23.06.08
Kategorija Smeh ob 12:00 avtor: sosed
Pred časom sem prek komentarjev spoznal punco, kateri je bila zelo všeč glava mojega bloga. Smeh, solze in žlica vegete. Verjetno gre res za precej zanimiv naslov. Sploh če delaš na Podravki, ki vegeto proizvaja in trži.
Po nekaj izmenjanih komentarjih, po šaljivem postu na temo moje nepodkupljvosti in po neuspešnem poizkusu predaje ’sponzorskega materiala’, sem mislil, da je podravka-girl, oprostite moji francoščini, nateg. Zafrustriran mulc s svojevrstnim smislom za humor ali pa dejanska uslužbenka tega podjetja, ki pač blefira in nima nobenega namena uleteti na gostujoč teren ter popiti obljubljeno pivo.
Ne bi se mogel bolj motiti. Ko sem na sobotni blogerski žurki ravno naročal welcome drink, me za rokav pocuka simpatična dama: “Rekel si, da naj te pocukam, pa sem te.” Kako, kdo, kaj … ? Anavi? Kako zelo kul! Dobil sem nahrbtnik in priložnost, da počastim obljubljeno pivo. Sem pa še nekaj časa lovil sapo in ravnotežje od presenečenja. Zafrustrirani mulc se je spremenil v direktorico prodaje uglednega podjetja, preplašena uslužbenka pa v samozavestno poslovno žensko, ki se očitno ne skriva za nicki, maili ali anonimnimi komentarji.
Zato bi na tem mestu še enkrat sporočil dve stvari: oprosti, da te nisem jemal popolnoma resno in hvala za prisrčno darilo - kavboj je bil še bolj vesel kot jaz. Za ostale pa prilagam sliko vsebine nahrbtnika. Marsikdo bi verjetno rekel, da delam reklamo Podravki. Ma ja, kurc, saj jo. Zakaj je konec koncev ne bi? Kolikokrat se danes zgodi, da nekdo v tvojm početju prepozna nekaj dobrega, pozitivnega in ti ponudi skromno pozornost (kakršnakoli že je), ne da bi v drugi roki za hrbtom skrival skodelico vazelina. Zaradi darila nisem prav nič bogatejši, vsaj ne v materialnem smislu, sem se pa počutil dobro. Nekdo je opazil ter se potrudil priti na blogersko srečanje reči hvala. In to spoštujem.
Ob vsem tem se mi je v glavi zavrtel slide predavatelja, ki sem ga posušal nekaj ur pred tem na temo trženja s pomočjo elektronskih medijev: ” … A dinner party guest who will take out a checkbook at the end of the dinner instead of bringing flowers or a bottle of wine at the beginning, will likely never be invited again.” (Yochai Benkler) Citat, ki si ga je vredno prebrati dvakrat.
Edina stvar, ki me je mučila večji del noči ob pogovorih s kolegi blogerji, je bilo obžalovanje in iskanje odgovora na preprosto vprašanje ‘Zakaj hudiča nisem svoj blog poimenoval Smeh, solze in ključi od Ferrarija’!?
Permalink
15.06.08
Kategorija Smeh ob 13:15 avtor: sosed
Včeraj sem naposled dobil še dokončno potrditev v obstoj Božanstva. Nekaj je nad nami. Ali pa vsaj nad mano. V to ne dvomim več. Sicer še nisem povsem prepričan kakšne narave je to One; mogoče je Bog, mogoče Alah… Ali pa Jahve? Brahma, Višnu, Šiva? Pojma nimam. Glede na učinkovitost se pravzaprav bolj nagibam k ideji, da jih je več. Cela vojska! In da sploh niso sprti, temveč delujejo složno in so usmerjeni proti istemu cilju.
Krišna: “Hmmm, meni je dolgčas. Koga bomo danes?”
Jezus (razigrano): “Hihi, Sosed ima spet najavljen piknik.”
Thor: “Mislim, ta pa res nikoli ne odneha…”
Alah: “A to je tist model, ki smo mu v zadnjih treh letih zalili vseh 29 piknikov?”
Thor: “Točno ta, ja! Večni optimist…”
Alah: “A nima že dost, no? Meni ta fora sploh ni več smešna.”
Krišna: “Ampak meni je reees dolgčas.”
Apolon: “Pustimo človeka na miru. Zaslužil si je en piknik brez dežja!”
Jezus: “Dejmo ga! Dejmo ga! Očiiii… Dej jim reč, no!”
Bog: “Fantje, dejte no, Đizas bi se rad malo igral. Veste kok zna bit naporen, ko je tečen…”
Fortuna: “Stari, ne mene gledat, jaz do Soseda nimam nobenih simpatij.”
Thor: “Jah prav no. pa ga dejmo. Da ne bo rekel, da smo pozabili nanj…”
Vesna: “Ej, da ne bo vedno isto. Kaj če bi tokrat točo naredil?”
Eol: “Se vam ne zdi, da bo Ljubljančanom malo čudno, da toča vedno pada samo na Rudniku. Poleg tega, lahko bi kaj posumili in povezali Sosedove piknike z vremenom…”
Satan: “Brez skrbi! Medije imava midva z Janšo pokrite. Nihče ne bo opazil enega malega potopa na Rudniku.”
Jezus:”Juuuupiiii! Spet ga bomo!”
Nekaj ur kasneje, nekje nad oblaki…
Krišna: “P…a mu matrna.”
Jezus: “Kreten!”
Satan: “Gad demit!”
Bog: “Luci, prosim ne bodi žaljiv…”
Satan: “Sori, stari. Ampak lej ga kaj dela! Prasec…”
Bog: “Ma vem. V ponvi jim je spekel…”
Jezus: “Bedaki… Prav fajn se imajo.”
Krišna: “A se gremo kej druzga igrat?!?”
Medtem na drugem koncu vesolja, v mali hišici na Rudniku…
Edin: “Pazi to: sonce! Prav toplo je ratalo”
Rada: “Gremo ven banane pečt!”
Aleš: “Kakšne banane, punca. Dokler je pujs na mizi ne bomo zelenjave pekli.”
Sosed: “Sonce? He he, očitno so obupali… Na zdravje!”
p.s. Ta post je bil pod istim naslovom že objavljen, vendar zaradi posebnih razmer, v pojasnilo in opravičilo, če vam po včerajšnjemu dnevu še vedno ni jasno, objavljam vse skupaj še enkrat.
Permalink
04.06.08
Kategorija Smeh ob 15:30 avtor: sosed
- Kaj imaš pa to na roki?
- Povoj, srček. Prst me je bolel in sem šel k zdravniku pa so mi dali povoj.
- Zakaj pa so ti ga dali?
- Zato, ker so mi vzeli noht s prsta pa imam zdaj ranico in so mi jo povili.
- Aha… A te buba?
- Malo, ni hudega.
- Ampak so bli pa zdravniki full nesramni, da so ti noht vzel s prsta. Čist zares, oči. Full nesramni!
- Ha ha, saj sem jim dovolil, da ga vzamejo, miško.
- Ja, kdaj ti ga bodo dali pa nazaj? …
E moj kavboj, kaj bi jaz brez tebe. 
Permalink
05.05.08
Kategorija Smeh ob 06:30 avtor: sosed
I did it! Zdržal sem in med prazniki uspešno premagal vse rajce. Pa sploh ni bilo težko! Ma kaki! Lahko bi ponovil, no problem!
Cele praznike - od srede do nedelje - sem bil absolutno v vseh pogledih offline. Tega podviga pravzaprav niti nisem posebej načrtoval, zgodilo se je kar tako - samo od sebe. In ljudje - preživel sem. Brez traum! Pravzaprav je bil moj edini stik z računalnikom večerni ogled filma. Ne, tudi pošto sem pustil zaprto nekje globoko v inbox folderjih.
Zaposlil sem se z drugimi posli. Tastu sem preštihal vrt (jup, sem mojster diplomacije) in v zameno prejel gajbo piva ter liter rakije, pospravil garažo in ob tem iz hiše znosil za dva kamiona stare šare, našel pa sem tudi čas za pohod na Orle in nedeljski tek. Da ne bi samo delal, sem si v soboto privoščil poseben tretma. Na žar sem vrgel polkilski oradi, nafilani z limono in peteršiljem. Dodal sem še ribje ražnjiče, medtem ko je soseda poskrbela za šopsko solato. Na koncu sem na gardele vrgel še banane, jih zalil s sladoledom in - njam!
Povsem brez blogerjev pa kljub vsemu ni šlo. Včeraj zvečer me je namreč presenetil strojnik, ki mi je z dopustovanja na Pagu prinesel vrečko tam nabranih šparog. Svaka čast, kapa dol in hvala še enkrat! Se bom v kratkem oddolžil s cvrčanjem vratovine - obljubim!
Kakorkoli že, verjetno sem dokazal da nisem frik in da imam nekaj malega življenja tudi brez virtualnega sveta. Je pa gotovo precej žalostno, da nekaj dni brez žice dojemam kot poseben dosežek - to se mi zdi stvar, o kateri bi bilo vredno še malo razmisliti. Ampak ne zdaj. Samoironiji navkljub sem preprosto vesel, da sem napisal post in ponovno spravil k življenju virtualnega … mene.
Permalink
15.04.08
Kategorija Smeh ob 15:30 avtor: sosed
Vsem, ki vztrajno trdite, da se s Photoshopom da narediti čuda, posredujem DOKAZ, da tudi nabojši fotograf in ves software sveta ne more delat čudežev, če je model … no… nikakav in poleg vsega še malo pod gasom. Ali pa sem res samo jaz tako ekstremno grozen?! (Prosim, ne se truditi z odgovorom in žalitvami, vprašanje je zgolj retorično!)
Olajševane okoliščine: svetloba je bila slaba, model pijan, fleš premočen in usmerjen direkt v fris… Vendar, kot mi je zaupal že mojster fotograf: “Jebi ga, če si grd, si pač grd!” 
In za kazen sem ga zdaj polinkal. Še enkrat! In prepričan sem, da se po tej travmatični izkušnji nihče več ne bo vrnil na njegovo stran! Pa naj drugič razmisli o tem kar počne.
Permalink
12.04.08
Kategorija Smeh ob 14:30 avtor: sosed
Dobro jutro, đezeri!
Od današnje prekrokane noči dalje, sem bogatejši za eno spoznanje: z blogerji je zabavno žurat! Lahko rečem, da že dolgo nisem srečal na kupu toliko zanimivih in zabavnih ljudi, kot sinoči v Penasu. Na začetku sem se sicer bal, da je rezervacija mize za dvajset nekoliko optimimistično zastavljen projekt, vendar se je izkazalo, da je bilo prisotnih še vsaj enkrat toliko blogerskih riti. In vsaka od teh riti je pustila svojo sled!
Spoznal sem veliko novih obrazev, srečal nekaj starih znancev in bil parkrat presenečen, ko sem povezoval obraze z zapisi. Skratka, če odmislim nekaj izoliranih incidentov - recimo, ko me je Fetalij grabil za bradavičke ali MaMlaz označil za pićko - je večer potekal brez večjih pretresov. Bogatejši sem tudi za nekaj življenjskih modrosti. Recimo, da se besedna zveza ‘kost stara’ nikakor NE uporablja ob voščilu za rojstni dan v primeru, ko praznuje ženska. Tudi če bi dodal, da jih kaže vsaj za dva meseca manj, verjetno ne bi bistveno olajšal bolečine… Precej šokiralo me je tudi dejstvo, da je bil na srečanju neprestano prisoten Sex, kar se nikomur ni zdelo čudno ali moralno sporno - izgleda da smo blogerji precej liberalno usmerjeni. Lezbični izpadi, ki so se odvijali nasproti mene, so to samo potrjevali. V skoraj sedmih urah v Penasu se je dogajalo še veliko tega, ampak vsega pa tudi ne gre objaviti ..
Še enkrat hvala vsem, ki ste se odzvali mojem, Mojčinem ter Aninem povabilu - meni je bilo super v vaši družbi!
Do naslednjič,
vaš sosed
P.S.: Nekaj slik najdete tule .. in tule.
P.P.S.: Če je kdo vzel ‘škrniceljne’ za peko muffinov, ki sem jih dobil v dar in butasto pozabil v lokalu, naj se prosim zglasi v recepciji… SOOOORRY ALJA!!!
