2.10.2007

Vsi proti enemu, eden proti vsem…

Objavljeno v Solze, paralelni svet 09:55 avtor: sosed

Verjetno se boste strinjali z mano, da družini obeh partnerjev v ljubezenski zvezi velikokrat odigrata pomembno vlogo. Seveda ne vedno. Ogromno je odvisno od tega kakšne so vezi znotraj družine, do kolikšne mere so življenja družinskih članov prepletena in povezana ter kolikšna je stopnja vpliva ali moči sugestije na relaciji starš – otrok.

Kadar vse klapa in so starši zadovolni z otrokovo izbiro partnerja, je poseg družine v razmerje logično manjši, ko pa so starši nezadovoljni s potencialnim zetom ali snaho in so hkrati v otrokovih očeh nosilci močne moralne avtoritete, takrat pa zna močno zaškripati. Bodisi v odnosih znotraj primarne družine, bodisi na relaciji fant – dekle. V vsakem primeru pa je veza postavljena na preizkušnjo. Žal je tako, da se veliko posameznikov zaradi tega znajde pred dilemo. Partner ali starši? Ok, ta dilema je najbolj trivialna od vseh. Obstajajo tudi druge, bolj prikrite, a zato nič manj boleče. Do katere mere se je smiselno upirati staršem? Do katere mere prikrivati ali izkrivljati resnico? Na kakšni distanci držati partnerja? Koliko njegovih ali njenih čustev žrtvovati, da bo volk sit in koza cela? Na koncu pa se, vsaj takrat, ko zaškripa, vedno znova pojavlja najbolj preprosto vprašanje od vseh: ‘Se sploh še splača truditi?’

Mirsad je dober in načelen človek. Vedno je verjel v trdo delo in zagovarjal tezo, da se mora vsak posameznik čimprej osamosvojiti in poiskati svojo pot. Slednja ga je pred nekaj leti pripeljala v Slovenijo. Rodna gruda mu ni ponujala ničesar drugega kot revščino in obup, zato je pustil vse kar je poznal in se odpravil v tujino. Tu je srečal Uršo, ambiciozno in lepo dekle. Absolventko prava, edinko premožne družine, precej vplivne v svoji okolici. Doma so imeli odvetniško pisarno. Ob prvem dotiku sta vedela, da je to kar čutita nekaj posebnega. Zaprisegla sta si, da tega ne izgubita nikdar. Naj stane kar hoče.

Njena starša nista videla osebe, ki jo je v Mirsadu prepoznala Urša. Videla sta Bosanca, ki je s pomočjo delovne vize vdrl v njihov svet. Videla sta muslimana, zato sta se ga bala. Videla sta slabo izobraženega tujca, ki je v trenutku uničil sliko, ki sta jo risala v dolgih letih sanjarjenja o vnukih, birmah, božičnih praznikih in nadaljevanju družinske tradicije.

Sledili so prepiri kakršnih družina poprej še ni poznala. Kot domine iz kart so popadale vrednote in načela, temeljni kamni na katerih so gradili medsebojne odnose. Urša je zapustila dom, starše ter kariero, ki se ji je obetala pod njunim okriljem. Tako kot Mirsad pred leti je zapustila vse kar je poznala in vstopila v nov svet. Nekaj časa sta bila srečna, vendar Urša nikoli ni prebolela razkoraka s starši.

Veliko je jokala. Naskrivaj in v temi, največkrat ponoči, ko je mislila, da Mirsad spi. Pa ni spal… Slišal je vsak vzdih in čutil vsako solzo. Tudi on je trpel. Dokler ni imel dovolj. Breme, ki ga je ves ta čas nosil na ramenih je postalo pretežko. Iz njenega življenja je odšel nenadno in tiho. Tako kot je vanj tudi vstopil.

V slovo ji je pustil le pismo. Preveč ga je bolelo, da bi se lahko odkrito pogovoril. Od vsega kar je imela, so Urši ostale le besede na papirju. Ostala je le tinta, razmazana od solz, ki so kapljale na papir, medtem ko ji je sporočal svoje poslednje misli. Ostal ji je ‘rad te imam’ na dnu lista v naglici iztrganega iz starega zvezka. In ostali sta ji dve črtici, ki jih je zadnjih nekaj dni skrivala v predalu nočne omarice.

  • Share/Bookmark