16.04.2008

Otroci z drugega planeta (12.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 15:30 avtor: sosed

3.

»… Vsa ta leta sem se trudil ostati zvest samemu sebi in sproti odplačevati svoje dolgove, če je do njih prišlo. Žal mi je stari, toda tebi nisem dolžan ničesar…«

Potisnem tipkovnico stran od sebe, primem za miško, jo popeljem do ikone z disketo in kliknem. ‘Shrani’.

Uh, kako se je življenje spremenilo od časov, ko sva z Miho v moji sobi kadila ukradene cigarete in poslušala Dire Straitse. Takrat smo dokumente shranjevali v predalih. Danes je vse drugače. Spremenilo pa se je še marsikaj drugega. Spremenil se je moj pogled na svet. Tistega dne se je v meni nekaj predramilo, me zaznamovalo in močno vplivalo na odločitve, ki sem jih sprejemal na poti do odraslosti.

V kratkem trenutku, ko sem za hip obstal nad Vitovim negibnim telesom in ga videl takšnega kot je v resnici bil – nemočen, zanemarjen in zagrenjen pijanec, ki ga je tako zlahka pokosila otroška roka – sem spoznal, da se je za vsako stvar v življenju potrebno boriti. Pripada ti le to, kar si vzameš sam. Koliko in kaj boš vzel pa ti omejujeta zgolj vest in srce. Kajti odločitve, ki jih sprejmeš, te skupaj z njihovimi posledicami lahko preganjajo celo življenje. Plazijo se za teboj kot večne sence. Obiščejo te, ko zvečer ležeš v posteljo in zapreš oči. Vest in srce. Če želiš mirno življenje, poskrbi, da imata vedno končno besedo. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

4.09.2007

Otroci z drugega planeta (11.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 10:31 avtor: sosed

Vito se je sklonil k Bajsiju in ga prijel za ovratnik: »Ti pa že ugasni ta kurčev radio preden ga fuknem čez okno! Brez skrbi, na vrsti boš takoj za njim…«

Pred očmi so se mi začele vrteti prizori zadnjih treh let, polnih ponižanja, sramote in joka… Zakaj bi moral požreti in prebaviti prav vse, kar mi življenje vrže v obraz? In kdaj bo kdo priskočil na pomoč? Kje so bogovi, država, varuhi pravic in vsi ostali, ki naj bi branili nemočne ter uboge? Nikogar ne bo. Tu sem le jaz, 14-letni deček, njegov prestrašeni prijatelj in dobrih sto kilogramov težek varnostnik, ki je vsako situacijo pripravljen reševati z nasiljem. Ampak naj me jutri tepe do nerazpoznavnosti – danes se bom boril!

Zbral sem koščke raztreščenega ponosa in se postavil na noge, medtem ko se je Vito še vedno zadiral nad ubogim Bajsijem, ki se ni upal niti premakniti. Slišal sem vpitje, vendar nisem več razumel besed. Srce mi je bílo kot še nikoli prej. Dihal sem plitko in hitro. Po hrbtenici sem čutil mravljince. Naredil sem korak proti Vitu, ki mi je obrnjen proti Mihi kazal hrbet, ga prijel za majico in ga z vso silo potegnil proti sebi. Vse skupaj se je odvilo v nekaj sekundah, vendar trajalo je dovolj dolgo, da se je nekaj v meni za vedno premaknilo in mi spremenilo življenje. Odskočil sem ravno dovolj hitro, da me Vito v padcu ni poteptal pod svojo težo. Bil je dovolj opit, da je padel vznak kot posekano drevo, čeprav sem ga želel le potegniti stran od svojega prijatelja. V trenutku, ko je treščil ob tla sem vedel, da je po meni. Vendar Vito ni več vstal. Negibno je obležal na tleh. Z Bajsijem sva se nemo spogledala in že naslednji trenutek stekla prek dnevne sobe v predsobo. Pograbil sem svojo jopo in ključe, odprl vrata in skupaj s šokiranim prijateljem stekel na hodnik. Ko sva se pognala po stopnicah navzdol proti pritličju, je po bloku še vedno odmeval zvok kitar in napev Dire Straitsov…

