29.05.2007

Otroci z drugega planeta (2.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 07:49 avtor: sosed

Sem otrok ulice; blokovski otrok. Ko sem bil mlajši, me je vedno spremljal občutek, da vrstniki zaradi tega name gledajo zviška. Seveda le tisti, ki niso uživali razkošja starega dvigala, ki bi jih stežka dostavil tik pred domači prag. Tudi izžete čistilke, katera bi preklinjala vsakič, ko bi se odeti v blato vračali z razmočenih nogometnih igrišč, niso poznali. In kako je znala preklinjati naša Stana! Veliko malčkov se je pod njenim mentorstvom naučilo svojih prvih sočnih psovk. Kasneje so naučene besede recitirali bližnjim in daljnim sorodnikom ter s tem spravljali v obup zaprepadene starše. Otroci o katerih govorim niso imeli svoje Stane. Celo sosed, ki že dva meseca prenavlja stanovanje in se ob najbolj nemogočih urah izživlja nad skupnimi zidovi, je bil za njih popolna neznanka. Poleg tega pa so bili otroci z druge strani ceste prikrajšani tudi za ‘tradicionalne dvodnevne vikend festivale narodne glasbe’, ki so jih prirejali stanovalci Hribarjeve ulice, blok številka 8. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark

28.05.2007

Otroci z drugega planeta (1.)

Objavljeno v Otroci z drugega planeta 11:41 avtor: sosed

Danes se sprašujem, kateri urbanist je načrtoval takšno porazdelitev ulic. Zanemarjeno delavsko naselje, ta oltar sivini na eni ter pravljične, s snežno belimi ograjami zagrajene razkošne hiše na drugi strani, so vsakemu prišleku predstavljale nerešljivo uganko. Hribarjeva ulica in Brezov gaj. Dva povsem različna svetova na silo združena pod isto zastavo, sta se vsako jutro skupaj prebudila v senco Golovca, te zadnje zelene trdnjave, ki se je razlegala nad njima in edina kljubovala monotonosti življenja v mestu. V njej smo otroci velikokrat iskali zavetje pred mrzlimi vetrovi težav, ki na tem koncu nikoli niso nehali pihati. Kadar so postali premočni, smo se zatekli v naročje barvite pokrajine, ki se nam je v ranih letih zdela še posebej skrivnostna in čarobna. Tam smo našli tolažbo in odrešitev pozabe, katere pri naših letih nikoli ne bi smeli iskati.

Prestol pomanjkanja in kraljevino pohlepa je objemala ista mogočna senca, delila pa ju je zgolj cesta, po kateri so se v smeri mesta vsako jutro zgrinjale nepregledne kolone vozil, da bi se v poznih popoldanskih urah vračale tja, od koder so prišle. Mi pa smo ostali. Večina od nas nikoli ni našla poti, ki bi vodila drugam. In čeprav tu ni bilo reke, nasipa ali kakšne druge ovire, ki praviloma ločuje dva tako različna svetova, so bile meje med obema jasno začrtane. Resnica je pač takšna, to sem spoznal leta kasneje, da je včasih lažje preplavati reko in preplezati najvišjo pregrado, kot prestopiti mejo vžgano v srce osebe, ki ji zreš v oči, a je ne moreš doseči.

Vendar takrat se z urbanističnimi vprašanji nisem ubadal. Nihče od nas se ni. Preprosto smo bili tam. Konstantni spomin na zamujene priložnosti in izgubljene sanje na eni ter svarilo pred posledicami neuspeha na drugi strani.

Beri dalje 

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi