31.08.07
Kategorija Ko piše srce ob 09:53 avtor: sosed
Si kdaj hodil s sodelavko? Ne? Pa ti, si kdaj hodila s sodelavcem? Nikoli? Đizas, ne veš kak ringelšpil zamujaš!
Že zadnjič sem pisal o vezi, ki je nastala v čudnih okoliščinah. In če pametujem o drugih, bi bilo verjetno fer od mene, da se malo razpišem tudi o sebi. In naj kar takoj preidem k stvari… Malo, ok no, kar precej, sem se zapletel s sodelavko. Začelo se je povsem nedolžno. V isti firmi sva delala že eno leto in nikoli pomislila na karkoli več. Pravzaprav niti kot prijatelja nisva imela kakšnih hudih stikov. Bila sva zgolj sodelavca. Pika.
Vendar je po spletu okoliščin naneslo, da sva se po enem letu začela resneje menit, kasneje flirtat in kmalu kazati zanimanje za kaj več. Ko sva se oba znašla vsak v svoji krizi pa sva ugotovila, da si znava tudi prisluhnit, svetovat in pomagat. Povabil sem jo ven, iskre so frčale po zraku, vse ostalo pa … naj ostane samo za naju.
Kmalu se je izkazalo, da ne gre samo za flirt in tolažbo, niti ne za avanturo ali romanco. Zadeva je prerasla v čisto ta pravo, veliko in debelo - resno vezo. In tukaj nekje so se začele težave. Ne med nama, da se razumemo. Začenjal sem spoznavati, zakaj mnogi pravijo “Nikoli s sodelavko!”
Na začetku sem mislil, da zgornja postavka cilja na prinašanje osebnih zadev na delovno mesto ali pa kontra, torej prenos službenih zadev pod domačo streho. Pa vam povem, da je to še najmanjši problem. Veste kaj je tisto, kar mi je najbolj zoprno in kar me spravlja v slabo voljo? Potrpite še sekundo, takoj povem.
Najprej bi rad zapisal, da v osnovi nisem ljubosumen tip. Vsaj mislim da ne. V kolikor seveda nimam razloga za ljubosumje. Ne lastim si partnerke in nimam želje, da bi jo priklenil nase. Je pa res, da ko je z mano, hočem da ljudje okoli mene to jasno vedo in se temu primerno obnašajo. Ampak žal v najinem primeru ni tako. Oziroma ne more biti tako. Zakaj? Predstavljaj si tole sceno: hodiš s super punco. Je pametna, prijazna, lepa in je seksi. Razumeta se in ujameta na vseh področjih. Je točno to, kar si potreboval, čeprav sploh nisi vedel, da ti kaj manjka. Čakal si jo in jo našel, ne da bi sploh iskal. Ampak pazi zdaj keč: 8 ur na dan nisi njen fant, ampak zgolj eden od sodelavcev. Ok, ni frke… Je to kaj drugače kot veze vseh ostalih, ki pač ne delajo skupaj? Oooo, ja! Še posebej, če v službi ne vedo za razmerje.
Ok, predstavljaj si zdaj to: zjutraj prideš na šiht. Še vedno dišiš po njej od prejšnje noči. Zaljubljen si do ušes. In zaljubljena je ona. S sodelavci se postaviš k avtomatu za kavo in ravno, ko narediš prvi požirek, jo zagledaš kako se približuje. Rad bi jo objel, stisnil k sebi in poljubil… Ampak, ne storiš tega. Samo dvigneš roko in izdaviš nevtralen ‘dober dan’, medtem ko ji kolega ponudi ključek s kavo. Narediš korak nazaj, ker se boljiš, da bodo pogledi povedali več kot bi želel, da povedo. In potem poslušaš komentarje, pripombe in opazke sodelavcev.
- ‘Ej, danes imaš pa full fajn kiklco.’
- ‘Res ja, kot kakšna šolarka. Pridi kasneje k meni v pisarno, pa ti malo razložim pluse in minuse… Ho-ho-ho!’