»…And after all the violence and double talk,
There’s just a song in the trouble and the strife,
You do the walk, you do the walk of life…
«

[konec 2. poglavja]

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark

17.08.2007

Otroci z drugega planeta (10.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:37 avtor: sosed

»To torej počneš, ko se ostali mulci učijo in delajo naloge?!«
Pogoltnil sem slino, pogledal prestrašenega Bajsija, se obrnil in skušal umiriti situacijo: »Oprosti, nisva razmišljala. Ne bi smela kaditi in obljubim ti, da se ne bo ponovilo. Samo zanimalo naju je, kakšen občutek je, ker vsi kadijo, ampak zdaj vidiva, da nama čiki sploh ne pašejo. Pravzaprav se ne počutim dobro, mislim, da mi je slabo in ….«
Ne vem, če so moje besede sploh prišle do njega. Gledal me je s svojimi izbuljenimi, krvavimi očmi in na pol odprtimi usti ter hkrati skušal zadržati ravnotežje. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

3.07.2007

Otroci z drugega planeta (9.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 20:58 avtor: sosed

- »Halo, kam si spet odtaval? Danes že cel dan sanjariš. Kje imaš ogenj?«
Nekaj trenutkov zatem je sobo napolnil omamen vonj tobaka in se pomešal z napevom Dire Straitsov, ki je prihajal iz mojega starega kasetofona. Vedno ko sem kadil doma, sem to počel nagnjen prek okna. Bal sem se, da me bo izdala zakajena soba, zato sem na vsak način skušal zadržati dim na drugi strani. Seveda mi to nikoli ni uspelo, kljub temu pa je moja razvada ostala neopažena. Vse do tega dne… Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

26.06.2007

Otroci z drugega planeta (8.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:58 avtor: sosed

Odšla sva mimo majhne dnevne sobe in vstopila v še manjšo sobo, v kateri je bilo med posteljo, omaro in staro leseno pisalno mizo ravno še toliko prostora, da sva se lahko obračala, ne da bi se morala pri tem objeti. Soba ni imela ne vrat, ne prave stene. Imela pa je čudovit razgled. Pogled na dvorišče pred blokom mi je v vsakem trenutku zagotavljal popoln nadzor nad dogajanjem na ulici, v daljavi pa se je videlo celo veliko šolsko nogometno igrišče. Tam je bilo vedno polno otrok iz naselja, ali bolje rečeno njegovega vzhodnega dela – hišni otroci tudi pomotoma niso smeli stopiti na naša igrišča. Celo tisti med njimi, ki so obiskovali našo šolo, so se v popoldanskem času tega območja na široko izogibali. To je bil naš dom. Naša trdnjava! Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

21.06.2007

Otroci z drugega planeta (7.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:17 avtor: sosed

Previdno sem odprl vrata stanovanja, odpel zadrgo stare volnene jope in na polico ob vratih tiho odložil šop ključev. Vsaj polovica od njih ni odpirala nobenih vrat, če pa že, nisem vedel kje se ta vrata nahajajo. Kljub temu sem jih nosil okrog vratu, kot kakšen upokojeni hišnik. Čeprav je bilo prenašanje pol kilograma težkih ključev okrog vratu vse prej kot lahko delo, je zadeva pozitivno vplivala na moj imidž. No, vsaj tako se je zdelo takrat. Morda so se mi ljudje, ki lahko odpirajo številna vrata zdeli vplivnejši in sem v svojem ravnanju zgolj sledil želji po občutku pomembnosti, ali pa je bila stvar veliko preprostejša in je bil modni dodatek rezultat želje po zbujanju pozornosti. Naj je tako ali drugače, dejstvo je, da žvenketa teh ključev med tekom po šolskih hodnikih ni mogel preslišati nihče. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

11.06.2007

Otroci z drugega planeta (6.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 10:54 avtor: sosed

… Erik pa je bral:

»Moj tempelj

Če v sanjah bi videl prihodnosti dni,
ženina v črnem in mojo nevesto,
najino pot spremenjeno v cesto,
ne bil bi verjel, da lahko se zgodi.

Če modrec razkril bi, da sreča le spi,
da človek, ki sanja postal bo vladar,
ubogi dobil bo svoj tempelj, oltar,
bi mislil da trosi neumne laži.

Že mesece hodi ta modrec mi v sen,
smeji se, ko vidi zdaj drugo mi plat,
me vidi, ko vračam se k njej v objem.

Zdaj vem, noč vsako k njej uležem se spat,
in vem, da v njej raste moj sin nerojen,
njo ljubim in njega, oba imam rad!«

Moj tempelj. Sonet sem znal na pamet, podobno kot večino ostalih v zvezku, vendar ta pesem je bila prav posebna. Oče jo je zapisal kot zadnjo v ciklu žalostink in dal z njo celotni zbirki drugačen pomen. »… Njo ljubim in njega, oba imam rad.« Iz teh sedmih besed, ki so iz Erikovih ust zvenele tako surovo in nepomembno, sem črpal svojo energijo ter v njih iskal in našel tolažbo, vsakič ko sem zašel na dno. Te vrstice so bile vedno moja prva letvica na poti navzgor.
»Če prav razumem tole pesem, je Mister Tinta napumpal neko revo, ki je bila očitno dovolj potrebna, da mu je dala noge narazen,« je izza gruče zaklical Bojč.
»Ha ha ha, Mister Tinta,« je v smehu za njim ponovila Ana.
»Ne vem, če je še kdo opazil, ampak naša čistilka zadnje dni nekam narazen hodi. Da je nisi naslonil, ko se je sklanjala nad pisoarji?!«
»Jebemti Tinta, kdo bo pa zdaj čistil WC, ko si nam Fato spravil na porodniško?«

*

Prebral sem o čem razmišlja Miha. Pisalo mu je v očeh. In pod njimi. Prepričan sem, da mu z bremenom krivde, ni bilo lahko zaspati. O tem so pričali temni koluti, ki jih je zadnje dni nosil pod očmi. Že takrat je bilo jasno, da tega nesrečnega dne nikoli ne bom mogel izbrisati iz spomina, vendar Mihi sem odpustil že pred dnevi. Kljub temu sta me ponos in trma prsilila, da sem prevzel nase vlogo užaljenega leva, ki se loči od svojega tropa in se pretvarja, da v divjini lahko preživi sam. Bil je čas, da se vrnem k svojim.
Še preden je Miha odprl usta, da bi mi priznal, kako zelo mu je žal, sem stisnil pest, stopil korak bližje in ga močno boksnil pod rebra. Čeprav je imel pod svojo znamenito jeans jakno oblečen še debel pulover, je bil udarec dovolj močan, da je dosegel svoj namen in Bajsija položil na kolena. Ko je po prvem šoku prišel do sape, je najprej zakričal od bolečine, ki ga je skoraj presekala na dva dela, nato pa je, še vedno zvit in na kolenih, pogledal k višku in se na glas zasmejal: »To pomeni, da sva spet prijatelja?«
»Ne, Miha, nisva spet prijatelja,« zresnil se je in me zmedeno pogledal izpod čela. Podal sem mu roko in mu pomagal vstati: »Še vedno, stari, še vedno…«

Beri dalje

Na začetek zgodbe

  • Share/Bookmark

4.06.2007

Otroci z drugega planeta (5.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:31 avtor: sosed

Miha se je zavedal, da so s prijatelji tokrat nehote prestopili mejo in se podali v ozemlje, ki ga niso poznali. Od nesrečnega dogodka je minilo že več kot teden dni, pa vendar se stvari niso premaknile na bolje. Vedel je, da me je od vsega najbolj bolelo prav dejstvo, da je v javnem linču sodeloval tudi on, ki mi je do tedaj vedno stal ob strani. Tudi sam ni vedel, zakaj nikomur ni rekel besede, zakaj se je smejal slabimi šalam, medtem ko se je njegov najboljši prijatelj divje skušal osvoboditi prijema dveh najmočnejših fantov v razredu. Eh, seveda je vedel, vendar si je bilo težko priznati, da je bil strah pred ponižanjem in posmehom močnejši od na videz trdnega prijateljstva. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

31.05.2007

Otroci z drugega planeta (4.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:01 avtor: sosed

»Hej, Tinta! Počakaj me, Tiiin-taaa!« Moj novi nadimek, ki so mi ga podtaknili sošolci, se je odbijal od trdega betona in se kot odmev vračal v naročje ozke ulice. V tistem trenutku sem se zavedal, da me bo spremljal še dolgo časa, a vseeno se nisem bil pripravljen predati brez boja. Ne tokrat! Nadaljeval sem svojo pot in pospešil korak, čeprav se mi tja kamor sem bil namenjen nikoli ni mudilo.
»Počakaj me, no!« Nisem se obrnil ne zastal. Dvignil sem brado in pogled ter odločno, zdaj že napol v teku, stopal naprej. Pred mano se je odvijal znan prizor. Z vsakim korakom se mi je odpiral pogled na visoko, mogočno sivo gmoto, ‘Hribarjevo osmico’ kot smo jo poimenovali njeni mlajši prebivalci.

Dom … Svinčen bunker pred zunanjimi viharji, zatočišče v katerem naj bi iskal zavetje in uteho v težkih trenutkih, ni bil zame nič drugega kot polje večnega boja in spopadov, kjer je bil glavni in edini cilj preživeti. Vedno ko sem se vračal iz šole in obrnil ključ vhodnih vrat, sem se bal nove nepredvidljive pustolovščine, ki bi me znala čakati na drugi strani. To me je spravljalo ob živce, načenjalo mi je voljo in prek oči spuščalo temno senco, vse dokler ni ta povsem prekrila lesk, ki ga sicer lahko vidiš v otroških očeh. Vendar sedaj tako ali tako nisem bil več otrok! Bil sem skoraj petnajstletni fant, ki je bil prisiljen odrasti mnogo prej kot bi si želel sam. Vsak dan sem se težje vračal sem in vsakič, ko sem na poti drugam za sabo zaprl vhodna vrata, sem slišal skalo, ki se je zvalila z mojih ramen in pred pragom čakala na moj povratek. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

30.05.2007

Otroci z drugega planeta (3.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 08:52 avtor: sosed

Ne, »hišni otroci«, za razliko od nas, blokovskih, tega sveta niso poznali, niti se nikoli niso posebej trudili, da bi ga spoznali, se mu tako ali drugače približali. Morda so se v družbi sebi podobnih počutili varneje, bolj domače, ali pa z nami preprosto niso želeli imeti opravka. Kot da bi jih odvračal smrad neuspeha, ki smo se ga bili nalezli od staršev in ga verjetno nikoli več ne bomo mogli sprati s kože. Roko na srce, tudi mi nikoli nismo hiteli v njihovo družbo. Na stanovalce Brezovega gaja so mnogi vrstniki gledali prek mreže zavisti, ki jim jo je pred očmi vsak dan pletla bolečina pomanjkanja. Kljub temu pa to ni bil glavni razlog za pomanjkanje kvalitetnih odnosov med otroci obeh plemen. Ločevalo nas je spoznanje da smo si različni in v vsej svobodi nas je omejevala drugačnost, kajti biti drugačen je pomenilo biti eden od njih. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »