27.11.2011

Temna plat alpinizma

Objavljeno v Poezija, alpinizem 11:06 avtor: sosed

Sonet sem potegnil iz naftalina. Že dolgo nisem napisal nobenega, ob višku časa, ki mi ostaja zaradi dolgotrajnega prehlada, pa sem malo prebiral moje stare nebuloze – in ga na novo odkril.

Danes na vsebino gledam precej drugače kot takrat, ko sem ga zapisal. Takrat sem se z alpinizmom spogledoval, danes se ga, vsaj na trenutke, trudim živeti. In če sem bil takrat, vsaj deloma, ujet v stereotipe, ki obdajajo alpiniste, sem jih danes osvobojen.  Egoist in samomorilec. To sta etiketi, ki jih družba najpogosteje prilepi alpinistu. O vsaki od njiju bi lahko napisal roman. Pa ne bom. Morda se jih lotim v kakšnem drugem zapisu.

Tokrat bom le objavil omenjeni sonet. Kljub naivnosti v kateri je bil napisan, je v njem nekaj iskrenosti in verjetno celo resnice. Dejstvo pa je, da danes takšnega ne bi več napisal …

Plezalcu
Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.

Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.

V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.

Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja, kamor s stene zgrmel je v globino.

sosed

  • Share/Bookmark

5.12.2009

Odrešitev

Objavljeno v Poezija 23:15 avtor: sosed

Kot vernik slep bi rad živel življenje,
ki nauku sledil bi spisov svetih,
nikdár podvomil ne bi v vseh teh letih,
Božji poklon bi prejemal – trpljenje.

Bi voljo vedno spoštoval Njegovo,
ki le ponižnosti uči človeka,
in polnost življenja vztrajno odreka -
upanje v smrt in katarzo gotovo.

Sam pa ne vidim rešitve iz ječe,
veter v neznano odnaša mi klice,
nihče ne sliši ko jočem proseče.

Ko vernik nastavil drugo bi lice,
mene usoda do golega sleče,
dušo prebode skalpel mi nesreče.

sosed

  • Share/Bookmark

8.07.2008

Vojna

Objavljeno v Poezija 11:00 avtor: sosed

dim na bojnem polju
tišina grize v zrak
krogle očitkov načele so sanje
obljube zvestobe potisnile v mrak

črepinje kamor stopim
globoke rane krvaveče
čakajo mine na vsakem koraku
talce ubijaš počasi boleče

izgubljava bitko
ponosni beg v smrt
rušiva kar do sedaj sva gradila
posut s pepelom rajski vrt

sosed

  • Share/Bookmark

22.06.2008

Nikoli več

Objavljeno v Poezija 21:56 avtor: sosed

Si kdaj poslušala tišine spev,
iz prazne kupe vino pila?
Kolikokrat preživela smrt,
in zaspana v sanjah se zbudila?

Če ti ni uspelo nič od tega,
če si človek kakor drugi,
Srca ne moreš in ne boš,
zlomila tistemu, ki te ne ljubi!

sosed

  • Share/Bookmark

21.05.2008

Rime

Objavljeno v Poezija 14:00 avtor: sosed

Kdo poetu rime nosi,
tiho na uho šepeče,
kar zapiše ko doseže
dolga roka ga nesreče?

Kdo poetu rime nosi,
ko nebo nad njim zavre,
in Erate večna pesem,
zgolj potihne in umre?

Kdo kupčuje, preprodaja,
In kdo trži navdih?
Kdo poetu rime nosi,
Ko konča poslednji stih?

sosed

  • Share/Bookmark

15.01.2008

V objemu II.

Objavljeno v Ko piše srce, Poezija 16:00 avtor: sosed

V mračnem kotu kletne sobe,
kamor žarek níkdar ne posveti,
kjer še miši hodijo po prstih,
siva senca se uči leteti.

Segreje strup si kar v žlici,
preden pošlje ga v kri,
in se v krču potešitve,
zvije v klopčič ter zaspi.
In odsanja v daljne kraje,
preko hribov in dolin,
tja do mesta izgubljenih,
ga popelje heroin.
Črna vrata se odprejo,
kdo se skriva tam v megli?
Stopi še korak v temo,
ugleda množico ljudi.

Pleše Morrison ob ognju,
na kitaro Jimmy mu igra,
Janis v grlo Whiskey zlije,
takrat pa glasba se konča.
Vsi zazrejo se v mladiča,
z drugega je on sveta,
le devica stopi k njemu,
kapne solza ji na tla.
Kmalu ju obkroži raja,
žalostinka v molu zaigra,
svežo kri dobi ta klapa
v plesu sanj ga pokonča.

V mračnem kotu kletne sobe,
kamor žarek níkdar ne zapluje,
kjer še miši hodijo po prstih,
mati v črnem sina objokuje.

sosed

  • Share/Bookmark

31.12.2007

Zbogom, Luka

Objavljeno v Ko piše srce, Poezija 11:52 avtor: sosed

Pred leti sem ti napisal pesem. Danes je ne morem pisati.

Čeprav si za sabo pustil nekaj strtih src, ki jim tega razkošja nisi privoščil, upam, da si končno našel svoj mir. Pozdravi mi Mateja…

V objemu

Grozljivo so prazne steklene oči,
morje grenkobe v njih se pretaka,
spomin na iskrivost s pospeškom bledi,
upanje, strast le odvečna navlaka.

Nekoč se je smejal ta mrtvi otrok,
skakal po vrhu je slamnate gore,
a vendar en skok mu je bil previsok,
odpihnil je severnik žametne zore.

Propada telo in mrači se mu um,
iz rok so koščenih vse niti ušle.
Življenje cefra ga kot lutko iz cunj,
mrcvari kot glisto ki níkdar ne umre.

A včasih ga srečam, drugačen se zdi,
riše spokojno v pesek si kroge,
takrat ko brezskrbno v zraku lebdi,
vem, da v toplem objemu je droge…

sosed

  • Share/Bookmark

22.10.2007

Fajdon

Objavljeno v Poezija 09:53 avtor: sosed

Začnimo teden z malo poezije in veliko filozofije. Spodnjo stvaritev je nareč navdahnil Platonov dialog z istoimenski naslovom. Pesem nima nekega hudega umetniškega presežka, kot verjetno nobena od mojih, ampak vseeno jo poklanjam vam v presojo. Pa lep začetek tedna vsem skupaj!

… Fajdon je slavni dialog o nesmrtnosti duše. Sokratu, ki v ječi čaka na smrt in svoje učence s filozofsko dialektiko prepričuje, da je duša nesmrtna, v tem nesmrtnem dialogu ugovarjata dva izmed njegovih ‘apostolov’…” (Uršič, Marko: Filozofski pogovor in samogovor).

Fajdon

Verjameš starcu učenjaku,
modrecu preteklih dni,
nauku, ki on ga širi,
mar resnico Sokrat govori?

Morda telo je res oklep,
ki ga spirit zapusti,
da po smrti v družbi bogov,
vesoljni resnici bi zrl v oči.

Zna biti, da me varajo čutila,
in srce me pelje v zmoto,
a duh, čeprav ujet v telo,
nebeško je spoznal lepoto.

V objemu rok Boginje,
svoj dom je našla duša,
kdor v njenem objemu počiva,
polnost življenja na Zemlji okuša.

Naj Fajdon žaluje za mrtvim telesom,
in skreše si kodre učenec v spomin,
zavrže naj nauk čakanja na smrt -
raje življenja hlapec kot smrti sem sin!

sosed

  • Share/Bookmark

18.10.2007

Ujetnik

Objavljeno v Poezija 12:11 avtor: sosed

Spodnji sonet je nastal v nekih drugih časih. V tistih dneh je bilo sonca bolj malo in še takrat, ko je šibkemu žarku uspelo izboriti pot med gostimi oblaki, mu je sledila nevihta. Močnejša kot kadarkoli prej. Vendar veter se je naposled obrnil in prišli so lepši časi. Na deževno dobo me danes veže le še slab spomin in globoke brazde, ki jih je pustilo za sabo neurje. In hvala bogu, da jih je. V njih sedaj rasejo rože. Zalival jih bom dokler bom živ…

Ujetnik

Ždel sem pozabljen na robu prepada,
dolgo že čakal na klic iz globine,
omahnil sredi morbidne tišine,
upal, da tema svetlobi zavlada.

Naj skala na dnu ozdravi mi rano,
naj strašni popelje me v temo demon,
a v tistem mi angel nameni poklon,
brhko telo se mi ujame v grano.

Visim zdaj s previsa ko veter divja,
spira neumorno mi dež vonj cipres,
priklenjen, ko sonce pripeka z neba.

Mi v vice preklete je duša zašla,
ko angel postavi mejnike nebes,
takrat šele truplo mi trešči ob tla.

sosed

  • Share/Bookmark

10.10.2007

Erotika

Objavljeno v Poezija 20:55 avtor: sosed

Neverjetno je, kako včasih prebereš nek svoj stari tekst in v njem vidiš nekaj čisto drugega kot takrat, ko si ga napisal. Hrepenenje dobi lice, goreča želja postane nekaj povsem vsakdanjega, skriti pomeni pa se razkrijejo kot povsem banalni. In potem letiš čez vrstice in se zdi, kot da si pisal za nekoga, ki ga še nisi poznal. Da si slutil, kar čutiš danes in govoril kot prerok, ki ne verjame svojim besedam, dokler se ne utelesijo.

Ja, vem, včasih znam bit težek. Morda bi bilo bolje, ko bi pustil, da verzi govorijo namesto mene – ne glede na to, kako banalni znajo izpasti.

JUTRO

Še predno za hribom se sonce zbudi,
ko prve se s petjem oglasijo ptice
in veter potihne v krošnjah dreves,
začutim da roka polzi mi čez lice.

Nežno ščemenje čez prsi potuje
in gladi razgaljeno vroče meso,
še vedno v sanjah si iščem zavetje,
le sapica tvoja hladi mi telo.

Vroči poljubi zasipajo vrat,
se spuščajo nižje v ritmu balade,
nežno ječanje predrami tišino,
strastno vzameš si predmet naslade.

Pohota zbudi se in želja goreča,
priviješ se k meni, zaplavaš v objem,
šepečeš priznanje ljubezni v uho,
ko prvič globoko v tebe prodrem.

Sonce že davno je hrib zapustilo,
budilka razbita v kotu leži,
v spokojni tišini po jutru tem vročem,
ljubezen na potnih mi prsih zaspi…

sosed

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »