljeni prijatelji blogerji, pogrešal sem vas! Vaše zgodbe, prispevke, poročila in vaše komentarje. Kljub vsemu pa skesano (a brez sramu!) priznavam, da bi vas vsaj še za en teden v trenutku zamenjal za poležavanje v senci, namakanje v toplem dalmatinskem morju in za vse kar pač sodi zraven.
Kaj sploh zapisati po takšnem dopustu, kot je bil ta, ki je pravkar minil? Lahko samo rečem, da bi šel rad nazaj. Kako kul bi bilo, ko bi lahko pobegnil iz zanke časa vsakič, ko bi me zvilo in bi se vrnil na ta moj … najin … naš otok. Letos ga zagotovo ne bom več videl, sem pa prepričan, da se kmalu spet srečava.
Še nekaj časa bom zbiral vtise in občutke, ki mi jih je prinesel 14-dnevni oddih, eno pa je zagotovo - zaljubjen sem do ušes. V poletje, morje, v ta čudežni otok in v … no, vsega pa tudi ne morem povedat na prvo žogo!
Permalink
01.06.07
Kategorija Foto utrinki, Smeh ob 10:05 avtor: sosed
Haha, pa jo imava! Rdečo strelo namreč. Takšno kot sva jo želela imeti! Ko sem predal Nejcu ‘ključe’ njegovega prenovljenega kolesa, je skakal od navdušenja. Čeprav ni točno vedel, kako ga bo zajahal in ukrotil brez pomožnih koles, je pokazal, da je nad svojo novo pridobitvijo naravnost navdušen. In jaz z njim!
Vrnimo se na začetek zgodbe. Kolo je bilo poklon Ane Marije, sestrične in prijateljice, ki je bila tako dobra, da ga je, takoj ko ga je prerasla, poklonila Nejcu, njenemu največjemu fanu. Hvala Anči! Po nekaj mesecih, ki jih je (takrat še) Roza strela odležala v garaži, je končno napočil čas, ko sva se z bodočim šoferjem odločila izpeljati projekt renovacije.. Khmmm, pardon, kolo-vacije! Na vprašanje, kakšne barve naj bo njegovo kolo, je bil Nejko suveren: RDEČE! Zakaj? Hja, preprosto. Obstajata dva razloga in oba sta zelo prepričljiva. Prvič, rdeče so avto strele. Pika. In drugič, rdeč je Ferrari od ‘Mikajela Čumahelja‘. That’s my boy! (OK, vem, da sem žleht, ampak nimam srca, da bi Nejcu povedal, da Mikajel ne dirka več. Tako vedno, ko skupaj spremljava F1 in po pisti prileti Finčev ali Brazilčev ferrari, Nejko navdušeno vpije: ‘Lejga oči, Čumahel je!’ Jaz se seveda nasmejim in povem, da bo tudi danes zmagal. Ja, ja, vem, grozen sem…)
Sledil je izlet v Obija in nakup sprejev za kovino in plastiko - Nejčevi rdeči sem dodal še sivo, kar se je kasneje izkazalo za super kombinacijo. Kupila pa sva tudi nov plašč in zračnico za sprednje kolo. Sledila je demontaža, barvanje, sušenje, sestavljanje in ostala očijeva čarovnija. Na koncu pa seveda kratko predavanje o varnosti in pomembni vlogi čelade. Obdelala sva seveda tudi osnovne zakonitosti rahlo prirejenega CPP-ja. Pravzaprav je šlo le za en, a zelo pomemben predpis: ‘ko si na kolesu, vedno ubogaj očija!’ Ko je bodoči kolesar trikrat zapored uspešno opravil ustni izpit iz CPP-ja, je sledila slavnostna predaja vozila v uporabo. Na testno vožnjo pa bo vseeno potrebno počakati - danes je namreč na sporedu še montaža pomožnih koles.
Srečno vožnjo obema, tako Nejcu Čumahelju, kot tudi Rdeči streli. Le glej, da boš prijazna do malega dirkača in ne vrzi ga prevelikokrat iz sedla pa za nagrado še pred poletjem dobiš nalepke in velik, kičast rdeč zvonec!
Permalink
07.05.07
Kategorija Foto utrinki ob 14:34 avtor: sosed
Pralni stroj dela na polno. Perilo bo v prihodnjih dneh izobešeno v kopalnici, na balkonu, po radiatorjih, nogavice bodo visele z reflektorjev… (Ok malo pretiravam, ampak you get the picture.) Rožice bodo potrebovale kak teden dva, da si opomorejo od dehidracije, moj labradorec Kahn pa še malo več, da bo prebolel dejstvo, da sem ga predal v oskrbo teti Mileni. Kakorkoli že, dopust je minil. Zadnjih 10 dni se je odvrtelo s svetlobno hitrostjo. Ravno ko se človek navadi na upočasnjen ritem in lahek korak, napoči čas za vrnitev. Kljub temu pa mi je uspelo napolniti baterije in ujeti malo vetra v jadra, ob tem pa so nastajali lepi spomini. Naj delim z vami nekatere od njih, tokrat brez komentarjev…
Beri naprej »
Permalink
