Izpovedi, misli, velike neumnosti & male modrosti
Si kdaj poslušala tišine spev,
iz prazne kupe vino pila?
Kolikokrat preživela smrt,
in zaspana v sanjah se zbudila?
Če ti ni uspelo nič od tega,
če si človek kakor drugi,
Srca ne moreš in ne boš,
zlomila tistemu, ki te ne ljubi!
sosed
Kdo poetu rime nosi,
tiho na uho šepeče,
kar zapiše ko doseže
dolga roka ga nesreče?
Kdo poetu rime nosi,
ko nebo nad njim zavre,
in Erate večna pesem,
zgolj potihne in umre?
Kdo kupčuje, preprodaja,
In kdo trži navdih?
Kdo poetu rime nosi,
Ko konča poslednji stih?
sosed
V mračnem kotu kletne sobe,
kamor žarek níkdar ne posveti,
kjer še miši hodijo po prstih,
siva senca se uči leteti.
Segreje strup si kar v žlici,
preden pošlje ga v kri,
in se v krču potešitve,
zvije v klopčič ter zaspi.
In odsanja v daljne kraje,
preko hribov in dolin,
tja do mesta izgubljenih,
ga popelje heroin.
Črna vrata se odprejo,
kdo se skriva tam v megli?
Stopi še korak v temo,
ugleda množico ljudi.
Pleše Morrison ob ognju,
na kitaro Jimmy mu igra,
Janis v grlo Whiskey zlije,
takrat pa glasba se konča.
Vsi zazrejo se v mladiča,
z drugega je on sveta,
le devica stopi k njemu,
kapne solza ji na tla.
Kmalu ju obkroži raja,
žalostinka v molu zaigra,
svežo kri dobi ta klapa
v plesu sanj ga pokonča.
V mračnem kotu kletne sobe,
kamor žarek níkdar ne zapluje,
kjer še miši hodijo po prstih,
mati v črnem sina objokuje.
sosed
Pred leti sem ti napisal pesem. Danes je ne morem pisati.
Čeprav si za sabo pustil nekaj strtih src, ki jim tega razkošja nisi privoščil, upam, da si končno našel svoj mir. Pozdravi mi Mateja…
V objemu
Grozljivo so prazne steklene oči,
morje grenkobe v njih se pretaka,
spomin na iskrivost s pospeškom bledi,
upanje, strast le odvečna navlaka.
Nekoč se je smejal ta mrtvi otrok,
skakal po vrhu je slamnate gore,
a vendar en skok mu je bil previsok,
odpihnil je severnik žametne zore.
Propada telo in mrači se mu um,
iz rok so koščenih vse niti ušle.
Življenje cefra ga kot lutko iz cunj,
mrcvari kot glisto ki níkdar ne umre.
A včasih ga srečam, drugačen se zdi,
riše spokojno v pesek si kroge,
takrat ko brezskrbno v zraku lebdi,
vem, da v toplem objemu je droge…
sosed
Začnimo teden z malo poezije in veliko filozofije. Spodnjo stvaritev je nareč navdahnil Platonov dialog z istoimenski naslovom. Pesem nima nekega hudega umetniškega presežka, kot verjetno nobena od mojih, ampak vseeno jo poklanjam vam v presojo. Pa lep začetek tedna vsem skupaj!
“… Fajdon je slavni dialog o nesmrtnosti duše. Sokratu, ki v ječi čaka na smrt in svoje učence s filozofsko dialektiko prepričuje, da je duša nesmrtna, v tem nesmrtnem dialogu ugovarjata dva izmed njegovih ‘apostolov’…” (Uršič, Marko: Filozofski pogovor in samogovor).
Fajdon
Verjameš starcu učenjaku,
modrecu preteklih dni,
nauku, ki on ga širi,
mar resnico Sokrat govori?
Morda telo je res oklep,
ki ga spirit zapusti,
da po smrti v družbi bogov,
vesoljni resnici bi zrl v oči.
Zna biti, da me varajo čutila,
in srce me pelje v zmoto,
a duh, čeprav ujet v telo,
nebeško je spoznal lepoto.
V objemu rok Boginje,
svoj dom je našla duša,
kdor v njenem objemu počiva,
polnost življenja na Zemlji okuša.
Naj Fajdon žaluje za mrtvim telesom,
in skreše si kodre učenec v spomin,
zavrže naj nauk čakanja na smrt -
raje življenja hlapec kot smrti sem sin!
sosed
Spodnji sonet je nastal v nekih drugih časih. V tistih dneh je bilo sonca bolj malo in še takrat, ko je šibkemu žarku uspelo izboriti pot med gostimi oblaki, mu je sledila nevihta. Močnejša kot kadarkoli prej. Vendar veter se je naposled obrnil in prišli so lepši časi. Na deževno dobo me danes veže le še slab spomin in globoke brazde, ki jih je pustilo za sabo neurje. In hvala bogu, da jih je. V njih sedaj rasejo rože. Zalival jih bom dokler bom živ…
Ujetnik
Ždel sem pozabljen na robu prepada,
dolgo že čakal na klic iz globine,
omahnil sredi morbidne tišine,
upal, da tema svetlobi zavlada.
Naj skala na dnu ozdravi mi rano,
naj strašni popelje me v temo demon,
a v tistem mi angel nameni poklon,
brhko telo se mi ujame v grano.
Visim zdaj s previsa ko veter divja,
spira neumorno mi dež vonj cipres,
priklenjen, ko sonce pripeka z neba.
Mi v vice preklete je duša zašla,
ko angel postavi mejnike nebes,
takrat šele truplo mi trešči ob tla.
sosed
Neverjetno je, kako včasih prebereš nek svoj stari tekst in v njem vidiš nekaj čisto drugega kot takrat, ko si ga napisal. Hrepenenje dobi lice, goreča želja postane nekaj povsem vsakdanjega, skriti pomeni pa se razkrijejo kot povsem banalni. In potem letiš čez vrstice in se zdi, kot da si pisal za nekoga, ki ga še nisi poznal. Da si slutil, kar čutiš danes in govoril kot prerok, ki ne verjame svojim besedam, dokler se ne utelesijo.
Ja, vem, včasih znam bit težek. Morda bi bilo bolje, ko bi pustil, da verzi govorijo namesto mene - ne glede na to, kako banalni znajo izpasti.
JUTRO
Še predno za hribom se sonce zbudi,
ko prve se s petjem oglasijo ptice
in veter potihne v krošnjah dreves,
začutim da roka polzi mi čez lice.
Nežno ščemenje čez prsi potuje
in gladi razgaljeno vroče meso,
še vedno v sanjah si iščem zavetje,
le sapica tvoja hladi mi telo.
Vroči poljubi zasipajo vrat,
se spuščajo nižje v ritmu balade,
nežno ječanje predrami tišino,
strastno vzameš si predmet naslade.
Pohota zbudi se in želja goreča,
priviješ se k meni, zaplavaš v objem,
šepečeš priznanje ljubezni v uho,
ko prvič globoko v tebe prodrem.
Sonce že davno je hrib zapustilo,
budilka razbita v kotu leži,
v spokojni tišini po jutru tem vročem,
ljubezen na potnih mi prsih zaspi…
sosed
kaplja zareže
v branike tišine
predrami že speče
da v teme zavetju
odreši me ječe
objema praznine
drobni spomin
pod kožo mi zleze
kot cipa brez lica
s kislim nasmehom
pretkana lisica
ponuja odveze
naj kaplji sledijo
še mnoge v vrsti
naj dež se usuje
resnico poplavi
srce naj ne čuje
polziš mi med prsti
sosed
Novica dneva: slovenska košarkaška reprezentanca se bo v četrtfinalu evropskega prvenstva v košarki pomerila z reprezentanco Grčije. Počili se bomo z aktualnimi evropskimi prvaki! Potihem sem si sicer želel zmage nad Litvo in četrtfinalni boj proti sosednjim Hrvatom, ampak tudi zmaga nad prvaki bo čisto ok. Seveda se malo bojim, da bodo boljše reprezentance oz. ekipe, ki znajo tempirati svojo formo, eksplodirale šele v zaključnem delu prvenstva, ampak po drugi strani verjamem, da naši še niso rekli zadnje besede. In tudi če se ne uvrstijo dalje, jim nimamo kaj zameriti. Dokler bodo grizli in se borili tako kot so se do sedaj.
Ob tej priliki pa sem se spomnil nekega drugega evropskega prvenstva. Tistega nogometnega na Portugalskem, ko so Grki popolnoma nepričakovano šokirali Evropo in postali svetovni prvaki. Tisto prvenstvo je bilo resnično nekaj posebnega. Že na otvoritveni tekmi z domačini, ki so jo prav tako dobili Grki (1:2), smo gledali ekipi, ki sta se skoraj mesec dni kasneje srečali v finalu. Kdo bi si takrat mislil, da se bo tako razpletlo. In kdo je pred prvenstvom v košarki tri leta kasneje računal na takšno igro naše zdesetkane reprezentance?
Po Euru 2004 sem za šalo skracal ‘odo Grkom’ in danes sem jo zaprašeno izbrskal iz arhiva. Potihem pa upam, da bomo letos peli hvalnice našim košarkašem. Naj Grki prepustijo prestol evropskega prvaka še enemu presenečenju: Sloveniji! Si predstavljaš? V finalu proti Litvi! Za eno piko! S trojko Lakoviča v zadnji sekundi! Dvorana na nogah! Ples igralcev na sredini igrišča! Pokal dvignjen visoko nad Rašovo glavo! V ozadju pa Freddie in We are the champions… Lep film, ni kaj…
Heroji aren
Narod združen!
Objeta gospodar in suženj.
Se je s koncem že začelo,
da v isti rog bi dolgo pelo.
Skrbi zaprašene,
pozabljene, želje potešene.
Ni uspelo državi, monarhu,
ne imamu, župniku, ne patriarhu…
Izklesani maliki,
zlata teleta v besedi in sliki.
Preudarnost, predrznost mladosti,
tokrat sta pili iz vrelca norosti.
Heroji aren!
glas se ponese vse tja do Aten.
Danes ‘malaka’ smeji se pod brki -
kapa dol… bravo Grki!!!
Sosed
Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.
Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.
V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.
Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja kamor s stene zgrmel je v globino.
sosed