In potem se ugrizneš v jezik, zaškrtaš z zobmi, v očeh ti počijo dve, tri žilice in greš dalje. V glavi ti še vedno odmeva isti stavek, medtem ko v mislih sodelavcu vržeš kavo v ksiht in mu razložiš še kaj drugega kot pluse in minuse. Ampak tega seveda nikoli ne storiš. Pogoltneš slino in se delaš, da je vse kul. Ker nočeš izpasti ljubosumnež. In ker konec koncev veš, da ni nič kriva. In niso krivi oni. So pač kreteni, ki ne znajo brzdat svojih hormonov in dejansko mislijo, da takšne izjave ženskam sedejo. Ok, verjetno nekaterim res, ampak ‘hvala lepa’, s tako si ne želim deliti postelje. Pogovoriš se z njo in poveš, da te to moti in hkrati veš, da moti tudi njo. Na koncu spoznaš, da je to cena, ki jo pač plačaš, ko hodiš s sodelavko in ko si ne moreš privoščiti, da bi za to izvedela cela firma.
Noro lepo mi je. Vsak dan sem vesel, da sva se našla in vem, da je to kar imava res nekaj posebnega - oprijel se bom tega in branil z vsemi močmi. Ampak ljudje, če vas ne doleti tako kot je doletelo mene, če imate možnost racionalne izbire in premisleka - za božjo voljo ne ga srat s sodelavci!
Permalink
23.08.07
Kategorija Ko piše srce ob 16:33 avtor: sosed
… da si slišali neko pesem, zaznal vonj ali pogledal sliko, ki te je popeljala v drug čas in prostor? Si kdaj poslušal besede neznanca in v njih slišal svojo zgodbo? Si se kdaj ustavil sredi dela, ker ti je v žilah pomrznila kri? Si imel kdaj občutek, kot da bi nekdo pritisnil na pavzo in zavrtel film nazaj? Tvoj film? In priklical tiste občutke, ki si jih že pozabil in davno arhiviral? Ne? Zgodilo se je meni. Bila je pesem. In bile so besede. Bil je neznanec. Edo Maajka, če sem bolj natančen. Zgodba pa prekleto znana. Propadli zakon v zadnjih izdihljajih…
Rapa sicer ne poslušam, Eda pa spoštujem. Kot avtorja, kot tekstopisca in od tega teksta dalje predvsem kot človeka. Vseeno mu nisem posvečal preveč pozornosti. Do sedaj…
Za poslušanje potrebuješ Flash Player.
Njegov najnovejši singel me je vrgel na rit! Že prvič ko sem ga slišal. Kar se mi sicer ne dogaja ravno pogosto. V zraku sem ponovno začutil težek objem nemira in vonj tesnobe. Stene so se začele približevati in me dušiti. Utrip mi je narastel, dihanje postalo globje. Ponovno sem se znašel v isti brezizhodni situaciji. Rad bi pomagal pa ne gre. Naredil bi karkoli, a vedno naredim najslabšo stvar. Odšel bi, pa sem zvezan na dom in idejo družine. Pogovarjal bi se, pa se ne znam. Ljubil bi se, a postala sva si tuja. Ostal je le ta temen oblak, ki se spusti nad naše glave vsakič, ko vstopim skozi vhodna vrata. Ali pa, ko vstopiš ti. Najraje bi bil sam. Pa vendar me takrat najbolj skrbi. Mene in njega, ki potrebuje več kot mu znava nuditi. Kje si? Kaj počneš? S kom? Je sploh še važno?
Še zadnji beat. Uf, kakšen flash-back. Hvala bogu da je konec. Komada. In zakona. Tega ti nikoli nisem povedal in verjetno ti nikoli ne bom. Ne bi rad drezal v zaceljene rane, poleg tega bi lahko razumela napačno in ponovno obudila speče duhove. Bom pa zapisal na teh straneh. Kdo ve, morda celo pride do tebe… Hvala ti, ker si odšla! Hvala, ker si bila dovolj pogumna in storila to, česar sam nisem znal in upal. Hvala ker si zaprla to poglavje in vsem trem omogočila, da se premaknemo z mrtve točke. Življenje je končno spet sončno in lepo. Zjutraj se zbujam naspan in domov se vračam z nasmehom na ustih. Počutim se živega. In ponovno sem srečen - bolj kot sem bil kadarkoli prej. Tudi njemu je lepo. Z mano. In s tabo. Nič mu ne manjka. Še najmanj sprta starša, ki že dolgo ne čutita drugega kot jezo in razočaranja. In menda je srečna ona. Tako pravi, ko se stisne k meni. Tudi tebi privoščim takšno srečo. Morda si jo že našla, morda jo še boš, v vsakem primeru pa upam, da si boš vzela to, kar si čutila, da ti pripada in prenesla del tega na malega Nejca. Zasluži si, veš…
Bolj kot si zasluživa midva…
Permalink
14.08.07
Kategorija Foto utrinki, Ko piše srce ob 08:37 avtor: sosed
Ne, tokrat ne gre za oguljeno frazo. Niti ne za pick-up lajn. Tokrat bom popolnoma iskren. Z vami bi rad delil najlepši pogled na Jadranu.
V njem se skriva velik kos mene. Govori mi o poletnih mesecih, ki sem ji kot sin učiteljice vedno preživljal na morju. Prikliče čarobne jesenske dni preživete z dedkom. Šepetaje razkriva spomine o tistem malo bolj burnem najstniškem obdobju; o večerih preživetih ob ognju, pivu, kitari in dobri družbi. O zavetju in utehi, ki sem jo našel, ko sem ju iskal nekaj let kasneje. In nenazadnje, pripoveduje mi zgodbo, ki jo pišem in živim sedaj, poln novih občutkov in svežih spominov.
Ja, ta pogled je daleč najlepši… Morali bi ga videti brez očal…
Permalink
06.06.07
Kategorija Ko piše srce ob 08:59 avtor: sosed
Pred časom je blogos prevzela mrzlica popisovanja petih najljubših predmetov. Kot veste, je bil glavni protagonist ideje Marko Crnkovič, čigar pobuda je hitro padla na plodna tla. Sam sem se zadeve lotil nekoliko drugače. Kot vedno, bi lahko dodal. Stvari pač rad delam po svoje in izven kalupa. Priznam, da sem tudi jaz razmišljal o petih predmetih, brez katerih ne bi bil sosed, temveč nek povsem drug cefizelj. Vendar odločil sem se, da jih ne bom delil z vami. Nisem imel občutka, da vam lahko ponudim kaj novega. Če povem po pravici pa mi niti ni bilo do pisanja prispevka o knjigi, računalniku, kitari, tekaških supergah ter šalu Olimpije. Pač predmeti. Čez 2 meseca bi mogoče poslikal druge.
Kaj pa reči, dejanja ali dosežki, ki nas spremljajo na dolge proge? Momenti ali obdobja, ki so zaznamovala naša življenja ali pa obrnila njihov tok? Hmm, tole se sliši preveč čudno… Bom povedal drugače: predstavil vam bom pet stvari na katere sem v življenju najbolj ponosen! Tistih pet, iz katerih črpam svojo energijo, h katerim se vračam, kadar plovba postane nemirna in kamor gledam, ko se zdi, da izgubljam kompas. Dovolj nazorno? No, upam, da štekate! Beri naprej »
Permalink
15.05.07
Kategorija Žlica vegete, Ko piše srce ob 13:09 avtor: sosed
Mogoče se bo marsikomu zgornje vprašanje zdelo butasto. In še bolj butasta tema za blog. A jo bom vseeno odprl, ker o njej zadnje čase pač veliko razmišljam. O ljubezni namreč. Žal nimam orodja s katerim bi lahko izmeril koliko trpljenja je povročila ta nedolžna abstrakcija. In spet po drugi strani toliko lepega. O njej so pisali pesmi, zaradi nje so se borili in v njenem imenu umirali. Pa je ljubezen sploh resnična?
Nekateri sociologi (recimo Tomc) in tudi psihologi (Johnson) zatrjujejo, da je ljubezen izmišljotina modernega človeka. In najverjetneje imajo prav, ko pravijo, da gre za relativno nov pojem, ki je resničen samo toliko, kot ga je človek naredil resničnega. Pojem, ki smo ga definirali sami. Brez pomoči narave, genetike, usode ali Boga. Pojem z zametki v 12. stoletju, ko se v J Franciji s katari pojavi nova oblika religije, ki namesto Boga časti ‘žensko odrešiteljico’. Pojem, ki je postal oprijemljiv z začetkom dvorjenja potujočih in zato (oprostite izrazu) potrebnih vitezov v srednjem veku. In nenazadnje pojem, ki se je dokončno razširil prek trubadurjev ter pojavljanjem lirike, ki jo danes označujemo kot ‘ljubezenska’. Seveda o ljubezni govorijo že v Antični Grčiji, Rimskem imperiju, fevdalni Japonski… Ampak romantične ljubezni med partnerjema kot množičnega pojava v starih zapisih ne najdemo. Kljub temu, da bi nas nekateri (denimo Hollywood) z veseljem prepričali v nasprotno.
Če smo si ljubezen “izmislili”, če gre za družbeno pogojen pojav in ne za naravno ali biološko dejstvo, ali je potem zlagana? Ali so zlagani in umetni tudi vsi občutki, ki jih doživljamo, ko govorimo o zaljubljenosti? Kaj je potem s srečo, ki nas spremlja, ko nam ljubljena oseba vrača naklonjenost? Je tudi ta le navidezna? Gre pri tem zgolj za srečo ob zadovoljevanju potreb, ki nam jih je vcepila družba? Za občutek uspešnosti ob doseganju ciljev, za katere smo sprogramirani, da jih skušamo doseči? Kaj pa potne dlani, povečan utrip, cmok v grlu in metulji v trebuhu? Smo tudi njih ‘zakrivili’ sami?
Kot družboslovec in pragmatik se v celoti strinjam z zgornjimi ugotovitvami. a2 + b2 = c2 in tu ni prostora za dvom ali debato. Kot neozdravljiv romantik, ki je povrh vsega še zaljubljen do ušes, pa nimam druge možnosti, kot da takšne predpostavke označim za razglašeno himno zagrenjenih in nepotešenih mislecev.
To kar čutim je resnično. In pravzaprav sploh ni pomembno, zakaj tako čutim. Je bila družba tista, ki me je naučila ljubiti? Me je takšnega ustvarila Narava, Bog, Satan? Pojma nimam. Niti me ne zanima! Vem samo, da mi je lepo, da sem srečen, da hočem še! In če smo si ljubezen res izmislili sami, potem je to nedvomno naš najboljši in edini omembe vreden izum!
Permalink
24.04.07
Kategorija Ko piše srce ob 12:32 avtor: sosed
Danes sva z (od zdaj naprej bivšo) ženo tudi uradno zaključila skupno pot. Dobrih 6 let sem ignoriral in prebavjal vse njene napake in pomankljivosti, tako kot je ona z druge strani prebavljala moje. In teh ni bilo malo. Kljub temu sva nekako furala. In večino časa sva se imela ob tem blazno lepo. Včasih tako lepo, da sva sanjala o večnosti, o idealih zvestobe, ljubezni, partnerstva ter vsega kar pač paše zraven. V mislih sva se skupaj starala, sivela, štela vnuke in se imela še vedno rada, v realnosti pa sva vlekla voz vsak na svojo stran, dokler nisva pretrgala še zadnje niti, ki naju je držala skupaj.
Kdo je prvi obupal, kdo odšel, kakšni so bili dejanski motivi in povodi za odhod niti ni pomembno. Vzroki so bili itak povsem drugje. Sedaj je pomemben le še mali Nejc, ki potrebuje oba. Očeta in mamo, ki se znata pogovarjati in se pri tem tudi kaj zmeniti! Kar pa je velikokrat težko. Kljub temu, da oba veva, da gre za edino pravo pot. Jaz osebno ne čutim več jeze. Tudi rad je že dolgo časa nimam več. V osebi, ki mi je dolgo časa pomenila vse na svetu, sedaj vidim le še nekoga, ki me je razočaral in pustil na cedilu. Po vsej verjetnosti je podobno kot sem jaz tudi ona razočarana nad mano. Sori Coki, trudil sem se…
Tako se je zgodilo, kar se je imelo zgoditi, končalo pa se je danes - s podpisom in žigom čez šest let. Ko se sedaj obrnem čez ramo in pogledam nazaj, lahko rečem, da imam čisto vest. Naredil sem vse, kar sem lahko, da bi ohranil plamen. V največjem nalivu sem stal nad njim s polomljenim dežnikom v rokah, še dolgo klečal ob pogorišču in pihal v ugaslo žerjavico. Nisem znal obuditi mrtvih. Žal.
Upam, da sem to kar sem preživljal v zadnjem letu prestajal zadnjič. Ne želim si več takšnega slovesa. Nov začetek je namreč še lepši kot je bil prejšnji - z metuljčki, vročico in potnimi dlanmi. Edina razlika je, da sva se tokrat v njo zaljubila dva, vsak na svoj način.
Počutim se kot igralec na srečo, ki ima v rokah full house, na sredi igralne mize pa ležijo gore žetonov. Obeta se mi enormen dobitek. Z njim bi bil preskrbljen za vedno. Če bom znal pravočasno zapustiti casino. Če bom znal zadržati pridobljeno bogatstvo. In če je Življenje z druge strani mize že odmetalo vse ase, ki jih je skrivalo v rokavu. Si upam staviti vse kar imam?
Permalink
01.04.07
Kategorija Ko piše srce ob 16:01 avtor: sosed
Vse bi dal, da bi lahko ustavil čas. Ujel bi trenutek in ga doživljal večno. Podobe, ki me plašijo čez dan, so se izgubile nekje v daljavi. Pozabljene. Kot da nikoli niso zares obstajale. Za seboj so pustile le senco, ki jo je povozil občutek topline. Slika je nenadoma postala jasna - vem kaj hočem in po čem sem hrepenel, ko sem iskal samega sebe. Vse kar sem želel je to, kar imam sedaj na dosegu roke. Vse bi dal. Samo, da bi ustavil čas…
Veš o čem razmišljam. Bereš me kot knjigo. S svojimi temnimi očmi mi prebadaš stene, ki sem jih postavil okrog srca . Vseeno me sprašuješ po mojih mislih. Kot da sama ne verjameš, da je vse kar se dogaja resnično. Ali čutiš? Ne pričakuješ odgovora. Spustiš dlan na lice, ki ti počiva v naročju. Zaprem oči, pustim da me val sreče ponese v nebo. Boš še vedno tu, ko se vrnem in odprem oči? Bodo odvržene cote še vedno razmetane po sobi? Bo v zraku še vedno ujet tvoj vonj? Ali pa bodo sveče dogorele, se postelja ohladila in sanje izpuhtele v zrak? Bom ponovno padel na tla?
Vse bi dal. Čisto vse kar imam. Ko bi lahko. Ko bi le znal. Ustavil bi čas, ujel ta trenutek. In večno počival v tvojem naročju.
Permalink
28.03.07
Kategorija Ko piše srce, Poezija ob 07:59 avtor: sosed
Napisal bi najdaljšo pesem,
če bi znal, če bi lahko,
In skoval najlepše rime,
če le vedel bi kako.
Da potem bi bral jih tebi,
vsako noč, ko sonce spi,
dokler čas se ne ustavi,
in ves svet se izgubi.
Toplo sapo bi v objem svoj,
le z besedo prikoval.
Večno stiskal te v naročju,
ko planet bi miroval.
Napisal bom najlepšo pesem,
pesem kot je ne poznajo,
in te z njo odpeljal tja,
kjer se angeli igrajo…
Deklici, ki me je pobrala s tal in mi pokazala, da sem še vedno živ.
Hvala maca! 
Permalink
22.03.07
Kategorija Ko piše srce ob 08:28 avtor: sosed
Nekoč je živel mož. Pošten mož. Mož poln ambicij in ciljev, ki so samo čakali, da jih bo uresničil. Še vedno je bil mlad, vendar vseeno si je večino svojega življenja najbolj želel ene same stvari. Od vseh želja je bila najbolj goreča želja, da bi si nekoč zgradil svojo barko. Z njo bi lahko potoval po morju, se podajal v kraje, ki jih še ni poznal, odkrival skrite kotičke, ki jih ponuja prostranstvo. Na tej barki, ki si jo je bil v mislih zgradil že kot otrok, se je želel postarati. Z njo je bil pripravljen prepluti vsa morja in kot v poceni hollywoodskem filmu na njej dočakati svoj poslednji sončni zahod.
Da bi uresničil svoj cilj, je svoje dotedanje življenje posvetil pripravam na trenutek, ko se bodo pričela prva dela. Prebiral je knjige o načrtovanju izgradnje plovil, uril se je v tesarstvu ter ročnih spretnost in vso svojo energijo usmeril v pridobivanje znanj, ki jih bo potreboval za izvedbo tako zahtevnega projekta.
In ko je napočil pravi čas… Ko so se planeti postavili na pravo mesto in so se posamezni delci sestavljanke zložili v čudovito celoto, je mož zgradil svojo barko. Vse je stavil na ta prvi in edini poizkus, zato se mu ni smelo ponesrečiti. Vanjo je zlil vsa pridobljena znanja, svoje želje, ambicije, upanja, barki je dal sebe samega … in končno zaplul. Dolgo časa sta bila on in barka eno - neločljiva celota. Včasih je vodil barko mož. Kot pravi kapitan je ponosno stal na palubi s krmilom v rokah. Spet drugič je plovbo prepustil njej. Zleknil se je na sonce ter se pustil voditi - poln zaupanja, a tudi napuha in občutka samozadostnosti ob izpolnitvi glavnega življenjskega cilja. Želel je, da bi občutek trajal. A ni…
Prišli so težki časi, veter se je obrnil. Nad morje so se začeli zgrinjati težki, črni oblaki in mož se je zbal za vse, kar je dolga leta gradil. Želel je odpluti nazaj v pristan, pobegniti nekam, kjer bi se lahko skril pred nevihto in, ko mu je zmanjkalo idej, je prvič v življenju pokleknil na kolena ter prosil za svojo usodo pri Tistem, ki mu nikoli prej ni zaupal. Vendar katastrofe kljub temu ni mogel in ni znal preprečiti.
Ko so moža kasneje spraševali, kaj se je pravzaprav zgodilo, jim ni znal odgovoriti. Zrl je nekam v prazno, ko je govoril o tem, kako se je na lepem znašel naplavljen na obali, ki jo je poln zanosa zapustil pred leti. Počutil se je oropanega, ogoljufanega in praznega. Mislil je, da je izgubil svoj smisel, čeprav ga je imel ves ta čas pred očmi - v senci davno potopljenih podob, ki jih je mož imel za večne.
Danes sem vesel, da me je vrglo ob obalo in da ne plujem več v vodah, ki jih ne poznam. Tokovi so bili premočni, vetrovi premrzli, barka pa … Barka je bila zgolj skupek sanj, ki sem jih sanjal kot otrok. In ko je prvič zaplavala v nemirno morje, se je sesedla kot stolp iz kart. Zdaj vem, da sem ves ta čas preganjal duhove in se je zgodilo samo to, kar se je moralo zgoditi.
Pred dnevi sem po dolgem času spet užival v plovbi. Veliko stvari me je spominjalo na tisto prejšnje potovanje, na katerega sem se podal s takšno predanostjo in zaletom. Verjetno zgolj v opozorilo, da ne bom ponavljal istih napak ter ponovno zaplul predaleč od obale. In ko sedaj razmišljam o dogodkih, ki so nedavno tako pretresli moje življenje, pomirjen z vsem kar se je zgodilo ter hkrati v pričakovanju tistega, kar se še ima zgoditi, ne morem kaj da ne bi pritrdil kantavtorju iz Splita in njegovim verzom: “Ovo mi je škola … i drugi puta ču pametnije…”
Permalink
