17.11.2011

Ne verjamem nikomur!

Objavljeno v Solze 21:25 avtor: sosed

Tako nekako razmišljam, ko poslušam predvolilna soočenja. Ob Janši se mi obrača od 2004 dalje, Pahor je v treh letih vladanja dokazal, da ima težave z erekcijo, Virant se je, z nerazumljivo butastimi reakcijami na očitke o moralni oporečnosti pri prejemanju nadomestila, pokopal kar sam, Golubiča so odnesli z ringa že daleč pred začetkom predvolilnega boja, interesne skupine upokojenih, mladih, ali pa v končni fazi ljubiteljev kuhanega krompirja, po mojem mnenju v parlamentu nimajo kaj iskati, edini preostali kandidat pa me je zaenkrat razočaral. Čakal sem, da bo vložil nekega kvizka, s katerim bo prepričal, pričakoval,da bo nastopal v smislu “jaz sem jaz”, ne v smislu “jaz nisem oni” a še vedno čakam. Kdo je vzel denar MOL-u, kako so pred leti spucali menedžerje, kako so ‘zjebali’ Pahorjeve referendume … Jebemumast no, govori o svojem programu, ne potrebujem še enega interpretatorja političnega dogajanja zadnih x let. Naučeni odgovori, z markerjem označene teme, ki se jih ponavlja ob vsaki priložnosti ne bodo prepričali neopredeljenih. Mene niso.

Janša na soočenjih raztura. Miren, uravnotežen, spravljiv, s premišljenimi in treznimi odgovori. Tip izpade car. Mojster. Če bi 4.11. začel spremljat politično dogajanje bi ga volil. Pahor? Ko ga poslušam, si mislim: pa to je tip z jajci, ej! To care, udari po mizi, takega šefa rabimo. Človek bi skoraj pozabil, da je maneken kastriran. Da smo se vsi skupaj do grla najedli njegovih kompromisov in ‘mehke’ politike. Da je imel priliko in v treh letih ni enkrat nastopal tako kot sedaj tekom soočenj. Ja, Borut je izkušen politik, ima več kot očitno odlične svetovalce, ljudje pa imajo zelo, zelooo kratek spomin. Virant ne hendla pritiska, to je jasno pokazal takoj na prvem soočanju. In kasneje s svojimi kalkulacijami v stilu ‘pa koliko denarja moram vrniti? Koliko pravzaprav stanejo ti vaši glasovi?” Ne zamerim mu, da je vzel nadomestilo, močno pa zamerim štoraste reakcije po izbruhu afere, ki je to postala prav zaradi slednjih.

Mah, pajacev niti ne bom našteval naprej… Trije primeri bodo dovolj za poanto. Predvolilni boj, pa čeprav gre za enega bolj zanimivih doslej, je totalni nateg. Ponudba kandidata je produkt PR služb. Pika. Saj to smo vedeli že prej, vendar nikoli ni izpadlo tako očitno. Kandidate poznamo predobro, da bi se lahko sprenevedali in prodajali meglo, pa vendar počnejo prav to. Ko Janša izpade car, Pahor odločen in Virant koruptiven, potem veš, da tu nekaj smrdi. Retorika je eno, politika, ki jo bo fural pa nekaj povsem drugega. Predvolini boj je bullshit! In jaz osebno ne morem verjeti nikomur!

  • Share/Bookmark

17.08.2011

Ok, time out prosim…

Objavljeno v Solze 21:48 avtor: sosed

Depra. Totalna depra. Tako bedno se nisem počutil že odkar … odkar … odkar se nisem počutil zares zelo, zelo bedno! Kot da to nisem jaz, kot da doživljam eno freeky izventelesno izkušnjo in gledam nekega bebota, ki ne zna več upravljat s svojim življenjem.

Dopust. Morje. Dva tedna povsem na off… Dopusta na ‘otoku’ sem se vedno veselil. Kot otrok – itak. Pa tudi kasneje, kot srednješolec, sem se z veseljem vračal. Morje in kopanje sta se takrat umaknila žurkam in bolj ali manj uspešnem preganjanju deklet. Prava vrednost dopusta pa se je seveda pokazala še nekaj let kasneje, ob redni zaposlitvi. Takrat šele človek ceni… Ter poizkuša prenesti vse pozitivne občutke na svoje otroke. In krog je sklenjen.

Le da je letos vse skupaj faking čudno. Kot da je dopust presekal naš ustaljen ritem. Kot da smo se vsi skupaj vrnili še bolj izčrpani in prazni. Tečni in zamorjeni.

Jaz sem zagotovo u kurcu. Priznam. Evo. Javno. Dost mam vsega. In vse mi je bedno. V službi bi najraje pobegnil. Doma otroke trga, kot da niso tisti moji kulski otroci. Vse je tečno in razdraženo. Cilji, ki sem jih želel doseči privat pa mi eden za drugim polzijo iz rok… Daleč stran iz dosega. Najraje bi globoko zamrznil vse okoli sebe, ustavil čas ter izkoristil pavzo, da se skuliram, zberem misli in nafilam baterije. Da zadiham. Ampak no way, ne gre. Tempo, tempo, tempo. Še faking spat nimam časa. Ma ja, res imam vsega poln ku … fer. Predstavljam si, da se tako nekako počuti razočarana gospodinja v menopavzi.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

30.03.2011

Žalostni konci in novi začetki

Objavljeno v Solze 10:00 avtor: sosed

“Oči, zakaj si ga peljal k zdravniku, če si vedel, da ga bodo dali za vedno spat?”

Stavek mi še vedno odmeva v glavi, čeprav sem vedel, da sem to moral storiti. Po dveh mesecih težav, iskanja čudežnega zdravila ali terapije in bolečega spoznanja, da smo storili vse, kar se je dalo, mi drugega ni preostalo. Prekleto težko je bilo držati telo v naročju v trenutku, ko ga zapuščajo sledi življenja.

Vedel sem, kaj me čaka. Pa vendar je neka grozna, kruta realnost v trenutku zadnjega diha. Občutek končnosti, minljivosti, nepomembnosti … žalosti.

Iskat sem ga šel v neko primorsko zavetišče z mojijm prvim avtomobilom. Avtom, ki mi je tisti dan s  filmskim pokom zaribal malo pred Ravbarkomando. S pomočjo vleke sem se odpeljal nazaj v Ljubljano, po Kahna pa me je odpeljala prijateljica. Snel sem ga z verige, zapuščenega, zmedenega, z ranjenimi nogami od ležanja na ostrem kamenju. Čeprav je imel urejen prostor v predsobi, je že prvo noč, komaj nekaj ur zatem, ko me je oblajal, spal ob moji postelji. Vedno sem imel občutek, da mi je hvaležen.

Kasneje sva zamenjala še nekaj avtomobilov. Preselila sva se iz stanovanja v hišo. Ljudje so prihajali in odhajali v moje … najino življenje, on pa je bil vedno nekje tu, v ozadju zgodbe. Prišla je družina, otroci. Ščitil jih je podobno kot jaz, tako kot je pač znal – začel je odganjati ljudi, ki jih ni poznal. Šele sedaj razmišljam o tem, vendar če izvzamem starše, sem do tega trenutka  največji kos svojega življenja preživel prav s Kahnom. Čuden občutek. Sedaj, ko ga ni več.

V teh trenutkih je težko biti ateist. Rajši kot v konec zgodbe, bi rad verjel v začetek neke nove, lepše. Rad bi verjel v pasja nebesa, kjer skače iz oblaka na oblak, naskakuje pudlice s premoženjem, za katerega so ga prikrajšali v rani mladosti. Kjer se cele dneve masti z govejimi zrezki in velikimi porcijami Eukanuba briketov. Kjer lahko po mili volji teče v travi, ali pa cele dneve preleži ob kaminu, podobnem tistemu našemu, ob katerem je preležal zadnjih nekaj let.

Za voljo lepšega konca zapisa ter boljšega počutja bom danes, izjemoma, verjel prav v to. Srečno Kahn…

  • Share/Bookmark

25.08.2010

Človeška krutost in vesolje

Objavljeno v Solze 12:00 avtor: sosed

… sta brezmejna.  Za vesolje nisem prepričan.

Ja, dovolil sem si parafrazirati Einsteinovo misel. Nekaj podobnega je s svojim kratkim filmom storil polski režiser Tomek Baginski.

Ta odličen, simbolike poln tekst na zelo direkten način ponazarja stanje duha v današnji družbi. Od instant “bla-bla” ideologije, ki jo elita ponuja množici, prek brezpredmetnih ‘nagrad’ in drobtinic z mize, ki jih pobira raja.  Od slepe vere v puhlice kot so čast, zvestoba in pogum, do žrtvovanja, ki smo ga prisiljeni sprejeti smrtniki oz. pol-ljudje. Od sprevrženih “gospodarjev lutk”, ki delujejo v zakulisju, do opravičevanja svojega početja z nekimi višjimi (a v resnici banalnimi) cilji, v tistih redkih trenutkih zavedanja, da pot, ki jo ubirajo ne more biti prava.

Podobne filme in zgodbe gledamo vsak dan. Ste si ogledali zadnje čase katero od informativnih oddaj? Sporočilo je isto v katerokoli smer se obrneš: drug drugemu smo volkovi. Ali kot je pred tristo in nekaj leti zapisal Thomas Hobbes: “Every man is Enemy to every man.” Radikalna trditev, s katero pa bi se v teh dneh lahko strinjali bolj kot kadarkoli prej…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

25.11.2009

Zjeban do amena

Objavljeno v Solze 20:00 avtor: sosed

Vse se je začelo včeraj dopoldne. Boleče grlo in suh kašelj nista dala slutit nič dobrega. Do popoldneva me je že kuhalo, bolela me je glava, kašljal sem kot dolgoletni kadilec…

Do večera sem bil že blizu 39 vročine, treslo pa me je kot bi ves čas ležal na ledu. Bedno. Še bolj bedno je, da sem moral zjutraj ob 6h na noge in na šiht, kjer so me čakale stvari, ki jih je bilo potrebno rešit danes. Itak me je kuhalo cel dan. Mislim, da mi je začel rasti rilec… Oink… Na sestankih sem švical, ali me je pa zeblo. Ves čas sem sam sebi smrdel po švicu. V glavi mi je šumelo in ko sem kašljal, sem se skoraj zadavil.

Zdaj sem doma, zjeban, izžet in skozlan. Počasi se odpravljam spat, ker se več kot očitno smilim sam sebi in ker je prehlad samo del agonije. Ker mam vsega že vrh glave. Pardon, naj se popravim: ker mam vsega pun kurac!

Sem na bolniški. Do nadaljnega… No… Vsaj do jutri…

  • Share/Bookmark

16.09.2009

Ko imaš kufer tako zelo poln, da še štumfi ne grejo več notri

Objavljeno v Solze 20:39 avtor: sosed

… potem je verjetno čas, da spakiraš novega. Verjetno. Ampak sam tega nikoli ne storim. Ma kaki. Tlačim cunje v potovalko, dokler ne poči po šivih.

Nekaj podobnega mi piše v horoskopu, v katerega sicer niti pomotoma ne verjamem. Je pa vseeno smešno, kako zelo je zadel mojo najbolj izrazito osebnostno lastnost tisti, ki si je prvi domislil, da so ovni pač trmasti. Z glavo v zid – moj življenjski moto! Z glavo, ki mimogrede sploh ni tako zelo trda. O tem lahko povprašate tiste čefurje, ki so jo pred časom nabijali do onemoglosti.

Predolgo vztrajam na svojem. Tudi takrat, ko gre meni na škodo. Pa ne vem zakaj … Ok, lažem. Vem zakaj, zelo dobro vem! Zato, ker sem trmast, smotan in ker me je strah. Strah spremembe, strah koraka naprej, saj naprej ni vedno smer v katero hočem iti. Sem pač komplicirano bitje. In se raje pač zaletavam v steno.

Nekdo (mislim, da je bil Heine, samo ne me držat za jezik) je nekoč zapisal nekaj podobnega kot: “Če predolgo zreš v zaprta vrata, lahko spregledaš da so se na drugi strani odprla nova…” Kako prekleto prav je imel. Jaz pa ne da gedam v ta vrata, jaz se totalno potolčem, ko se zaletavam v njih. Obmetavam jih z vsem kar imam.

Ma jebeš to… Jebeš vse… Grem gledat basket. Sit od prijetne večerje v kitajski restavraciji, zaradi katere je tale dan malo manj siv kot bi bil sicer…

  • Share/Bookmark

11.09.2009

Neizpolnjena želja

Objavljeno v Solze 12:00 avtor: sosed

Razmišljam, da bi si nabavil cestno kolo. Že nekaj časa. Res je, da sem na biciklu še relativno svež in zelen in res je, da mi je gorc super in fajn, ampak vseeno me muči dejstvo, da mtb pač ni namenjen vožnji po asfaltu, kjer pa se vseeno kar precej vozim.

O nakupu pa sem kljub vsemu dolgo časa res samo razmišljal in bil precej daleč od dejanske odločitve. Vse dokler nisem nekje na internetu srečal gospoda Kolesa, njegovo visočanstvo Scott Speedster S30 Ultegra.

Tale lepotec me je pripravil do tega, da sem se bil v trenutku pripravljen posloviti od jurja in končno nabaviti cestno kolo. Lep bicikel, odlična oprema in nenormalno nizka cena (realna bi bila še pol tisočaka več). Skratka napalil sem se totalno, ženi obljubil nekaj parov novih superg (šala, draga, šala) in že poljubil deset stotakov v slovo … nato pa ugotovil da je kolo razprodano. Povsod! Ne dobiš ga v trgovini, ni ga v skladiščih, ne v Sloveniji in ne v tujini. Sploh! Drek! Jaz pa zaljubljen do ušes!

Zdaj sem potrt, razočaran, žalosten in predvsem še vedno brez bicikla. Žalost pa gre tako globoko, da sem se odločil, da prestavim nakup najmanj do naslednje pomladi. Jebi ga, če ne morem met tega, kar si želim, potem nič drugo ni dovolj dobro. In to ne velja samo za bicikle…

p.s.: Aja, če komu omenjen bajk leži v garaži, naj se kar javi in ga takoj odrešim odvečne navlake.

  • Share/Bookmark

8.04.2008

Kupim scenarij!

Objavljeno v Solze 06:30 avtor: sosed

Včasih si želim, da bi bilo življenje bolj podobno filmu. Če sem malo bolj natančen, rad bi da bi bili dramatski zapleti, vzponi in padci, srečni in tragični konci vsaj približno tako glamurozni kot jih snemajo v Hollywoodu. Pa nikoli niso.

Na primer….

Vedno sem imel v sebi tisto romantično žilico. In ne ciljam na stereotipno razumljeno romantiko v odnosu fant – punca, zreducirano na plišastega medvedka, vrtnico v zobeh in štetje zvezd. Govorim o romantiki tipa ‘noben me ne razume, cel svet je zbojen, jaz pa sem v njem sam in bogi in zato furam safer’.

Ampak v praksi ta poza ne izpade niti približno tako kul kot v filmu. A veš tista scena ko glavni junak sedi ob okenski polici in gleda ven v dež, v ozadju pa igra čedalje glasnejša patetična muska. In sedi tam, ko se mu lomi srce. Mi, ki ga gledamo pa trpimo z njim, čutimo njegovo bolečino in ga dojemamo kot heroja. In potem navijamo zanj in za punco, ki ga je sploh postavila na okensko polico. Tako je v filmu…

V praksi pa te ne vidi nihče. In ni muske. Samo tišina. Še dež včasih zahinavi in se ti zunaj smeji … sonce. In kar je bistveno – nihče te ne dojema kot heroja. Ker to tudi nisi. Si samo luzer, ki je klonil pod pritiskom.

Treba bo nehat gledat filme. Ali pa vsaj začeti živet manj filmsko in se sprijazniti s tem, da življenje s filmom nima nič skupnega. Določene stvari se v realnosti odvijajo povsem drugače – po nekih nepredvidljivih in nerazumljivih scenarijih.

  • Share/Bookmark

28.03.2008

Ko sreča postane bestseller

Objavljeno v Solze 15:45 avtor: sosed

Zadnjič sem opazil, da se je kupček neprebranih knjig v vitrini opazno zmanjšal. Ker ne maram dolgotrajnega čakanja na nekaj mesecev v naprej rezervirane knjige po slabo založenih knjižnicah, sem se odločil, da za knjige pošnofam po spletnih knjigarnah.