Permalink
09.04.08
Kategorija Smeh ob 06:40 avtor: sosed
Dragi moji, prosim za malo posluha in 5 minut pozornosti. Pa brez zajebancije prosim!
Torej, ker se z dotičnimi blogerji že nekaj časa menim za drink in nam nikakor ne uspe uskladit terminov (drugače povedano: vedno sem uspel zahinavit) , naj tale zapis velja kot vabilo za vse, ki bi v petek radi počeli kaj drugega od posedanja pred televizijo in praskanja po riti. Vsi, ki pišete, berete ali komentirate ste toplo vabljeni in dobrodošli!
Dobimo se ta petek, 11. aprila, ob 20 uri v baru Joe Penas. Aja, obljubil sem že, da spečem muffine. Upam da v lokalu ne bodo hudi, ampak obljubo nameravam držat. Prvih 12 torej dobi še specialen ‘Sosedov mafn’. Tko da dejte pridet vsaj sladico pojest!
Kdo mi bo torej delal družbo? Upam, da ne bom na koncu sam visel za šankom in se basal s kolači…
p.s. Glede na zadnje informacije so trije muffni že rezervirani - bo treba pohitet!
Permalink
27.02.08
Kategorija Smeh ob 06:30 avtor: sosed
Ko sem včeraj odprl temo nesmrtnosti in o njej razmišljal tudi ob prebiranju kometarjev, me je prešinilo vprašanje, ki me grize in mi ne da miru. In ne hecam se, ko vam to povem, da sem včeraj tuhtal in tuhtal, celo noč nič spal in danes zjutraj vstal zbegan ter še vedno brez pravega odgovora.
Da predstavim moj problem, ki se lahko bere tudi kot zadnji in odločilni argument proti večnemu življenju. Recimo, da imamo sledečo hipotetično situacijo…
Znanstveniki iznajdejo serum večnega življenja. Ali pa še bolje: prinesejo mi ga vesoljci. Mali in zeleni! Samo meni. In jaz, navdušen nad idejo nesmrtnosti, večne mladosti in vitalnosti, bi ga spil na eks! Jupi, postal bi nesmrten, noben mi nič ne bi mogel, bil bi absolutni car vesolja in nikoli se ne bi postaral niti za dan.
Ampak…
V trenutku, ko z občudovanjem zrem v čudežni zvarek, imam na čelu tak velik, grd, živo rumen gnojen mozolj. Tak svinjski mozolj, ki, ko ga stisneš, špukne svojo nagnusno vsebino še meter in pol v daljino. Poleg mazolja, pa imam tudi hrasto na riti, ker sem ravno prejšnji dan v gozdu cepnil na tazadnjo in se po njej oddrajsal navzdol. Zdaj ne morem sedet, spat, športat, seksat … nič. Sicer pa je za seks vseeno, ker zadnje dni itak nobena noče telovadit z mano zaradi tistega ogabnega mozolja. Jebiga! Se zgodi.
In kar me zanima je: če bi jaz spil opevani napitek, ki me bo ohranil takšnega kot sem, ali to pomeni da bom celo večnost hodil naokoli z mastnim, debelim, rumenim mozoljem na sredi čela in hrasto na riti? Ker potem raje kar takoj umrem!
Skratka, če kdo pozna odgovor na to hipotetično situacijo, ga vabim, naj mi to sporoči. Resnično bi namreč rad vedel, kaj mi je storiti, če me ponoči slučajno ugrabijo vesoljci in mi dajo piti iz vrelca mladosti. Ker, veste, ravno včeraj se mi je začel delat en res grd mozolj na sredi mojega (že tako velikega) nosa…
Permalink
18.02.08
Kategorija Smeh ob 19:46 avtor: sosed
Že ko sem se nekaj čez tretjo uro popoldne prebijal po ljubljanski obvoznici proti vrtcu, kjer me je čakal moj kavboj, sem vedel da bo današnji tek čudovit. Termometer je kazal kar 12 stopinj, nebo brez oblačka ter močno sonce pa sta obljubljala lep preostanek dneva. Dežurna varuška - babi M. je potrdila svoj prihod in ponudila varstvo za malega, tako da sem se brez slabe vesti veselil trenutka, ko bom ponovno obul svoje Asics gel1110 in se zapodil proti PSTju.
In bilo je božansko. Hladen zrak in toplo sonce - idealka za tek! Prvič letos sem oblekel kratke hlače in nogam se je od veselja čist scufal. Odtekel sem najhitrejših 10 km po poškodbi, ko sem se vrnil domov pa sem imel še vedno občutek, da bi šlo lahko še kakšnih 10 s/km hitreje, a na tem mestu ne bi bilo pametno pretiravati. 48:30 na 10,5 km je rezultat s katerim ta trenutek enostavno moram biti zadovoljen. Mah, koga farbam, hvala bogu da sploh tečem!
Da ne dolgovezim preveč: teki kot je bil današnji, so teki, ki mi vlivajo voljo in motivacijo do športa ter z njim povezanih rezultatov. Zaradi takšnih tekov se z veseljem vračam ven - v mraz, dež ali sneg. In na koncu znajo biti takšni teki tisti, ki te zaradi prevelike želje pahnejo proti poškodbam. Upam, da bo tokrat drugače, ker jaz sem res težek odvisnik in kot tak bi brez teka enostavno - izpuhtel v zrak…
Permalink
10.02.08
Kategorija Smeh ob 21:14 avtor: sosed
Spet doma… Nobenega vriskanja, smeha in evforije. Samo … doma. Pika. Pa mi je lepo v domačem fotelju, nič ne rečem. In ni je čez domačo posteljo. Ampak z veseljem bi ostal na Rogli. Skoraj cel teden nas je spremljalo sonce, imeli smo ogromno snega in še več smeha ter dobre volje. Pa smučanje, sankanje, kopanje, sprehodi, filmski sončni zahodi… In seveda tisto najlepše: kvalitetno preživljanje časa s tistimi, ki ti v življenju pomenijo največ. Že danes pogrešam … za popizdit!
Ta dopust je bil res nekaj posebnega in kot nekaj posebnega se je tudi zaključil. Že včeraj je v Ibizi zasvetila prva opozorilna lučka, ki je opozarjala na nekakšne težave z mašino. Verjetno je kaj brezveznega. Elektronika in to, lučke itak svetijo za vsako malenkost.
No ja… Tokrat ni bila malenkost. Ob 10h smo izpraznili apartma in se odpravili proti Zrečam, kjer smo želeli preživeti še zadnji dan pred povratkom v Ljubljano. 5 minut čez deseto mi je odpovedal servo volan, minuto kasneje sta začeli svetiti lučki za ABS in Air-bag, kmalu za tem je začela cviliti ročna, crknile so luči, žmigavci, nehal je delati števec in tako smo na koncu malo da ne veslali in bremzali z nogami… Nekako mi je uspelo avto skotaliti v dolino in ravno ko sem zvozil še zadnji ovinek strmine, je avto spustil dušo. Obtičali smo kakšnih 50 metrov pred tablo Zreče.
Katastrofi navkljub je bil dan še naprej lep, mi pa nasmejani in dobre volje, kot da se vse skupaj na dogaja nam. Se mi zdi, da smo bili vsi trije še preveč pod vplivom zadnjega tedna, da bi sploh lahko postali slabe volje. Po dobri uri visenja na telefonu, dogovarjanja s prijatelji, zavarovalnico in avtovlekami sem nam uspel zdilati prevoz. 40€ na roko šefu službe (ostalo krije zavarovalnica) in mi dostavi avto v Ljubljano ter renta Ford Focusa za naše tri riti. Sledila je pot proti domu. Še prej pa citat dneva: “Oči, a zdej k mamo nov avto gremo lahko v toplice?”
Z leve proti desni: nalaganje ’starega’ avta, nameščanje sedeža v ‘nov’ avto in pot domov malo drugače kot sicer…
P.s.: Mimogrede, ustavili smo se ravno nasproti table na spodnji sliki. Če slučajno kdo kupuje, imam jaz tudi par kamnov za prodat. Dam jih 20% ceneje kot konkurenca.
Permalink
