08.04.08

Kupim scenarij!

Kategorija Solze ob 06:30 avtor: sosed

Včasih si želim, da bi bilo življenje bolj podobno filmu. Če sem malo bolj natančen, rad bi da bi bili dramatski zapleti, vzponi in padci, srečni in tragični konci vsaj približno tako glamurozni kot jih snemajo v Hollywoodu. Pa nikoli niso.

Na primer….

Vedno sem imel v sebi tisto romantično žilico. In ne ciljam na stereotipno razumljeno romantiko v odnosu fant - punca, zreducirano na plišastega medvedka, vrtnico v zobeh in štetje zvezd. Govorim o romantiki tipa ‘noben me ne razume, cel svet je zbojen, jaz pa sem v njem sam in bogi in zato furam safer’.

Ampak v praksi ta poza ne izpade niti približno tako kul kot v filmu. A veš tista scena ko glavni junak sedi ob okenski polici in gleda ven v dež, v ozadju pa igra čedalje glasnejša patetična muska. In sedi tam, ko se mu lomi srce. Mi, ki ga gledamo pa trpimo z njim, čutimo njegovo bolečino in ga dojemamo kot heroja. In potem navijamo zanj in za punco, ki ga je sploh postavila na okensko polico. Tako je v filmu…

V praksi pa te ne vidi nihče. In ni muske. Samo tišina. Še dež včasih zahinavi in se ti zunaj smeji … sonce. In kar je bistveno - nihče te ne dojema kot heroja. Ker to tudi nisi. Si samo luzer, ki je klonil pod pritiskom.

Treba bo nehat gledat filme. Ali pa vsaj začeti živet manj filmsko in se sprijazniti s tem, da življenje s filmom nima nič skupnega. Določene stvari se v realnosti odvijajo povsem drugače - po nekih nepredvidljivih in nerazumljivih scenarijih.

28.03.08

Ko sreča postane bestseller

Kategorija Solze ob 15:45 avtor: sosed

Zadnjič sem opazil, da se je kupček neprebranih knjig v vitrini opazno zmanjšal. Ker ne maram dolgotrajnega čakanja na nekaj mesecev v naprej rezervirane knjige po slabo založenih knjižnicah, sem se odločil, da za knjige pošnofam po spletnih knjigarnah.

Kot že tolikokrat poprej sem zgrožen opazoval razmah grozljivega trenda. Leposlovja se praktično ne tiska več, izbira pa je v najboljšem primeru omejena na populistične pisce tipa Victoria Holt in poceni kriminalke z generičnimi naslovi ala ‘Umor v Parizu’. V razcvetu pa je tudi povsem nov žanr: ‘nategni-me-na-suho’. Gre za knjige tipa ‘10 poti do sreče’, ‘Postani bogat v dveh tednih’, ‘Kako do zdrave prostate v 23-ih korakih’ … Lahko bi našteval v nedogled, ampak verjetno ste dojeli poanto: gre za zbirko nekih kvazi knjig, ki jih prodajajo z obljubo, odrešitve bralčevih tegobe in uresničitve njegovih najbolj skritih želja. V praksi seveda še nikoli niso nikomur pomagale. Ampak predno se obupani uporabnik tega zaveda, ima že prazno denarnico.

In joj, da ne pozabim na celo serijo avtobiografij nekih nepomembnih, dolgočasnih in puhlih ljudi, ki celo življenje brcajo žogo (pa kaj za vraga ima denimo Backham za povedat?), delajo pop štance za ‘Britney generacijo’ ali pa posvetijo svoje življenje plastični kirurgiji in si izmenično vsake dve leti povečujejo ali pomajšujejo joške, rit in/ali žnable. Res, komaj čakam da izvem s kom na tem svetu (razen mene) Pamela NI seksala. Ampak to je očitno tisto, kar gre v promet. Lady na 300 in nekaj straneh.

Ne moreš pa recimo kupit denimo Živalske farme od Orwella. Ni! Nikjer! Kdo danes še kupuje družbeno kritične tekste? Izgleda da samo kak zablujeni bloger. Tudi Burgessove Peklenske pomaranče nisem našel. In še cel kup drugi knjig, da ne naštevam. In ne gre za kakšne eksote, ampak za velika dela velikih piscev. Ampak, jebat ga, ‘Orgazem brez meja’ in ‘Hujšaj z mortadelo’ imajo v založbah top prioriteto. In da se razumemo, ne krivim založb. Se pa sprašujem, če smo kot družba res že tako degenerirani, da ne zmoremo nekaj procentov ‘intelektualcev’, ki bi v knjigarni pridno praznili police z literaturo na malo višji stopnji od slikanic?

Ali drugače - ko pot do sreče postane bestseller, potem veš, da je družba do grla v dreku.

Zadnjič je sodelavec nekomu za darilo hotel pokloniti ‘Zločin in kazen’. Obiskal je nekaj knjigarn in naposled kupil rabljeno knjigo na bolhi… Dostojevski se torej po novem kupuje na spletnem bolšjem sejmu kot rabljena, odslužena roba. Prepričan pa sem, da bi knjiga ponovno postala prodajna uspešnica takoj ko bi Hollywood posnel istoimenski film… Z Elliah Woodom v glavni vlogi. Itak!

13.03.08

Lupina

Kategorija Solze ob 21:34 avtor: sosed

Pride dan, ko bi se najraje zaprl v svojo lupino in zaspal. Takrat mi gre na jetra vse in vsi. Na jetra mi gre recimo moje gnilo koleno, ki me spet boli že od včerajšnjega teka. In na jetra mi gre Polar, ki je izdelal foot pod, ki ti med tekom pade z noge. Da greš potem lahko s tem istim zjebanim kolenom na kolo in iskat klinčev senzor, ki ga seveda ne najdeš. Še sonce mi gre na jetra, ker itak sveti samo takrat, ko ne morem it ven na zrak. Ne bom se niti potrudil z naštevanjem, seznam je predolg…

Ne, danes ni bil moj dan. Je bil pa zato toliko bolj dan neke punce, ki v krogu družine pravkar praznuje svoj sedemindvajseti rojstni dan. In na tem mestu ji še enkrat želim vse najboljše in čim manj takšnih dni kot je bil tale moj - ko ti gre res vse na k…

Počasi je že čas, da pride vikend.

03.03.08

Tudi mi smo cigani!

Kategorija Solze ob 06:30 avtor: sosed

O Romih nisem še nikoli pisal. Običajno se izogibam debat, ki ne prinašajo ničesar drugega od prepirov. In zapisi o tem narodu sodijo med tiste, ki dvignejo ogromno prahu ter iz svojih lukenj zvabijo vse tiste, ki v blogih oz. komentarjih najdejo možnost za dokazovanje lastne pomembnosti. Običajno ti posamezniki zastopajo (vsaj tukaj, kjer jih nihče ne pozna) precej radikalna stališča. Zato o takih zadevah raje molčim in se o njih pogovarjam v živo, kjer stališča lahko sproti zagovarjam in pri tem sogovornika gledam v oči.

Tokrat pa bom vseeno zapisal mojo izkušnjo z Romi. K zapisu me je spodbodel dare, ki je ogorčen zaradi podlega dejanja treh predstavnikov romske kulture objavil svoje razmišljanje na to temo. Razumem njegov pogled in stališča. Nekoliko manj razumem kometatorje, ki gredo v svoji iracionalosti tako daleč, da denimo človekve pravice uporabljajo kot argument za dokazovanje neprištevnosti, lažne moralnosti, hinavščine … (vstavi po potrebi) … oseb, ki zagovarjajo stališča enakosti in enakopravnosti. In tu ne gre za logiko ščitenja zmikavtov in prestopikov, temveč nudenje enakih možnosti ostalim pripadnikom iste manjšine.

V neposredni bližini blokovskega naselja, kjer sem odraščal, so v svojih barakah živeli tudi Romi. Tam je živelo veliko otrok naše starosti. ‘Mi’ jih nikoli nismo marali. Ker niso bili takšni kot mi, jih ostali otroci nismo nikoli sprejeli. Čeprav se ne spomnim enega samega primera, da bi kdorkoli od njih storil karkoli slabega komurkoli od nas. Ne samo, da se z njimi nismo družili in igrali, ampak smo bili do njih nesramni, večkrat celo nasilni.

V tretjem (ali četrtem?) razredu osnovne šole, se je v naš razred priključila Jasmina. Prišla je iz ’stare šole’, kjer je verjetno doživela podobno zgodbo, kot jo je čakala na naši. Ne vem zagotovo, ker jo nihče ni vprašal. Ko je prišla med nas je bila sama. Z njo se ni nihče pogovarjal, vsi smo se je izogibali. Kadar je šel kdo od nas mimo nje, je naredil ovinek. Kmalu so se začele govorice. Jasmina smrdi. Pa ni smrdela. Ne umiva se. Pa se je, imela je lepe, dolge temne lase, ki so bili vedno urejeni. Tudi leta kasneje, ko sem jo občasno srečal v mestu ali na avtobusu, jih je imela. Nekaj tednov kasneje je začelo krožiti po šoli: Jasmina ima uši…

Takrat je imela Jasmina šole dovolj. Ne predstavljam si, kaj je doživljala vsak dan, ko so jo starši poslali ‘k nam’. Kljub temu, da je nikoli nisem videl, da bi se zlomila, je ostanek dneva najverjetneje prejokala. V šoli ni nikoli. Verjetno je bila preponosna. Se je pa velikokrat stepla. Če je bilo potrebno tudi s fanti. Ko je Jasmina ‘dobila uši’ ni več prišla v šolo. Več tednov je ni bilo k pouku. Mi, ki smo ostali, smo to občutili kot zmago. Zmago nad ‘njimi’.

Po nekaj tednih se je vrnila, še bolj osovražena kot prej in sledila je podobna zgodba. Izogibanje, šikaniranje, zmerjanje, laži … špricanje pouka, kazenski ukrepi učiteljev in šole, nekaj mesecev kasneje pa dokončna izključitev. Ne vem kje in kako se je nadaljevala njena šolska pot, če se sploh je. Srčno upam, da je kljub polenom, ki smo ji jih vztrajno metali pod noge, Jasmina zbrala dovolj moči in zaključila osovnošolsko izobrazbo. In če je to storila, je njena osemletka vredna veliko več od moje diplome. V to ne dvomim.

Jasmina pa ni bila osamljen primer. Imela je brate in bratrance. Sestrične, tete in strice… Vsi pa so doživljali podobno usodo. Pred časom, ko sem se mudil na slikanju glave, sem srečal enega od njenih sorodnikov. Ne vem ali je bil brat ali bratranec, vendar spominjam se ga kot nekaj let mlajšega dečka, ki je velikokrat zahajal na košarkaško igrišče za šolo. Nikoli mu nismo pustili, da bi igral z nami. Gledal nas je z roba igrišča in metal na koš kasneje, ko smo mi odšli. Vrstniki so mu velikokrat brcali žogo daleč stran v grmovje ali se kako drugače šalili na njegov račun, vendar on se je vztrajno vračal na igrišče.

Ko sem ga srečal, se je z dojenčkom v rokah prepiral z medicinsko sestro, zraven pa je stala njegova žena. Po nekaj minutah, ko so ženo in otroka končno sprejeli, se je usedel poleg mee. Prozdravil sem ga, on pa mi je vrnil pozdrav kot staremu prijatelju. Začela sva pogovor. Hčerka je bolana, kmalu po rojstvu so se začele težave. Bolnišnica, hodniki urgence in najrazličnejše čakalnice so njihov drugi dom. In pogosto naletijo na komplikacije. Običajno kadar je poleg oče. Kadar je z otrokom samo mati, Slovenka, ni zapletov, ko je poleg še on pa vedno čakajo dlje, pojavijo se zapleti z napotnicami, sprejemom, terminom, opremo, karkoli že…

Kar nekaj časa sva se pogovarjala. Danes ima službo, ženo in otroka, vendar za večino ljudi je še vedno zgolj … cigan. Tega mi ni rekel sam, vendar dalo se je prebrati med vrsticami. V vsaki besedi, ki jo je spregovoril. Ko je poljubil svojo hčerkico in dvignil roko v slovo, sem ostal sam z mislimi. Postalo mi je žal, da se mu nisem opravičil, za vsa tista leta, ki jih je preživel ‘ob robu igrišča’. Nisem bil tisti, ki je brcal njegovo žogo, niti nisem zmerjal njegove sorodnice Jasmine, vendar sem bil vedno nekje v bližini. In nikoli nisem rekel nič. Tudi on ni rekel nič, ko me je zagledal v tisti čakalnici. Verjeto me je imel v lepem spominu zgolj zato, ker sem ga pustil pri miru. Sprejemal sem svet takšnega kot je in se ga nisem trudil spreminjati. Nisem vedel, da je to sploh možno. Pa je! Jasmina … oprosti.

