10.03.08
Kategorija Ko piše srce ob 18:26 avtor: sosed
Na obletnice, takšne in drugačne, običajno ne dam prav dosti. Pomenijo mi toliko kot drug dan na koledarju. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je potreben ves halo okrog nekaterih lažno ‘prelomnih’ številk, ki običajno nimajo niti približno takšne teže kot jim jo predpisujemo. Ampak danes mi kjub vsemu, kar sem mislil, da vem, pomeni več kot zgolj … danes.
Minilo je leto. To je dejstvo, ki me fascinira bolj kot današnji datum. Bolj kot spoznanje o obletnici. Mimo je leto dni, čarovnija pa traja. Tega nisem bil vajen, priznam. Pravzaprav še vedno nisem. Še vedno zajemam zrak in se ščipam za rit. Včasih dvomim in se sprašujem kdaj in kako?
Ampak tukaj sva, leto dni kasneje. In bilo je fantastično leto. Brez dvoma moje najlepše. Ne vem koliko skupnih dni je še pred nama, niti koliko preprek čaka, da se na njih spotakneva, prepričan pa sem, da bova še dolgo manevrirala med njimi. Tako kot sva to počela do sedaj. Eno leto. Noro, lepo, čarobno leto.
Vse najboljše … midva!
Permalink
18.01.08
Kategorija Ko piše srce ob 06:30 avtor: sosed
Ne vem, kako je s tem pri vas, vendar jaz si pod ‘midva’ predstavljam cel spekter idej, ki so morda preveč utopične, da bi lahko bile v celoti resnične. V katerikoli vezi. To pa preprosto zato, ker smo ljudje neka čudna bitja, ki so, razen v redkih izjemnih situacijah, ko reagiramo impulzivno ter nerazumno, preveč egocentrično naravnana, da bi lahko bivali v dvojini. Ego. Jaz… To je pač tisto, kar znamo najbolje.
In kdaj živim midva? Takrat ko pomislim, predno rečem. Takrat ko lastne male, nepomembne interese postavim v drugi plan, če vem, da bom z njimi prizadel partnerja. Ko mi ni potrebno prositi in modelovati, da me drugi sliši in priskoči na pomoč. Ko se veselim njenih uspehov in čutim udarec ob padcih. Ko zaupam in vem da zaupa. Ko vem, da lahko padem, ker me bo nekdo ujel. Ko lahko delim svoje sanje, ne glede na to kako majhne ali kako gigantske znajo biti. In ko oseba, ki jo imam rad z istega brega prepozna te sanje kot nekaj kar me definira in mi pomaga biti to kar sem. Vsem napakam, ki jih imam in vsem neumnostim, ki jih govorim navkljub…
Včasih uspe. In včasih ne. Čeprav jo imam rad. In ona, tako pravi, mene. Včasih sva midva, včasih pa samo jaz … in ona.
Permalink
15.01.08
Kategorija Ko piše srce, Poezija ob 16:00 avtor: sosed
V mračnem kotu kletne sobe,
kamor žarek níkdar ne posveti,
kjer še miši hodijo po prstih,
siva senca se uči leteti.
Segreje strup si kar v žlici,
preden pošlje ga v kri,
in se v krču potešitve,
zvije v klopčič ter zaspi.
In odsanja v daljne kraje,
preko hribov in dolin,
tja do mesta izgubljenih,
ga popelje heroin.
Črna vrata se odprejo,
kdo se skriva tam v megli?
Stopi še korak v temo,
ugleda množico ljudi.
Pleše Morrison ob ognju,
na kitaro Jimmy mu igra,
Janis v grlo Whiskey zlije,
takrat pa glasba se konča.
Vsi zazrejo se v mladiča,
z drugega je on sveta,
le devica stopi k njemu,
kapne solza ji na tla.
Kmalu ju obkroži raja,
žalostinka v molu zaigra,
svežo kri dobi ta klapa
v plesu sanj ga pokonča.
V mračnem kotu kletne sobe,
kamor žarek níkdar ne zapluje,
kjer še miši hodijo po prstih,
mati v črnem sina objokuje.
sosed
Permalink
31.12.07
Kategorija Ko piše srce, Poezija ob 11:52 avtor: sosed
Pred leti sem ti napisal pesem. Danes je ne morem pisati.
