18.03.2009

Jaz pa spet izpadem prasec!

Objavljeno v Smeh 18:42 avtor: sosed

Miren večer. Vse je spokojno, le izza priprtih vrat v dnevno sobo prihajajo pridušeni zvoki televizije. Na sporedu je tv dnevnik. V drugi sobi se kavboj odpravlja spat in deli še zadnje ljubčke. Kot vsak večer pred tem, tudi tokrat pred spanjem iz njega izbruhnejo vse ideje, spomini in vtisi minulega dne. Vse, kar bi vsaj teoretično lahko pripomoglo k temu, da bi ukradel dnevu še dodatno minuto ali dve. Tokrat je poizkusil s pesmico.

Kavboj: Mi se ‘mamo radi…
Soseda (ki je še enkrat več ugriznila v vabo): … kot prašički mladi … (smeh)
Sosed (v strahu, da bi zamudil šport): Joj vidva… Nejc gremo spat, jutri je vrtec, pozno je že, potem boš pa spet zaspan in zjutraj boš tečko in…
Kavboj (neupoštevajoč že 100x slišano pridigo): Ja, ja, prašički mladi! Ti si prašička, jaz sem prašiček, ti oči … ti si pa prasec!
Sosed (šokirano): HALO?! Zakaj sem pa jaz prasec? Vidva prašiček in prašička, jaz pa … prasec! To totalno ni fer!
Soseda: Hahahaha, wiiiii, hahaha…
Kavboj (povsem nedolžno, z angelskim izrazom): Ja pa glej oči, midva sva majhna pa sva zato prašiček pa prašička, a veš, ti si pa velik prasec!
Soseda: Hahaha, jaz ne morem več… Polulala se bom….
Sosed (užaljeno zapusti sceno in ob tem brunda sam pri sebi): Itak. Če sem jaz prasec pol zravn paše prasica, a ne? Ne pa prašička. Kakšna prasička? Wiii, glej me, jaz sem prašićka. My ass, prašička! Onadva muci-buci-pujseka, fotr pa prasec … … … Mah, če to ni svinjarija!?!

  • Share/Bookmark

22.09.2008

Jutranje erekcije na avtobusu

Objavljeno v Smeh 09:00 avtor: sosed

V petek sem se po mnogo letih ponovno peljal z mestnim avtobusom. Kavboj si je zaželel vožnje z busom, tako da smo se popoldne podali na izlet v mesto na tortico. Eh, stari dobri LPP. Še vedno je vse tako kot je bilo včasih. Umazani sedeži, vonj po švicu, premetavanje po sedežih, ko vozilo zapelje čez luknjo na cesti, neznanske vibracije, ko je bus v leru… Kar me popelje nazaj v gimnazijske dni…

Nikoli nisem maral zgodnjega vstajanja. V času gimnazije pa sem moral skoraj vsak dan (no … takrat ko nisem šprical), vstati sredi noči. Okoli sedmih! Glede na to, da sem spat običajno hodil le par ur prej, sem zjutraj izgledal in funkcioniral kot kak invalidni zombi. Toliko da sem dihal, vse ostale funkcije pa so prišle nekako za mano. Ujele so me, tako ali drugače. Nekatere žal šele na avtobusu…

Če sem imel srečo in dobil prazen sedež, sem svojo jutranjo pot napol oddremal. Na tistem trdem, netapisiranem sedežu, ki se je neverjetno tresel. Vsakič ko je avtobus obtičal v koloni. Ko je stal na rdeči luči. Ali pa se je ustavil na postaji. Cel zic se je prekleto tresel in … Da bi bila zadeva še hujša, so se nekaj let pred tem začele nosit bokserice. Tiste ohlapne, bombažne gate, ki so se po nekaj pranjih spremenile v kiklice. Nope, takrat ni bilo oprijetih ’skinny’ bokseric, ki vsaj malo skušajo zadržati … no… ptička v gnezdu. Ma kaki! Bile so samo tiste zoprne kiklice, katerih edina funkcija je bila, da so ti konstantno lezle v rit!

In zdaj si predstavljajte najstnika na vrhuncu pubertete, v ohlapnih boksericah, kako se navsezgodaj zjutraj, napol v spanju, pelje v busu in sedi na trdem avtobusnem sedežu, kjer se vse faking trese!!! Jebiga, zgodi se fiziologija. Nič se ne da naredit! In potem, itak, pride postaja! In ta najstnik vstane, s torbo pod popkom, namesto na hrbtu in se ekako trudi prebit proti izhodnim vratom, ne da bi po poti zahakljakal kakšnega nič hudega slutečega potnika ali potnico. O da… Jutranja pot v šolo je bila vedno polna dogodivščin. Takrat sem med drugim tudi spoznal, od kje šoferjem tisti širok nasmeh že navsezgodaj. Očitno nisem bil edini s težavami.

In takrat sem se nekega dne odločil: ko bom velik in bogat, bom imel svoj avtobus! Čisto svoj! Imel bom svojo šoferko, ki me bo čakala pred hišo navsezgodaj. V busu, na tistih trdih, vibrajočih sedežih pa bodo poleg mene sedele… Okej, to je pa fantazija za nek čisto drug zapis.

  • Share/Bookmark

9.09.2008

Fuzbal z velikim F

Objavljeno v Smeh 09:00 avtor: sosed

Sosed gre na fuzbal! Ma kaki fuzbal … FUZBAL! Po dolgih letih spremljanja angleške reprezentance, sem končno dobil priložnost, da jo vidim igrat v živo. In to na najboljšem možnem terenu, v fenomenalnih okoliščinah. Jutri grem v Zagreb, na noro gostovanje – v Maksimir – gledat tekmo med Hrvaško in Anglijo!

Tisti med vami, ki spremljate nogomet, verjetno veste, da je bila v preteklih kvalifikacijah prav Hrvaška tista, ki je velikim Angležem preprečila nastop na evropskem prvenstvu. Premagala jih je kar dvakrat – sramotnemu porazu na gostovanju po katastrofalni igri in veliki napaki golmana, je sledil še večji polom na domačem Webleyu, kjer naj bi bila Anglija nepremagljiva. Angleži so za drugo mesto v skupini potrebovali zgolj točko, Hrvati pa so se že pred tem uvrstili na EURO. Prišli so se igrat. Poigrali so se z Angleži, jih osramotili pred domačimi navijači in poskrbeli za odstavitev managerja Steve McLarena. Nogomet v deželi, kjer se je ta rodil, so spravili na najnižjo točko v zgodovini. Kmalu zatem je sledil nov šok. Žrebanje skupin za naslednje svetovno prvenstvo… Hrvaška in Anglija … v isti skupini! Holly shit!

Angleži so se na to tekmo palili celo poletje. Napovedujejo revanšo, čeprav sami dobro vedo, da bo s Hrvati doma težko dobiti piko, kaj šele tri. Hrvati pa so po nezasluženem izpadu na Euru itak željni krvi. In sedaj k njim v goste prihaja stalna stranka…

In na tem mestu vskočim jaz! Jaz, ki bom tam! Sredi te velike zgodbe! V roki imam dve karti! Edina težava je, da že od nekdaj simpatiziram z Angleži, eden od pogojev, da sem dobil vstopnico pa je bil “Samo ne navijaj mi za Anglijo!” Kot da bi obkrožen z vatreniimi navijači sploh poizkusil… V bistvu razmišljam, da bi si kupil kapo s kockicami, da se bolje stopim z množico. In po pivu ali dveh mogoče celo zapojem tisto njihovo “Zovi, samo zovi …” Ampak na angleško himno pa ne bom žvižgal! Ma kaki! Čisto potihem bom mrmral:”Send her victorious, happy and glorious, long to reign over us: God save the Queen!”

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

2.09.2008

Sosedov frizerski kotiček: ‘Čupa iz obupa’

Objavljeno v Smeh 13:00 avtor: sosed

Ja, ja, it sounds gay, I know.. Pa kaj!

Pred dnevi sem si čisto slučajno naredil hudo frizuro in mislim, da sem nehote odkril moj skriti talent. Frizerski talent! Talent, ki je res hudo, hudo skrit. Ampak prepričan sem, da s predanim delom in trdno voljo lako pridem še daleč na trnovi poti nege las. Al kwa… ?

Moj prvi korak na poti do večne slave in bogatstva je predstavitev ene od številnih umetnij na mojem spletnem domovanju. Gre za umetnost, zato na tem mestu vse laike prosim, naj pokažejo malo razumevanja. Ne pričakujem, da boste izdelek razumeli, upam pa, da boste kot običajni smrtniki (torej, ne-umetniki) vsaj dojeli kapaciteto njegove globine.

Gre torej za frizuro, ki bo prinesla pravo avantagardo presežka ekscentristične novodobne osebnostne paradigme. V soju drznega modernicizma in ekspresionističnega dovtipa realnosti, vam ob pomanjkanju kvazisimbiotičnega identitetnega preloma epohalnih razsežnosti nudim kreacijo, ki sem jo na vrhuncu svojega katarzičnega očiščenja poimenoval z imenom “Čupa iz obupa!”

Dame in gospodje, ponujam vam prvega mudela sosedovega frizerskega kotička: Mene!

Kako do frizure “Čupa iz obupa?”
1. Zapeljite se do bližnje trgovine s športno opremo in si kupite gorsko kolo, čelado ter bidon za vodo.
2. Po kakem mesecu pridnega treniranja na krajših razdaljah se odpravite na zahtevno turo, ki naj vključuje strme vzpone po zabačenih gozdnih poteh prepredenih s koreninami, kamenjem in blatom (blato je bistvenega pomena, ker zgosti lase).
3. Na vrhuncu utrujenosti in prešvicanosti vzamite bidon vode ter si ga zlijte po čeladi, ki je v tem trenutku nameščena na glavi (švic je absolutno nujno potreben, kajti deluje kot vezivno tkivo za lase – gre za naravni žele, močnejši od subrine in drugih jajc). Koščki blata v laseh so zgolj dodatni draž in prispevajo k moderno-podeželjskem imiđu).
4. Goniš kolo še kako uro, dva do trikrat ponoviš postopek, razjahaš in snameš čelado.
5. Zahvališ se Sosedu in mu izkažeš del svoje neizmerne hvaležnosti s prostovoljnim prispevkom na njegov žiro račun.
Tako, dragi moji, toliko zaenkrat iz Sosedovega frizerskega kotička. Lep pozdrav in pridite še kdaj ;)

  • Share/Bookmark

12.08.2008

Videl Gučo in preživel … komaj!

Objavljeno v Foto utrinki, Smeh 06:30 avtor: sosed

Vtisi so še sveži in glava še vedno motna. Prilagam nekaj slik, ker pa je nek tip Jaka o Guči že pisal na nekih drugih straneh, bom na tem mestu priložil zgolj link. Da se ne ponavljam, o doživetjih torej več tule Guča: festival rakije, piva in trubačev.

  • Share/Bookmark

23.06.2008

Z blogom do čokolina in vegete

Objavljeno v Smeh 12:00 avtor: sosed

Pred časom sem prek komentarjev spoznal punco, kateri je bila zelo všeč glava mojega bloga. Smeh, solze in žlica vegete. Verjetno gre res za precej zanimiv naslov. Sploh če delaš na Podravki, ki vegeto proizvaja in trži.

Po nekaj izmenjanih komentarjih, po šaljivem postu na temo moje nepodkupljvosti in po neuspešnem poizkusu predaje ’sponzorskega materiala’, sem mislil, da je podravka-girl, oprostite moji francoščini, nateg. Zafrustriran mulc s svojevrstnim smislom za humor ali pa dejanska uslužbenka tega podjetja, ki pač blefira in nima nobenega namena uleteti na gostujoč teren ter popiti obljubljeno pivo.

Ne bi se mogel bolj motiti. Ko sem na sobotni blogerski žurki ravno naročal welcome drink, me za rokav pocuka simpatična dama: “Rekel si, da naj te pocukam, pa sem te.” Kako, kdo, kaj … ? Anavi? Kako zelo kul! Dobil sem nahrbtnik in priložnost, da počastim obljubljeno pivo. Sem pa še nekaj časa lovil sapo in ravnotežje od presenečenja. Zafrustrirani mulc se je spremenil v direktorico prodaje uglednega podjetja, preplašena uslužbenka pa v samozavestno poslovno žensko, ki se očitno ne skriva za nicki, maili ali anonimnimi komentarji.


Zato bi na tem mestu še enkrat sporočil dve stvari: oprosti, da te nisem jemal popolnoma resno in hvala za prisrčno darilo – kavboj je bil še bolj vesel kot jaz. Za ostale pa prilagam sliko vsebine nahrbtnika. Marsikdo bi verjetno rekel, da delam reklamo Podravki. Ma ja, kurc, saj jo. Zakaj je konec koncev ne bi? Kolikokrat se danes zgodi, da nekdo v tvojm početju prepozna nekaj dobrega, pozitivnega in ti ponudi skromno pozornost (kakršnakoli že je), ne da bi v drugi roki za hrbtom skrival skodelico vazelina. Zaradi darila nisem prav nič bogatejši, vsaj ne v materialnem smislu,  sem se pa počutil dobro. Nekdo je opazil ter se potrudil priti na blogersko srečanje reči hvala. In to spoštujem.

Ob vsem tem se mi je v glavi zavrtel slide predavatelja, ki sem ga posušal nekaj ur pred tem na temo trženja s pomočjo elektronskih medijev:  ” … A dinner party guest who will take out a checkbook at the end of the dinner instead of bringing flowers or a bottle of wine at the beginning, will likely never be invited again.” (Yochai Benkler) Citat, ki si ga je vredno prebrati dvakrat.

Edina stvar, ki me je mučila večji del noči ob pogovorih s kolegi blogerji, je bilo obžalovanje in iskanje odgovora na preprosto vprašanje ‘Zakaj hudiča nisem svoj blog poimenoval Smeh, solze in ključi od Ferrarija’!?

  • Share/Bookmark

15.06.2008

Sosedov piknik ali ko se bogovi dolgočasijo (drugič)

Objavljeno v Smeh 13:15 avtor: sosed

Včeraj sem naposled dobil še dokončno potrditev v obstoj Božanstva. Nekaj je nad nami. Ali pa vsaj nad mano. V to ne dvomim več. Sicer še nisem povsem prepričan kakšne narave je to One; mogoče je Bog, mogoče Alah… Ali pa Jahve? Brahma, Višnu, Šiva? Pojma nimam. Glede na učinkovitost se pravzaprav bolj nagibam k ideji, da jih je več. Cela vojska! In da sploh niso sprti, temveč delujejo složno in so usmerjeni proti istemu cilju.

Krišna: “Hmmm, meni je dolgčas. Koga bomo danes?”
Jezus (razigrano): “Hihi, Sosed ima spet najavljen piknik.”
Thor: “Mislim, ta pa res nikoli ne odneha…”
Alah: “A to je tist model, ki smo mu v zadnjih treh letih zalili vseh 29 piknikov?”
Thor: “Točno ta, ja! Večni optimist…”
Alah: “A nima že dost, no? Meni ta fora sploh ni več smešna.”
Krišna: “Ampak meni je reees dolgčas.”
Apolon: “Pustimo človeka na miru. Zaslužil si je en piknik brez dežja!”
Jezus: “Dejmo ga! Dejmo ga! Očiiii… Dej jim reč, no!”
Bog: “Fantje, dejte no, Đizas bi se rad malo igral. Veste kok zna bit naporen, ko je tečen…”
Fortuna: “Stari, ne mene gledat, jaz do Soseda nimam nobenih simpatij.”
Thor: “Jah prav no. pa ga dejmo. Da ne bo rekel, da smo pozabili nanj…”
Vesna: “Ej, da ne bo vedno isto. Kaj če bi tokrat točo naredil?”
Eol: “Se vam ne zdi, da bo Ljubljančanom malo čudno, da toča vedno pada samo na Rudniku. Poleg tega, lahko bi kaj posumili in povezali Sosedove piknike z vremenom…”
Satan: “Brez skrbi! Medije imava midva z Janšo pokrite. Nihče ne bo opazil enega malega potopa na Rudniku.”
Jezus:”Juuuupiiii! Spet ga bomo!”

Nekaj ur kasneje, nekje nad oblaki…

Krišna: “P…a mu matrna.”
Jezus: “Kreten!”
Satan: “Gad demit!”
Bog: “Luci, prosim ne bodi žaljiv…”
Satan: “Sori, stari. Ampak lej ga kaj dela! Prasec…”
Bog: “Ma vem. V ponvi jim je spekel…”
Jezus: “Bedaki… Prav fajn se imajo.”
Krišna: “A se gremo kej druzga igrat?!?”

Medtem na drugem koncu vesolja, v mali hišici na Rudniku…

Edin: “Pazi to: sonce! Prav toplo je ratalo”
Rada: “Gremo ven banane pečt!”
Aleš: “Kakšne banane, punca. Dokler je pujs na mizi ne bomo zelenjave pekli.”
Sosed: “Sonce? He he, očitno so obupali… Na zdravje!”

p.s. Ta post je bil pod istim naslovom že objavljen, vendar zaradi posebnih razmer, v pojasnilo in opravičilo, če vam po včerajšnjemu dnevu še vedno ni jasno, objavljam vse skupaj še enkrat.

  • Share/Bookmark

4.06.2008

Dialog tedna

Objavljeno v Smeh 15:30 avtor: sosed

- Kaj imaš pa to na roki? 
- Povoj, srček.  Prst me je bolel in sem šel k zdravniku pa so mi dali povoj.
- Zakaj pa so ti ga dali?
- Zato, ker so mi vzeli noht s prsta pa imam zdaj ranico in so mi jo povili.
- Aha… A te buba?
- Malo, ni hudega.
- Ampak so bli pa zdravniki full nesramni, da so ti noht vzel s prsta. Čist zares, oči. Full nesramni!
- Ha ha, saj sem jim dovolil, da ga vzamejo, miško.
- Ja, kdaj ti ga bodo dali pa nazaj? …

E moj kavboj, kaj bi jaz brez tebe. :)

  • Share/Bookmark

5.05.2008

Abstinenca brez krize

Objavljeno v Smeh 06:30 avtor: sosed

I did it! Zdržal sem in med prazniki uspešno premagal vse rajce. Pa sploh ni bilo težko! Ma kaki! Lahko bi ponovil, no problem!

Cele praznike – od srede do nedelje – sem bil absolutno v vseh pogledih offline. Tega podviga pravzaprav niti nisem posebej načrtoval, zgodilo se je kar tako – samo od sebe. In ljudje – preživel sem. Brez traum! Pravzaprav je bil moj edini stik z računalnikom večerni ogled filma. Ne, tudi pošto sem pustil zaprto nekje globoko v inbox folderjih.

Zaposlil sem se z drugimi posli. Tastu sem preštihal vrt (jup, sem mojster diplomacije) in v zameno prejel gajbo piva ter liter rakije, pospravil garažo in ob tem iz hiše znosil za dva kamiona stare šare, našel pa sem tudi čas za pohod na Orle in nedeljski tek. Da ne bi samo delal, sem si v soboto privoščil poseben tretma. Na žar sem vrgel polkilski oradi, nafilani z limono in peteršiljem. Dodal sem še ribje ražnjiče, medtem ko je soseda poskrbela za šopsko solato. Na koncu sem na gardele vrgel še banane, jih zalil s sladoledom in – njam!

Povsem brez blogerjev pa kljub vsemu ni šlo. Včeraj zvečer me je namreč presenetil strojnik, ki mi je z dopustovanja na Pagu prinesel vrečko tam nabranih šparog. Svaka čast, kapa dol in hvala še enkrat! Se bom v kratkem oddolžil s cvrčanjem vratovine – obljubim!

Kakorkoli že, verjetno sem dokazal da nisem frik in da imam nekaj malega življenja tudi brez virtualnega sveta. Je pa gotovo precej žalostno, da nekaj dni brez žice dojemam kot poseben dosežek – to se mi zdi stvar, o kateri bi bilo vredno še malo razmisliti. Ampak ne zdaj. Samoironiji navkljub sem preprosto vesel, da sem napisal post in ponovno spravil k življenju virtualnega … mene.

  • Share/Bookmark

15.04.2008

Groza in strah!

Objavljeno v Smeh 15:30 avtor: sosed

Vsem, ki vztrajno trdite, da se s Photoshopom da narediti čuda, posredujem DOKAZ, da tudi nabojši fotograf in ves software sveta ne more delat čudežev, če je model … no… nikakav in poleg vsega še malo pod gasom. Ali pa sem res samo jaz tako ekstremno grozen?! (Prosim, ne se truditi z odgovorom in žalitvami, vprašanje je zgolj retorično!)

Olajševane okoliščine: svetloba je bila slaba, model pijan, fleš premočen in usmerjen direkt v fris… Vendar, kot mi je zaupal že mojster fotograf: “Jebi ga, če si grd, si pač grd!” :lol:

In za kazen sem ga zdaj polinkal. Še enkrat! In prepričan sem, da se po tej travmatični izkušnji nihče več ne bo vrnil na njegovo stran! Pa naj drugič razmisli o tem kar počne.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »