10.02.08
Kategorija Smeh ob 21:14 avtor: sosed
Spet doma… Nobenega vriskanja, smeha in evforije. Samo … doma. Pika. Pa mi je lepo v domačem fotelju, nič ne rečem. In ni je čez domačo posteljo. Ampak z veseljem bi ostal na Rogli. Skoraj cel teden nas je spremljalo sonce, imeli smo ogromno snega in še več smeha ter dobre volje. Pa smučanje, sankanje, kopanje, sprehodi, filmski sončni zahodi… In seveda tisto najlepše: kvalitetno preživljanje časa s tistimi, ki ti v življenju pomenijo največ. Že danes pogrešam … za popizdit!
Ta dopust je bil res nekaj posebnega in kot nekaj posebnega se je tudi zaključil. Že včeraj je v Ibizi zasvetila prva opozorilna lučka, ki je opozarjala na nekakšne težave z mašino. Verjetno je kaj brezveznega. Elektronika in to, lučke itak svetijo za vsako malenkost.
No ja… Tokrat ni bila malenkost. Ob 10h smo izpraznili apartma in se odpravili proti Zrečam, kjer smo želeli preživeti še zadnji dan pred povratkom v Ljubljano. 5 minut čez deseto mi je odpovedal servo volan, minuto kasneje sta začeli svetiti lučki za ABS in Air-bag, kmalu za tem je začela cviliti ročna, crknile so luči, žmigavci, nehal je delati števec in tako smo na koncu malo da ne veslali in bremzali z nogami… Nekako mi je uspelo avto skotaliti v dolino in ravno ko sem zvozil še zadnji ovinek strmine, je avto spustil dušo. Obtičali smo kakšnih 50 metrov pred tablo Zreče.
Katastrofi navkljub je bil dan še naprej lep, mi pa nasmejani in dobre volje, kot da se vse skupaj na dogaja nam. Se mi zdi, da smo bili vsi trije še preveč pod vplivom zadnjega tedna, da bi sploh lahko postali slabe volje. Po dobri uri visenja na telefonu, dogovarjanja s prijatelji, zavarovalnico in avtovlekami sem nam uspel zdilati prevoz. 40€ na roko šefu službe (ostalo krije zavarovalnica) in mi dostavi avto v Ljubljano ter renta Ford Focusa za naše tri riti. Sledila je pot proti domu. Še prej pa citat dneva: “Oči, a zdej k mamo nov avto gremo lahko v toplice?”
Z leve proti desni: nalaganje ’starega’ avta, nameščanje sedeža v ‘nov’ avto in pot domov malo drugače kot sicer…
P.s.: Mimogrede, ustavili smo se ravno nasproti table na spodnji sliki. Če slučajno kdo kupuje, imam jaz tudi par kamnov za prodat. Dam jih 20% ceneje kot konkurenca.
Permalink
29.01.08
Kategorija Smeh ob 06:30 avtor: sosed
Ja, ja, saj vem, da vas ne zanima in da vam številke nič ne pomenijo. Če slučajno vam, se pa verjetno zgražate nad tem, da nekdo objavlja tako povprečne rezultate. Ampak boli me Kitić. Naredil sem še en korak naprej in koleno zaenkrat ne kaže znakov nezadovoljstva. To je dovolj, da napišem post in vpijem JuPPPiiii (tako kot se je včeraj v telefon drla soseda in šokirala nedolžne bystanderje, ki so se takrat znašli na parkirišču… ampak pustimo to, druga zgodba.)
Januarja sem torej stopil na gas in skušal povečati polžji tempo. Najprej sem v pričakovanju bolečine tekel kot po jajcih (ne po svojih, da ne bo nesporazuma…), potem pa z vsakim tekom izgubil nekaj strahu, kar se je vsakič pokazalo tudi na času. Skratka, končno sem začel tečt brez bremz!
Plani v bodoče? Še vedno isti.
Kratkoročni cilj: spustit tempo, povečevat razdaljo ter nato dvignit tempo pod 5min/km. brez težav odtečt 20km.
Srednjeročni cilji: vrnit se tja, kjer sem ostal pred poškodbo in odtečt polmaraton s 4:30/km.
Dolgoročni cilj: nekje do dopolnjenega 30. leta suvereno in brez borbe za življenje odtečt veliki maraton pod 3h 45min.
In prepričan sem, da bom izpolnil vsakega od zastavljenih ciljev. Če le ne bo spet kje počilo…
5.1.2008 košarka 2h
7.1.2008 10,4 km (Pst) 0:56:16
9.1.2008 10,4 km (Pst) 0:55:43
12.1.2008 košarka 2h
16.1.2008 10,4 km (Pst) 0:53:08
17.1.2008 10,4 km (Pst) 0:56:14
19.1.2008 košarka 2h
22.1.2008 10,4 km (Pst) 0:53:48
25.1.2008 10,4 km (Pst) 0:50:49
26.1.2008 košarka 2h
28.1.2008 10,4 km (Pst) 0:49:54
P.S.: Ob vsej dobri volji povezani z dejstvom, da se počasi, a konstantno vračam v tekaško formo, pa nikakor ne smem pozabiti na zahvalo tistim, ki mi sploh omogočajo brezskrben tek. Soseda in babi, hvala da me sponzorirata in zabavata malega kavboja medtem ko oči beži naokoli po PST. Nikol pozabil!
Permalink
22.01.08
Kategorija Smeh ob 06:40 avtor: sosed
Če slučajno še niste vedeli, zdaj veste. In povem vam še to, da so ti štirje plazilci zelo vsestranski ter uporabni še za kaj drugega kot premagovanje hudobcev.
Ta vikend smo praznovali kavbojev 4 rojstni dan. Oba dneva se razume, nismo mi kar tako in ko se nečesa lotimo, gremo na polno. Vse je bilo v znamenju zelenih hodečih pol-želv. Še otroci so se prelevili v prave male pošasti in se v bojevniškem duhu lotili očeta gostitelja. Ja, pošteno so me premikastili - obstaja celo dokazno gradiva zverinskega pretepa, ampak ga bom raje zadržal zase. Le zakaj bi se hvalil, da so me nabutali 4-6 letni otroci? Je pa res, da mi je nekaj časa dobro kazalo, dokler ni največji med napadalci našel mojo šibko točko, ki jo je poleg tega še prekleto težko zgrešiti …
Ja, bil je precej naporen vikend, zlasti za tiste, ki smo bili zadolženi za kuhanje, nabavo, pripravljanje in predvsem pospravljanje “bojnega polja”. Ampak se je izplačalo, tamali so uživali na polno, ni bilo prepirov, ni bilo joka, bilo pa je ogromno smeha in dobre volje. V vsakem primeru bomo ta vikend še dolgo podoživljali. Kavboj pa itak že zdaj sprašuje, kdaj bo star 5 let in bomo celo zadevo ponovili. Čez tri leta, sine, čez tri leta, mu vztrajno odgovarjam…
Permalink
21.01.08
Kategorija Smeh ob 15:30 avtor: sosed
Odločil sem se, zajel zrak in se spustil v humanitarne vode. In zato se v teh prelomnih trenutkih obračam na vas, blogerji in blogerke Slovenije, prijatelji in prijateljice, da mi pomahate po vaših najboljših močeh. Poleg dobrodelnosti pa je tole tudi še en test dometa bloga. Če mi je ratal prek bloga dobit klavir…
Torej, ker se vedno rad učim pri velikih, sem si za vzor in inspiracijo tokrat izbral samega … fa-fafafa-fa (fanfare) … Maria Galúniča, tega apostola dobrodelnosti. Po njegovem receptu je najprej potrebno izbrati nekoga, ki je pomoči potreben in nato s hitro ter natančno usmerjeno intervencijo spodbuditi tiste, ki lahko in so voljni pomagati, da to tudi storijo. Pika. That’s it. On je samo posrednik. Ampak pobere zasluge. Konec koncev je zadevo zasnoval, promoviral in izpeljal on, drugi so se samo odzvali klicu. Statisti… No, to bi jaz! Da bi vse donirali drugi, jaz bi pa izpadel heroj. Aha, definitivno je to nekaj zame! Sicer sam medijsko ne sežem niti do Mariovega nohta na mezincu, ampak si bom temu primerno izbral nekoliko manjši projekt. Gremo po vrsti…
1. SUBJEKT
Če hočem pomagat, najprej potrebujem nekoga, ki je potreben. Ha in točno takega sem našel! Pravzaprav je on našel mene, ko je izlil srce v enem od svojih komentarjev. Dovolite mi, da vam predstavim potrebneža. Fant ima 3 velike ljubezni: Jana Plestenjaka (pri katerem črpa navdih), ekologijo (požrtvovalnost gre tako daleč, da v bran gozdov ne uporablja wc papirja) in pa umetnost (zaradi česar je posredno nastal ta post).
2. PROBLEM
Kot večina velikih umetnikov v tem delu Evrope, bi možak rad nastopal v mojem orkestru, vendar revež kljub neizmerni volji nima te možnosti. Zdaj pa ponoči ne spi, podnevi večino časa vegetira (brez vegete), piše pesmi o neizpolnjenem hrepenenju in tako…
3. REŠITEV
Jaz pa pravim: dajmo mu uresničit željo. Kako mu pomagati? Torej: če ima kdo na podstrehi slučajno kakšno čelo, ki bi se ga rad znebil ali pa če poznate koga, ki pozna bratranca od svoje stare mame, ki ima ravno soseda, kateri ob vikendih igra šah z vrtnarjem od ljubimca bivšega čelista… Dajte se spomnit na gospoda Kobrowskega in njegova neuresničena hrepenenja.
Dajmo naredit Maria ponosnega in izpeljat ta projekt! Dajmo narest mene heroja! 
Anyone? … Ker jaz RES rabim čelista!
Permalink
11.01.08
Kategorija Smeh ob 15:30 avtor: sosed
Bila je deklica, ki je imela rit. Ma kaj rit, imela je pravo guzico! Tako lepo. Okroglo, ampak čvrsto. Tako, ki stoji pokonci v jeans hlačah. Tako za prjet in šlatat, za zgrabit in stisnit, za … Skratka, imela je hudo tazadnjo. No, še zdaj jo ima, le da se je ne sme uporabljat. Mislim, ne sme se je zagrabit. Že nekaj časa. Kar je mimogrede prava mala katastrofa!
Ker veste, ta punca ima fanta (tega, ki zdej ne sme zagrabit). In ta fant (sicer super dečko, pravi cvet slovenske lepote in inteligence) jo je pred dvemi tedni spravil na smučišče v Nassfeld. Kjer ga punca ni ubogala in se je ravno sredi njegovega kričanja: “Pa neee se držat nazaaaj!!!” spustila na rit, nakar ji je dile vrglo v nebo, tazadnjo pa butnilo ob poledenela tla. Če bi šla na urgenco, bi verjetno ugotovili zlom trtice. To, da je potem še 10 dni na riti prenašala zemljevid Evrope je postranskega pomena. Pa čeprav je bil barven. In tak z reliefom. Hujše težave so tiste s trtico. Predvsem za tistega fanta, ki mora že dva tedna pazit kje in kako jo prime. Oziroma NE prime.