Fant je zrasel v pokončnega in ponosnega moža. Tako kot je Jasmina zrasla v lepo in močno žensko. Velikokrat sem jo srečal, tako mimogrede. Ni me prepoznala, ali pa tega ni hotela. Tudi ona je danes poročena, zadnjič sem jo videl v družbi majhne temnolase punčke. Samo upam lahko, da se ji bo godilo lepše kot njeni mami, čeprav močno dvomim. Svet se ni spremenil. Ne za njih.

Ko v luči izkušenj Jasmine in njenega mlajšega brata ali bratranca gledam na ljudi, ki tako vzvišeno gledajo na Rome, ne glede na to česa so ali niso krivi, spoznavam, da je krog sklenjen. Razumem Dareta (in veliko je Daretov), ogorčenega nad dejanjem, ki so ga storili Romi. Vendar prav tako razumem številne Rome, ki so se odločili za drugo pot. Zakaj bi bili pripravljeni odvreči svojo identiteto in se integrirati v družbo, ki jih od malega zatira? Kako od njih sploh lahko pričakujemo, da se vključujejo v izobraževalni sistem, potem pa jim to pravico (sicer neformalno, a zato nič manj učinkovito) sistematično odrekamo? Kako lahko zahtevamo, da so enaki nam, če jim ne dopuščamo niti približno enakih možnosti? Kako smo lahko takšni hinavci?

Ne, niso vsi Romi Jasmina, tudi vsi otroci niso takšni kot smo bili mi, ki smo tiste dni odraščali v Štepanjskem naselju. Vendar dokler se nam dogajajo ‘Jasmine’, ne moremo in ne smemo pričakovati v zameno nič drugega od tega kar dobimo. In, ko smo že pri tem, dobimo še preveč…

13.02.08

Beg pred realnostjo

Kategorija Solze ob 20:25 avtor: sosed

Ko si zavezujem superge, nad seboj kot že tolikokrat poprej čutim temno senco. Nikoli ne pride sama. Vedno jo spremlja žgoča bolečina v želodcu. Tista, ki mi včasih ne pusti spati. V grlu se je zasidral težek cmok, ki ga ne morem premakniti z mesta.  V glavi divjajo misli. Temne kot senca nad mano.

Zaprem vhodna vrata in storim prvi korak. Plašen in počasen. Stresem se zaradi mraza, a vseeno naredim naslednjega. In še enega. Čez nekaj trenutkov začutim, kako mrzel zrak premaguje tenek sloj oblačil in prodira do kože. Kljub temu nadaljujem s tekom ter ponovno pospešim korak. Končno spet čutim utrip srca, čutim kri, ki napolni žile. Glasovi v meni postajajo vse tišji. Preglasi jih enakomirno globoko dihanje. Kot v transu zrem v daljavo in se približujem oddaljeni točki na obzorju medtem ko telo gori.

Utihne ptičje petje. Sonce se počasi spušča za hrib. Z mano ostane le še mrzel zrak in odmev korakov, ki ga sproti odnaša veter. Ko se že zdi, da smo končno ostali sami, me v delčku sekunde ujame misel in ne izpusti iz rok. Korak postane težji, dihanje plitkejše. Grlo se ponovno zoža. Ko se v očeh začnejo nabirati solze, se skoraj ustavim, uležem na travo in zjočem. Tam, sredi ničesar. Pa tega ne storim. Pogoltnem kepo, stisnem pesti, se zravnam in pospešim korak.  Utrip ponovno naraste do neba, v mišicah začutim pekočo bolečino, ki jo dovolj dobro poznam, da me pomiri. Ne slišim več demonov, ki so me spremljali prej. Misli obstanejo za mano. Premagane. Uspel sem jih prehiteti. Tokrat…

Danes bom lahko zaspal. Le kaj me čaka jutri?

31.01.08

Dribling s Kompasom

Kategorija Solze ob 15:30 avtor: sosed

Pred časom sem prek interneta rezerviral in plačal dopustovanje na Rogli. Ker nikjer drugje nisem našel določenih informacij v zvezi s ponudbo (kdaj se čekiram v hotelu ipd.), sem na Kompas poslal zelo prijazen mail z nekaj vprašanji in dobil zelo prijazen odgovor.

Ko sem poskrolal malo nižje pa sem od osebe, ki je posredovala moje sporočilo naprej, našel malo manj prijazen ton:

“xy,
dej prosim odgovori temu … da ne rečem kaj…”

Seveda sem urigiral z odgovorom pošiljatelju in v vednost vsem kompas naslovom, ki sem jih našel na netu, vseeno pa ostaja grenek priokus in razočaranje nad agencijo oz. njenimi delavci. Pazi, plačal sem 500€, vse storitve opravil elektronsko, tako da z mano niso imeli nikakršnega posla, ko sem želel dobiti par osnovnih informacij o paketu, ki sem ga pošteno plačal pa dobim tole?

Takih stvari ne jemljem osebno in tudi tega nisem, ampak tile … da ne rečem kaj … so me pa pošteno razpizdili!!!

V nadaljevanju si lahko preberete celotno korespondenco… Z začetkom pri dnu.

P.s.: V vmesnem času sem že prejel pisno in telefonsko opravičilo, ki sem ga sicer sprejel, vendar jaz in Kompas sva do nadaljnega zaključila sodelovanje.

__________________________________

Spoštovani gospod xy,

predno odgovarjate nerazumljivo tečnim strankam, ki jih pač zanima kaj vključuje paket za katerega so plačali 500 ali več evrov in kdaj se lahko prijavijo v hotel, se prosim vsaj toliko porudite in izbrišite vašo interno korespondenco, ki res ni na nivoju poslovne komunikacije.

Glede na to, da sem storitev rezerviral in vplačal s pomočjo e-rezervacij in da nikjer na vaših straneh teh podatkov ni možno dobiti, sem se pač obrnil na vas s pomočjo elektronske pošte. V kolikor pa je “temu … da ne rečem kaj…” potrebno še kaj dodati, mi pa proslim kar razložite, da naslednjič ne bom spraševal neumnosti.

Hvala in lep dan tudi vam,
(sosed)

________________________________________

Subject: RE: Rezervacija na vprašanje - ROLGA
Date: Wed, 30 Jan 2008 14:03:49 +0100
From: xy@kompas.si
To: (sosed)@hotmail.com

Spoštovani gospod (sosed),

1. prijavite se v hotelu Rogla
2. prihod je po 14h, odhod je do 10h
3. kakšni posebni popusti pri storitva žal niso vključeni
4. pri nakupu smučarskih vozovnic vam ob pridložitvi voucherja pripada 8% popust
5. apartma je za šteri osebe, tako da ni problema če se vam za tri dni pridruži četrta oseba

Lep dan in prijetne počitnice, xy

_________________________________

From: E-Rezervacije
Sent: Wednesday, January 30, 2008 11:38 AM
To: xy
Subject: FW: Rezervacija na vprašanje - ROLGA

xy
dej prosim odgovori temu … da ne rečem kaj…

_____________________________________

From: (sosed)[mailto:(sosed)@hotmail.com]
Sent: Tuesday, January 29, 2008 1:41 PM
To: E-Rezervacije
Subject: RE: Rezervacija na vprašanje - ROLGA

Spostovani,

prek vase agencije sem rezerviral in placal dopustovanje v apartmaju Rogla v terminu 3-10.februar. Pred dnevi sem z vase stani ze dobil voucher, me pa ob tem zanima se nekaj stvari, ki jih nisem uspel zaslediti na vasih straneh ali na strani rogla.si.

Zanima me namrec:
1. kje se prijavimo? V hotelu Rogla?
2. kdaj so ob nedeljah menjave (tj. kdaj je prihod in do kdaj moramo sprazniti apartma)
3. koliksen popust nam kot najemnikom apartmana pripada na hotelske storitve (bazen, savna) in koliksen na storitve term Zrece.
4. imamo kaksne bonitete pri nakupu smucarskih vstopnic?
5. glede na to, da je apartma za 4 osebe, jaz pa sem ob rezervaciji prijavil samo 3, je kaksen problem, ce ob prijavi navedem se 4 osebo, ki bo ostala samo prve 3 dni?

Za vase odgovore se najlepse zahvaljujem.

LP, (sosed)

23.01.08

Jebemti pa ne glih zdej!

Kategorija Solze ob 20:11 avtor: sosed

… norice mamo…

Bogi kavboj je čisto iz sebe, oči pa tut, ker se je vse skupaj zgodilo v najbolj neprimernem trenutku. Upam, da bomo preboleli do naslednjega vikenda, ko gremo na smučarsko dopustovanje. Joooj,samo še to nam je manjkalo…

Ampak ob vsem kar mi gre čez glavo ob spoznanju, da bom naslednji teden na prisilni bolniški, ne smem pozabit, da je pravi nesrečnik pravzaprav moj mali tiger. Ko sem ga pred nekaj minutami poljubil na čelo in ga pokril, me je milo pogledal s tistimi svojimi velikimi očmi in rekel: “Lahko noč oči, pa prooosim ne se dotikat moje norice!”

18.12.07

Opomin pred začetkom davčne izvršbe

Kategorija Solze ob 15:45 avtor: sosed

Včeraj se je znašel v mojem kaselcu. Poslali so mi ga z davčne. Opremljen je bil z vso pravno đumbalajo, scary-talkom in sodnimi grožnjami o tem, kaj vse mi bodo počeli, če ne poravnam neke globe iz konca leta 2006.

In bolj ko študiram, bolj se mi zdi, da sem kazen poravnal. Celo spomnim se, zakaj sem jo fasal. Nenazadnje sem se v 2006 samo dvakrat pustil ujeti. Enkrat nisem bil pripet in sem položnico poravnal še isti dan, drugič pa se je zgodilo, ko sem reveža kavboja po neprespani noči peljal k zdravniku, k pulmologu in na koncu k babici v varstvo. Ko sem poln skrbi ravno drvel proti šihtu, pri čemer sem več kot uro zamujal na točno tisti sestanek, ki ga ne bi smel zamuditi, se mi je pred avto nastavil gospod policist in čudovit dan po čudoviti noči začinil še s čudovito položnico za prehitro vožnjo…

Takratnih 15 jurjev sem poravnal v roku tistih 8 dni in bil deležen ‘popusta za tiste, ki imajo denar pri sebi’. Državo pač ne zanima, kdo ima in kdo nima. Niti je ne zanima, čemu si bo neka družina morala odpovedati, ker mama ni bila pripeta, ali pa je oče vozil brez ene luči. Pomembno je le, da so tisti, ki jim denar ne dela težav, nagrajeni. (Konec koncev so oni tudi bistveno boljši osebni ali strankarski sponzorji od tistih, ki si ne morejo privoščiti plačila kazni v zastavljenih osmih dneh.) Ampak to itak že veste… Tisti, ki nimajo denarja pač plačajo duplo.

No, in sedaj, več kot leto dni kasneje, bi mi to ‘duplo’ radi zaračunali. Oziroma kar odtrgali od (že tako natrgane) plače. Kazen sedaj znese 125,19€. Temu pa bi radi dodali še stroške izvršbe in ne vem kaj še vse. Morda obresti? Mogoče pa bi mi radi zaračunali tiste iste obresti, ki meni ne pripadajo ob vračilu dohodnine?

Ampak zakaj bi mi zaračunali vse to, če sem jaz kazen že zdavnaj plačal? WTF? Sem jaz smotan al … ? Policija je itak nezmotljiva, a ne? Kje sem ga potem usral?

Ker vse položnice plačujem prek klika, potrdila o plačilu nimam, ampak ok, če ne drugega, lahko naročim izpisek. Upam, da mi ga pošljejo še predno se mi usedejo na plačo. Do takrat pa lahko pogledam v svoj plonkec za plačila: september … oktober … november…. AHA: “…barabe polcajske, 15.000,00 sit, 29.november, PLAČANO!” Ja pa valda nisem nakazal na napačen račun? Kaj takšnega se mi v nekaj letih Klika še ni zgodilo…

Na banki naročim izpisek in zadevo prespim, medtem ko v mislih že črtam ljudi in darila iz letošnjega Božičkovega spiska…

Danes zjutraj pokličem referenta, ki je proti meni sprožil postopek in po začetnem ping pongu ugotovim, da so ga polcaji pač “pobiksali” pri posredovanju podatkov. Sorry, se zgodi. Kako? Policaji, da so ga pobiksali? A Lhko to dobim pisno?!?

Bravo majstori, res! In kaj, če bi nakazal keš? Bi se kdo potrudil, preveril informacijo in mi vrnil kar je mojega? Si lahko mislim ja. In verjetno bi mi dolg vrnili dvojno, če bi vmes minilo več kot 8 dni? Tudi v to ne dvomim! Uh, so mi dvignili pritisk. Zaradi vsega kar piše v prejetem dopisu, bi se mi lahko najmanj opravičili, če že ne plačali recimo teden dni dopusta v toplicah, da dobim nazaj izgubljene živce in elan. “…Če se ne boste nemudoma odzvali z dokazili o plačilu oz. takoj poravnali dolga…”

Kaj pa če bi vi malo “poravnali” svoje evidence in mi kot davkoplačevalcu poslali dokazila, da ste sposobni opravljati svoj posel?

Ampak država in njeni organi se seveda lahko motijo. Groza vseh groz, da bi se zmotil jaz kot državljan in nakazal 1€ premalo! Verjetno bi podivjane pse bi spustili name… Po tem, ko bi me z vsemi državnimi aparati obrali do suhega.

Uf, so me razpenili! Grem si skuhat en kofe, da se pomirim!

12.12.07

Ogledalce, ogledalce, na steni povej…

Kategorija Solze ob 14:34 avtor: sosed

Ker živimo v času, ko je humanitarna pomoč ne samo nujno potrebna in dobrodošla, temveč tudi marketinško naravnana (v smisilu lastne promocije, se razume), sem se odločil tudi sam zasnovati dobrodelno akcijo. Mogoče celo preraste v sklad. ‘Sosedov sklad’ recimo.

Ustvaril sem si zelo jasen in sila specifičen cilj, s katerim bom spreminjal in spremenil svet. Na bolje, jasno! Načrt je zelo preprost. Zbiral bom denar, sredstva, čeke, delnice, vrednostne papirje, bone za Interšpar … in jih menjal za ogledala. Ja, ogledala! Potem pa bom vsakemu posamezniku dostavil po eno zrcalo in mu ga po želji tudi montiral. V stanovanju, avtu, na delovnem mestu, kjerkoli že.

Do katere mere bom v svoji akciji uspešen sicer ne vem, vendar v vsakem primeru mislim, da bi bil svet precej lepši in bolj prijazen, če bi se vsak od nas, tudi tisti, ki letijo nekje visoko nad oblaki, vsaj enkrat dnevno zazrl v zrcalo. Opazil sem namreč, da ludje tega ne počnejo. Čeprav so, zanimivo, običajno ravno ti najbolj polizani, speglani in opicanjeni. Sprašujem se, kako jim uspe…

10.12.07

Je včasih bolje molčati?

Kategorija Solze ob 19:43 avtor: sosed

Skrajni čas je že, da se vam ponovno javim in prekinem tale molk, še predno mi preide v navado. Kje sem bil? Ves čas tu nekje blizu. Hladil sem jajčka in glavo na ledu. In se raje odločil za tišino, kot pa zapis, ki bi koga (ok, točno nekoga) užalil ali pa me stal kaj hujšega od negativno nastrojenega komentarja… Ja, v kolikor bi ga preletele napačne oči, bi lahko negativno vplival na mojo ‘kariero’ in zato morda … bolje molk. Ne Miša… Preprosto molk.

In sedaj sem se pomiril. Malo… In lahko pišem, ne da bi bil jezen. Preveč… In ne, ne bom omenjal tistih, ki se tu ne morejo braniti. Ker se pač ne spodobi. Čeprav še vedno grize… In tut slučajno mi ne paše. Vse skupaj bi moral verjetno spremljati z nasmeškom in uslužnim: ‘Da, seveda. Ni problema.’ Pa mi ne gre. Tisti ‘Ni problema’ nekako čudno izzveni, ko ga sikneš med zobmi. In potem izpade, kot da si ti tisti problematičen in čuden, čeprav bi bila oseba pred tvojimi očmi lahko hvaležna, da je nisi (vsaj) pošteno ozmerjal. Ampak o hvaležnosti seveda ne duha … ne sluha… Samo molk…

« Prejšnja stran