Čeprav si za sabo pustil nekaj strtih src, ki jim tega razkošja nisi privoščil, upam, da si končno našel svoj mir. Pozdravi mi Mateja…
V objemu
Grozljivo so prazne steklene oči,
morje grenkobe v njih se pretaka,
spomin na iskrivost s pospeškom bledi,
upanje, strast le odvečna navlaka.
Nekoč se je smejal ta mrtvi otrok,
skakal po vrhu je slamnate gore,
a vendar en skok mu je bil previsok,
odpihnil je severnik žametne zore.
Propada telo in mrači se mu um,
iz rok so koščenih vse niti ušle.
Življenje cefra ga kot lutko iz cunj,
mrcvari kot glisto ki níkdar ne umre.
A včasih ga srečam, drugačen se zdi,
riše spokojno v pesek si kroge,
takrat ko brezskrbno v zraku lebdi,
vem, da v toplem objemu je droge…
sosed
Permalink
26.11.07
Kategorija Kurc pa taka pesem, Ko piše srce ob 07:46 avtor: sosed
Pred dnevi je kolegica blogerka pisala o tem, kako je v imenu umetnosti odvrgla krpice in pokazala svoje … ženske lepote. Danes sem se jaz odločil za nekaj podobnega. Ker moje oprsje ni ne vem kako atraktivno, bo tudi striptiz malo drugačen.
Pred časom sem napisal kratko besedilo in jo posvetil neki prav posebni deklici. Kasneje sem to besedilo malo prilagodil in uglasbil. In ta vikend sem s pomočjo nekega free-ware zastonjskega programa zadevo posnel ter spravil v mp3 obliko. Danes zadevo objavljam in posvečam tisti isti deklici, ki je vse skupaj začela.
Pravzaprav ne vem, zakaj sem se odločil za objavo. Niti slučajno si ne želim izpasti kot eden tistih mulcev, ki na YouTube-u skačejo in fušajo pred kamero. Ampak tvegam točno to. Kakorkoli že, imejte v mislih, da je glasbeno ustvarjanje le eden izmed mojih mnogih hobijev, da je oprema milo rečeno primitivna, da sem vse skupaj posnel “na šus” in brez ponovitev, da posnetku ni bil dodan niti en sam filter ali efekt, da …. Mah, dovolj je izgovorov - tukaj je pesem, presodite sami. Aja, pa še opozorilo: tisti z epileptičnimi napadi, slabimi živci ali želodcem ter sladkorno se posnetka raje izogibajte.
Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
Kjer se angeli igrajo (originalna verzija)
Napisal bi najdaljšo pesem,
če bi znal, če bi lahko,
In skoval najlepše rime,
če le vedel bi kako.
Da potem bi bral jih tebi,
vsako noč, ko sonce spi,
dokler čas se ne ustavi,
in ves svet se izgubi.
Toplo sapo bi v objem svoj,
le z besedo prikoval.
Večno stiskal te v naročju,
ko planet bi miroval.
Napisal bom najlepšo pesem,
pesem kot je ne poznajo,
in te z njo odpeljal tja,
kjer se angeli igrajo…
matranje kitare, solo kitara, fušanje in back fušanje: sosed
besedilo, glasba, aranžma: sosed
avtorske pravice (ravno tepli se verjetno ne bomo za njih): sosed
Permalink
20.11.07
Kategorija Žlica vegete, Ko piše srce ob 13:00 avtor: sosed
Nekoč sem prebral neko zgodbo o leseni ograji, v katero je nekdo zabijal žeblje. Ko je videl, da ga je pobiksal in da ograja z vsemi temi žeblji ni niti slučajno tako lepa, zdrava ter ponosna, jih je ponižno populil ven ter upal, da bo ograja ponovno takšna kot nekoč. Vendar nikoli ni bila več tista stara ograja. Bila je polna lukenj, brazd in odprtih ran.
Zgodba o ograji je bila seveda zgolj prispodoba. In žeblji besede, ki jih izrečemo brez premisleka, dejanja, ki jih storimo, ne da bi se zavedli, kaj pravzaprav počnemo. Lahko jih vlečemo ven, se kesamo, opravičujemo, prosimo in jokamo, vendar ran ne moremo zaceliti. Nikoli. Ja, kakšno ograjo se da zakrpati, popraviti, zamenjati desko ali dve, velikokrat pa ljudje enostavno obupajo ter porušijo vse, kar so zgradili pred leti in začnejo znova. Nekaterim uspe, drugim pa se za vedno kolca po tistih drugih časih…
Včasih je treba stvari premisliti ter ustaviti konje razdora in jeze. In včasih je potrebno šteti do deset. Ali pa do sto! Kolikor je pač potrebno, da se glava ohladi. Sam velikokrat ne premorem te modrosti. Velikokrat odreagiram čustveno, iracionalno in impulzivno. Se pa trudim. Prisežem! Bolj kot kadarkoli.
Za tole me je navdušila soseda, tako da nezadovoljni nad izborom pesmi, svoj gnev prosim dostavite kar njej.
Permalink
24.10.07
Kategorija Ko piše srce ob 11:13 avtor: sosed
“Živjo, moje ime je sosed in sem odvisnik!”
Menda je to stavek s katerim se začne zdavljenje sleherne zasvojenosti. Če se seveda sploh želiš zdraviti in si projektu ‘ozdravitve’ pripravljen nameniti velik kos sebe. Jaz si ne želim sprejemati žrtev, pravzaprav si sploh ne želim, da bi se odvisnosti znebil…
K razmisleku o tej temi me je spravil film Mr.Brooks, ki sem si ga ogledal pred kratkim. Gre za film o tipu, ki je sicer uspešen poslovnež, zvest mož in ljubeč oče, skratka ‘man-of-the-year’ material, a ima eno mini napakico, ki jo celo življenje upešno skriva: tipo je majčkeno zasvojen z ubijanjem. Jeba, vam povem…
An addiction is a recurring compulsion by an individual to engage in some specific activity, despite harmful consequences to the individuals health, mental state or social life.
Skratka, po ogledu filma sem spoznal, da sam nimam (več) težav z odvisnostmi. Vsaj ne s tistimi, ki bi nedvomno spadale v okvirje zgornje definicije. Imam pa več manjših in človeku-prijaznih odvisnost. Ampak mar nimamo teh vsi? S tem mislim na zasvojenost, ki nima škodljivih posledic. Nasprotno, posledice zasvojenosti o kateri govorim so lahko sila prijetne.
Sam sem mnenja, da nisi odvisnik le takrat, ko se oklepaš neke aktivnosti, kljub njeni škodljivosti, temveč takoj, ko si brez nje ne moreš predstavljati življenja. In v tem primeru imam tudi jaz en velik žakelj zasvojenosti. Tako fizičnih kot psihičnih. Vendar o njih kdaj drugič. Danes sem naredil prvo potezo ter sebi in svetu priznal, da sem odvisnik. Že jutri pa bom storil korak naprej in skušal povečati dozo stvari in oseb, ki me osrečujejo in definirajo. Upam, da bodo tudi one sledile duhu zasvojenosti , se me oklenile ter me spremljale skozi življenje, kjerkoli že bom…
Permalink
25.09.07
Kategorija Solze, Ko piše srce ob 20:40 avtor: sosed
Ko sem bil mali Sosedek, so mi pravili, da znam peti. Da imam posluh in dober glas. Nastopal sem na vseh šolskih prireditvah. Pel sem ‘Mamica je kakor zarja’ ob dnevu žena, in pel o modrih, rdečih in belih balonih ob nekem državnem prazniku tistih časov. Pel sem tudi v zboru. Ko zbor ni bil več kul sem nastopil solo, s klaviaturo. Dejali so, da dobro igram. Pa nikoli nisem. Igral sem na pamet, po posluhu. Brez pravega znanja in brez ‘šmeka’.
Zato pa sem toliko bolje igral kitaro. Spomini na srednjo šolo se v veliki meri prepletajo s sliko kroga prijateljev v parku, ki si podajajo liter ali dva in zasanjano, molče ali na glas, sledijo zvoku kitare. Dejali so mi, da dobro igram. Tisti, ki so igrali bolje od mene in so že nekaj pomenili v svetu glasbe, so mi zatrjevali, da imam potencial. Ne obupaj, nekoč ti bo uspelo.
V osnovno šoli sem se udeleževal tekmovanj iz matematike, slovenščine in fizike. Doma imam cel kup priznanj. Takrat so dejali, da sem dober učenec. Kljub temu, da nisem bil med najbolj pridnimi in sem bil zaradi različnih prekrškov večkrat kaznovan, so ocene vedno govorile meni v prid. Bil sem edini fant na šoli iz moje generacije, ki je osemletko zaključil z odličnim uspehom v vseh razredih. Starši tistih učencev, ki jim ni šlo najbolje, so mi po brezplačnih inštrukcijah na njihovih domovih pogosto dejali, da sem dober prijatelj in sošolec. Pa nisem bil nič boljši kot oni. Imel sem le srečo, da so mi šle stvari hitreje v glavo.
Na začetku srednje šole, ko sem se pridružil ekipi delo-revij, so mi prvič dejali, da dobro pišem. Urednica, kolegi, lektorji in včasih celo bralci. Ko sem nekaj let kasneje začel pisati pesmi, ko sem jih oblikoval v zbirko in jih pošiljal založnikom v upanju, da jih bo nekdo objavil, so mi večkrat dejali, da dobro klepam rime. Da sem dober v izražanju čustev. Da imam občutek za rimo in ritem. Ampak krivi so kupci. In pesniške zbirke, ki bojda ne gredo v promet.
Ko sem diplomiral z desetko so mi člani komisije dejali, da sem dober raziskovalec. Kje da sem se skrival do sedaj. Naloga, da je odlična in jaz kandidat za Prešernovo nagrado. Nisem je dobil, čeprav sem bil baje … dober.
Pravijo mi, da sem dober oče. Da se znam sprostiti in igrati z mojim Nejcem. In da hkrati znam postaviti meje in biti strog, ko je to potrebno. Svaka čast, mi pravijo, da zmorem vse to sam. A nisem sam. Nikoli. So ljudje na katere se lahko vedno zanesem.
Lahko bi še našteval. Veliko je stvari, ki jih ni na seznamu, a sem prepričan, da jih opravljam dobro. Morda celo bolje kot te, ki sem jih pravkar opisal. A ne bom našteval v nedogled. Le kdo bi bral ta hvalospev samemu sebi?
Predno grem v posteljo lizat rane, bi rad zaključil dan z ugotovitvijo, da mi danes vsa ta znanja, sposobnosti in kvalitete niso pomagali spremeniti toka dogodkov. Izpadel sem cepec. Nisem znal biti tiho, ko bi moral biti. In nisem znal odreagirati, ko sem dobil udarec v srce. Nisem našel poti nazaj in nisem znal ustaviti plazu, ki sem ga sprožil. Nisem znal pogasiti požara, pustil sem, da me je objel in me napolnil z jezo in nemočjo…
Ne, včasih biti dober preprosto … ni dovolj.
Permalink
18.09.07
Kategorija Ko piše srce ob 21:33 avtor: sosed
Vsi, ki me zares poznajo, bi znali povedati, da sem precej sentimentalen in celo tisti, ki me poznajo le bežno, vedo, da sem zaljubljen v glasbo. Tudi kadar je ne ustvarjam sam, jo dojemam zelo osebno. Zato ne preseneča, da so moje največje življenjske prelomnice na tak ali drugačen način na neki ravni povezane z glasbo. V njej sem namreč velikokrat iskal uteho in oporo ali pa mi je pomagala odpreti ventile ter spustiti na plan veselje in pozitivno energijo. Od nekdaj sem svet okoli sebe najlažje dojemal prek pisane besede, še bolj pa ravno prek glasbe.
Ko sem se danes zvečer po obvoznici vračal domov v dežju in se je na predvajalniku po nekem naklučju zvrstil spodnji komad, me je zalil val ponosa ter dobre volje in me ponesel skoraj leto dni nazaj v čas…
Tudi s pomočjo ‘Divjeg cvita’ (ja, ni mi mar, da bom izpadel absolutno patetičen!) sem takrat prebrodil eno največjih kriz oz. prelomnic v življenju. In od takrat dalje je šla moja pot strmo navzgor. Ko sem danes ponovno poslušal te besede in se prepustil melosu, sem čutil neverjetno zmagoslavje.
… I žali Bože i trud i ludu glavu
s kojom ne mislim
ko me je natira da je provan
da je ‘vako zavolim …
Kljub temu, da je besedilo pravzaprav ljubezenska balada, balkanska patetika, če hočete, je v melosu nekaj nenormalno pozitivnega, ritem je zmagovalni, kitara Vlatka Stefanovskega pa itak zasenči tudi najboljšega vokalista.
Ponovno sem se vrnil v tiste jesenske večere, ko sem se v družbi te pesmi vozil po Ljubljani in prvič po dolgem času ponovno dihal svobodno, neobremenjeno in predvsem brez strahu pred negotovo prihodnostjo. Takrat, ko sem se zavedel, da nisem sam in spoznal, kako nepomemben je pravzaprav kalup v katerega te skušajo stlačiti tisti, ki sami nikoli niso bili srečni. Nikoli ne bodo razumeli, kaj se je takrat dogajalo v meni. Ampak tudi iz tega dvoboja, kot iz mnogih, ki so se tiste dni odvijali v in okoli mene, sem odkorakal z dvignjeno glavo. Ne, ‘nije mi potriba gubiti mir’. Nikoli več.
Če imate voljo in čas, vam prilagam omenjeni komad. Žal ne najdem studijske verzije, vendar bo morala zadostovati tudi ta. Kljub začetnem monologu in pocukranem koncu, vse to odtehta energija ‘živega’ nastopa in seveda čarobni zvoki virtuoza na kitari.
p.s. Mogoče je to tema za nek čisto nov post pa vseeno: kljub dejstvu, da glasba bivših republik federacije nikakor ne predstavlja večinski delež mojega glasbenega ahiva ugotavljam, da so prav posamezne pesmi s tega področja v meni pustile največji pečat. Na podlagi tega pa slkepam, da je bila moja duša, kljub nekaterim (očitno napačnim!) predpostavkam le kovana na balkanu…
Permalink
12.09.07
Kategorija Ko piše srce ob 11:09 avtor: sosed
Ti je kdaj kak “ne” odmeval v glavi dovolj dolgo, da je preglasil vse ostale misli? Si se kdaj nič hudega sluteč zaletel v stop znak, ki se je vzel od nikoder? Se še spomniš kako te je potem bolela glava?
Zakaj tako težko prenašamo zavrnitev? Pa naj bo kakršna koli. ‘Danes nimam časa zate’, ‘rad bi bil malo sam’, ‘pusti me, boli me glava’, ‘nočem se pogovarjati’ in ‘ne da se mi več ukvarjati s tabo’, so le tisti najbolj klasični. In skoraj vedno povzročijo v najboljšem primeru razočaranje, v najslabšem pa odprejo vrata pekla, skozi katera se potem usujejo vsa bremena zveze. Sedanja in pretekla, realna in izmišljena, smiselna in banalna. Takrat pa mnogokrat ni poti nazaj…
Kako težko včasih padejo besede. Še bistveno hujša pa so dejanja. Ko ti nekdo pokaže, da mu je vseeno zate, da mu ni mar, kako se počutiš in to stori tako nazorno, da je odveč vsaka beseda. Ko te oseba, ki ti pomeni največ, pusti kot ribo na suhem loviti zrak. Pusti te samega z razočaranjem. In temnimi mislimi. Obrne se in odkoraka stran. Kot da si tujec. Nepomemben in premajhen, da bi se ukvarjala s teboj. Nepomembni in majhni pa so tudi občutki s katerimi se spopadaš. Nepomembni za njo. Ali njega… Situacija je namreč povsem hipotetična…
Permalink