No, saj tudi za njo ni ravno piknik. Recimo zdaj se ji dogaja, da ji na plačljivem parkirišču poteče parkirnina še predno se skobaca iz avta. Zadnjič, ko je sključena vstala s klopce, so ji pristopili taborniki, če mam’ca mogoče potrebuje pomoč na domu ali pa pri prehodu čez cesto. Ne smemo tudi zanemariti straniščnih težav (preveč slikovito?), pa težave s spanjem, ležanjem, sedenjem na splošno…
Ampak to je vse nepomembno nasproti mukam, ki jih trpi njen ubogi fant. Ok, nekako je preživel, da je posteljna telovadba omejena na 2-3 poze, ki jih prej sploh ni poznal. Recimo tista bočna, ko lovi ravnotežje na mezincu desne noge in pod kotom 52,3 stopinj skuša zadeti bullseye, pa tista druga, ko se z levo roko drži lustra in v batman-pozi kljubuje gravitaciji … Ampak še huje je pa to, da dan na dan gleda to malo sočno rit (zdaj že brez zemljevida), ki mu skače pred očmi, ga draži, vabi in šepeta njegovo ime… Če bodo bolečine še dolgo trajale, se bojim, da se mu bo stemnilo in jo bo zagrabil, prijel, stisnil, kušnil, ugriznil in našeškal!
Uf ja, tako grozne so tele zadeve z ritjo. Še dobro, da pri sosedovih nimamo takšnih težav. Se bojim, da bi se mi v nasprotnem primeru scufalo! 
Permalink
28.12.07
Kategorija Smeh ob 15:49 avtor: sosed
Jup, totalna pizdarija bo! Kulturniki bodo pripravljali grmado in zahtevali glave. Jankoviču bodo očitali, da je čefur. Ljubljančanom, da so ovce. Glasbeniki bodo splezali na najvišjo češnjo in kuhali mulo. Ker oni ne morejo dobiti špila v Zagrebu ali Splitu. Ne zato, ker niso dovolj dobri. Ma kaki, samo in izključno zato, ker so hrvatje hudobci. In jih nočejo poslušat. Sploh za Silvestra!
Na ljubljanskih ulicah pa bo ponovno dalmatinska fešta. Grozno. In folk bo rajal, ga pil in plesal v zvoku balkanskih ritmov, namesto, da bi se prepustili nežnemu glasku Jana Plestenjaka ali sočnim joškam Turbo angelov, ali kogarkoli že… Včeraj je špilal Oliver, na silvestra (med drugim) Danijela, takoj po novem letu, 2. januarja, pa še Gibonni.
Za vse ostale, tako “naše” kot “njihove”, mi nekako dol visi, ampak Gibonnija bom šel pa z veseljem poslušat. Čeprav ni Sloven’c in čeprav jaz nisem dalmatinc. Zato, ker ne grem poslušat Hrvata, niti ne grem reševat obmejnega spora ali s protestom izražat podporo Guštiju (čeprav se strinjam, da je super muzičar!) in vsem ostalim, ki “ne smejo” igrat pri sosedih. Na Prešerca grem minusu navkljub poslušat dobro glasbo. In pri Gibonniju vem, da bom to dobil. Tipo piše dobre tekste in komponira dobro musko. Pika. Poleg tega ga vedno spremlja izvrsten bend, verjetno eden najboljših v širši okolici. In zame je to dovolj.
Šel se bom dret v mraz, skakat v ritmu basa, spit kakšen vinček in (po dveh, treh rundah) morda tudi plesat. Mogoče srečam celo kakšnega blogerja. Ena mojčka je že napisala, da bo tam, druga ima njegove verze celo v svojem profilu. Mogoče se srečamo. In rečemo kakšno pikro na račun Jankovičevega sumljivega porekla, glasbene neizobraženosti ljubljanske publike in se z upanjem zazremo v prihodnost, ko bo frajtonarca ob spremljavi para napihnjenih poskakujočih jošk donela po trgu Bana Jelačiča.
Permalink
26.12.07
Kategorija Smeh ob 20:40 avtor: sosed
Včeraj sem po vceč letih ponovno smučal! Yes! Poleg tega prvič na carving dilcah. In šlo mi je super. Carving res delajo namesto tebe in po par zavojih sem poštekal za kaj gre pri novi tehniki. No, poštekal do te mere, da se lahko brez skrbi spustim po vsaki progi. Res pa je, da sta slog in estetika precej vprašljiva.
In v kakšnem slogu sem pripravil come-back! Če bi si izmislil scenarij, bi ne mogel biti lepši (hum, tale stavek je pa kot bi ga Trubar napisal). Na Krvavcu je bilo sončno, jasno in lepo, medtem, ko je bila Ljubljana pod nami meglena, siva in zamorjena.
Danes sicer malo praska po grlu (pismo, a sem res moral po povratku domov pojest četrt kile sladoleda!?), ampak če bo vse po sreči, se v soboto vrnem na kraj zločina. Zato na tem mestu velja opozorilo: smučarji, ki blogate in blogerke, ki smučate, v soboto se izogibajte Krvavca, ker po njem straši Sosed. Ko pičim čez kak kucelj, znam bit precej nevaren za okolico.
Permalink
21.12.07
Kategorija Smeh ob 12:00 avtor: sosed
Spodnja čestitka je namenjena vsem vam! Komentatorjem, ki z menoj delite svoje mnenje, kakršnokoli že je, bralcem, ki se oglasite le vsake toliko in tudi tistim, ki do danes še niste spregovorili pa vendar ste tukaj nekje. Vso srečo želim tudi (ali pa predvsem!) kolegom blogerjem. Tistim s katerimi se beremo, tistim drugim, s katerimi se tu in tam samo povohamo in tudi tretjim, s katerimi se v glavnem ignoriramo. Vi ste tisti, ki soustvarjate tole našo blogosfero in tvorite skupnost v katero se že lep čas s ponosom prištevam tudi sam.
Zato srečno Blogos in srečno blogerji!
Želim vam vse lepo v 2008!
Permalink
20.12.07
Kategorija Smeh ob 19:45 avtor: sosed
Had je (že drugič!) začel, Zloba nadaljevala, jaz pa bom priskočil na pomoč. Ne, da mojo pomoč potrebujeta, ampak, če sem popolnoma iskren: počutim se malo krivega, ker sem za prvo akcijo zahinavil. Poleg tega že lep čas nisem puščal krvi, čeprav sem včasih to počel redno. Skratka…
Prijatelji blogerji, komentatorji, bralci in slučajni padalci, na koledarju si označite četrtek, 10. januarja 2008,
kajti na ta dan boste šli v najboljši možni družbi na
Zavod RS za transfuzijsko medicino
in tam pustili par deci svoje krvi.
Nič bat, izgleda precej bolj humano kot se sliši. V zameno dobite jogurt, sendvič, muffin in kak kos sadja, mogoče celo ‘after-pivo’. Se vidimo januarja!
Permalink
17.12.07
Kategorija Smeh ob 15:36 avtor: sosed
V zadnjih nekaj dneh sem ponovno spoznal kako malo je včasih potrebno, da človeka spraviš v dobro voljo, mu spremeniš dan na bolje ali pa na lice izvabiš nasmeh. Tega ne znajo, niti ne zmorejo vsi. Ampak v določeni situaciji, v pravem momentu, lahko prava oseba s pravo potezo spremeni trenutek, dan, teden … življenje? Mogoče. Itak je sestavljeno iz množice naključji, slučajnih dogodkov, ki nas zaznamujejo in za vedno spremenijo.
Trepljaj po rami, prijazen nasmeh in “Lepo, da si z nami.” Ali pa “Hvala za trud, tole si dobro naredil.”
Še bolj zgovorna so dejanja ali situacije… Recimo ko si bolan in ti nekdo skuha čaj. Pa čeprav ti sploh ne paše in ga spiješ samo na pol. Ko ponoči začutiš roko, ki te poboža po licu in pokrije z oddejo. Ko se prebudiš in je prva stvar, ki jo zgledaš, iskren nasmeh, ki ti pove vse kar želiš vedeti…
Lahko bi našteval do jutri. Pa ne bom. Odločil sem se, da bom tudi jaz čimvečkrat polepšal dan. In zdaj zbiram material za analizo. Help!
Zanima me kaj, kdo in kako naredi tvoj dan?
Aja, mimogrede - danes bomo spoznali dedka Mraza. Me prav zanima, če bo stari prdec držal obljbo in prinesel malemu kavboju autobota!
Permalink
