03.07.08
Kategorija Žlica vegete ob 15:30 avtor: sosed
Če sem še včeraj pisal o razočaranju, lahko danes spet pišem z mnogo bolj optimistično noto. Letos je res čudno leto. Po eni strani se mi vse sesuva, po drugi plati pa se mi izpolnjujejo največje želje. Po rezervaciji vstopnice za koncert Coldplayev, sem tokrat na pragu rezervacije aranžmaja, ki me bo popeljal še na eno veliko glasbeno prireditev. Gre za Gučo, kamor svojo rit neuspešno spravljam že nekaj let. Kaže, da mi bo tokrat končo uspelo in da bodo izpolnjene še ene sanje.
Imam le še eno odprto zadevo in mogoče mi lahko z nasvetom pomagate tudi vi. Torej edina dilema je: ali si zrihtati prenočišče v sami Guči (pri domačinih) ali v 16km oddaljeni vasi Lučani. Med obema sicer obstaja povezava (avtobusi, taksi etc), vendar zna biti 16 km vseeno malo izven dogajanja. Po drugi strani pa se bojim, da v Guči ne bi mogel nič spat. Ja, ja, vem, v Gučo se ne hodi spat, ampak tam nekje okoli tretjega dne bom vseeno že malo tečen, če si ne bom mogel konkretno odpočit. Torej, če imate kakšne izkušnje, vam bom z veseljem prisluhnil.
Me-sečina, me-sečina, joooo-joj,
sunce sija, sunce sija, joooo-joj…
Jaoo, komaj čakam! 
Permalink
02.07.08
Kategorija Žlica vegete ob 11:00 avtor: sosed
- zjebano desno koleno
- pogačico tega istega zjebanega kolena (to jebem dvakrat!)
- idiota, ki mi je vcepil v glavo, da je tek zdrav
- pst, golovec in cele kurčeve orle
- štoparico in rezultate
- tekaška tekmovanja
- pol-fakin-maratone
- palmanovo in vsak centimeter njihove 21.098 km dolge trase
- mojo glupo trmasto glavo
- javno zdravstvo
- ortopede in njihove čakalne vrste
- kurčeve vaje za moč, ki poberejo vso energijo in nikoli ne pomagajo
- … … …
Spisek je še v nastajanju in se nadgrajuje!
Permalink
27.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 11:00 avtor: sosed
Tokrat objavljam pravo malo mojstrovino, ki jo je za vas pripravil čarovniški guru in virtuoz magije ‘Kavboj strašni’.
Dal sem vse od sebe, da bi razkrinkal trik in rešil enigmo, vendar velemojster se ni vdal. Sicer mi je dovolil vpogled v njegov misteriozni svet poln skrivnosti in magije, vendar še predno me je popeljal v to čudovito realnost, kjer se ukrivlja prostor, kjer čas teče ritensko in kjer v skupnem kozmosu koeksistirajo zrcalni svetovi, mi je odmaknil fotoaparat in s tem zadržal skrivnst zase in … zame.
Uživajte v predstavi in lep vikend vsem! 
Permalink
24.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 15:30 avtor: sosed
Pravzaprav ne vem ali bi moral v tem trenutku plesati zmagovalni ples, se jim smejati v ksiht ali peti hvalnice in žrtvovati kakšnega jagenjčka. Pojma nimam, kaj se je pravzaprav zgodilo. Mogoče so ugotovili, da sem jim na sledi. Mogoče so se po moji zadnji objavi ustrašili posledic in ogorčenja, ki sem ga sprožil med (potencialnimi) verniki. Povsem možno je tudi, da so počeli kaj drugega, bolj zabavnega. Mogoče so našli novo žrtev na drugem koncu planeta. Mogoče… Mah, možnosti je neskončno.
Ne vem kaj so počeli in o čem so razmišljali, ko sem tokrat pripravljal žar za piknik. V vsakem primeru pa sem tokrat končno … tokrat sem… Ne, ne morem… Preveč sem ganjen… In vesel… Naj namesto mene govorijo slike!
p.s.: Upam, da tega sončnega piknika ne bom plačal s kakšno strelo v glavo med popoldansko nevihto… ?
Permalink
18.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 15:00 avtor: sosed
Jebi ga, tko je naneslo. V roke so mi popolnoma nepričakovano padle spečene palačinke. Soseda jih je prinesla domov skupaj z novo frizuro. 6 komadov palčink! Mensezdi. Kavboj bi rekel: ’slastno’. Jaz nisem rekel nič. Sem si pa mislil: TOMIDELI!!!
Prvotno navdušenje me je minilo, ko sem odprl hladilnik in v njem nisem našel Nutelle. Tam na drugi polici, kjer ni bilo nutelle je preprosto zevala praznina. Zraven NEnutelle je bila namreč še NEmarmelada. Skuto sem pojedel že včeraj in počasi mi je začelo zmanjkovati idej. Frustracija! Prebrskal sem omaro za omaro, polico za polico. Nič, nič, nič… AAAAA…. Jaz hočem jest palačinke!!!
In potem jih zagledam. Jajčka. Hihihi. Mala čokoladna jajčka. Tam na dnu police so čakala na ta usodni dan vse od velike noči. Zdaj jim je odbila poslednja ura. Odvijem jih. Enega po enega. Hihihi. Štiri od njih nežno razporedim po odviti palačinki. Odprem mikrovalovko. Na desetko za 15 sekund. 20. Za vsak slučaj. In potem vtaknem v mikrovalovko še drugo. Pa tretjo. Četrto… Mljac!
Kavboj, oprosti, da sem ti pojedel čokoladna jajčka, dobiš danes v zameno 2 gumjasta medvedka, ok? Ampak res sem si zaželel palačink…
PS: MaMlaz, da ne bi slučajno! Goljufanje pri kartah je še zmeri bolj svinjsko!
Permalink
17.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 09:00 avtor: sosed
- Oči, oči, jaz znam pa novo pesmico!
- Bravo sine, ajde, ožeži!
- Kaj?
- Zapoj mi jo, da slišim.
- Ok … Emmmm … Aha!
Ne grem NAA kole-NAA,
ne bom več senca njena,
Ne bom SEE stopiLAA :),
kot kamen potopila,
ne grem NAA kole-NAA,
preveč sem sebe dala,
pljuvala sem si v obraz
PA NOS TEPTALA! 
- Oči, zakaj se pa tako smejiš?!? …
Permalink
10.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 10:00 avtor: sosed
Izgledal je kot povsem običajen paket. Prinesel ga je poštar. Kot vsekega drugega doslej. Pričakoval sem ga. Nestrpno. Minilo je že dober teden dni odkar sem prek spleta naročil oblekco in spominsko kartico za svojo novo foto zverino.
Paket pa je skrival več kot zgolj naročeno blago. Prav na dnu škatle je ležalo skrito presenečenje. Darilo. Bonus. Dodana vrednost.
Na dnu je počival še en dokaz relativnosti. Kako pomembna je marsikateremu blogerju Blogorola. Teme tedna, fotografije, intervjuji, objave in zadnje čase menda celo plačila. Na drugi strani pa imamo povprečnega Janeza, ki to revijo uporabi kot podlogo za svoj proizvod. Namesto kartona ali starega papirja. Kot odslužen škart.
Morda pa se motim? Morda je gre le za enega od bolj prefinjenih načinov distribucije te blogerske revije? Ali pa gre nemara za inside job naključnega, na pošti zaposlenega blogerja? Verjetno ne bom nikoli izvedel. Me pa zanima. Ve kdo od vas? Kakršnakoli že je zgodba, ki je prinesla Blogorolo v moj paket, sem se od srca nasmejal, ko sem na dnu škatle ugledal napis ‘Pwnamo nacionalni interes’.
Permalink
09.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 14:30 avtor: sosed
Kdor čaka, dočaka! In jaz bom končno dočakal svojo priliko videt Coldplay igrat v živo. Konec septembra bodo namreč igrali v naši soseščini - 24. 9 na Dunaju in 29.9. v Bologni!
Ko sem pred tremi leti izpustil njihov koncert v Bologni, sem bil sam nase pošteno besen, vendar glede na to, da sem se nekaj tednov prej skeširal za ogled U2 v Munchnu, ni šlo drugače, kot da počakam na novo priložnost. In čakal sem tri leta. Vsake toliko sem se obesil na njihovo stran in čekiral, brskal, upal, čakal… Fantje so pač na moji listi ‘must-see-bandov’ precej visoko.
Sedaj pa koooončno! Najverjetneje pičim na Dunaj. Organizirano, z busem. S karto vred pride 110€. Ma šel bi na Dunaj tut za dvakrat toliko, samo da mi je slišat v živo ta psihadelični riff ujet na zadnjih dveh minutah spodnjega posnetka. Gre kdo zraven?!?
Permalink
06.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 12:30 avtor: sosed
Nazadnje sem bil na koncertu kakšne jugo skupine pred dobrim letom, ko so me po koncertu Zabranjenog pušenja, legendarne skupine iz Sarajeva, razbili kot kanto. Kljub sranju, ki sem ga doživljal takrat in posledicam, s katerimi se ubadam še danes, nisem dobil nekega strahu ali odpora do takšnih prireditev. Je pa res, da so spomini še precej sveži in da me nekaj časa ni ravno vleklo v podobne situacije. Cvetličarne se še danes izogibam. Ne zaradi strahu. Preprosto zaradi spominov. Zaradi slabe karme…
Zato sem vesel, ko vidim, da grupa Crvena jabuka nastopa v Križankah. Da ima sam podobne občutke, mi je zaupal tudi prijatelj, ki je tistega nesrečnega večera utrpel zlom čeljusti. Tudi njemu ni do Cvetličarne nič več kot meni, bi pa tako kot jaz šel na njihov koncert.
Nikoli nisem bil velik fan omenjene sarajevske skupine, vendar podobno kot mnoge druge grupe tiste generacije, ki jih je rodilo isto okolje, v meni budijo lepo in dobro. Balkanski melos nosi v sebi tisto, kar potrebujem od časa do časa, da odkačim. Pa tudi če je obarvan s popom, posipan s cukrom in zavit v košček patetike. Balkan ostaja balkan. Njegovo sled globoko v sebi nosim tudi sam. In to je tisti košček duše, ki ga bom naslednji petek z veseljem peljal na koncert. Zaprl bom oči, se dvignil 5cm nad tlemi in pustil da me napolni z vsem, kar nosi v sebi. Upam le, da tokrat pridem domov v enem kosu.
Permalink
05.06.08
Kategorija Žlica vegete ob 06:30 avtor: sosed
Včeraj popoldne, ko sem ravno začel uživati v pivu po dolgem in napornem dnevu, mi je neimenovana kolegica blogerka brez dlake na jeziku čez mizo prilepila šamar. Rekla mi je, da sem na tisti sliki, ki jo imam prilimani na blogu totalno grd! In da stvari slučajno ne bi preslišal ali napačno razumel, je vso stvar ponovila še enkrat: FULL GRD!!! Halo? Jaz? Moi? NEeeEEEeeeEE!!!
Skrčen sem se sesedel v svoj stol in s trzajočim desnim licem (na levem imam mrtev živec) na robu solz lizal duševne rane in preboleval krč, ki me je kljub zanikanju pravkar slišanega stisnil okoli pljuč. Prvič sem vdihnil šele po treh minutah!
Ponoči nisem spal. Zbujal sem se prepoten. Sosedje so prižigali luči, ko so po ulici v temno noč doneli nemočni in preplašeni kriki. V nekaj urah sem se spremenil v lupino, ki so jo brezkompromisno zalučali ob steno, pohodili s težko nogo boleče resnice in jo zdrobili na drobne koščke. Taval sem po temi in iskal luč spoznanja, ki bi osvetlila bolečino ter meni prebudila moč, da jo preženem stran.
Naposled mi je uspelo. Proti jutru sem sprejel odločitev. Nisem kriv jaz! Ma kaki, no way! Nemogoče! Kriva je slika! Pa ne samo slika! Tudi maska, ki jo uporabljam ves čas, ni ravno najboljša! Ljudi straši! Velik nos, košate obrvi, krompirjasta oblika glave … To res ni za med rajo
In tako sem prišel do pomembne odločitve. Snel bom masko in se končno pokazal v svoji pravi luči. Tak kot sem. Jebeš komplekse in skrivalnice. Pa kaj, če nisem ravno najbolj priljubljen med smrtniki. I don’t give a fuck anymore! I’m going public! 
Permalink