Kot že tolikokrat poprej sem zgrožen opazoval razmah grozljivega trenda. Leposlovja se praktično ne tiska več, izbira pa je v najboljšem primeru omejena na populistične pisce tipa Victoria Holt in poceni kriminalke z generičnimi naslovi ala ‘Umor v Parizu’. V razcvetu pa je tudi povsem nov žanr: ‘nategni-me-na-suho’. Gre za knjige tipa ‘10 poti do sreče’, ‘Postani bogat v dveh tednih’, ‘Kako do zdrave prostate v 23-ih korakih’ … Lahko bi našteval v nedogled, ampak verjetno ste dojeli poanto: gre za zbirko nekih kvazi knjig, ki jih prodajajo z obljubo, odrešitve bralčevih tegobe in uresničitve njegovih najbolj skritih želja. V praksi seveda še nikoli niso nikomur pomagale. Ampak predno se obupani uporabnik tega zaveda, ima že prazno denarnico.

In joj, da ne pozabim na celo serijo avtobiografij nekih nepomembnih, dolgočasnih in puhlih ljudi, ki celo življenje brcajo žogo (pa kaj za vraga ima denimo Backham za povedat?), delajo pop štance za ‘Britney generacijo’ ali pa posvetijo svoje življenje plastični kirurgiji in si izmenično vsake dve leti povečujejo ali pomajšujejo joške, rit in/ali žnable. Res, komaj čakam da izvem s kom na tem svetu (razen mene) Pamela NI seksala. Ampak to je očitno tisto, kar gre v promet. Lady na 300 in nekaj straneh.

Ne moreš pa recimo kupit denimo Živalske farme od Orwella. Ni! Nikjer! Kdo danes še kupuje družbeno kritične tekste? Izgleda da samo kak zablujeni bloger. Tudi Burgessove Peklenske pomaranče nisem našel. In še cel kup drugi knjig, da ne naštevam. In ne gre za kakšne eksote, ampak za velika dela velikih piscev. Ampak, jebat ga, ‘Orgazem brez meja’ in ‘Hujšaj z mortadelo’ imajo v založbah top prioriteto. In da se razumemo, ne krivim založb. Se pa sprašujem, če smo kot družba res že tako degenerirani, da ne zmoremo nekaj procentov ‘intelektualcev’, ki bi v knjigarni pridno praznili police z literaturo na malo višji stopnji od slikanic?

Ali drugače – ko pot do sreče postane bestseller, potem veš, da je družba do grla v dreku.

Zadnjič je sodelavec nekomu za darilo hotel pokloniti ‘Zločin in kazen’. Obiskal je nekaj knjigarn in naposled kupil rabljeno knjigo na bolhi… Dostojevski se torej po novem kupuje na spletnem bolšjem sejmu kot rabljena, odslužena roba. Prepričan pa sem, da bi knjiga ponovno postala prodajna uspešnica takoj ko bi Hollywood posnel istoimenski film… Z Elliah Woodom v glavni vlogi. Itak!

  • Share/Bookmark

13.03.2008

Lupina

Objavljeno v Solze 21:34 avtor: sosed

Pride dan, ko bi se najraje zaprl v svojo lupino in zaspal. Takrat mi gre na jetra vse in vsi. Na jetra mi gre recimo moje gnilo koleno, ki me spet boli že od včerajšnjega teka. In na jetra mi gre Polar, ki je izdelal foot pod, ki ti med tekom pade z noge. Da greš potem lahko s tem istim zjebanim kolenom na kolo in iskat klinčev senzor, ki ga seveda ne najdeš. Še sonce mi gre na jetra, ker itak sveti samo takrat, ko ne morem it ven na zrak. Ne bom se niti potrudil z naštevanjem, seznam je predolg…

Ne, danes ni bil moj dan. Je bil pa zato toliko bolj dan neke punce, ki v krogu družine pravkar praznuje svoj sedemindvajseti rojstni dan. In na tem mestu ji še enkrat želim vse najboljše in čim manj takšnih dni kot je bil tale moj – ko ti gre res vse na k…

Počasi je že čas, da pride vikend.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »