8.07.2010

Triglav je lep vrh, ni pa edini

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 16:00 avtor: sosed

Končno sem zlezel na Triglav! Aleluja. Vesel sem, da sem bil gor in celotni izlet je bil odličen, ampak kot vrh pa po svoji lepoti zagotovo ne dosega svoje velike slave. Ključna težava je forsiranje zgodbe, ki identiteto Slovenca tako ali drugače povezuje s Triglavom in mu daje neko mitološko razsežnost. To na koncu privede do totalne preobiskanosti te boge gore, med mnogimi obiskovalci pa potem najdeš tudi take, ki gor rinejo v supergah, s pivom v roki, ali pa jih nekje na pol poti po grebenu zagrabi smrtni strah, ki spravlja v nevarnost tako njih same, kot tudi ljudi v njhovi bližini. In to je tisto, kar na Triglavu ni kul. Ta imperativ povprečnega Janeza, da enkrat v življenju mora zlesti tja gor, pa naj se zgodi kar hoče. Tudi če nima pojma o gorah, o gorništvu in je do tega trenutka osvojil kvečjemu kakšno Šmarno goro pa še pri tem ga je na pol poti skoraj kap…

Ampak ok, vsak ima svoje želje, svoje cilje in jaz sem zadnji, ki bi komurkoli pokal milne mehurčke. Kar sem hotel povedat je to, da sem imel zaradi vseh teh stvari pred obiskom Triglava mešane občutke. Zato smo se tudi odločili za štart sredi tedna, ko je prometa običajno bistveno manj in čeprav do Kredarice res nismo srečali žive duše, smo bili na poti po grebenu še vedno priča nekaj zanimivim prizorom…

Kakorkoli, vrh sem osvojil in v tem pogledu sem vesel, hkrati pa priznavam, da na zgoraj opisano mitologijo o Janezu in Triglavu tudi sam nisem imun. Vseeno pa me je bolj kot vzpon na našega očaka, ki je bil seveda finale naše poti, navdušila pot čez obe Vrbanovi špici. Idila, vam povem. Razgled na obe strani, ravno prav “zluftan” in razgiban teren … skratka, užival sem vsak trenutek. To je bil tisti del poti, ki si ga bom od omenjenega izleta najbolj vtisnil v spomin.

Iz Kota smo štartali ob 5h zjutraj, pot nadaljevali proti Spodnji in Visoki Vrbanovi špici in prispeli do Staničevega doma kakšni 4 uri kasneje, od tam naprej pa prek Kredarice na Triglav. V dolino smo se ob solidnem tempu vrnili nekaj minut čez 15. uro. Tako družba kot izlet sam je bil čudovit, edina stvar, za katero smo bili prikrajšani, pa je bil razgled z vrha domovine, ki nam ga je vzela megla. Vendar nekaj pa mora ostati tudi za prihodnji obisk, ki bo kljub vsemu verjetno v kratkem spet na sporedu.

Seveda pa bi še enkrat poudaril, da pri nas seveda obstajajo tudi drugi cilji. Cilji, ki so prav tako lepi, nekateri še precej lepši, predvsem pa so manj obljudeni in … ‘popularni’ (joj, kako grozen pridevnik za goro). In ja, čeprav Triglav JE lep vrh, je daleč od tega da bi bil tudi edini.

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Proti Spodnji Vrbanovi špici (2299 m)

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Visoka Vrbanova špica. Ampak je res špičasta...

Gor, gor, gor...

Gor, gor, gor...

Na špici pa spet ... špica (2408 m)

Dom Valentina Staniča pod nami

Dom Valentina Staniča pod nami

Tole pa vsi poznate, ne?

Tole pa vsi poznate, ne?

Po grebenu do vrha.

Po grebenu do vrha.

Aljažev stolp

Ena hiška na vrhu, pojma nimam kaj tam počne :)

kozorogi

Sami pa nismo bili niti med spustom.

Proti Spodnji Vrbanovi špici

Nazaj v dolino...

  • Share/Bookmark

9.05.2010

Na vrhu Kamniško-Savinjskih Alp

Objavljeno v Foto utrinki, Ko piše srce, alpinizem 19:32 avtor: sosed

Osvojil sem Grintovec. Pa ga sploh nisem imel v planu. Ne danes. Namenil sem se na Kokrsko sedlo, v najboljšem primeru sem izlet nameraval podaljšati do Bivaka pod Grintovcem, ampak na razpotju sem se, opogumljen zaradi skupinice  pohodnikov (ti so bili med redkimi, ki so danes kolovratili po teh koncih) odločil drugače. In bilo je super. Fantastično!

Od izhodišča pri Suhadolniku, čez Taško, pa vse do sedla je bil izlet idiličen. Lepo vreme, nikjer žive duše, samo jaz, ptice in švic, ki je letel od mene ob ubijalskem tempu. Prav osvežujoči kontrast norišnici, ki vlada v mestu.

Kmalu ko sem se začel dvigati nad sedlo pa se je nad vrhovi začelo počasi zapirati, gore so se zavile v gosto meglo in vse do vrha sem videl bore malo pred sabo. Megla me je prikrajšala tudi za razgled (in fotografije) z vrha, ampak to je zgolj en razlog več, da bom staro Grinto ponovno obiskal v prihodnjih, toplejših mesecih.

Kljub temu, da se nisem ravno naužil panorame pa sem bil neizmerno vesel, da sem osvojil Kamniško-Savinjskega carja.

Ko sem se spustil nazaj proti sedlu, se je vreme še poslabšalo in ravno sem si hotel privoščiti zasluženo malico ter 10 minut oddiha, ko je začelo še deževati. Ampak dobre volje ni mogel sprati niti dež. Smejalo se mi je vse do avta in še vedno se mi. Dobro sem napolnil baterije pred novim, dolgim tednom. Ponedeljek bo zagotovo lepši, kot bi bil sicer…

Stairway to heaven

Cojzova Koča na Kokrskem sedlu

q

Mesto odločitve

Pogled nazaj proti koči

Četica pohodnikov, ki je štartala iz doline Kamniške Bistrice

Razgled v dolino, ko se nebo odpre ...

... in nekaj trenutkov kasneje.

Vrh Grintovca. Res, no ... Majke mi!

Joj, a sem omenil, da zjutraj skoraj nisem šel na pot, ker je moja mala glasno protestirala od 4h dalje? Ampak to je že material za nov post. Lep teden vsem skupaj!

  • Share/Bookmark

20.01.2010

Ta svet je nor!

Objavljeno v Ko piše srce 13:30 avtor: sosed

Včasih imam enostavno dovolj življenja v tej naši zjebani in davno zajebani družbi. Otopeli, nezainteresirani, nezmožni sočutja in empatije… Ampak družba ni nekaj, kar biva mimo nas, družba smo MI. Jaz in ti.

Celo življenje sem se trudil gradit neke pristne vezi z ljudmi, ki so mi blizu in jih imam rad. In pri tem namenu sem bil resnično iskren. Pa vseeno se zdi, da z izjemo odnosa s sinom (ki je verjetno samo še premlad, da bi me poslal v rit – prepričan sem, da pride tudi to še na vrsto) na svetu ni osebe, ki bi se ji zdelo, da je dobila to, kar je od mene pričakovala. Očitno sem res razočaral vse in vsakogar, ki mi je prišel dovolj blizu. In mislim, da nisem edini, ki se tako počuti. Ker itak vsi pričakujemo preveč in damo premalo.

Ta neuspeh pa se vedno vrača nazaj z obrestmi. Osebe na katerih gradiš prijateljstva, zaupanje, prihodnost … so hkrati osebe, ki imajo moč, da te spravijo na kolena. Ko te nekdo od njih namenoma mrcvari in ponižuje, se hočeš nočeš začneš spraševati, če je vse, v kar si verjel zlagano in umetno. Ali pa so resnično vsi totalno preveč otopeli, da bi spoznali, da imajo dejanja vedno posledice. Tudi tisti od katerih tega ne bi nikoli pričakoval. Nekaterih stvari ne pozabiš nikoli in jih nosiš s sabo celo življenje, rana pa boli še toliko bolj, ko je povzročena namenoma in z željo poškodovati. Partnerja, brata, mamo, sestrično, prijatelja, sodelavca … neznanca ?

Mogoče sem sam ujet v ta isti kalup pa se niti ne zavedam. Ne bi bil presenečen, če bi prišel neodvisni opazovalec nekje z Marsa in mi povedal, da sem ravno tako v kurcu kot vsi ostali, a sem tako prekleto obremenjen sam s sabo, da tega nikoli nisem niti opazil… Prepričan sem, da je točno tako! Konec koncev bi to zgolj potrdilo zgoraj nastavljeno tezo – v kurcu smo pravzaprav vsi! In zato imam pun kurac te družbe, kolegov, šihta, samega sebe, vas, bloga in življenja na tem fuknjenem planetu.

633993223839498201_linc.jpg

  • Share/Bookmark

26.10.2009

Tečem, torej sem!

Objavljeno v Ko piše srce 19:40 avtor: sosed

V nedeljo sem se po dolgih treh letih udeležil rekreativnega tekaškega tekmovanja. Bil sem del evforije, ki se je odvijala okoli 14. Ljubljanskega maratona. Bil sem del ekipe Zlata leta. In bilo je super. Bilo je … kot včasih!

Dolgo časa sem bil prepričan, da so tekaška tekmovanja zame preteklost. Po poškodbi kolena, ki se mi ob (pre)pogostih daljših tekaških treningih vedno znova ponavlja, sem se odlčil, da ne bom več tekmoval. Dejstvo je, da sem precej trmast in tudi tekmovalen tip človeka, tek pa je v osnovi premagovanje samega sebe in velikokrat mi je uspelo v tej bitki proti samemu sebi tudi zmagati – plačalo pa je koleno. Zato je bolje ne tekmovati in ohraniti trezno glavo, treninga pa se lotevati v okviru sposobnosti, ki jih omejuje trenutna forma ter fizika mojega (ne ravno tekaško ustrojenega) telesa. Zato sem tekel zgolj občasno, počasi in brez razdalj nad 12 kilometri. Vmes pa gore, veliko kolesa, nekaj plavanja in fitnesa, malo nogometa… Ob tem sem se ves čas držal načela: treningi ja, tekme nikakor! Volk sit – koleno celo!

Pred maratonom pa se je zvrstila serija naključji, ki so me naposled pripeljala na štart nedeljskega rekreativnega teka. Najprej smo se pri Zlatih letih odločili sponzorirati tekaško ekipo, ki bo na maratonu zastopala barve našega zavoda. V zadevo sem bil od samega začetka močno vključen in tako sem se nehote ‘palil’ pred samim dogodkom. Ko je dober mesec pred maratonom svojo udeležbo napovedal tudi prijatelj in direktor Zlatih let, ki ga blogerji poznamo pod nickom Pi.Roman, ob tem pa se je tudi stanje kolena bistveno izboljšalo, sem prvič nakazal, da bi se teka udeležil tudi sam. Tako na izi, z zmernim tempom, brez tekmovalnega naboja. V smislu važno je sodelovati…

Pa sem šel. Izdelali smo drese, prijavili ekipo in se pojavili na štartu. V trenutku, ko je počila pištola, sem pozabil na vse, kar sem si obljubil. Kljub pomanjkanju tekaškega treninga, kljub grenkim izkušnjam s poškodbami, kljub vsem bremzam, ki sem jih čutil do tekmovanja, sem v nedeljo dal od sebe vse, kar sem imel. Zagnal sem se kot pred tremi leti, na tistem zadnjem polmaratonu. In ni mi žal! Niti malo! Vesel sem, da sem se podal na štart, vesel, da sem šel na polno  in upam, da ni bilo zadnjič. Bolečin ni bilo, tekaške copate pa bom za nekaj časa ponovno zamenjal s kolesom – zgolj iz preventive. Kljub temu tek ostaja največja želja in strast.

Ko sem gledal svoj rezultat in ga primerjal s tistimi ispred treh in več let pa sem se nasmehnil ob naslednjem spoznanju. Pred tremi leti, sem svoj zadnji polmaraton končal z neto rezultatom 1:35:41, nedeljski rekreativni tek pa sem pretekel v času 0:41:38. Kaj imata rezultata skupnega? Na prvi pogled nič, ob računanju tempa pa se prikaže isti čas – 4:33 po kilometru. In to je tisto, kar mi je na usta izvabilo nasmeh. Kljub temu, da gre za povsem druge okoliščine in različne razdalje, imam nek čuden občutek, ki me navdaja z optimizmom in dobro voljo. Občutek, ki mi pravi, da sem začel točno tam, kjer sem nehal pred tremi leti.

  • Share/Bookmark

12.10.2009

Ko vse ostalo postane nepomembno

Objavljeno v Ko piše srce 16:00 avtor: sosed

Tale blog sem velikokrat izkoristil, da sem na vas projeciral svoje razpoloženje. Ko sem bil žalosten, sem se šel sem ‘zjokat’, kadar sem bil jezen, sem tukaj bentil in pošiljal vse v maloro (samo, da sem uporabil malo bolj sočne besede), ko sem bil ustvarialno navdahnjen, sem objavljal rime, posnetke pesmi ter skropucala, ki sem jih samozavestno označil z etiketo ‘poezija’ in ko sem imel vsega poln kufer, sem to povedal prav vam.

Velikokrat sem imel neka mnenja, naivna ali globoka, o nekih bolj ali manj pomembnih zadevah, ampak včasih pa enostavno ni kaj govorit. V določenih trenutkih se vse zdi nepomembno in odveč.

Eden takšnih trenutkov je bil, ko sem prejšnji teden s kavbojem v naročju s pomočjo moderne tehnologije na ekranu opazoval življenje. Malček je ravno dovolj velik, da je dojel razsežnost tega, kar te dni doživljamo vsi. Zanimalo ga je vse in s svojo zvedavstjo ter dobro voljo navdušil zdravnico, sestro, še najbolj pa naju. Dobil je svojo slikico, ki jo sedaj kaže naokoli in vsem, ki ga želijo ali ne želijo poslušati, razlaga njen pomen. Z nama deli srečo in veselje, midva pa, ravno zaradi njega, vse skupaj doživljava še toliko močneje.

Kakorkoli, ugotovil sem, da o vseh stvareh ne znam pisati. Določene stvari so enostavno prelepe, da bi jih lahko ubesedil. In najlepše besede ne pridejo blizu temu, kar bi rad sporočil. Zato sem včasih raje – tiho.

  • Share/Bookmark

21.09.2009

Where we gonna go from here?

Objavljeno v Ko piše srce 10:00 avtor: sosed

Mat Keaney ne ve. Pojma nima… Jaz tudi ne. Ampak če bi ta trenutek lahko pel in igral in bi to čist zares znal počet, bi napisal spodnjo pesem… In jo pel dokler me ne mine…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

12.09.2009

Včasih je fajn bit zaljubljen

Objavljeno v Ko piše srce 11:00 avtor: sosed

Recimo ob poslušanju Snow  Patrol, ki sem jih odkril v Zagrebu kot predskupino U2. Pravzaprav so me v glasbenem smislu prepričali precej bolj kot kasnejša glavna atrakcija z Bonom na čelu. Lahko bi jih imenoval kar odkritje poletja (mojega poletja, se razume, da ne bo kdo mislil, da tule prodajam toplo vodo).

Kakorkoli že, fantje so odlično oddelali svoje in me prepričali do te mere, da sem se odločil malo bolje spoznati njihovo musko. In med drugim sem naletel na spodnji štikel. Po svoje gre za pocukran sentimentalen pop. Strojnik bo spet zapisal, da je to muska za pi*ke. Ma ja, stari, saj imaš prav. Ampak! Včasih sede tut muska za pi*ke. In ta konkretni komad (za pi*ke) ima vsaj to prednost da je kvaliteten.

In ravno banalnost štikla (oz. njegovega besedila) ga dela totalno pristnega. Sem tole čudno zapisal? Naj razložim. Tipo poje o ženski, ki zjutraj nima kaj počet in mu zato teži z mrzlimi rokami dokler ga ne zbudi (fantje, vam je to kaj znano?), nakar ta ista bejba odpre polkna in potem je model do konca komada čist fertik. Ker je ona pač čist huda. Banalno, ne? Ampak poanta je v tem, da biti zaljubljen dejansko je banalno. In v nasprotju z večino “najlepša si za-méee, zato jaz ljubim téee” sentišev, se s tem lahko poistovetiš. Ravno takšni brezvezni, spontani trenutki, kot je dvigovanje rolete v soboto zjutraj, so lahko tisti, ki prikličejo na plano tisto, česar ne čutiš, ko je scena okoli tebe umetna, prisiljena, nenaravna. In zato tipu verjamem. Ampak mogoče sem to samo jaz… Zmeden… Nor… In zaljubljen še bolj kot on…

YouTube slika preogleda

Crack the shutters open wide
I want to bathe you in the light of day
And just watch you as the rays
Tangle up around your face and body

I could sit here for hours
Finding new ways to be awed each minute
‘Cause the daylight seems to want you
Just as much as I want you

  • Share/Bookmark

28.05.2009

Slepila in iluzije

Objavljeno v Ko piše srce 08:00 avtor: sosed

Nekoč sem imel prijatelja. Več kot to, imel sem najboljšega prijatelja. Skupaj sva igrala frnikole za blokom, ob večerih metala na koš in med odmori v šoli nagajala puncam, ki so nama bile všeč. Miha in jaz sva bila nerazdružljiva. Tim. Najboljša prijatelja.

Pa sva bila res?

Danes ne vem, kdo je on. Ne vem kje živi, s čim se ukvarja, s kom živi. Je zdrav? Srečen? Zadovoljen? Še bolj kot vse to pa bi rad vedel, zakaj me je vse to nehalo zanimati. Na kateri točki sem zaključil, da s tem človekom nočem imeti več opravka?

Prej sva se videvala vsak dan, potem pa sva stike čez noč prekinila in pozabila drug na drugega. Je to prijateljstvo?

Če je, potem je prijatelj zgolj oseba, ki se druži s tabo, ker v tebi vidi interes. Všeč si mu, všeč mu je tvoja družba, rad ima stvari, ki jih počneš, morda stvari, ki mu jih lahko daš, ali znanje, ki ga z njim deliš. Nič več. Nič romantičnega. Nobenega presežka. Zgolj dva človeka, ki jih druži in veže skupni interes. Podobno kot pri biznisu. Podobno kot pri zvezi …

Kaj se zgodi, ko skupnega interesa ni več? Kaj se zgodi, ko te napake na človeku zmotijo do te mere, da nad njim dvigneš roke? Lahko mine 10, 15 ali več let, predno se zaveš in spomniš, da si nekoč imel prijatelja.

Morda pa sem se zadeve lotil na napačnem koncu. Morda je vse skupaj samo brezvezni vic in po nepotrebnem izgubljam energijo. Ja, vse je nateg! Vse kar imamo, vse česar se tako krčevito oprijemamo in mislimo, da je stabilno. In da ima trdne temelje. Ma kaki! Vsi gradovi stojijo na pesku in manj boli, če se tega vsaj zavedaš. Jaz se. Miha tudi.

Kar pa se tiče prijateljstva … ljubezni … zvestobe … Vse to so samo slepila. Slepila in iluzije. Dobro zamišljena prevara, s katero sami sebi lažemo, da nismo sami …

  • Share/Bookmark

25.08.2008

Tehtnica

Objavljeno v Ko piše srce 06:30 avtor: sosed

Sem oseba, ki rad planira v naprej. S tem ne mislim vsakdanjih, malih in nepomembnih stvari, tiste velike življenjske odločitve z daljnosežnimi posledicami pa sem navajen temeljito premisliti. Ja, znam biti tudi spontan, pa vendar, težko se odločam za spremembe in nerad podajam v neznano.

Že od nekdaj imam v glavi tako posebno mentalno tehtnico. Made in Japan! Stehtala je že veliko idej. Dobrih. Slabih. Tistih, ki so mi prinesle veselje. In tistih drugih, ki sem jih še dolgo obžaloval. Ampak vedno sem se zanašal na njo, kot da je nezmotljiva. Tehtal. Tuhtal, premleval, cenkal…

Ampak včasih… Samo včasih… Včasih odjebem vse skupaj in se odločim na horuk. Zaronim na dah. Prepustim se trenutnemu impulzu. Skočim na glavo in upam, da z njo ne okrušim kakšne skale, ki se skriva pod gladino. Takrat ne premišljujem in poslušam zgolj… Srce? Utrip v žilah? Filing v trebuhu? Pojma nimam. Sledim želji in odmislim posledice.

Tako je bilo tokrat. In mislim, da sem storil prav. Ne! Vem, da sem. Včasih je vsak premislek nepotreben. Včasih, ti celo vesolje govori, da delaš prav. Vse se poklopi in pade na svoje mesto. Tako mora biti. Tako bi moralo biti od nekdaj. Jebeš tehtnico, rad jo imam!

  • Share/Bookmark

10.03.2008

365 razlogov, da greva danes na večerjo!

Objavljeno v Ko piše srce 18:26 avtor: sosed

Na obletnice, takšne in drugačne, običajno ne dam prav dosti. Pomenijo mi toliko kot drug dan na koledarju. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj je potreben ves halo okrog nekaterih lažno ‘prelomnih’ številk, ki običajno nimajo niti približno takšne teže kot jim jo predpisujemo. Ampak danes mi kjub vsemu, kar sem mislil, da vem, pomeni več kot zgolj … danes.

Minilo je leto. To je dejstvo, ki me fascinira bolj kot današnji datum. Bolj kot spoznanje o obletnici. Mimo je leto dni, čarovnija pa traja. Tega nisem bil vajen, priznam. Pravzaprav še vedno nisem. Še vedno zajemam zrak in se ščipam za rit. Včasih dvomim in se sprašujem kdaj in kako?

Ampak tukaj sva, leto dni kasneje. In bilo je fantastično leto. Brez dvoma moje najlepše. Ne vem koliko skupnih dni je še pred nama, niti koliko preprek čaka, da se na njih spotakneva, prepričan pa sem, da bova še dolgo manevrirala med njimi. Tako kot sva to počela do sedaj. Eno leto. Noro, lepo, čarobno leto.

Vse najboljše … midva!

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »