27.09.2007

dež

Objavljeno v Poezija 18:13 avtor: sosed

kaplja zareže
v branike tišine
predrami že speče
da v teme zavetju
odreši me ječe
objema praznine

drobni spomin
pod kožo mi zleze
kot cipa brez lica
s kislim nasmehom
pretkana lisica
ponuja odveze

naj kaplji sledijo
še mnoge v vrsti
naj dež se usuje
resnico poplavi
srce naj ne čuje
polziš mi med prsti

 sosed

  • Share/Bookmark

13.09.2007

Košarka, Grki in EURO 2004

Objavljeno v Poezija, Žlica vegete 08:22 avtor: sosed

Novica dneva: slovenska košarkaška reprezentanca se bo v četrtfinalu evropskega prvenstva v košarki pomerila z reprezentanco Grčije. Počili se bomo z aktualnimi evropskimi prvaki! Potihem sem si sicer želel zmage nad Litvo in četrtfinalni boj proti sosednjim Hrvatom, ampak tudi zmaga nad prvaki bo čisto ok. Seveda se malo bojim, da bodo boljše reprezentance oz. ekipe, ki znajo tempirati svojo formo, eksplodirale šele v zaključnem delu prvenstva, ampak po drugi strani verjamem, da naši še niso rekli zadnje besede. In tudi če se ne uvrstijo dalje, jim nimamo kaj zameriti. Dokler bodo grizli in se borili tako kot so se do sedaj.

Ob tej priliki pa sem se spomnil nekega drugega evropskega prvenstva. Tistega nogometnega na Portugalskem, ko so Grki popolnoma nepričakovano šokirali Evropo in postali svetovni prvaki. Tisto prvenstvo je bilo resnično nekaj posebnega. Že na otvoritveni tekmi z domačini, ki so jo prav tako dobili Grki (1:2), smo gledali ekipi, ki sta se skoraj mesec dni kasneje srečali v finalu. Kdo bi si takrat mislil, da se bo tako razpletlo. In kdo je pred prvenstvom v košarki tri leta kasneje računal na takšno igro naše zdesetkane reprezentance?

Po Euru 2004 sem za šalo skracal ‘odo Grkom’ in danes sem jo zaprašeno izbrskal iz arhiva. Potihem pa upam, da bomo letos peli hvalnice našim košarkašem. Naj Grki prepustijo prestol evropskega prvaka še enemu presenečenju: Sloveniji! Si predstavljaš? V finalu proti Litvi! Za eno piko! S trojko Lakoviča v zadnji sekundi! Dvorana na nogah! Ples igralcev na sredini igrišča! Pokal dvignjen visoko nad Rašovo glavo! V ozadju pa Freddie in We are the champions… Lep film, ni kaj…

Heroji aren

Narod združen!
Objeta gospodar in suženj.
Se je s koncem že začelo,
da v isti rog bi dolgo pelo.

Skrbi zaprašene,
pozabljene, želje potešene.
Ni uspelo državi, monarhu,
ne imamu, župniku, ne patriarhu…

Izklesani maliki,
zlata teleta v besedi in sliki.
Preudarnost, predrznost mladosti,
tokrat sta pili iz vrelca norosti.

Heroji aren!
glas se ponese vse tja do Aten.
Danes ‘malaka’ smeji se pod brki -
kapa dol… bravo Grki!!!

Sosed

  • Share/Bookmark

22.08.2007

Plezalcu v spomin

Objavljeno v Poezija, Solze 10:49 avtor: sosed

Barve jeseni pod vznožjem planine,
dotika se listje odpadlo nebes,
šepečejo tiho vrhovi dreves,
severni veter prinaša vonj zime.

Lastovic davno je pesem zamrla,
izgubil se stržek prijatelj je v noč,
odrekla sinica je svojo pomoč,
gosta napetost vsak šum je zatrla.

V tistem napev tih zareže v tišino,
grenko in žalostno deklice petje,
zavije v žalost zdaj celo dolino.

Enkrat na leto prinaša mu cvetje,
njemu, ki pustil je v prsih praznino,
tja kamor s stene zgrmel je v globino.

sosed

  • Share/Bookmark

20.07.2007

Trpljenje kot ključ do nesmrtnosti

Objavljeno v Poezija 11:05 avtor: sosed

Včeraj je bil čuden dan, ampak o tem sem že pisal. Ko sem zvečer prebral odzive na včerajšnji prispevek, me je Davidov komentar spravil k razmisleku. Napisal je, da ga razpoloženje o katerem sem pisal, spominja na nekega drugega avtorja. Pesnika. Menda največjega, ki se je rodil na naši grudi. Z Davidom se seveda strinjam, verjetno pa tudi sam ve, da ni odkril Amerike. Takšnega razmišljanja in počutja seveda ne gre pripisati samo Francetu, temveč vsem njegovim predhodnikom in sodobnikom, ki jih danes pripisujemo obdobju romantike. Od Petrarce in njegove Laure naprej. Vsi veliki avtorji omenjenega obdobja pišejo o odtujenosti od sveta, osamljenosti, nerazumljenosti, govorijo o neuslišani ljubezni, prezrtih ambicijah, o željah in hrepenenjih ter seveda o večnem trpljenju, žalosti in bolečini. In samo s takšnim (pesimističnim) pogledom na svet, so bili zmožni napisati umetnije, ki so preživele vse do danes.

Od nekdaj sem zaljubljen v romantike. V srednji šoli sem jih požiral. Pa ne v sklopu učnega načrta. Žal ne. Ko smo pri pouku književnosti obravnavali denimo Prešerna, sem ga zavračal kot večino drugih obveznih čtiv. Ravno takrat sem pač bral druge zadeve. Nikoli si nisem pustil diktirati okusa. Sploh ne nekim načitanim učiteljicam, ki vedo povedati o nekem literarnem delu zgolj to, kar so se naučile povedati. In potem pričakujejo, da bodo te iste misli za njimi ponavljali tudi učenci, ne da bi vedeli o čem govorijo. Kaj šele, da bi se za trenutek vprašali, če je impresija avtorja misli, ki jo ponavljajo, resnično enaka njihovi lastni. Ampak pustimo učiteljice književnosti za kak drug prispevek. Kakorkoli, Francija sem začel požirati kasneje, ko se je tinta v redovalnici in zapisih v dnevnik že davno posušila. In najbolj so me zadeli soneti nesreče. Ok, Zdravljica, Urške in Rozamunde, povodni možje in črnci, kaše in čevlarji, vse kul, nič ne rečem. Ampak to kar dela Prešerna velikega, vsaj v mojih očeh, so ravno njegovi soneti. Tisti nesrečni soneti, s katerimi sem se kot mulc, pubertetnik tako zlahka poistovetil. Med poukom cvek iz književnosti, med odmorom pa sem namesto sendviča ob cigaretu zasanjano glodal Poezije. Zato sem se iskreno nasmehnil ob Davidovem včerajšnjem komentarju. Ker je nehote zadel bullseye.

Na tem mestu sem vam hotel odrecitirati dva soneta, ki sta pustila največji pečat. Pa ju ne bom. Preberete ju lahko tukaj in tukaj. V moji knjigi sta zapisana kot vrhunec slovenskega slovstva. Ampak jasno, predno se bo našel nekdo, ki bo oporekal, naj ga potolažim: gre samo za čisto malo in nepomembno knjigo… Na tem mestu pa bom objavil raje nek drug sonet, ki sem ga pravkar izbrskal iz arhiva D diska in je nastal prav iz simpatij do velikih umetnikov opisanega obdobja. Seveda ga ne gre primerjati z njihovimi umetnijami, ampak želja, hrepenenje in občutki ob pisanju pa so bili precej podobni tistim ‘tapravim’…

R. I. P.

V zbledelih že črkah starega stiha,
v rimah davno izpetega poeta,
usoda se z njegovo mi prepleta,
ki srkal nektar je vrelca navdiha.

Iščem zavetje v naročju prepiha,
naivno srce s strahovi pometa,
slave si mrtvega mojstra obeta,
ko Kritik znova po rimah udriha.

Se pase na pašniku skrtih želja,
trga cvetlice si eno za drugo,
ki zrasle nekoč bi morda do neba.

Ko šibke peruti napuha rezlja,
Kritik verjetno mi dela uslugo,
mi pesmi k mrtvaku polaga – v trugo.

  • Share/Bookmark

6.06.2007

Prek trupel…

Objavljeno v Poezija 20:34 avtor: sosed

Ko sem danes, za potrebe jutranjega prispevka, brskal po zaprašenem arhivu D-diska, sem naletel na cel kup starih pesmi. Nekatere sem predhodno že objavil kje drugje, nekatere pa so ostale tam, raztresene po mapah in prepuščene same sebi. Ne več! Pred nekaj minutami je na teh straneh nastala nova kategorija – Poezija – kamor bom občasno uvrščal svoja stara ali nova skropucala…

Tokrat bo luč sveta ugledal ‘Poet’. Kot vse ostale ni pesem nič posebnega, ima pa (vsaj zame) veliko skritih pomenov kot tudi možnih interpretacij, zato se mi zdi dovolj zanimiva, da jo delim z vami.

Poet

Na mizi pero ob njem list nepopisan,
orožje močnejše kot meč ali top.
Mnogi so padli na polju krvavem,
koplje poet tam med trupli okop.

Ne zmoti sovrag ga z mečem v roki,
pusti naj mu krogle nad glavo letijo,
on brani le tisto kar njemu pripada,
ko lažne parole ljubezni bledijo.

Tam čaka, počiva, se skriva v megli,
trupla rojakov smrdljiva trohnijo,
med njimi bo ležal v mlaki rdeči,
pobegnil iz pekla, ko rablji zaspijo.

Takrat bo vstal in se dvignil nad njih,
z zlomljenim srcem in čisto vestjo,
zapustil bo polje ubogih mrtvakov,
list bo popisal, izpraznil pero.

  • Share/Bookmark

28.03.2007

Kjer se angeli igrajo

Objavljeno v Ko piše srce, Poezija 07:59 avtor: sosed

Napisal bi najdaljšo pesem,
če bi znal, če bi lahko,
In skoval najlepše rime,
če le vedel bi kako.

Da potem bi bral jih tebi,
vsako noč, ko sonce spi,
dokler čas se ne ustavi,
in ves svet se izgubi.

Toplo sapo bi v objem svoj,
le z besedo prikoval.
Večno stiskal te v naročju,
ko planet bi miroval.

Napisal bom najlepšo pesem,
pesem kot je ne poznajo,
in te z njo odpeljal tja,
kjer se angeli igrajo…

Deklici, ki me je pobrala s tal in mi pokazala, da sem še vedno živ.
Hvala maca! ;)

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi