2.07.2013

Vzponi in padci

Objavljeno v Ko piše srce 13:42 avtor: sosed

Življenje je valovanje, enkrat si na vrhu, drugič na dnu, v obeh primerih pa skušaš glavo nekako obdržati nad vodo.

Dna sem se dotaknil v času zadnje objave na teh straneh. Od takrat je preteklo veliko vode. Dobro sem se potolkel in na preizkušnjo postavil marsikaj. Kako močna je moja volja? Kako rad imam sebe, družino … plezanje? Že ko sem ležal v bolnici, sem se odločil, da se v najkrajšem času vrnem. Fizično in mentalno. Še z berglami sem hodil na bazen. Petkrat na teden. Z eno nogo sem vsakič nabrcal za tri kilometre 25-metrskih dolžin! Ko sem lahko, sem začel dvigovati uteži. Vsak dan. Sledila je fizioterapija, kasneje bivanje v toplicah. Prvo prestrašeno plezanje po plastiki pol metra nad tlemi, prvo plezališče, prvi tek na golovec …

Čas, ki sem ga izgubil v hribih sem želel zapolniti z novimi izzivi. Prijavil sem se na izpit za alpinista. Opravil sem sklop letne in zimske tehnike, prvo pomoč in teorijo. Ostala mi je le še izpitna tura.

Točno pet mesecev po poškodbi sem se podal v prvo alpinistično smer. Splezal sem Virensa v Koglu. Smer, ki je bil tudi sicer moj prvi vzpon v kopni skali. Na nek način sem se ponovno postavil na začetek, le da je bil napredek znatno hitrejši. Dober mesec kasneje sem splezal svojo prvo šestico po poškodbi in dva dni kasneje še drugo. Ponovno plezam! In pri tem neizmerno uživam! Plani so zastavljeni vse višje.

***

Včeraj sem tekel po gozdu. Za trenutek sem bil nepozoren, nerodno stopil in obležal na tleh. Danes je gleženj ponovno moder in zatečen. Mažem se s hladilno kremo in premišljujem, kaj bi lahko privoščil sebi in svoji družini s tremi plačami, ki mi jih dolguje podjetje. In kaj z dodatnimi tremi, ki jih dolguje moji ženi … Sprašujem se, kako in s čim naj nadomestim delavca, strokovnjaka, ki mi je dan prej izročil odpoved po tem, ko se je sam znašel v istem precepu. Po glavi mi šviga milijon temnih misli in občutek imam, da sem ponovno na tleh. Še enkrat sem padel. In še enkrat več bo potrebno najti moč, se pobrati na noge in opraviti prvi vzpon. Na njem bom lahko gradil pot navzgor, dokler ponovno ne bom stopil na vrh.

  • Share/Bookmark

26.12.2012

Živim

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 14:39 avtor: sosed

Ležim že peti dan. In premlevam. Od vsega najbolj boli, da se je zgodilo tam, kjer bi nazadnje pričakoval. Tam, kjer se počutim varnega, kjer sem ničkolikokrat že hodil. Večkrat sam. Tam, kjer ni več strahu in spoštovanja do gore, samo še tek v dolino …

S plezanjem v Grintovcu sva tisti dan opravila. Po neuspešnem poizkusu v grapi PVZ, ki sva se ji odrekla zaradi strahu pred napihanim snegom na izstopu in s tem povečano plazovno nevarnostjo, sva obrnila in na vrh priplezala po razglednem, a lažjem JV grebenu. Komaj se je dobro zdanilo, že sva bila na izstopu grebena. Nisva čakala. Oba sva želela biti doma še pred kosilom. Obrnila sva in prve po poti vzpenjajoče planince ujela pod Jamami.

Zgodilo se je kmalu pod sedlom. Neverjeten splet nesrečnih okoliščin, podcenjevanja in slabih razmer se je zložil v eno sliko. S prednjim zobom dereze sem zajel pašček pohodne palice, neprevidno nameščene na nahrbtnik. Padec na nos je bil neizbežen, podlaga pa neizprosno ledena. Takoj sem ustavljal, uspešno sem se namestil v pravilen položaj, ko pa sem pritisnil okel cepina ob trd led, mi ga je v trenutku odbilo iz rok. “Ne, no!” je bila edina misel, ki sem jo sam sebi izrekel na glas. Občutki in slike, ki so se nemo odvijale v meni naslednjih 200 metrov zdrsa, so bile precej bolj intenzivne.

***

Pred mano je v tej sobi že nekaj časa ležal fant s hudim zlomom na obeh nogah. Ko sva si delila izkušnje in sem mu zaupal svojo zgodbo me je pogledal (prisegel bi, z obžalovanjem), se kislo nasmehnil in rekel: “Jaz pa sem samo po stopnicah padel…”

Seveda rad živim! Ljubim življenje samo in ljudi s katerimi ga delim. Če za kaj, bi umrl za družino in otroke. Nikoli se v hribe nisem šel polomit. Nikoli želel kogarkoli prizadeti. Ampak to sem jaz. In še vedno sem isti, še vedno vsak dan, ko prižgem računalnik, pogledam razmere na 2000m. Pojma nimam, kaj naj s tem podatkom, plezal ne bom še lep čas. Imam pa isto željo, ne po dokazovanju, tekmi ali statusu, temveč po doživetju in avanturi. Po intenzivnosti življenja. To je del mene, to sem jaz. Ubij to v meni in za zmeraj bom ostal okrvavljena, obtolčena lupina, vržena v zaplato mehkega snega 25o metrov pod Kokrškim sedlom.

***

Hvala soplezalcu Matjažu Ferjančiču, da je obdržal stvari pod popolnim nadzorom, me oskrbel in obdržal mirnega. Boljšega človeka si v težkih trenutkih ne bi mogel želeti ob sebi.

Hvala vsem, ki ste z mano. Hvala za lepe besede. Želja pa je letos samo ena: preživeti silvestrski večer z mojimi tremi angeli. Rad vas imam. Najbolj na svetu.

YouTube slika preogleda

P.S.: In hvala Gorski reševalni službi! Vi ste pravi junaki. Danes, ko se vsi ženemo za nekimi nepomembnimi, trivialnimi stvarmi, ste med redkimi, ki dajete družbi košček človečnosti, vsem nam pa upanje, da vrednote, katere so včasih nekaj veljale, še niso povsem izumrle. Iz srca vam hvala!

  • Share/Bookmark

17.10.2012

Eden tistih dni

Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed

Včasih je dan preprosto siv. Dan z negativno bilanco. Ko slaba energija poplavi otoček dobrega. Ko delaš škodo sebi in okolici. Ko ne vidiš mimo sence, ki ti pade prek oči. Deliš karte brez talona. Ljudem, ki jih imaš rad. Ali pa malo manj. Odvisno od trenutnega navdiha.

Pride dan, ko bi najraje pometel z vsemi. Včasih ti to celo uspe, ampak za kakšno ceno? Koliko stane samopomilovanje? Koliko občutek moči? Koliko egotrip?

Pride dan, ko imaš vsega poln kurac. Ko bi bilo najbolje, če bi se zaprl v škatlo in bil nenevaren vsem v neposredni bližini. Ko se jeza in slaba volja nakopičita do te mere, da imaš občutek, da ti bo odprlo glavo in boš eksplodiral. Pravzaprav bi ti bilo to na nek sprevržen način še najbolj všeč. Mučeništvo in dramatičen konec tvoje agonije.

Ja, pride tak dan. Ampak, v nasprotju s splošnim prepričanjem, ni dan kriv, da je tako. Ti si! Vedno si kriv ti! Temno je vedno zgolj odločitev. Slaba odločitev. Odločitev s posledicami. Drek. Počutim se kot spodnja pesem…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

29.08.2012

Bujenje od mrtvih

Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed

Mogoče sem v adolescenci prespal eksistenčno krizo in vprašanja o obstoju smisla. Ali pa sem bil prezaposlen z nekimi drugimi, banalnejšimi stvarmi, da bi razmišljal o tem, kar se dogaja okoli mene. Danes pa mi marsikaj ne gre več v račun. Kako in kdaj smo postali sužnji sami sebi, svojih butastih navad in vrednot, ki so v svojem bistvu vredne natanko – nič?

Večino časa se pehamo za stvarmi, ki so absolutno nepomembne. Hodimo v svoje bolj ali manj brezpredmetne službe, da bi na koncu meseca dobili (ali ne dobili) plačilo, s katerim si kupujemo cunje, ki jih ne potrebujemo, avte, ki namesto funkciji služijo statusu, laptope, ipode in smartphone, da smo lahko še večji sužnji … Delamo večino svojega časa, tistih nekaj minut, ki nam ostanejo na koncu dneva pa običajno preživimo nervozni, utrujeni, žalostni, zaskrbljeni, apatični – odtujeni. Posesamo stanovanje, zdrgnemo posodo, pojemo, naderemo otroka, ga damo spat in se pripravimo na nov dan, novo tlako, novo črtico v tem nepomembnem butastemu ciklu, ki mu rečemo življenje. Zakaj smo si ustvarili tak klinčev svet? Zakaj igram v njem glavno vlogo in zakaj vedno znova razočaram tiste, ki se jih dotaknem?  Se res ne da živeti drugače? Bolje? Manj … mrtvo?

Morda se tu skriva eden od razlogov hrepenenja po hribih, divjini sredi nekoristnega sveta. Hrepenenja, ki ga včasih tudi sam ne znam pojasniti. Sredi stene je cilj samo en – srečno do vrha. Nič kar narediš ni brezveze, nobeno dejanje, gib ali beseda ni nepomembna. Življenje je oluščeno do bistva. Si ali nisi. Počneš točno to, kar moraš početi, da bi izplezal, prevladal, da bi preživel. Stopiš na vrh, poln adrenalina, zadovoljstva, čutiš kako teče življenje po razširjenih žilah. Zakričal bi, ker veš, da ti je uspelo. Nisi pustil sledi, za tabo je ostal isti kup skal, ki stoji tam že stoletja. Pa vendar se je v tebi nekaj premaknilo. Polnijo te ponos, samozavest, zadoščenje in … notranji mir. Končno mir …

To hrepenenje in žar si želim prenesti v dolino. Skozi vhodna vrata naravnost v dnevno sobo. Temno senco opisanega vsakdana pa skušam potisniti iz glavnega odra. Včasih mi to uspeva bolje. Drugič mi sploh ne. Takrat se temna senca spusti name kakor plašč in me požre celega. Postanem zombi. Mrtvo meso, ki ne vidi in ne sliši. Ki je samo sebi v breme in od katerega nihče nima nič. Še najmanj pa tisti, ki bi si zaslužili največ. Takrat si zaželim košček svobode. Zraka. Narave. Napora. Pobega pred samim sabo. In želim si stene. Želim ponovno stati pod previsom, pod navidez neprehodno zaporo. Pod strmo in gladko zajedo. Pod snežno belimi platami, nekaj sto metrov nad grozečo praznino. Želim si smeri in želim vzpona, saj vem, da bom tam visoko našel voljo in pogum postati boljši človek, prijatelj, oče in mož.

  • Share/Bookmark

14.07.2011

In potem je prišlo … razočaranje

Objavljeno v Ko piše srce, alpinizem 15:30 avtor: sosed

Fak, kako je alpinizem en čuden šport. Zna te nagraditi, ko najmanj pričakuješ, po drugi strani pa zna biti, z vsemi dejavniki na katere ne moreš vplivati in ob katerih se počutiš nemočnega, tako prekleto neizprosen in nehvaležen šport.

Postaviš si cilj. Zbiraš informacije. Bereš, kličeš naokoli, sprašuješ izkušene, surfaš po netu. Odločiš se za pot, ki jo boš ubral. Izbereš in kupiš manjkajočo opremo. Pripravljaš se, treniraš, planiraš, pričakuješ. Odštevaš mesece, tedne, dneve …

In ko imaš končno dober in izvedljiv plan, ko si prebral zadnjo knjigo, govoril z vsakim alpinistom, ki ga poznaš, prelistal internet, ko si pot, po kateri še nisi hodil, spoznal do potankosti, ko točno veš, kaj te čaka in kje tičijo nevarnosti, ko si opravil vse treninge, ki ti zagotavljajo, da boš fizično zdržal potrebne napore,  ko si končno odštel vse tiste mesece, tedne in dneve … klikneš na vremensko napoved in v delčku sekunde sanje izpuhtijo v zrak. Tura je končana preden se je sploh začela.

Prepričan sem, da bo Bela gora stala tam na meji Francije in Italije vsaj še kakšno leto ali dve. Pa vendar sem razočaran. Pred pol leta sem se odločil, da bom letos stal na njej in vsaj štiri mesece odšteval dneve do izbranega datuma. Sedaj pa… Ma sploh ne vem, kam naj se dam v soboto. Kamorkoli bom šel, karkoli bom morda splezal, bom imel smer v spominu po “tisti, ki sem jo plezal takrat, ko nisem šel na Mont Blanc.”

Počutim se bedno. Pa se ne bi smel. Ko pomislim, kje vse sem letos bil in kakšno srečo sem imel z vremenom to sezono, se res nimam pravice pritoževati. Ampak kurc, ko sem si tega želel bolj kot karkoli drugega… Vsak si postavlja cilje, za katere misli, da jim je dorasel in jaz verjamem, da je ta tisti, ki ga v tem trenutku zmorem, je v mojem dometu, zato se počutim toliko bolj praznega, ko sem zanj prikrajšan. In kar je pravzaprav huje, ostal sem brez poti.

Pravijo, da ni konec dokler debela baba ne odpoje in mislim, da je doslej še nisem slišal. Sezone še ni konec in so še neke možnosti, čeprav morda že mejijo na upanje…

Kakorkoli, ta vikend se bom tolažil s fotkami, ki me bodo spominjale na (ostale) letošnje podvige in tudi Dolga nemška, ki smo jo v žep pospravili v soboto, bo k tolažbi dodala svoj doprinos.

Triglavska severna stena iz Vrat

Vstop in prvi stik s skalo

Grad v spodnji polovici 1000 metrske smeri

Nenavezani v lažjem delu

Zakaj Dolga nemška? Ker so jo prvi zlezli Nemci in ker je do vrha (ali pa do dna) izredno dolga 'pot'.

Znamenita Sfinga in vrh Triglava.

Aha, pa še pesem in rdeča nit današnjega dneva:

YouTube slika preogleda

p.s.: Ja vem, sem totalno patetičen. Pretiravam in dramatiziram. Jebi ga, nekje se pa moram spucat. Še zmer bolš to, kot pa da ženo tepem. :)

  • Share/Bookmark

25.03.2011

Fejsbuk generacija

Objavljeno v Ko piše srce 13:30 avtor: sosed

To ne pelje nikamor več. Morda se ne staram zgolj kronološko, temveč tudi duhovno, ampak ko opazujem svet okoli sebe, mi je vse manj jasno. Odnosi so dejansko postali povsem virtualni. Z večino prijateljev komuniciram samo še prek fejsbuka, maili so redki, če dobim kak sms, pa zadeva izpade bolj osebno kot pred desetimi leti pismo.

Nimam čisto nič proti razvoju in uporabi novih tehnologij (to morda pride na vrsto, ko se bo obrnila štirica), kljub vsemu pa me je groza, ko sem priča totalni degeneraciji medosebnih odnosov.

Ne, fejsbuk ne more nikoli nadomestiti pristnega stika. Virtualni jaz predstavlja zgolj okrnjeno, popačeno sliko mene samega. Pa poglejmo moj primer. Objavim, kje sem bil, kaj sem ta vikend zlezel, napišem, da imam fajn ženo in otroka. Da sem super. Ma vsi mi smo super. In lepi. Pametni in popolni! No … skoraj popolni.

To seveda ni res. Ja, seveda imam super ženo in otroka, to že. Ampak, ko pišem o najinem odnosu (če že), bom javnosti projeciral sliko lepotičke, ki me razume in podpira, ne bom si dovolil pisati o tem, da sva se po napornem dnevu (ker sta nama čudovita otroka pripravila bistveno manj čudovit dan), vsa zmozgana in izčrpana sprla, ker je nekdo od naju odložil vilico v prostor za žlice, drugemu je šlo pa to enostavno na živce.

Ali drugače: ne bom pisal o tem, kako sem se usral, ko sem v plezališču lezel naprej neko petico, se bom pa z veseljem duval na ves glas, da sem zlezel na vrh Grossglocknerja in sem ultimativni car. Ker tu se ne pogovarjam s prijateljem A, B in C. Nagovarjam javnost. Zato tudi nazaj dobim podobno in čustveno prazno vsebino. Načrtno in premišljeno oblikujem svojo javno podobo. Ok, roko na srce, sam to počnem zelo slabo, ker nimam nekega hudega motiva pisat floskule, niti ne zadržka recimo objaviti slike na kateri zgledam kot idiot. Sicer pa, prebrskajte malo po starih zapisih in boste o meni našli kup informacij, ki pričajo o tem, da skoraj z veseljem sam sebe spravljam v zadrego. Kljub temu pa je tudi bloger ’sosed’, podobno kot ‘Jaka s fejsbuka’, daleč od moje realne podobe. Z mano deli določena mnenja, imava neke skupne točke, veliko njih, ne rečem, vendar gre za slamnatega moža… Sori sosed, tako to je.

Včeraj sem dopolnil 30 let. Sam spadam med tiste, ki na osebne praznike na dajo veliko. Komaj se spomnim na lastnega. Rojstnih dni otrok in žene ne pozabim (no, zaenkrat jih nisem), vse ostalo pa je odvisno od opomnikov v koledarju ali telefonu. Pa še vedno se zgodi, da se prazniki bližjih nehote odpeljejo mimo mene. In to v večini primerov. Kar se tega tiče sem res slab prijatelj.

Letos sem dobil ogromno čestitk. Predvsem zaradi elektronskoh medijev. Facebook. E-čestitke. SMS-i. Nekaj čestitk sem dobil od ljudi, ki jih že več let nisem videl v živo. Lep občutek. Pa vseeno… Z nikomer nisem šel na pijačo. Ali vsaj kavo. Tudi če bi se kdo ponudil, verjetno v celem tednu ne bi našel prostega termina. Ne, nismo ga zapili. Pravzaprav sta me od vseh kolegov in v poplavi čestitk, samo dva kolega dejansko poklicala, da voščita tako, na pol v živo. Odkril sem pa še nekaj. Na fejsbuku obstaja aplikacija, ki jo naložiš, da vsem tvojim prijateljem na njihove rojstne dneve avtomatsko pošlje v naprej izpolnjeno čestitko – jasno vsem isto. Mislim, oprosti, ampak, kako bolano je to? Kje je potem sploh še smisel?

Hvala vsem za voščilo in čestitke, kot rečeno, sam sem glede tega skrajno nediscipliniran in ne bit jezni, če od mene ne dobite niti avtomatsko generirane fejsbuk čestitke. Žal pa v času, ko smo vsi zasedeni že 14 dni v naprej in nimamo časa niti za klepet ob kavici s prijatelji, tudi to postaja sprejemljivo. Fejsbuk generacija… Rad bi vzel otroke in ženo in se vrnil v gimnazijske dni.

Težko mi gre z jezika in očitno se čisto zares staram, vendar včasih… Ja, včasih mi je bilo lepše.In tudi rojstnodnevna torta je imela drugačen, bolj sladek okus.

  • Share/Bookmark

10.03.2011

Mala moja …

Objavljeno v Ko piše srce 15:00 avtor: sosed

Nisem cvetka. Znam bit težek, zoprn in smotan. Včasih zatežim čisto brezveze in sem tečen kot sam satan. Ko rabim ‘dozo’ športa pa bi še satan pobegnil pred mano in se skril.

Imam težavo, da nikoli, ampak res nikoli, ne vem, katera krpica je namenjena brisanju posode in v katero si lahko obrišem roke. Še ko mislim, da vem, katera je prava, gre ena v perilo, druga, malo manj umazana, vzame mesto prve, tretja, čista, zamenja drugo in sem spet izgubljen. Ne, o krpicah nimam pojma … sploh! Malo boljši sem z brisačami, a se kljub temu včasih obrišem v tvojo. Pa ne zanalašč. Nekatere stvari mi pač niso jasne.

Slabo zlagam puloverje. Vedno so zmečkani. Naredim godljo, jo malo potlačim, da zgleda malo lepše in stlačim v omaro. Vem, param ti živce. Ko smo že pri oblekah, velikokrat iz omare vzamem majico z dna kupa. Naredim štalo. Običajno 10 minut po tem, ko majice zlikaš. Včasih 15.

Ko se tuširam, pošpricam pol kopalnice. Dobro četrtino odkar imava novo tuš kabino. Tepih je non-stop moker. Brisanje podplatov pod tušem mi nekako ne gre od rok.

Velikokrat hodim po stanovanju brez copat. Včasih se mi na nogavicah naberejo kocine od našega psa, ki jih potem pozabim očistit. Vržem jih v koš za perilo. Zato imaš na svojih novih, sveže opranih, črnih tangicah bele kocine od labradorca. Sori bejbi.

Ko na plinski peči zmanjka soli za mehčanje vode, vedno rabim dva meseca, da dodam novo. Vsakič rečem ‘bom jutri’, čeprav vem, de je ne bom zamenjal,  ker se mi ne da, ti pa še nisi dovolj jezna, da bi se mi dalo.

Ko je na sporedu fuzbal, včasih ne poslušam kaj govoriš. Kimam in se delam, da me full zanima, v bistvu pa poslušam komentatorja. Včasih celo pojačam glasnost tvja. Če je tekma res napeta, si grizem nohte. Včasih kakšnega pljunem na tla. To zgleda grdo. Res grdo. Ampak ga ne poberem, ker potem bi moral vstati in ga odnesti v smeti. Smeti so v kuhinji in bi lahko zamudil ključni del tekme. Če bi ga pljunil na mizo, bi pa slej ko prej prišla mimo in bi me vprašala, zakaj je na mizi pogrižen noht.  Sej … najdeš ga tudi na tleh, ampak to vseeno traja dlje časa.

Včasih falim školjko. Jebiga, kaj?!  Majhna je… Sori, no … Probaj ti stoje …

Sej tega je še kar precej. Ne spomnim se vsega. Aja, ja.. Včasih pozabim stvari. Stvari, ki mi jih naročiš. Čeprav so ti full pomembne. V bistvu včasih pozabim tut to, da si mi jih sploh naročila. Lahko, da je bla ravno tekma in te sploh nisem poslušal. Kmet, vem.

Ampak te mam pa rad. Zlo. Triinšestdeset. Ti pa mene. Kljub vsem mojim napakam in pomanjklivostim. Danes točno štiri leta. Štiri full lepa leta. Si super žena, najboljša frendica in neverjetna mamica, ne trudiš se me spreminjat in kar mi največ pomeni, podpiraš me v stvareh, ki mi poleg vas pomenijo največ na svetu. In za vse to:  hvala srce, najboljša si!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

24.01.2011

O drugi ljubezni …

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 18:04 avtor: sosed

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se vrstijo same zanimive. Turne smuke z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapi, Grapi čez jame… Res uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja, žena me še vedno prenaša – hvala draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša, najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave so bile sila neobetavne, vse se je namreč pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav, ko je bil nahrbtnik (in turna oprema za spust s Kredarice) praktično že pripravljen. Odločimo se raje za Bosovo grapo v Brani in sestop prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi, izstop na pode pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! JZ grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v resnično ledenem jutru, veter, ki je v zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno, globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon, ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakega razmišljanja. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kjerkoli drugje, ko si daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš, ko gre vse ostalo v maloro.

Ja, v življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. In druga so gore.

Že nekaj časa nisem objavil nobene ture. Pa ne, da jih ni bilo, daleč od tega, v zadnjem času se

vrstijo same zanimive. Turna smuka z Blegoša, Dovške babe, Male Mojstrovke, pristopi na Veliki

vrh, Grintavec, Stol, pa prve zimske plezarije v Pripravniški grapa, Grapi čez jame… Res

uživam, skoraj vsak teden naredimo eno ‘tapravo’ turo. In ja žena me še vedno prenaša, hvala

draga.

Ampak zadnja, nedeljska tura je bila pa v moji skromni biri tur v vseh pogledih naj. Najlepša,

najboljša in zagotovo najbolj uživaška.

Priprave na turo so bile sila neobetavne, vse se je pričelo z odpovedjo nočne ture na Triglav.

Odločimo se raje za Bosovo grapo v Jami in sestopu prek Šije. Po tehtnem premisleku, zaradi

vprašljive količine snega odpade tudi ta varianta. In še dobro, da je, ugotavljam dan kasneje.

Knopfler mi je z gsm-ja v nedeljo zapel že ob 1:20 ponoči. ‘A ti danes ne greš  hribe,’ me je

zbudila žena kakšnih deset minut kasneje. Ob dveh sem bi na poti k zbirnemu mestu, ob 3h pa smo

pričeli s turo V Koncu. Sledila je pot čez Žmavčarje, plezanje po napačni grapi izstop na pode

pod Skuto in zasluženih 10 minut počitka v bližnjem bivaku ob sončnem vzhodu.

Najlepše pa je šele prišlo na vrsto! Jz grapa v Kranjski Rinki je ponudila plezarijo, ki jo

podoživljam še danes. Toplo sonce, ki je pravkar vzšlo v res ledenem jutru, veter, ki je v

zavetju stene izgubil svojo moč in le občasno opozoril nase, ko je iz avstrijske strani v nas

zmetal napihane snežinke, trd, poledenel sneg grape … pa petje lednega orodja in enakomirno,

globoko dihanje ob premagovanju metrov. Navzgor. Brez težkih misli, takšnih in drugačnih spon,

ki te v dolini vežejo k tlom. Brez skrbi. Pravzaprav brez vsakršne misll. Samo navzgor. Do vrha.

Po izstopu iz grape nas je le še nekaj deset metrov ločilo od vrha Kranjske Rinke in sledil je

spust v dolino.

Težko je opisati občutke, ki jih plezalec doživlja med takšnim vzponom. Sploh če gre za

alpinističnega ‘guštera’, kot sem sam. Vem pa, da hočem še. To je tisto, kar bi rad počel s svojim prostim časom. To daje energijo, zagon in elan tudi v težkih in temnih dneh, preživetih v pisarni ali pa kje drugje, daleč stran od ljudi, ki jih imaš rad. Sem se vračaš. ko gre vse v maloro.

V življenju imam dve trdnjavi s katerimi se branim pred vsem sranjem sveta. Prva je družina. Druga so gore.

  • Share/Bookmark

10.01.2011

Poznaš tisti občutek …

Objavljeno v Ko piše srce 23:03 avtor: sosed

… ko veš, da ti bo uspelo vse, česar se boš lotil? In pride dan, ko se zdi še najtežja naloga zlahka uresničljiva?

Že navsezgodaj, ko se prebudiš v zvoku Dire straitsev in ti Mark Knopfler z mobilca na nočni omarici tiho poje ‘Why worry’, veš, da bo danes tvoj dan, tvoja zmaga.

There should be laughter after the pain
There should be sunshine after rain
These things have always been the same
So why worry now…

Poln optimizma, dvigneš rit iz postelje in se kljub temi in zgodnji uri zapodiš iz spalnice. Letiš! Škoda ti je vsake zamujene minute. Carpe diem, quam minime credula postero!

Na ustih se ti izriše nasmeh, ko pomisliš na cilje, ki jih želiš uresničiti in ovire, ki jih je potrebno preskočiti na poti do njih. Nihče te ne bo ustavil. Na dosegu roke so. Tipaš jih. Zrak diši po zmagoslavju.

Just when this world seems mean and cold
Our love comes shining red and gold
And all the rest is by the way
So why worry now…

Delaš. Ustvarjaš. V transu si. Odkrivaš nove horizonte, spoznavaš višje ambicije, oblikuješ nove ideje. Ne ustavljaš se, dobil si zalet, da posežeš višje. Zaupaš vase, verjameš da te bo pot, ki si jo ubral, pripeljala točno tja, kjer želiš biti. Pomirjen si.

Ne iščeš smisla, ker ga jasno vidiš pred očmi. Ne sprašuješ se, ker poznaš vse odgovore. Nepremagljiv si. Ne podvomiš v odločitve, vse so bile prave.

Why worry now…

Poznaš tisti občutek, ko veš, da ti bo uspelo vse, česar se boš lotil? In pride dan, ko se zdi še najtežja naloga zlahka uresničljiva?

Danes ni bil eden tistih dni…

YouTube slika preogleda

V pričakovanju novega dne: lahko noč!

  • Share/Bookmark

21.12.2010

Spomenik sentimentalnemu alteregu

Objavljeno v Ko piše srce 13:00 avtor: sosed

Božično – novoletni čas je, ne glede na to, kaj ti prazniki (ne) pomenijo, čas, ko se obrneš nazaj, analiziraš, tehtaš in razmišljaš o tem, kaj te čaka v prihodnosti. Ko se sam ozrem nazaj, na leto 2010 … in še na kakšno leto prej, ugotavljam, da je bilo življenje en velik vrtiljak. Pa ne govorim o ekonomski, družbeno-politični situaciji, ki je sama po sebi pač jebena. Vsi govorijo samo še o tem, kot da je vse ostalo nepomembno. Zamujajo simsel. Govorim o stvareh, ki mi v življenju pomenijo največ. Ma kaj ga serjem – govorim o ljudeh, ki mi pomenijo največ.

Resnično si nekaj let nazaj ne bi niti v sanjah mislil, kakšne preizkušnje me čakajo. Prelomnice, testi, tehtanje vrednot, iskanje smisla in občutki popolnosti, ko se puzzli zložijo v neko prej nesluteno celoto. Koliko vsega je bilo v nekaj kratkih letih. Včasih ne sledim sam sebi in samo blodim skozi dneve, ki s svetlobno hitrostjo letijo mimo mene.

Ja, sem še mulc, ali pa bi tako vsaj rad verjel, ampak vseeno imam občutek, da sem živel dve življenji. In temu drugemu je posvečen ta zapis. Spodnji posnetek je nastal kot kolaž, presenečenje za ženo, potem pa sem premišljeval ali bi ga objavil v obliki čestitke ali ne. Vprašanja zasebnosti, intime … Ampak na koncu sem si mislil, jebi ga, bo koga kaj manj, če se bo na spletu, v morju bolanih in sprevrženih vsebin, znašla tudi kakšna slika srečne familije? Mislim, da ne. Tudi tu, na spletu, v virtualnem zrcalu, sem tak kot sem v ‘hard copy’. Vedno sem bil sentimentalni sucker in enkrat za spremembo se je to obrnilo v mojo korist.

Če pa kateremu od mojih treh bralcev, ki še vedno vztrajajo pri brskanju po teh straneh, takšna vsebina zdi neprimerna pa prosim … zaprite oči. Tole je bilo in je mišljeno za ‘moje’. Upam le, da je bilo 2007 resnično začetek preostanka življenja in da se bo 2010 nadaljevalo tudi z novim letom 1. januarja.

Lepe praznike vsem skupaj in (da zaključim še z enim klišejem, ki ga jemljem povsem resno) imejte se radi v 2011!

Za ogled videa Viddler , prosim omogoči Javascript in Flash.
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »